Medicinska stroka čedalje bolj napreduje, razvijajo se nova zdravila, znanstveniki prihajajo do novih spoznanj o človeškem telesu – pa smo zaradi tega ljudje kaj bolj zdravi? Na žalost velja prej nasprotno, saj se število obolelih za t.i. civilizacijskimi boleznimi vsako leto povečuje.

Medtem ko se medicina uspešno bori proti epidemičnim nalezljivim boleznim, pa ostaja proti sodobnim boleznim, ki so posledica nezdravega načina življenja in obilja, precej nemočna. Zaradi njihove vsesplošne prisotnosti med prebivalstvom jih imenujemo tudi »sodobne epidemije«.

Vzroki za civilizacijske bolezni

Vzrok za nastanek civilizacijskih bolezni tiči v sodobnem življenjskem slogu. Obilica stresa, nezdrava (hitra) hrana, preveč sedenja in premalo gibanja privedejo do porušenja ravnovesja v telesu, katerega posledica je vnetni proces.

Vnetni proces sprva poteka tiho, brez večjih simptomov (subklinično), vendar je prav zaradi tega tako zahrbten. Oboleli se ne zaveda, da v telesu poteka prava vojna, vse dokler ni vnetje tako razširjeno, da ga je izredno težko pozdraviti oz. že preide v kronično obliko bolezni. Po nekaterih podatkih naj bi tiha vnetja in njihove posledice bila v kar 70% primerih vzrok za smrt.

Akutna in kronična vnetja

Če je telo ranjeno ali pa se želi hitro znebiti tujka, bo odreagiralo z akutnim vnetjem. To je naravni obrambni mehanizem telesa, s katerim odstranjuje nevarne snovi in povzročitelje bolezni ter zdravi poškodovana tkiva. Vnetje prepoznamo po pordelosti, oteklini, pregrevanju tkiva, bolečini in gnojenju. Navadno traja nekaj dni, nato ga telo samo ustavi.

Kronično vnetje na drugi strani pa poteka manj burno, vendar drastično dlje časa, v nekaterih primerih ostane celo trajno. Pojavi se, ko telo vedno znova doleti nova obremenitev, ki ji ne more več kljubovati.

Kronična vnetja in nenehen boj z njimi predstavljajo še dodatno obremenitev za telo. Stanje znatno poslabšuje izpostavljenost strupom, težkim kovinam, trans maščobam in prehranskim aditivom, ki nas spremljajo na vsakem koraku.

Tiho vnetje lahko napade vsak telesni organ: črevesje (ulcerozni kolitis), notranje stene žil (arterioskleroza), živčevje in možgane (Alzheimerjeva bolezen, demenca), kosti (osteoporoza), sklepe (artritis), trebušno slinavko (sladkorna bolezen), sluznice (alergije) in spolne organe (neplodnost). Zaradi vnetja lahko organi predčasno odpovejo.

Uradna medicina s protibolečinskimi in kortikosteroidi sicer uspešno blaži akutna vnetja, vendar so ta zdravila zaradi številnih stranskih učinkov neprimerna za dolgotrajno uporabo, poleg tega zgolj blažijo posledico, ne odpravijo pa vzroka za nastanek vnetja.

Simptomi tihega vnetja

Simptomi tihega vnetja se razlikujejo od simptomov akutnega vnetja. Navadno se pordelost, oteklina in pregrevanje ne pojavijo, opazimo pa izčrpanost, šibkost in utrujenost. Včasih se pojavijo prav nasprotni simptomi – napetost, nemir, glavoboli in nespečnost. Ker so to zelo splošni simptomi, ki jih lahko povežemo s številnimi obolenji, nam tiho vnetje hitro izgine »z radarja«.

Dolgotrajna vnetja se sčasoma razvijejo v kronična obolenja, kot so demenca, depresija, kronična utrujenost, arterioskleroza, debelost, sladkorna bolezen tipa 2, tumorji, itd.

Vzroki za tiha vnetja

Tiho vnetje je navadno posledica kombinacije dejavnikov, ki smo jim izpostavljeni dlje časa. Naravni obrambni mehanizmi telesa zaradi preobremenjenosti odpovejo, sproži se verižna reakcija. Najpogostejši povzročitelji tihih vnetij v telesu so:

• stres (prenaprezanje, premalo sprostitve …);
• porušena črevesna flora (zaradi antibiotikov, napačne prehrane s preveč sladkorja, porušenega ravnovesja med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami, premalo sekundarnih rastlinskih snovi);
• okoljski strupi (elektrosmog, nikotin, pesticidi, zdravila);
• pomanjkanje telesne aktivnosti in svežega zraku.

Diagnosticiranje prikritih vnetij

• CRP in hsCRP

Verjetno se ob tem sprašujete, kako lahko pridemo tihemu vnetju na sled in ga zatremo že v kali, preden povzroči večjo škodo. Najbolje bo, da redno opravljamo preventivne zdravniške preglede, še posebej, če se iz neznanega razloga ne počutimo dobro.

V kolikor se telo že bojuje proti vnetju, je to mogoče ugotoviti s pregledom krvi. V ta namen nam v laboratoriju izmerijo vrednosti hsCRP (visoko občutljivega C-reaktivnega proteina) v krvi, ki velja za pokazatelja vnetnih procesov.

Za razliko od normalnega CRP, ki je znak akutnih vnetij (mejne vrednosti se pričnejo pri 5 mg/l), so povišane vrednosti hsCRP znak tihega vnetja, mejne vrednosti, ki nakazujejo obstoj vnetja, pa se začnejo že pri 0,1 mg/l do 0,5 mg/l.

• Presnova triptofana in kinurenina

Presnova triptofana je ključnega pomena za zdravje imunskega sistema. Večji del te pomembne aminokisline se porabi za izgradnjo koencimov in beljakovinskih struktur. Del triptofana se pretvori v »hormon spanja« melatonin, »hormon sreče« serotonin in v aminokislino kinurenin, katerega naloga je zaviranje pretiranih reakcij imunskega sistema.

Pri preveliki količini kinurenina se telo ne more več uspešno bojevati proti povzročiteljem bolezni. V primeru tihega vnetja se poruši encimsko ravnovesje, zaradi česar iz triptofana nastaja več kinurenina kot običajno, triptofana pa prične primanjkovati.

Pomanjkanje triptofana povzroči primanjkljaj serotonina in melatonina, zato se pojavijo depresivna občutja, krči, omejena gibljivost in nespečnost. Izmerjene presežne vrednosti kinurenina v krvi so lahko pokazatelj tihega vnetja v telesu.

• Razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami

Tudi razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami oz. med arahidonsko kislino in kislinama EPA/DHA je pomemben pokazatelj dogajanja v telesu.

Delovanje arahidonske kisline v telesu:

• Pospešuje vnetja,
• zvišuje krvni tlak,
• zoži žile in vodi v arteriosklerozo (poapnenje žil in trombozo),
• pospešuje razvoj srčno-žilnih bolezni.

Delovanje maščobnih kislin EPA in DHA:

• zavirajo vnetja,
• znižujejo krvni tlak,
• širijo žile,
• znižujejo nivo trigliceridov,
• varujejo pred demenco,
• preprečujejo vedenjske motnje in depresivna občutja.

Presežki omega-6 maščobnih kislin delujejo kot prilivanje olja na požar – pospešujejo vnetne procese. Določen delež omega-6 maščobnih kislin je sicer pomemben za telo, vendar je pri tem pomembno, da so v pravilnem razmerju z omega-3 maščobnimi kislinami.

Idealno razmerje je 1:3 (omega-3:omega-6), vendar je v sodobni prehrani močno porušeno v prid omega-6 maščobnim kislinam (tudi do razmerja 1:50!). Bolj kot se oddaljimo od idealnega razmerja, več prostih radikalov se sprošča v telesu.

Kot že vemo, so prosti radikali močni pospeševalci vnetij, hkrati pa rušijo imunološko ravnovesje v telesu. Analiza maščobnih kislin v krvi je tako tretji pokazatelj morebitnega tihega vnetja v telesu.

Koristne omega-3 maščobne kisline najdemo v olju alg, chia semenih, orehih, slanikih, lososu, ostrigah, kozicah ter ribjem in lanenem olju.

Živila, ki pospešujejo vnetja

Vnetja pospešujejo predvsem živila, pri kateri pride zaradi toplotne obdelave ali druge oblike predelave do vezave molekul sladkorja na beljakovinsko ali maščobno molekulo. Ob tem se sestava hrane ireverzibilno spremeni, tvorijo pa se tudi končni produkti z imenom AGE (advanced glycation end products), ki se lepijo na različna telesna tkiva in s tem omejujejo njihovo delovanje.

Med najbolj škodljiva živila v primeru vnetij prištevamo:

• alkohol,
• industrijska jedilna olja (palmovo olje, sončnično olje, margarina),
• trans maščobe (v ocvrtih jedeh, pecivu, omakah, sadnih rezinah …) ,
• predelana živila in predpripravljena hrana (npr. zmrznjene pice, sadni jogurti, sladkani kosmiči, sladkarije in pecivo),
• hrana z glutenom (žita, soja, koruza),
• prečiščen sladkor in fruktoza,
• predelano meso (klobase, hrenovke, salame …) in meso živali, ki so bile krmljene s sojo, koruzo ali drugimi viri omega-6 maščobnih kislin,
• vsa živila, na katera smo alergični ali jih slabo prenašamo (preobčutljivost na gluten, laktozo …),
• in mlečne izdelke.

Živila s protivnetnim delovanjem

Na srečo obstaja kar nekaj živil, ki zaradi ugodne sestave pomagajo uravnavati imunski sistem in s tem ponovno vzpostaviti primeren vnetni odziv v telesu.

V primeru kroničnih vnetij se svetuje uživanje:

• alg (klamatske alge, klorela, norveški kelp, spirulina… )
• mastne morske ribe (slaniki, skuše, polenovke, losos)
• začimbe in zelišča: ingver, kurkuma, čebulnice, česen, regrat, por, navadni komarček, klinčki, rožmarin, timijan, poper, čili, origano, peteršilj, koprive, pinije, grozdne peške
• sadje z visoko vsebnostjo polifenolov, flavonoidov in antioksidantov: borovnice, maline, ribez, murve, bezgove jagode, acai jagode, aronija, goji jagode, brusnice
• sadje z veliko encimi: papaja, ananas, guava, fige
• zelena zelenjava: špinača, brstični ohrovt, cvetača, brokoli, paprika, olive, stročji fižol, ohrovt
• korenike: astragalus, ginseng, maca, ašvaganda (ashwagandha), sibirski ginseng, korenina jama
• vitamin C (tudi kratkotrajno jemanje visokih odmerkov z infuzijo)

Zmanjševanje dejavnikov za tiha vnetja v vsakdanjem življenju

Ker je stres eden glavnih pospeševalcev vnetij, se mu je potrebno kar najbolj izogibati.

1.) Zgodnji odhod v posteljo

V posteljo se odpravimo pred 23. uro in vstajajmo kar se da zgodaj. Na ta način bomo naspani in hkrati imeli kar največ od dneva. Reden urnik spanja, ki nam zagotavlja 7 -8 ur spanca in s tem manj stresno življenje.

2.) Jutranja meditacija

Čeprav bi morda zjutraj najraje še malce poležali, pa bomo z 10-minutno meditacijo najboljše začeli dan, saj se bodo zbrale naše misli, hkrati pa bomo v dan stopili umirjeni.

3.) Dan brez telefona

Neprestano smo priklopljeni na mobilne naprave, ki oddajajo sevanje in nas vznemirjajo z neprestanim zvonenjem in opozarjanjem na obvestila. Sami nadzorujemo uporabo mobitela – naj ne bo obratno.

4.) Nasmejmo se – kar se da pogosto

Čeprav se zdi nasmeh tako preprost ukrep, pa ima zelo blagodejen učinek na telo in psiho. Zmanjšuje stres in sprošča obrazne mišice.

5.) Stopimo iz cone udobja

Naredimo nekaj nenavadnega, nekaj novega. Če se stalno vrtimo v krogu, ne bomo nikoli dosegli svojega polnega potenciala. Malce tveganja vnese v življenje razburljivost in dviguje samozavest. Ne bojmo se morebitnih neuspehov in padcev – so del življenja, iz njih se naučimo dragocene življenjske lekcije.

6.) Dihajmo pozorno

Dandanes dihamo plitvo in hitro. Nekajkrat na dan ozavestimo svoje dihanje in naredimo nekaj globokih vdihov, ki bodo ponesli kisik do vseh celic telesa. Počutili se bomo bolj zbrane in osredotočene.

7.) Privoščimo telesu zdravo hrano

Uživajmo protivnetno, vegetarijansko hrano z veliko sadja in zelenjave ter malo ali nič sladkorja, kruha in mleka.

8.) Ne kadimo in ne pijmo alkohola

9.) Ustrezna higiena ustne votline

Ustrezna higiena zob in dlesni je ključnega pomena, saj se od tod vnetja hitro razširijo po telesu.

10.) Zdrava črevesna flora

Črevesna mikroflora je temelj zdravja. Uživajmo živila, bogata s probiotiki in balastnimi snovmi (prebiotiki). Če imamo porušeno črevesno floro ali pa smo zakisani, se priporočajo metode čiščenja črevesja.

11.) Ukvarjajmo se s športom

Vsaj 20 minut dnevno poskrbimo za zmerno gibanje, ki pospeši prekrvavitev in dvigne srčni utrip.

The post Tiha vnetja so skrita nevarnost v telesu appeared first on Avita.

Želodčna kislina vsebuje klorovodikovo kislino (HCL), kalijev klorid in natrijev klorid. Medtem ko organizem običajno izdela zadostno mero kalijevega in natrijevega klorida, pa proizvajanje klorovodikove kisline s starostjo in v nekaterih drugih primerih upada.

Součinkovanje klorovodikove kisline ter natrijevega in kalijevega klorida aktivira prebavne encime, hormone in nevrotransmiterje (prenašalce živčnih impulzov). Od zadostne količine HCL je odvisna tudi absorpcija kalcija, vitamina A, vitamina E, vitamina B9, magnezija, cinka, železa in vitamina C. Vsak izmed njih opravlja različne pomembne funkcije v telesu. Želodčna kislina določa pH prebavnega trakta in s tem kulture (probiotične bakterije) v črevesni flori. Zadostna kislost želodca preprečuje vstop patogenim organizmom v zgornji del prebavil in tako zmanjšuje možnost za razvoj infekcij ali celo raka na želodcu.

V želodcu poteka razgradnja beljakovin, razčlenjevanje aminokislin in delna razgradnja maščob s pomočjo encima lipaze. Želodčni sok dojenčkov vsebuje snov, imenovano renin, ki sesiri mleko. Na ta način mleko ostane dlje časa v želodcu in se počasi prebavlja.

Želodčna kislina ne nastaja ves čas. Začne se ob zaužitju hrane, pa tudi ob vohanju ali pogledu na hrano. Izločanje uravnava živec klatež, ki oživčuje skoraj vse notranje organe. Želodčni pH je nekje med 1,5 in 4. Želodec se pred agresivno kislino ščiti z debelo zaščitno sluznico in pufranjem (nevtralizacijo) z natrijevim bikarbonatom. Če obrambni mehanizem zataji, se pojavi zgaga ali celo razjede (čiri) na želodcu.

Pomanjkanje želodčne kisline – hipoklorhidrija

Težave z želodcem in prebavo dandanes niso nobena redkost. Pretirano izločanje želodčne kisline je relativno dobro poznana težava, ki povzroča pekoče spahovanje (zgago) in čire na želodcu, simptome pomanjkanja želodčne kisline pa prepozna le malokdo. Večinoma težave pripišemo preveliki količini želodčne kisline in jo z zdravili (antacidi) pomotoma še dodatno zmanjšamo.

Kdaj je povišano tveganje za pomanjkanje želodčne kisline?

1. Starost nad 40 let:

Staranje organizma znatno vpliva na nastajanje želodčne kisline. Izločanje začne upadati že relativno zgodaj, po 40. letu starosti. Pri 50. letih primanjkuje želodčne kisline polovici žensk in moškim.

2. Vegetarijanstvo / veganstvo:

K pomanjkanju želodčne kisline so nagnjeni vegetarijanci in vegani, saj se telo navadi, da ne potrebuje enake količine želodčne kisline, kot bi jo sicer za razgradnjo živalskih beljakovin. Kljub temu pa vegetarijanci in vegani uživajo rastlinske beljakovine, ki za razgradnjo potrebujejo močno kislino. Zaradi prilagoditve telesa je občasno zmanjkuje.

3. Krvna skupina A:

Ljudje s krvno skupino A so genetsko nagnjeni k majhnemu izločanju želodčne kisline. Težko prebavljajo meso, zaradi počasne ali celo nepopolne prebave se v črevesju nabira več škodljivih mikroorganizmov. Slabo prebavljajo tudi mleko, z izjemo majhnih količin fermentiranih izdelkov.

4. Alergije:

Ocenjuje se, da ima 80% ljudi, ki jih mučijo prehranske alergije, težave tudi s pomanjkanjem želodčne kisline. Hkrati pa je pomanjkanje želodčne kisline povod za nastanek alergij, saj hrana zapušča želodec, ko še ni dovolj prebavljena. Majhni delci neprebavljene hrane prodirajo skozi poškodovano črevesno sluznico (sindrom prepustnega črevesja) v krvni obtok, kjer delujejo kot sprožilec za vrsto avtoimunskih bolezni in alergij.

Simptomi pomanjkanja želodčne kisline so:

• napenjanje v trebuhu,
• spahovanje,
• občutek težkosti, utrujenost po jedi, še posebej po mesnem obroku
• pekoč občutek v želodcu,
• slab tek ali nasprotno – prenažiranje, če smo slabo razpoloženi,
• kolcanje,
• vetrovi,
• zaprtje.

Če pomanjkanje želodčne kisline traja dlje časa, se pojavijo znaki tudi pri drugih telesnih sistemih. Koža postane aknasta, nohti pa hrapavi. Pomanjkanje mineralov sproži krče v nogah in stopalih. Zaradi pomanjkanja aminokislin in nezmožnosti obnavljanja tkiv se pojavljajo kronične poškodbe. Tudi alergije na hrano, astmo, slab spanec, žolčne kamne, razvoj demence in osteoporozo lahko povežemo z nezadostno količino želodčne kisline.

Največji problem so beljakovine

Ayurveda, ena najstarejših ved o naravnem zdravljenju, govori o prebavnem ognju ali agniju. Močan prebavni ogenj skrbi, da je naše telo nahranjeno. Za to ne zadostuje le pravilna izbira zdravih živil, temveč tudi njihova presnova in absorpcija. Oseba, ki ima zadostno količino prebavnih sokov, ima tudi dobre možnosti za dobro splošno zdravje. V telesu povprečnega človeka se dnevno izloči približno 6 litrov prebavnih sokov, ki skrbijo za ustrezno razgradnjo hranilnih snovi.

Če je izločanje sokov zaradi različnih razlogov zmanjšano, je ovirano tudi sprejemanje snovi, ki jih organizem potrebuje. In tu tiči vzrok za nastanek številnih bolezni, ki se pokažejo na drugih telesnih sistemih. Tako lahko primanjkujejo prenašalci sporočil po živcih (nevrotransmiterji), kar vpliva na razvoj depresije, pomanjkanje B12 onemogoča normalno nastajanje krvi, brez mineralov pa je ovirana izgradnja kosti.

Ker številnim ljudem primanjkuje želodčne kisline, so v Združenih državah Amerike razvili tablete za lizanje z metilkobalaminom, ki je zelo podoben telesu lastnemu vitaminu B12. Telo ga absorbira skozi ustno sluznico, zato pomanjkanje želodčne kisline ne predstavlja ovire pri absorpciji.

Največji problem predstavljajo beljakovine, ki jih organizem zaradi pomanjkanja želodčne kisline ne more razgraditi na aminokisline. Za prebavo beljakovin je pomemben želodčni encim pepsinogen, ki se pod vplivom klorovodikove kisline spremeni v prebavni encim pepsin. Pepsin razbija beljakovine na manjše delce, da se kasneje v črevesju lažje absorbirajo. Če ta proces ne steče, pride v črevesju do pojava vrenja ter nastajanja alkohola in organskih kislin. Močno stiskanje mišic želodca potisne organske kisline, ki so nastale med vrenjem, nazaj v požiralnik, kar bolnik občuti kot kislo spahovanje. Ta pojav velikokrat napačno interpretiramo kot presežek želodčne kisline.

Neprebavljeni beljakovinski ostanki

Dr. Klaus Jürgen Mielke, nemški nutricionist in raziskovalec, je ugotovil, da ima veliko ljudi v zahodnih, industrijsko razvitih državah tudi do 3 kilograme neprebavljenih beljakovin v tkivih. Ti neprebavljeni ostanki zamašijo pomembne telesne kanale, npr. krvni in limfni obtok. Neposredno so povezani z boleznimi, kot so sindrom razdraženega črevesja, sladkorna bolezen, srčno-žilna obolenja, debelost, rak, nevrološka obolenja ali celo Alzheimerjeva bolezen.

Pri Alzheimerjevi bolezni nastaja beljakovina imenovana beta amiloid, ki se nalaga v možganih. Te obloge so tipični znak bolezni, vendar jih zdravniki težko opazijo, saj se postopoma nalagajo vrsto let. Nalaganje lepljivih beljakovinskih oblog poškoduje možganske celice in vodi v njihov propad. Če torej uživamo veliko količino beljakovin, moramo poskrbeti, da imamo tudi zadostno količino želodčne kisline, ki jih razgradi na aminokisline. Če se po uživanju beljakovin pojavlja napihnjenost, občutek obteženosti v želodcu in spahovanje, nam verjetno primanjkuje želodčne kisline.

Imam preveč ali premalo želodčne kisline?

Ker so simptomi pri obeh težavah zelo podobni, je včasih težko določiti, ali je želodčne kisline premalo ali preveč. Uradna medicina v večini primerov diagnosticira slednje. Na žalost temu ni vedno tako, jemanje sredstev za zmanjšanje kislosti pa uniči še tako malo želodčne kisline, kolikor jo je ostalo.

Kakšno je dejansko stanje, lahko ugotovimo z enostavnim testom. Ko opazimo napihnjenost, zgago in bolečine, si v 1 dl vode stisnemo sok limone ali 1 jušno žlico jabolčnega kisa in spijemo na dušek. Če nam to pomaga, smo imeli verjetno premalo želodčne kisline. V kolikor se simptomi dodatno poslabšajo, je imamo preveč.

Poskusimo lahko tudi test z rdečo peso. Zjutraj na tešče spijemo kozarec soka rdeče pese. Če je pri izločanju urin rožnato obarvan, imamo verjetno premalo želodčne kisline.

Prepoznajte znake pomanjkanja želodčne kisline!

Z odgovori na spodnja vprašanja je mogoče ugotoviti, ali telo izdeluje premalo želodčne kisline.

• Se pri vas pogosto pojavlja napihnjenost?
• So vetrovi izredno neprijetnega vonja?
• Imate po obroku občutek težkosti?
• Imate občutek, da se v želodcu nič ne dogaja?
• Vas muči zgaga?
• Se pogosto pojavlja slabost?
• Se dan za dnem pojavljata utrujenost in izčrpanost?
• Vas muči zaprtje ali driska?
• So vas diagnosticirali prisotnost črevesne glive kandide?
• Je vaša ustna sluznica pogosto izsušena?
• Se pri vas pojavlja kislo spahovanje?
• Vam izpada veliko las?
• Imate sive lase?
• So vam postavili diagnozo pomanjkanja železa v krvi?
• So nohti razbrazdani in lomljivi?
• Opazite na nohtih bele madeže?
• Vas v stresnih situacijah močno črviči v želodcu?
• Je koža na obrazu nečista?

Če ste na več kot 3 vprašanja odgovorili z »da«, potem je velika verjetnost, da vaš želodec proizvaja premalo želodčne kisline.

Naravna pomoč pri pomanjkanju želodčne kisline

Živila, ki spodbujajo nastajanje želodčne kisline so: med manuka, rdeča pesa, avokado, morska sol, zelena zelenjava, fermentirana zelenjava (npr. kislo zelje), jetra, jajčni rumenjak, česen, limonin sok, koprc, olive, kivi, banane, tofu, peteršilj, ajda, ananas, brusnice, brusnična marmelada, brinove jagode, žajbelj, lovor, bazilika, muškatni oreh, rožmarin, cimet, ingver, nageljnove žbice, janež, origano, pehtran, majaron, koriander, šetraj in vanilija.

• Med jedjo ne pijemo vode, saj redči želodčno kislino. Topel ingverjev čaj je odlična izbira za gašenje žeje med obrokom, saj stimulira nastajanje želodčne kisline.
• 3 ure po obroku ne jemo sadja, saj povzroča vrenje v želodcu.
• Pred obrokom spijmo 1 jedilno žlico jabolčnega kisa, razredčenega v vodi.
• Hrano temeljito prežvečimo, jejmo majhne obroke. Jemo sede in umirjeno.
• Ne uživajmo jedi, ki nam povzroča preobčutljivost.
• Prebavo izboljšamo z grenčicami.
• Ne uživajmo hrane vsaj tri ure pred spanjem, ko telo naravno izloča manj želodčne kisline.
• Izogibajmo se stresu.
• Zaužijmo beljakovine na začetku obroka.

Pomoč pri močnem pomanjkanju želodčne kisline

Ko opazite, da so zgoraj našteti simptomi pomanjkanja želodčne kisline že zelo izraziti, si boste morali pomagati z jemanjem klorovodikove kisline (Betain HCl). Dobi se v obliki kapsul, ki jih vzamemo pred jedjo. Nekateri jih potrebujejo pred vsakim obrokom, drugi samo pred beljakovinskim obrokom. Po navadi jih pri čistem sadnem obroku ne potrebujemo.

Učinek klorovodikove kisline (Betain HCl) se še ojača, če po obroku vzamemo presnovne encime (Enzymatin kapsule). To je priporočljivo za vse tiste, ki imajo težave s črevesjem, alergije, glivice ali katero od kroničnih črevesnih bolezni. Tudi starost je odločilna, saj se proizvodnja želodčne kisline že po 40. letu zmanjša.

The post Pomanjkanje želodčne kisline appeared first on Avita.

Maščobno tkivo je v preteklosti bilo izjemnega pomena za ohranitev človeške vrste. V obdobjih pomanjkanja hrane je zagotavljalo vir energije, celo za kakšen mesec. Danes je preskrba s hrano v večjem delu razvitega sveta nemotena, velik delež ljudi zaužije več kalorij, kot bi jih potrebovali. Ob omembi maščobnega tkiva večina ljudi pomisli na t.i. belo maščobno tkivo, ki shranjuje kalorične presežke. Ta vrsta tkiva vsebuje 90% maščob.

Poleg belega maščobnega tkiva poznamo še esencialno maščobno tkivo, ki se nabira okoli organov (pri ženskah bolj kot pri moških) in rjavo maščobno tkivo, ki pomaga pri porabljanju maščob. Da, prav ste prebrali – to maščobno tkivo pomaga pri hujšanju, pa naj se sliši še tako protislovno.

Rjavo maščevje – varuje pred mrazom in debelostjo

Rjavo maščobno tkivo vsebuje le 50% maščob. Ker lahko efektivno shrani le manjši delež maščob, ni namenjeno hranjenju energije za »hude čase«, temveč poskrbi za njeno izgorevanje v malih celičnih »elektrarnah«, imenovanih mitohondriji. Prav ti z železom bogati mitohondriji in preplet številnih kapilar dajejo rjavemu maščobnemu tkivu značilno barvo. V mitohondrijih s procesom termogeneze iz maščob nastaja toplota, ki omogoča izvajanje življenjsko pomembnih fizioloških procesov v telesu toplokrvnih živali.

Človek je ena izmed redkih vrst sesalcev, ki se rodi relativno predebela. Pri dojenčkih prevladuje rjavo maščevje, ki jih ohranja tople, saj samo z drgetanjem zaradi še nerazvitega živčnega sistema ne bi uspeli vzdrževati telesne temperature. Z odraščanjem se močno spremeni razmerje med rjavim in belim maščevjem – prevladovati začne belo maščevje. Preostali del rjavega maščevja se nahaja v bližini nadledvičnih žlez, vratu, lopatic in večjih krvnih žil. Pri moških ostane rjavo maščobno tkivo aktivnejše kot pri ženskah, čeprav ga imajo ženske navadno več.

Čeprav se sliši kontradiktorno, pa rjavo maščevje za razliko od belega pomaga pri hujšanju. Celice rjavega maščevja se bistveno razlikujejo od celic belega maščevja, tako po obliki, velikosti, lokaciji, ožiljenosti kot tudi razvojni poti – rjave maščobne celice namreč nastanejo iz istih celic kot mišice.

Rjavo maščobno tkivo je mogoče »trenirati«

Z aktivacijo rjavega maščobnega tkiva je hujšanje hitrejše in enostavnejše. Če telo aktivira rjavo maščevje, porabi do 5-krat več energije kot pri belem maščobnem tkivu. V normalnih razmerah rjavo maščevje porabi kar petino celotne telesne energije – in to brez mučenja na fitnes napravah!

Za ohranjanje vitkosti je torej optimalno, če imamo namesto belega maščevja čim več rjavega, kjer se maščoba ne bo shranila, temveč neposredno porabila. Ljudje, ki lahko pojedo veliko maščob, vendar se jim »nič ne pozna«, imajo relativno veliko rjavega maščobnega tkiva. Raziskave na miših so pokazale, da rjavo maščevje ne ščiti le pred debelostjo, temveč tudi pred presnovnimi obolenji, povišanimi lipidi v krvi in sladkorno boleznijo.

• Določena zdravila pomagajo pri aktivaciji rjavega maščevja

Izkazalo se je, da zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni spreminjajo belo maščevje v rjavo, vendar imajo na žalost kar nekaj stranskih učinkov na jetra, kosti in nabiranje vode v telesu.

• Rjave maščobne celice moramo varovati pred prevelikimi vplivi inzulina

Uravnavanje ravni inzulina je dobro poznano diabetikom, vendar bi se morali tudi ostali izogibati sladki, energijsko zelo bogati hrani z veliko ogljikovimi hidrati, ki močno dvignejo ravni inzulina, na katerega so rjav maščobne celice občutljive.

• Mraz aktivira rjavo maščevje

Morda ne najbolj prijetna, vendar z veliko manj stranskimi učinki, je metoda izpostavljanja mrazu. Telesu daje znak, da naj preneha shranjevati energijo, temveč jo raje porabi za proizvodnjo toplote – kar je glavna naloga rjavega maščevja. Zadostujeta že dve uri gibanja po hladnem zraku dnevno.

Aktivacijo rjavega maščevja sproži tudi spanje v hladnih prostorih. Če je le mogoče spimo v neogrevanih prostorih in pri odprtem oknu (ko to dopuščajo vremenske razmere). Poleg gibanja in spanja na hladnem se rjavo maščevje aktivira tudi pri prhanju s hladno vodo ali kopanju v hladni reki. Naj nam torej poleti ne bo nerodno obleči kopalk in se osvežiti v bližnjem kopališču, saj je tudi to korak do hitrejše izgube odvečnih kilogramov. Pri ljudeh z debelostjo aktivacija rjavega maščevja traja nekoliko dlje.

Tem metodam naj se izogibajo ljudje, ki imajo srčne bolezni ali pa so bolni in oslabeli. Tudi zdravi ljudje telesa ne smejo izpostavljati hitrim in prehudim temperaturnim šokom. Pri aktivaciji rjavega maščevja šteje počasen, a vztrajen pristop.

• Šport aktivira rjavo maščevje

Za vse, ki iščete predvsem udobne načine za izgubo telesne teže, bo ta nasvet morda nezanimiv. Šport je seveda odlična rešitev tako za zmanjševanje belega maščobnega tkivo kot za aktivacijo rjavega. Kdor se rad ukvarja s športom, ima zelo redko težave s previsoko telesno težo in se za razmerje med različnimi vrstami maščevja niti ne zanima.

Najhitreje rjavo maščevje aktiviramo z intervalnim aerobnim treningom, pri katerem nastaja posebna beljakovina, imenovana irisin. Irisin nekateri imenujejo tudi »telovadni hormon«, saj pospešeno nastaja med intenzivno vadbo in znojenjem. Posebej priporočljive vadbe so dvigovanje uteži, plavanje, hoja in zmeren tek. Za zdaj še ni znano, kako dolga mora biti vadba, da se aktivacija rjavega maščevja prične, vendar se zaradi številnih ugodnih vplivov na zdravje priporoča vsaj pol ure do ena ura intenzivnega gibanja dnevno.

• Uživanje kofeina naj bi povečevalo količino rjavega maščevja

Če ukvarjanje s športom marsikomu ne diši, pa mnogim izmed nas zadiši skodelica jutranje kave. Angleški znanstveniki so leta 2019 postavili domnevo, da uživanje kave pripomore k aktivaciji rjavega maščevja. Zadoščala naj bi že ena skodelica kave dnevno, zato se pretiravanje ne priporoča. Znanstveniki zdaj raziskujejo, ali pozitivne učinke povzroča kofein ali morda katera druga snov v kavi.

Prehranska dopolnila, ki pripomorejo k hitrejši izgubi teže

Mrzle kopeli in šport ne zvenijo najbolj prijetno, vendar je v življenju navadno tako, da (zdravih) bližnjic do dolgoročnih ciljev ni. Kljub temu obstaja nekaj prehranskih dopolnil, ki po raziskavah sodeč pripomorejo k nastajanju rjavega maščevja.

• Sulforafan

Sulforafan je učinkovina v zelenjavi, ki ima protitumorno, protivnetno, protibakterijsko in protimikrobno delovanje. Največ sulforafana je v kalčkih brokolija, cvetači, kolerabi, brstičnem ohrovtu in redkvici. Že samo protivnetno delovanje je za ljudi s preveliko telesno težo zelo pomembno, saj v tem primeru telo izloča veliko vnetnih sprožilcev, ki povzročijo prikrita kronična obolenja. Poleg tega pa so japonski raziskovalci s poskusom na miših ugotovili, da uživanje živil s sulforafanom spodbuja pretvorbo belega maščevja v rjavega.

• Koencim Q10

Koencim Q10 je antioksidant, ki telo ščiti pred prostimi radikali. Ta naravna snov, prisotna v vsaki telesni celici, skrbi za aktivacijo beljakovin UCP. Z njihovo pomočjo postane rjavo maščevje spet aktivno.

• Kapsaicin

Kapsaicin je snov, ki daje značilen oster okus kajenskemu popru in čiliju. Njegova sposobnost, da pomaga pri izgorevanju maščob, je že dolgo poznana. Manj pa je znano, da kapsaicin povzroča porjavitev belega maščevja in na ta način pomaga pri porabi nepotrebnih maščob. Za ljubitelje pekočih jedi je to dejstvo zagotovo zelo razveseljivo. Če ob uživanju pekoče hrane prakticiramo še druge metode (npr. izpostavljanje mrazu), potem so učinki še hitrejši.

• Kurkumin

800 mg kurkumina (učinkovine iz znane začimbe kurkume) v kombinaciji s piperinom (snovjo iz črnega popra) se je izkazalo za učinkovito pomoč pri izgubi telesne teže.

• Zeleni čaj

Tudi zeleni čaj pripomore k hitrejši izgubi maščevja in sicer na dva načina: zavira prebavo maščob, zato del njih pristane neprebavljen v blatu, hkrati pa spodbuja porabo maščob, še posebej v kombinaciji s športnim udejstvovanjem. S svojim delovanje povečuje število mitohondrijev v maščobnem tkivu in na ta način spreminja belo maščevje v rjavega.

• Resveratrol

Resveratrol je antioksidant, ki se v naravi nahaja v jagodičevju, rdečem grozdju in vinu, arašidih ter tudi čokoladi. Poskusi na miših so pokazali, da pomaga pri aktivaciji rjavega maščevja. Optimalne učinke dosežemo ob sočasnem izpostavljanju mrazu.

• Omega-3 maščobne kisline

Omega-3 maščobne kisline oz. večkrat nenasičene maščobne kisline najdemo predvsem v algah in mastnih ribah, pa tudi v nekaterih rastlinskih virih, kot so npr. lanena semena in semena chia. Omega-3 maščobne kisline uspešno povečujejo količino rjavega maščevja, zmanjšujejo pa obseg belega. Pri preobrazbi belih maščobnih celic v rjave nastanejo t.i. bež maščobne celice. Lastnost bež maščobnih celic je, da lahko ob pomanjkljivem ukvarjanjem s športom ali pri nepravilni prehrani ponovno postanejo bele maščobne celice.

Kombinacija ukrepov za učinkovito hujšanje

Načinov, kako aktivirati rjavo maščevje je kar nekaj, ključ do zdravega in uspešnega hujšanja pa se skriva v kombinaciji različnih načinov – ukvarjanje s športom, zmerno izpostavljanje mrazu, pravilna prehrana in nekatera prej našteta prehranska dopolnila ne pripomorejo le k povečevanju skupne količine rjavega maščevja, temveč so tudi zanesljivi koraki do splošnega zdravja.

The post Kaj je rjavo maščobno tkivo in kako nam lahko pomaga pri hujšanju? appeared first on Avita.

Encimska terapija ni novost zadnjih let. Ljudje že tisočletja s pridom uporabljajo z encimi bogate rastline in sadeže (npr. papajo, ananas …) v zdravilne namene. Tudi danes so izolirani rastlinski encimi sestavni del mnogih zdravil in prehranskih dopolnil, njihovo delovanje pa potrjujejo številne izvedene študije.

Ob tem velja poudariti, da se skorajda pri vsaki bolezni kot posredni ali neposredni vzrok pojavlja pomanjkanje encimov ali zmanjšana encimska dejavnost. Ob pomanjkanju encimov presnovni procesi ne potekajo, ključne naloge v organizmu so ohromljene.

Brez encimov ni življenja

Encimi so nujen sestavni del vseh živih bitij na Zemlji – rastlin, živali in ljudi. Brez njih večina presnovnih procesov v organizmu ni možna. V človeškem telesu ohranjajo homeostazo (zdravo ravnovesje snovi) in mu omogočajo, da sam odpravlja napake v delovanju organizmu ter se s tem pozdravi.

Brez encimov ni mogoča presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Tudi vitamini, minerali in hormoni bi ob odsotnosti encimov težko opravljali svoje naloge ali pa bi bilo okrnjeno njihovo nastajanje.

Encimi so soudeleženi pri razstrupljanju telesa, celjenju ran, prenosu dražljajev po živčnem sistemu in deljenju celic. Nujni so tako za dihanje kot gibanje.

Kaj so encimi?

Encimi so posebne beljakovinske molekule, ki delujejo kot katalizatorji – snovi, ki vplivajo na hitrost kemijskih reakcij (jih zavirajo ali pospešujejo), ne da bi se ob tem spremenili, porabili ali izginili. Tako so vseskozi na voljo za sodelovanje v naslednji reakciji. Kljub temu je njihova življenjska doba omejena, kot to velja za vse druge beljakovinske molekule.

Nekateri encimi so aktivni zgolj 20 minut, spet drugi delujejo tedne ali celo mesece. Takoj, ko delovanje encima postane okrnjeno, ga zamenja nov, aktivnejši encim. Za odstranitev izrabljenega encima po krvnem obtoku ali limfnem sistemu skrbijo specializirani encimi.

Ta učinkovita organizacija, ki spominja na dogajanje v čebeljem panju, nakazuje, da encimi med seboj sodelujejo in komunicirajo. V ta namen vzpostavijo t.i. encimske kaskade, pri katerih vsak encim poskrbi za aktivacijo naslednika.

Kako pristanejo encimi v krvi?

Encimske molekule so prevelike, da bi iz tankega črevesja prišle neposredno v krvni obtok. Znanstveniki so ugotovili, da za transport uporabijo molekule alfa-2-makroglobulina, na katerega se vežejo in tako brez težav dosežejo različne celice v telesu.

Količina encimov, ki doseže krvni obtok, je odvisna od različnih dejavnikov. Eden pomembnejših je pH vrednost, saj ima vsak encim določene zahteve. Pepsin npr. potrebuje zelo kislo okolje, tripsin pa rahlo bazično. Rahle spremembe pH vrednosti v telesu znatno vplivajo na delovanje encimov, zato je vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnovesja pomembno tudi iz tega vidika.

Encimi se odzivajo tudi na dvig telesne temperature. Pri višji temperaturi postanejo bolj aktivni, saj je to naravni znak, da je telo napadeno in se bori proti bolezenskim mikroorganizmom. Dvig temperature je navzgor omejen na 45° C, pri kateri telo ne more več preživeti, saj pride do razpada določenih encimov. Do zmanjšane aktivnosti pride tudi pri močnem znižanju telesne temperature (podhladitvi).

Poleg pH vrednosti in telesne temperature na encimsko aktivnost močno vplivajo težke kovine, določena zdravila (npr. aspirin) in okoljski strupi.

Encimi potrebujejo vitamine in minerale

Za ohranjanje zdravja posameznih telesnih celic je potrebna vrsta encimov, med katerimi jih večino izdela telo samo. Novi encimi so sprva neaktivni in čakajo na svojo priložnost. Ko jih telo potrebuje, jih aktivira s posebnimi encimi. Za aktivacijo določenih so potrebni t.i. koencimi, ki jih telo izdela iz vitaminov, mineralov in elementov v sledeh. Gre za vitamine A, B, C, E in K, minerale magnezij, natrij in kalij ter elemente v sledeh baker, mangan, železo, cink, nikelj, selen in molibden.

Koencimi se od encimov ločijo po svoji sestavi, saj niso narejeni iz beljakovin, so veliko manjši in se za razliko od encimov pri sodelovanju v presnovnih procesih porabljajo. Prav zato je pomembno, da njihovo zalogo vseskozi obnavljamo.

Z uživanjem raznolike, zdrave prehrane, bomo organizmu omogočili izdelavo koencimov in normalen potek encimskih reakcij.

Z encimi so posebej bogata določena živila, med njimi velja omeniti ananas, banane, kefir, papajo, kalčke in surovo zelje. Ta živila razbremenjujejo prebavo in trebušno slinavko, ki bi sicer morala encime za prebavo živil izdelati sama.

Zaužiti encimi so beljakovinske molekule, ki morajo najprej nepoškodovane preiti skozi želodčno kislino, da lahko delujejo v tankem črevesju. To je relativno težka naloga, saj se v želodčni kislini nahajajo pepsini, ki razgrajujejo beljakovine. Ker živila, bogata z encimi vsebujejo relativno malo beljakovin, se na srečo ob njihovem zaužitju sprošča relativno malo pepsinov – ob predpostavki, da jih ne uživamo sočasno z beljakovinskimi živili.

Kdaj uvesti encimsko terapijo?

Uživanje encimsko bogatih živil je izvrstna priložnost za ohranjanje zdravja in preventivo pred obolenji. Za bolne ljudi pa količina encimov, ki se nahaja v naravnih virih pogosto ne zadošča za omilitev bolezenskih težav.

Ko zbolimo so potrebe telesa po encimih izredno visoke, zato se poleg encimskih živil in pogovora s certificiranim terapevtom priporoča tudi uvedba encimske terapije. Jemanje prehranskih dopolnil z encimi okrepi oslabljen imunski sistem bolnikov in povrne sposobnost samozdravljenja telesu.

Sistemska encimska terapija je znanstveno dokazano učinkovita metoda, ki temelji na jemanju preparatov z rastlinskimi ali živalskimi encimi. Izraz »sistemska« nakazuje, da encimi ne delujejo zgolj v prebavnem sistemu, temveč predvsem v krvi in tkivih. Pri sistemski encimski terapiji se uporabljajo rastlinski encimi, kot sta bromelain in papain, pa tudi živalski encimi kot so tripsin, kimotripsin in pankreatin, ki se pridobivalo iz trebušne slinavke svinj in govedi. Za optimalno delovanje se priporoča jemanje tako rastlinskih kot tudi živalskih encimov.

• Bromelain: zavira vnetja in nastajanje metastaz, podpira delovanje imunskega sistema, omogoča normalen pretok krvi.
• Papain: deluje antioksidativno, antibakterijsko in protivnetno. Blaži vnetja in bolečine ter spodbuja celjenje ran.
• Tripsin in kimotripsin: spodbujata prebavo, blažita bolečine in vnetja. Pripravkom s tripsinom in kimotripsinom se pogosto dodaja flavonoid rutin, ki izboljša njuno učinkovitost.

Vsestranskost encimske terapije

Encimska terapija se je torej izkazala za uspešno v zelo širokem spektru obolenj, med drugim:

• pri boleznih, katerih vzrok je vnetje,
• pri oslabljenem imunskem sistemu,
• pri obolenjih krvnih žil,
• pri obolenjih hrbtenjače in sklepov,
• pri avtoimunskih obolenjih,
• za blaženje bolečin
• in kot spremljevalna terapija pri rakavih obolenjih.

Encimska terapija uravnava imunski sistem

Imunski sistem je najpomembnejša obrambna linija telesa. Z vestno skupino pomagačev (encimov) napada viruse, bakterije in druge telesu tuje snovi. Zdravi smo tako dolgo, dokler je zdrav in normalno delujoč naš imunski sistem. Največ davek za zdravje imunskega sistema terja nezdrav življenjski slog, pri katerem kvalitativno in kvantitativno škodo utrpijo tudi encimi.

Sčasoma se razvijejo kronične bolezni, proti katerim se tudi imunski sistem ne uspe več boriti. Takrat je skrajni čas, da ga podpremo z ustrezno encimsko terapijo. S pravilnim odmerjanjem lahko spodbudimo neaktivne encime k delovanju, hkrati pa »obrzdamo« imunski sistem tam, kjer se odziva pretirano (npr. pri alergijah in avtoimunskih obolenjih).

Encimska terapija pri vnetjih

Iz poškodovanega tkiva se pogosto razvije vnetje, ki ga spremlja oteklina, rdečina in bolečina. Gre za naraven in zaželen odziv imunskega sistema, ki je nujno potreben za celjenje poškodbe. Na mestu vnetja poteka boj proti škodljivim klicam, poškodovano tkivo se odstranjuje, hkrati pa nastaja novo. Vnetnih procesov zato ne smemo potlačiti, temveč lahko zgolj skrbimo, da ostajajo v določenih okvirjih. Za uravnavanje odziva telesa z vnetji seveda skrbijo encimi.

Encimi prav tako na mestu vnetja odstranjujejo imunske komplekse iz antigenov (povzročiteljev vnetja) in protiteles (beljakovin, ki nevtralizirajo antigene). Če encimi teh imunskih kompleksov ne bi odstranjevali iz telesa, bi se ti začeli nabirati v sklepih in tkivih, kjer bi povzročili nadaljnja vnetja. Poleg tega encimi aktivirajo makrofage, ki požirajo poškodovano in odmrlo tkivo.

Po končanem procesu vnetja encimi skrbijo, da se edem (oteklina) povrne v prvotno stanje, kar zmanjša bolečino na mestu vnetja. S spodbujanjem rasti novega tkiva poskrbijo, da je proces celjenja zaključen.

Encimska terapija pri revmatskih obolenjih

Revmatska obolenja se v grobem delijo na degenerativna in vnetna revmatska obolenja. Slednja se lahko izrazijo kot več kot 100 različnih bolezni (artroza, artritis, ankilozirajoči spondilitis, itd.). Eden najbolj značilnih znakov revmatskega obolenja je bolečina, ki jo encimi dokazano učinkovito blažijo.

Encimska terapija pri trombozi

Encimi pomagajo pri zdravljenj telesnih poškodb, saj z uravnavanjem strjevanja krvi nadzorujejo celjenje ran. Uravnoteženo strjevanje krvi omogoča, da se krvavitev zaustavi, hkrati pa ni strjevanje krvi tako intenzivno, da bi nastajali krvni strdki, ki bi povzročili zamašitev žil (trombozo).

Encimska terapija pri avtoimunskih obolenjih

Ko imunski sistem pomotoma napada celice lastnega organizma, govorimo o avtoimunskih boleznih. Mednje prištevamo revmatoidni artritis, multiplo sklerozo, hashimotov tiroiditis, lupus in celiakijo. Kot smo že omenili, pride pri poškodbah do vnetnih procesov, ki so pri avtoimunskih obolenjih kronična.

Imunski sistem je pri avtoimunskem obolenju zašel iz ravnovesja – kje so torej encimi, da bi ga spravili na prave tire? Velika verjetnost je, da je bilo encimov za uravnavanje imunskega sistema premalo že pred nastankom bolezni, kaj šele da bi uspeli blažiti vnetja po izbruhu.

Ker imunski sistem zmotno zaznava telesu lastne celice kot tuje organizme, sprošča ob »napadu« na telo protitelesca, ki se vežejo na domnevne antigene in tvorijo imunske komplekse. Ti antigeni so pravzaprav avtoantigeni, npr. sklepni hrustanec, ki ga protitelesca napadajo v primeru revmatoidnega artritisa, ali živčevje v primeru multiple skleroze.

Pri vseh avtoimunskih boleznih se je jemanje encimov izkazalo za učinkovito, še posebej v zgodnjih fazah bolezni.

Encimska terapija pri rakavih obolenjih

Tekom življenja se celice neprestano delijo. Pri prepisu informacijo lahko pride do napake, celica mutira in postane rakava. Imunski sistem prepozna tovrstne celice in nadnje pošlje makrofage, ki jih požrejo. Ampak ob enem predpogoju: zdravem imunskem sistemu.

Vsakdo izmed nas ima v sebi na stotine mutiranih celic, vendar ob normalno delujočem imunskem sistemu to ne predstavlja težave. Problem nastane, ko se rakave celice vztrajno množijo, združujejo in sčasoma tvorijo tumor.

Tudi v primeru rakavih obolenj se domneva, da bi encimi lahko okrepili imunski sistem in ga podprli v boju proti nastajajočim rakavim celicam. Encimska terapija v primeru rakavih obolenj se uporablja kot spremljevalna terapija, ob stalnem nadzoru zdravnika ali terapevta.

Jemanje encimov

Način jemanja encimov prilagodimo bolezenskim težavah, ki jih želimo odpraviti. Pri težjih obolenjih se encimi vbrizgavajo neposredno v krvni obtok. V preventivni namen se največkrat uporabljajo tablete, dražeji in kapsule. Če vsebujejo encime, ki bi jih lahko želodčna kislina poškodovala, morajo biti oviti v posebno zaščitno plast.

Nekateri encimi nimajo težav z želodčno kislino. V izdelku Enzymatin se nahaja 11 encimov, ki izboljšujejo prebavo beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob ter lahko nepoškodovani prečkajo želodec. Dodani vitamini E, D3 in B12 pomagajo okrepiti encimsko delovanje.

Pred pričetkom jemanja encimov se posvetujmo z zdravnikom ali terapevtom, saj nekateri encimi redčijo kri in bi lahko tako imeli negativno delovanje ob sočasnem jemanju določenih zdravil, pred operativnimi posegi ali v času nosečnosti.

Encimi so torej gonilna sila telesa, ki omogoča potek najrazličnejših telesnih procesov – od prebave, zaznavanja in občutenja zunanjega sveta, absorpcije hranilnih snovi pa vse do ohranjanja kislinsko-bazičnega ravnovesja in zdravega imunskega sistema. Ob spoznanju, da s potenjem, odvajanjem strupov in naravnim staranjem izgubljamo dragocene encime, je vredno določiti stanje encimov v telesu in nadomestiti manko z jemanjem izbranih encimov.

The post Encimska terapija – rešitev za širok spekter bolezni appeared first on Avita.

Dva izmed hormonov, ki se sproščata iz trebušnega maščevja, se imenujeta leptin in adiponektin. Regulirata občutek lakote in sprejem hranilnih snovi. Količina leptina se povečuje s količino telesne maščobe. Visoke ravni leptina signalizirajo našim možganom, da smo siti in da v tistem trenutku ne potrebujemo nobenih hranil. Nizke vrednosti pa povzročajo napade lakote, ki nas silijo k brskanju po hladilniku in obisku najbližje restavracije s hitro hrano.

Pri ljudeh z visoko telesno težo se seveda sprošča velika količina leptina, zato po prej omenjenem pravilu ne bi smeli občutiti pretirane lakote. Žal pa postanejo živčne celice v možganih, ki so receptorji za leptin, čedalje bolj preobremenjene, kar posledično vodi do odpornosti na leptin. Zaradi stalne pretirane količine leptina v krvi, postane telo sčasoma neobčutljivo na njegovo delovanje – zaviranje apetita. Še več, odpornost na leptin, ki nastane kot posledica debelosti, povzroča nebrzdan občutek lakote, kar slej ko prej vodi k še večjemu obsegu trebuha. Prav zaradi te odpornosti so terapije z leptinom povsem nesmiselne.

Trebušna maščoba povečuje možnosti za nastanek sladkorne bolezni

Pri ljudeh s preveliko telesno težo je mogoče opaziti tudi znižano vrednost hormona adiponektina v krvi. Nizka raven adiponektina vodi k oslabljenemu delovanju inzulina, kar imenujemo tudi odpornost na inzulin.

Naloga inzulina je, da zmanjšuje vrednost sladkorja v krvi. Če je delovanje inzulina zaradi zmanjšanih vrednosti adiponektina oslabljeno, se dvigne raven sladkorja v krvi in s tem tudi nevarnost za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.

Raziskave so potrdile, da povzročajo snovi, ki se sproščajo iz trebušne maščobe, neobčutljivost receptorjev za inzulin. Zaradi tega je motena oskrba celic z glukozo. Takšno stanje vodi v začaran krog: odpornost na inzulin – povišan krvni sladkor – povečano izločanje inzulina. Celice trebušne slinavke se sčasoma utrudijo in tako nastane kronična sladkorna bolezen tipa 2, ki zahteva nadzorovano in redno vbrizgavanje inzulina.

Zaradi trebušne maščobe lahko naraste nivo holesterola

Ker inzulin vpliva tudi na presnovo maščob, nam preti tako povišanje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi kot tudi zamaščenost jeter.

Kombinacija debelosti, visokega krvnega sladkorja in naraščajočih vrednosti krvni maščob velikokrat vodi k nadaljnjim zdravstvenim težavam, kot sta visok krvni pritisk in arterioskleroza. Nastanek slednje je še posebej pogosto povezan s trebušno maščobo.

Trebušna maščoba je škodljiva za srce

Zdravstvene študije so pokazale, da debelost (še posebej pa debel trebuh) znatno povečuje tveganje za nastanek kardiovaskularnih obolenj, pri tem najbolj izstopa povečano tveganje za razvoj arterioskleroze.

Poleg tega izločajo tkiva trebušne maščobe vnetne snovi, imenovane citokini. Med citokine spadata tudi tumorski nekrozni faktor (TNF) in interlevkin-6. V kolikor te snovi v veliki količini krožijo po telesu, se organizem nahaja v stanju prikritega kroničnega vnetja. Takšno kronično vnetje je nesporno povezano z nastankom arterioskleroze. Arterioskleroza vodi k povišanemu krvnemu tlaku (ta je bil lahko zvišan že prej) in nenazadnje tudi k srčni ali možganski kapi.

Trebušna maščoba povečujejo verjetnost za nastanek tromboz in embolij

Naslednja vrsta snovi, ki jih v primeru povečanega trebuha telo pospešeno izdeluje, so inhibitorji aktivatorja plazminogena (PAI). Gre za posebne beljakovine, ki igrajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi in delujejo kot zaviralci fibrinolize.

Izraz »fibrinoliza« (iz lat. »raztopiti«) označuje raztapljanje krvnih strdkov, ki ga telo samo opravi. Fibrinoliza torej skrbi za to, da je kri vedno tekoča in brez strdkov, žilni sistem pa varen pred trombozami in embolijami.

Ko pride v telesu zaradi trebušne maščobe do pretiranega izločanja inhibitorjev aktivatorja plazminogena, je telo nezmožno skrbeti za urejen proces fibrinolize. To privede do upočasnjenega razgrajevanja krvnih strdkov, ki lahko sčasoma prerastejo v večje trombe. Ti lahko zamašijo žile na določenem predelu in povzročijo trombozo. Še slabše je, če se trombi ločijo od žilnih sten in postanejo embolusi – krvni strdki, ki prosto plavajo v krvnem obtoku. Embolusi lahko povzročijo embolijo ali srčno kap.

Debel trebuh ima torej zelo neugoden vpliv na zdravje srčno-žilnega sistema. Prizaneseno pa ni niti dihalnim potem in celo miselnim procesom, ki prav tako utrpijo škodo v primeru povečane trebušne maščobe.

Trebušna maščoba lahko povzroči astmo

Pri vsakem vdihu se trebušna prepona skrči, potisne trebušne organe navzdol in razširi prsni koš. V pljučih nastane vakuum, zato zrak vdre vanje.

Prevelika količina trebušne maščobe ovira proces dihanja, zato dihamo bolj plitvo. Predebeli ljudje velikokrat sopejo oz. so »kratke sape«. Dihi so kratki in hitri, zato se pljuča ne napolnijo v celoti. Poleg tega lahko snovi, ki jih izloča trebušna maščoba, doprinesejo k nastanku in razvoju vnetnih procesov v pljučih, ki še dodatno otežkočajo dihanje in prinašajo astmatične težave.

Zaradi trebušne maščobe je tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni večje

Pravi razlogi za nastanek Alzheimerjeve bolezni še dandanes niso povsem znani. Dolgo so znanstveniki predvidevali, da je nagnjenost k bolezni podedovana. Zdaj je jasno, da igrajo genetski dejavniki pomembno vlogo zgolj v 5-10% primerov.

Kot dejavnike tveganja pa bi veljalo izpostaviti – poleg obremenjenosti telesa z aluminijem – različna predhodna obolenja. K tovrstnim obolenjem sodijo prav bolezni, ki smo jih do sedaj povezali s trebušno maščobo – obolenja srčno-žilnega sistema, povišane vrednosti holesterola in odpornost na inzulin oz. sladkorna bolezen.

Nove študije ne le potrjujejo vlogo trebušne maščobe za nastanek prej omenjenih bolezni, temveč jo tudi neposredno povezujejo s povišanim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni.

Trebušna maščoba povečuje nevarnost za nastanek raka

Kot da vsa ostala tveganja še ne bi bila dovolj, pa trebušna maščoba povečuje tudi verjetnost za nastanek raka. Znanstveniki predvidevajo, da je to posledica že večkrat omenjenih kroničnih vnetnih procesom, ki jih povzročajo snovi, ki jih sprošča trebušna maščoba. Med temi snovmi se znajdejo tudi hormoni, ki povzročajo raka na gastrointestinalnem traktu, kot je npr. rak na črevesju, rak na požiralniku, rak trebušne slinavke in rak na jetrih.

The post Prevelik trebuh – zdravstvene posledice appeared first on Avita.

1. Pomanjkanje vitamina D

Raziskave kažejo, da 40 do 60 % ljudem primanjkuje vitamina D; odstotek je še večji med nosečnicami. Strah pred škodljivimi posledicami sončenja, delo in bivanje v zaprtih prostorih so povzročili, da smo ljudje premalo zunaj, na sončni svetlobi. Vitamin D tvorimo sami, a je za to treba biti na soncu, seveda brez zaščitnih krem. Dobra novica je, da zadošča 20 minut sončne svetlobe na dan. Žal je le poleti sonce dovolj močno, pozimi si pomagamo s prehranskimi dopolnili (z vsaj 1000 IE vitamina D). Pomanjkanje vitamina D sčasoma povzroči še veliko hujše težave: diabetes, visok krvni pritisk, srčno kap, depresijo, težave z dlesnimi, multiplo sklerozo.

2. Pomanjkanje določenih aminokislin (npr. lizina) in elementov (silicij, železo, cink)

Osnovni gradniki las so beljakovine. Če telo nima dovolj ustreznih beljakovin, se to najprej pozna na laseh, ki začnejo izpadati, postanejo krhki in tanki. Telo obstoječe zaloge beljakovin hrani za delo vitalnih organov, lasje so na zadnjem mestu po pomembnosti, zato pomanjkanje beljakovin najprej opazimo prav pri laseh. Prehrani moramo dodati dovolj kakovostnih beljakovin (največ lizina je v žitih in rižu) ter mu zagotoviti minerale organskega izvora, torej iz sadja in zelenjave.

3. Hormonsko neravnovesje

Že sredi 30-ih začne proizvodnja nekaterih hormonov v ženskem telesu upadati, kar lahko pripelje do hormonskega neravnovesja. Več o tej temi smo pisali v članku Na moji glavi je vedno manj las.

4. Stres in nezdrave življenjske navade

Slabšanje kakovosti las je lahko prvi pokazatelj, da smo duševno in fizično preobremenjeni. Lasje zaradi teh preobremenitev nehajo rasti, saj telo življenjske sile hrani za delovanje vitalnih organov, med katere lasje ne sodijo. Lasje zastajajo v rasti, po 2 do 3 mesecev izpadejo in postajajo čedalje bolj redki. Ponovno je treba vzpostaviti čustveno in fizično ravnovesje in se naučiti upravljati s stresom. Pozitivni učinki ponovnega ravnovesja se bodo kmalu pokazali tudi na laseh.

5. Težave s ščitnico

Slabo delovanje ščitnice je eden najpogostejših vzrokov za tanke lase pri ženskah. Zaradi motenj v delovanju ščitnice več las izpade kot pa jih začne rasti, zato jih je sčasoma na glavi čedalje manj.

6. Zakisanost

Sodoben način življenja, premalo spanja, nezdrava prehrana, pomanjkanje gibanja in sončne svetlobe, ne vodijo le v hormonsko neravnovesje, pač pa tudi v številne druga neravnovesja v funkcijah v telesu, ki jih telo čedalje težje uravnava. Porušeno kislinsko bazično ravnovesje v telesu zaradi pomanjkanja mineralov vodi v kronično zakisanost telesa. Da bi telo obdržalo življenjsko pomembno ravnovesje, začne minerale jemati tudi iz las, in njihova kakovost se hitro poslabša. Rešitev: razkisanje telesa in uživanje bazičnih mineralov organskega izvora.

7. Škodljive kemikalije v izdelkih za nego las

Številni izdelki za nego las vsebujejo strupene kemikalije, ki poškodujejo lase. Pri tankih laseh zato izdelke za nego las izbiramo bolj pazljivo. Še zlasti pogost je Natriumlaurysulfat, ki slabi imunski sistem in poškoduje lasni folikel. Rešitev: svetujemo uporabo kakovostnih bazičnih izdelkov za lase (npr. Gel za tuširanje + šampon Ovimed), ki lase okrepijo.

The post Tanki lasje appeared first on Avita.

Z nadležnim hrupom v ušesih mora živeti kar 10 do 15% prebivalstva, kar pomeni več milijonov ljudi po vsem svetu. Pojavi se lahko samo v enem ušesu ali v obeh.

Tinitus ne poslabšuje zgolj kakovosti življenja, temveč nas lahko za daljše časovno obdobje oropa spanca ter vodi v depresije in pojav tesnobe. V primeru akutnega tinitusa je mogoče pričakovati, da bo odzvanjanje samo izginilo v obdobju pol leta, pri kroničnem tinitusu pa prizadeti osebi na prvi pogled ostane malo upanja za izboljšanje in ozdravitev. Kronični oz. dolgotrajni tinitus prizadene približno 1% prebivalstva.

Glasnost zvokov, ki jih oseba sliši, je lahko zelo različna. V nekaterih primerih tinitus povzroča tihe zvoke, ki jih ob nežni glasbi ali pogovoru z lahkoto ignoriramo in slišimo samo v tišini, včasih pa je zvok zelo glasen in moteč (bobnenje, rjovenje, pokanje, udarjanje).

Kako pride do pojava tinitusa?

Povzročiteljev tinitusa je kar nekaj. Prevelika količina nabranega ušesnega masla (cerumna) spada med vzroke, ki jih najlažje odpravimo. Iz tradicionalne kitajske medicine vemo, da je tinitus vedno povezan z jetri – z nepravilnim delovanjem, preobremenitvijo, preveliko količino strupov.

Drugi možni vzroki so:

• ušesne infekcije,
• motnje ravnotežja,
• ledvična obolenja,
• hormonske motnje,
• jemanje zdravil (tinitus je stranski učinek več kot 250 zdravil, med drugim antibiotikov in zdravil z acetilsalicilno kislino),
• bolezni vratne hrbtenice (npr. nestabilnost vratne hrbtenice),
• bolezni v predelu zob ali čeljustnega sklepa,
• izpostavljenost močnemu hrupu (glasna glasba, petarde, ognjemeti, udar strele…),
• Menierova bolezen (motnja v notranjem ušesu, ki povzroča vrtoglavico in motnje sluha),
• zmanjšano delovanje ščitnice,
• kronično povišan krvni tlak in bolezni srca,
• alergije in presnovne motnje
• ter v redkih primerih tudi tumorji (npr. tumor slušnega živca).

Kronično vnetje kot vzrok za pojav tinitusa

Tinitus je najpogosteje posledica dlje trajajočega vnetnega procesa, ki povzroči slabšo prekrvavitev notranjega ušesa. Vnetje notranjega ušesa je za razliko od vnetja srednjega ušesa manj opazno in boleče, zato lahko dolgo ostane skrito in nezdravljeno. Takšno vnetje, ki počasi »tli«, vendar ni nič manj nevarno od akutnega vnetja. Kronična vnetja po telesu povzročajo huda obolenja, kot so arterioskleroza, multipla skleroza, rak, črevesne bolezni, in prav nič drugače ni s kroničnimi vnetji notranjega ušesa. Poškodbe tkiv in celotnih struktur v kombinaciji s pomanjkljivo prekrvavitvijo so glavni krivec za pojav tinitusa.

Vnetja povzročajo tkivni hormoni, imenovani prostaglandini, zaradi katerih pride do zoženja in zamašitve krvnih žil. Zmanjšan pretok krvi poslabša preskrbo s kisikom in povzroči nabiranje limfne tekočine v notranjem ušesu. Pritisk v notranjem ušesu se zaradi navedenih dejavnikov poveča, slušni živec pa je tako močno stimuliran, da zaznava tudi zvoke, ki jih v resnici ni – pojavi se tinitus.

Vnetje je naravni telesni odziv na poškodbe tkiva. Na ta način želi telo odstraniti poškodovane celice in sprožiti proces obnove. Tako je v primeru akutnega vnetja, ki je za telo pravzaprav koristno. Drugače je pri kroničnem vnetju, ki vztraja v telesu zelo dolgo časa in je povod za nastanek resnih obolenj.

Zdravljenje tinitusa z uradno medicino

Zdravljenje tinitusa v uradni medicini je usmerjeno v odpravljanje vnetnih procesov. V prvi fazi je osredotočeno na jemanje protivnetnih zdravil, kot je kortizon. V številnih primerih protivnetna zdravila resnično pomagajo, kar priča o izvoru motnje v vnetnem procesu. Težava je v tem, da kortizon deluje le tako dolgo, dokler ga jemljemo, po prenehanju zdravljenja pa se tinitus lahko vrne, saj poglavitni vzrok za nastanek vnetja ni bil odpravljen.

»Izklopite« tinitus

Tinitus je opozorilni znak, da vnetja najverjetneje ne potekajo samo v notranjem ušesu, temveč tudi drugod po telesu, zato ga moramo jemati kot pomembno opozorilo. Dobra novica pri tem je, da je mogoče kronična vnetja tako v notranjem ušesu kot drugod po telesu pozdraviti ali pa vsaj ublažiti s spremembo prehrane in življenjskega sloga. Z zdravljenje tinitusa je potrebno pričeti čim prej, saj si s tem močno povečamo verjetnost za ozdravitev.

Protivnetna prehrana pri tinitusu

Čeprav se sliši enostavno, pa zahtevajo korenite spremembe prehrane veliko potrpljenja in volje. Začnimo pri uživanju svežih živil z veliko hranilnimi snovmi in antioksidanti. V ta sklop živil spada raznovrstna zelenjava (še posebej zelena listnata), pa tudi sadje, oreščki ter olja in maščobe z nenasičenimi maščobnimi kislinami.

Če je le mogoče, iz prehrane izključimo sladkor, žita in mlečne izdelke. Meso, jajca in ribe naj bodo iz ekološke pridelave. S tem se izognemo veliki količini ostankov zdravil v mesu, hkrati pa ima takšno meso ugodnejše razmerje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami.

Za preprečevanje vnetij potrebujemo kar največ omega-3 maščobnih kislin, ki jih, poleg ribjega olja, najdemo tudi v lanenem in konopljinem olju. Omega-6 maščobne kisline, ki v prevelikih količinah spodbujajo vnetja (določen delež pa jih vseeno potrebujemo), najdemo v sončničnem olju, margarini, itd.

Krepitev jeter in imunskega sistema

Za še intenzivnejši boj proti vnetjem in tinitusu v prehrano vključite protivnetna zelišča in začimbe, kot so kurkuma, ingver, regrat, origano in česen. Rastline z grenčicami, kot je regrat, so odlične za čiščenje jeter. Le zdrava jetra se lahko uspešno borijo proti vnetjem.

Stanje vnetij nadzoruje tudi imunski sistem, ki ga okrepimo s sladkim korenom, koprivo, ameriškim slamnikom, rmanom, kamilico in timijanom.

Pomen antioksidantov pri tinitusu

Pri izbiri sadja se osredotočimo na tiste, ki imajo malo sladkorja, a veliko antioksidantov: jagodičevje, kivi, papaja, rdeče pomaranče, grenivke… antioksidanti so pomembni predvsem za uničevanje prostih radikalov, ki so eden izmed dejavnikov za pojav vnetij (povzročajo poškodbe celic).

V kolikor se odločimo za jemanje prehranskih dopolnil, naj bodo izvlečki pridobljeni iz rastlin, alg ali sadja, saj nimajo negativnih stranskih učinkov, ki se lahko pojavijo pri večjih količinah sintetičnih antioksidantov. Med najmočnejšimi naravnimi antioksidanti so astaksantin, OPC in krilovo olje, ki poleg antioksidantov vsebuje tudi omega-3 maščobne kisline v obliki, ki jo telo zlahka uporabi.

Vitamini skupine B pri tinitusu

Vitamini skupine B (B-kompleks) so pomembni gradniki mielinske ovojnice, ki obdaja živčevje. V primeru pomanjkanja vitaminov iz te skupine so živčne celice bolj dovzetne za vnetja in poškodbe, ki sprožijo tinitus.

Čiščenje črevesja in razstrupljanje pri tinitusu

V kolikor je absorpcija v črevesju slaba, nam jemanje vitaminov in drugih hranilnih snovi ne pomaga, saj jih telo ne more uporabiti. Zato so čiščenje črevesja, razstrupljanje in vzpostavitev zdrave črevesne flore ključnega pomena pri vseh kroničnih obolenjih, med drugim tudi pri kroničnem tinitusu.

MSM pri tinitusu

Organsko žveplo (metilsufonilmetan ali MSM) je odlična pomoč pri vnetjih, saj jih blaži, deluje pa tudi razstrupljevalno in pomaga pri krepitvi ter regeneraciji imunskega sistema.

Magnezij pri tinitusu

Magnezij je mineral, ki uspešno zavira vnetja, vendar ga prehrani pogosto primanjkuje. V primeru že razvite bolezni so potrebe višje kot običajno, zato moramo zaužiti okoli 800 mg dnevno.

Preverimo prisotnost prehranskih preobčutljivosti in alergij ter predhodnih vnetij

Morebitne preobčutljivosti in alergije na določena živila oz. snovi v živilih so močni sprožilci vnetij. Med najbolj problematičnimi sta laktoza in gluten.

Poleg tega lahko tinitus nakazuje na obstoj drugih vnetij v telesu (mrtvi zobje, vnetje sinusov), zato pogovor s specialistom ne bo odveč. Preverimo tudi obstoj morebitne estrogenske dominance (neravnovesje hormonov).

Sproščanje in alternativne oblike zdravljenja

Razčistimo notranje konflikte in si redno privoščimo sprostitev. Še posebej pomembno je sproščanje predela čeljusti in vratu (npr. z masažo), saj so ti deli neposredno povezani s predelom ušes. Zobozdravnik naj preveri, ali imamo morda težave z nepravilnih ugrizom ali nočnim škrtanjem oz. stiskanjem z zobmi, ki povzročijo napetost mišičevja v tem predelu. Po odpravi težav lahko izgine tudi tinitus.

Odločimo se lahko za alternativne oblike zdravljenja, ki so odlično dopolnilo drugim celostnim ukrepom – akupunktura, homeopatija, osteopatija, refleksna masaža stopal, bioresonančna terapija,…

Izogibajmo se glasni glasbi, kričanju in stresnim situacijam. Ob tem je pomembno, da se ne umikamo v osamo, temveč krepimo prijateljske in družinske vezi. Poslušanje mirne glasbe je odlična rešitev za preusmeritev pozornosti

Menjava prostora, v katerem spimo

Pojavljajo se domneve, da lahko tinitus sproži tudi močno elektromagnetno valovanje. Vsaj za nekaj časa poskusimo spati v drugem prostoru in na ta način ugotovimo, ali je bila težava v izpostavljenosti sevanju.

Preusmerimo pozornost

Čeprav je »radio tinitus« zelo nadležen in ga ni moč nemudoma ugasniti, pa se lahko naučimo živeti z zvoki in sčasoma preusmerimo pozornost na druge stvari. Sčasoma jim možgani pričnejo odmerjati čedalje manj pozornosti in jih zato lažje preslišimo (podobno kot pri brnenju hladilnika v prostoru, na katerega se navadimo). Ker je za to potrebno tudi kakšno leto, je potrpežljivost vsekakor ključ do uspeha.

The post Tinitus: utišajte nadležno šumenje v ušesih appeared first on Avita.

Glavoboli, vrtoglavica, šumenje v ušesih, kratka sapa in vsesplošen občutek mlahavosti so simptomi, ki jih običajno pripišemo vplivu stresa, resničnega vzroka zanje pa ne iščemo. Osebnega zdravnika velja seznaniti z njimi. V kolikor vzrok tiči v previsokem krvnem tlaku, se lahko sistematično in naravno lotimo odpravljanja težave.

Kaj je krvni tlak?

Krvni tlak je sila, s katero kri deluje na stene krvnih žil. Srce deluje v dveh taktih. Ko se razširi, vanj vstopi kri, ko se stisne, potisne kri po telesu. Na minuto srce utripne približno sedemdesetkrat. Utrip lahko čutimo na zapestju ali vratu. Krvni tlak uravnavajo hormonalni in živčni sistem, ledvice in srčno-žilni sistem. Največji vpliv imata dva dela vegetativnega dela živčevja – simpatični del deluje kot pospeševalec (zvišuje pritisk), parasimpatični pa kot zaviralec (znižuje pritisk).

Vrednosti krvnega tlaka

Optimalni krvni tlak znaša manj kot 120/80 mmHg (milimetrov živosrebrnega stolpca). Pri tem prva številka označuje sistolični krvni tlak (tlak, ko srce potisne kri po žili), druga pa diastolični krvni tlak (tlak, ko srce počiva in nastopi tišina). Merjenje je potrebno večkrat ponoviti, saj za marsikoga že samo merjenje predstavlja manjši stres, ki povzroči dvig krvnega pritiska.

O normalnem krvnem tlaku govorimo pri vrednostih 120-129/80-84 mmHg.
O visoko normalnem krvnem tlaku govorimo pri vrednostih 130-139/85-89 mmHg.
Hipertenzijo 1. stopnje označujejo vrednosti 140-159/90-99 mmHg.
Hipertenzija 2. stopnje nastopi pri 160-179/100-109 mmHg.
Alarmantna hipertenzija 3. stopnje pa se pojavi pri vrednostih nad 180/110 mmHg.

O izolirani sistolični hipertenziji govorimo, ko vrednosti sistoličnega krvnega tlaka znašajo nad 140 mmHg, diastolični krvni tlak pa ostaja nižji od 90 mmHg. Zvišan je torej samo sistolični (zgornji) krvni tlak.

Zniževanje krvnega tlaka ima običajno pozitiven učinek tudi na vrednosti sladkorja in holesterola v krvi, saj se ti problemi velikokrat pojavljajo sočasno, spremlja pa jih bolj ali manj izražena debelost. Ko se vsi štirje simptomi pojavijo sočasno, govorimo o metaboličnem sindromu. Z znižanjem sistoličnega krvnega tlaka za 10 mmHg in diastoličnega za 5 mmHg zmanjšamo verjetnost za nastanek obolenja srca in ožilja kar za tretjino!

Zdravnik vam bo pri rahlem povišanju svetoval previdnost pri izbiri živil in spremembo življenjskega sloga, pri višjih vrednostih pa predpisal zdravila. Pri zdravilih seveda ne gre brez stranskih učinkov, zato se v zgodnjih fazah bolezni raje poslužujmo naravnega zdravljenja, če stanje ni preveč resno. Eden izmed najbolj pogostih stranskih učinkov zdravil za znižanje pritiska je ravno prenizek krvni tlak. Če ga opazimo, se moramo o tem pogovoriti s svojim zdravnikom. Tablet vseeno ne smemo samovoljno prenehati jemati.

Dejavniki za nastanek visokega krvnega tlaka:

• dednost
• starost nad 45. let
• moški spol
• prevelika telesna teža
• kajenje
• čezmerno uživanje soli
• čezmerno pitje alkoholnih pijač
• premajhna telesna dejavnost
• izpostavljenost stresu, hrupu, prepirom
• druge bolezni (tumorji, ki vplivajo na hormone, alergije in preobčutljivosti, žilna obolenja, ledvične bolezni, spalna apneja …)
• zdravila (kontracepcija, antirevmatiki, kortizon …)
• prehod v drugo življenjsko obdobje (menopavza, pokoj)
• psihološke predispozicije: perfekcionizem, samokritičnost

Pravi vzroki za nastanek visokega krvnega tlaka

Zgoraj opisani dejavniki sicer povečujejo možnost za nastanek visokega krvnega tlaka, vendar običajno glavni vzrok za nastanek tiči globoko v telesu. Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov za nastanek visokega krvnega tlaka.

1. Zakisanost telesa

Zdravo telo samo regulira ravnovesje kislin in baz v organizmu. Brez težav uravnovesi začasen presežek škodljivih kislin. Če je naš organizem stalno pod stresom, hkrati pa se premalo gibljemo in uživamo nezdravo hrano, ima telo močno oteženo nalogo, ki je ne zmore več dobro opravljati. Zakisanost, ki nastaja zaradi presežka kislin, škoduje z vidika naravne medicine celotnemu telesu, spremeni tudi gostoto krvi. Zaradi stalnega stika s kislino krvne celice izgubijo prožnost in odmrejo. Kri se zgosti, krvni obtok pa upočasni. Da bi kri kljub temu prišla v vse dele telesa, jo mora srce črpati z večjo močjo – z višjim pritiskom.

O razlogih za zakisanost telesa smo že večkrat pisali. Glavna vzroka za zakisanost sta nepravilna prehrana in nezdrav življenjski slog.

Pri izbiri živil si najbolj škodujemo, če jemo živila, ki so močno predelana in polna strupov. Njihov škodljiv učinek še dodatno potencirajo prevelike količine soli, kofeina, alkohola, nikotina, sladkorja in stresa ter premajhne količine kakovostne pitne vode, spanja in gibanja.

2. Stres in psihične obremenitve

Veliko bolnikov z visokim krvnim tlakom ima skupno lastnost: pogosto se obremenjujejo in so zaskrbljeni. Čutijo potrebo po tem, da vse naloge opravijo 100% uspešno – ne samo tiste, ki jim zadajo drugi, temveč tudi tiste, ki si jih zadajo sami. Takšne želje in pritiski povzročajo stalen stres.

Ker so strogi do sebe, pričakujejo popolnost tudi od drugih. Če je ti ne dosežejo, so perfekcionisti jezni, vendar tega ne dajo jasno vedeti. Jezo zadržujejo v sebi, kar povzroča notranji nemir in še dodatno zvišuje nivo stresa. Stresni hormoni avtomatsko dvigujejo krvni pritisk. To je davni mehanizem telesa, ki nas pripravi na napad ali beg. Če je stres kroničen, povzroča oksidativno škodo na ravni celic. Poškoduje krvne žile in s tem dviguje krvni tlak.

3. Kontracepcijske tablete

Pri ženskah je eden izmed vzrokov za povišan krvni pritisk lahko jemanje kontracepcijskih tablet.

4. Oslabelost ledvic

Če so ledvice oslabele, poskušajo izločati hormon, ki dviguje pritisk, da bi tako pospešile prekrvavitev organa in ponovno vzpostavile normalno delovanje. Pri povišanem krvnem tlaku je potrebno vedno v ozir vzeti ledvice, saj jim kronično povišan krvni tlak zelo škodi.

5. Povišane vrednosti sečne kisline

Podoben učinek imajo povišane vrednosti sečne kisline. Če vemo, da imamo previsoke vrednosti sečne kisline in občasne napade protina, moramo slediti ukrepom za zniževanje krvnega tlaka.

6. Nakopičeni nanosi v žilah

Da lahko arterijske in venske žile vzdržujejo stalen krvni tlak, morajo biti stene žil prožne in fleksibilne. Če postanejo toge in krhke, se na problematičnih mestih začnejo nabirati obloge, da bi zapolnile nastale vrzeli. Zaradi oblog se premer žil zmanjša, krvni pritisk pa naraste, saj lahko le tako telo potisne zadostno količino krvi do vseh telesnih celic. Ob tem se bistveno poveča verjetnost za trombozo (strdke) in kap.

Žile postanejo bolj krhke tudi zaradi pomanjkanja folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12, kar vpliva na dvig homocisteina v krvi. Homocistein je strupni presnovni odpadek, ki povzroča kronična vnetja in oksidacijo maščobnih kislin – sestavnega dela sten krvnih žil.

Jemanje kalcija v kombinaciji z vitaminoma D in K preprečuje nalaganje oblog na stene žil. Vitamin D poskrbi za absorpcijo kalcija iz črevesja, vitamin K pa za to, da kalcij pristane v kosteh in se ne naloži na stene žil.

7. Oksidativen stres

Bakterije, strupi, presnovni ostanki, kisline in kemikalije prav tako spodbujajo oksidativni stres, ki povzroča poškodbe ožilja. Če nam primanjkuje antioksidantov, ki bi ulovili proste radikale, je oksidativna škoda neizbežna.

Kako se izogniti nastanku povišanega krvnega tlaka?

1. Pazite na zdravo telesno težo.
2. Zmerno gibanje naj postane del našega vsakdana.
3. Alkohol in kavo uživamo v zelo majhnih količinah.
4. Opustimo kajenje.
5. Jedi zmerno solimo (največ 5 gramov na dan). Sol nadomeščamo z začimbami in zelišči. Izogibamo se že pripravljeni, industrijski hrani, ki vsebuje za potrebe ohranjanja okusa, videza in konzerviranja ogromne količine soli.
6. Dnevno uživamo sveže stisnjene sadne in zelenjavne sokove.
7. Poslužujemo se metod sproščanja – joga, meditacija…
8. Privoščimo si spanec, počitek in sproščanje. Izogibajmo se stresnim situacijam in hitenju.
9. Preverimo stanje ledvic ter vrednosti sečne kisline in homocisteina v telesu.
10. V primeru psihičnih obremenitev se obrnemo na psihoterapevte.

Prehrana za zniževanje krvnega tlaka

Krvni tlak bomo dolgoročno najbolj učinkovito zmanjšali z zdravo bazično prehrano. Sem sodijo naslednja živila: ajda, krompir, rdeča pesa, lubenice in hruške. Priporočajo se živila, bogata s kalijem, ki deluje kot antagonist natriju v soli. Uživajmo stročnice, janež, koprive (čaj, pesto, kot priloga), zeleno, cvetačo, špinačo, zelje, peteršilj, banane, papaje, datlje, marelice, fige, rozine, orehe in kostanje. Posladkamo se lahko s koščkom temne (vsaj 80%) čokolade, ki vsebuje veliko polifenolov in le malo sladkorja. Od zelišč nam bodo najbolj pomagali baldrijan, sivka in melisa.

Prehranska dopolnila, ki naravno znižujejo krvni tlak

• Omega-3 maščobne kisline – krilovo olje, laneno olje, itd. (skrbijo za elastičnost krvnih žil, izboljšujejo pretočnost krvi
• Kalij
• Magnezij (sprošča napetosti v ožilju)
• Koencim Q10
• L-arginin – v stročnicah, nesoljenih oreščkih, itd. (razširja krvne žile)
• Izvleček česna (naravno redči kri in tako izboljšuje pretočnost)
• Vitamin D – v kombinaciji z vitaminom K in kalcijem
• Antioksidanti

The post Visok krvni tlak – tihi ubijalec appeared first on Avita.

Koliko odstotkov Slovencev ima seneni nahod, ni natančno znano, saj so težave zelo sezonske, nekateri seneni nahod zamenjajo celo za prehlad. Ocena je od 15 do 40 odstotkov, največ težav pa povzročajo spomladanski pelodi dreves in trave.

Prehrana, ki je bogata z vitaminom C in folno kislino, lahko omili težave s senenim nahodom. Pomagajo tudi probiotične bakterije, žveplene spojine in drugi antioksidanti. Poleg tega, kaj jemo, če imamo težave s senenim nahodom, je pomembno tudi, česa ne smemo: živil z veliko histamina.

Izogibajte se histaminu v živilih

Pri senenem nahodu pride na sluznicah do alergičnih reakcij, zato se začne izločati histamin. Sluznice otečejo, pordečijo in srbijo. Zaradi nezdravega črevesja, kar je skupno vsem alergikom, se v telo absorbira tudi histamin iz živil in poslabša simptome pri senenem nahodu.

Živila, ki vsebujejo veliko histamina so: kakav (čokolada), svinjsko meso, vse fermentirane jedi (kislo zelje in repa), rdeče vino, siri (čim starejši so, tem bolj so škodljivi), prekajene ribe in meso, paradižniki, morski sadeži (lignji, školjke, rakci). Problematične so tudi jagode, saj preprečujejo prebavljanje histamina.

Dober tek – adijo seneni nahod

Ta živila vam bodo pomagala med senenim nahodom, nekatera pa je priporočljivo jesti že prej, v preventivne namene.

1. Zelena listnata zelenjava

Sem spadajo solata, blitva, kodrolistni ohrovt, zelena, špinača, regrat, radič, zeleni deli repe, redkve in pese. Zelena listnata zelenjava je polna antioksidantov, predvsem karotenoidov, ki so topni samo v maščobi. Zato pri pripravi zelene listnate zelenjave vedno dodajte nekaj kakovostnega olja. Priporočljivo je predvsem laneno olje, bogato z omega 3 maščobnimi kislinami, ki tudi pomaga pri alergičnih reakcijah.

2. Koprive

Nekateri jih obožujejo, drugi ne marajo, so pa nepogrešljive pri senenem nahodu, saj blažijo vnetne procese. Koprive lahko pripravimo v solati, sokovih, čajih ali jedeh.

3. Peteršilj

Zmanjšuje izločanje histamina, zato ga naj alergiki veliko uživajo v akutni fazi senenega nahoda.

4. Timijan

Timijan je v ljudskem zdravilstvu znano sredstvo pri težavah z dihali, še posebej pri tvorjenju sluzi. Priporočena doza: dvakrat na dan v čaju.

5. Brokoli

Zelo uporabno živilo pri senenem nahodu, saj odmaši zamašene sinuse, hkrati pa deluje protivnetno (zaradi visoke vsebnosti vitamina C).

6. Čebula, česen, jabolka

Skupno tem trem živilom je visoka vsebnost kuercetina, ki delujejo podobno kot antihistaminiki. Še posebej jih priporočajo v preventivne namene, preden dobimo seneni nahod.

7. Citrusi

Vedno si naredimo sveže sokove, najbolje iz ekoloških citrusov. Vsebujejo veliko vitamina C – skupaj s porcijo brokolija boste pokrili dnevne potrebe po tem vitaminu.

8. Bezgove jagode

Dobra novica: bezgove jagode delujejo proti senenemu nahodu tudi, če iz njih pripravimo marmelado. Ker so polne antioksidantov in flavonoidov, si večkrat pripravite čaj ali sokove iz teh zdravih sadežev.

9. Probiotiki

Vedno več znanstvenih študij kaže, da je nastanek senenega nahoda močno povezan s črevesno floro. Za močan imunski sistem, ki nas ščiti pred alergeni, potrebujemo tudi zdravo črevesno floro. Probiotiki so torej pomembni tako v preventivne namene kot pri akutnih alergijskih težavah.

10. Juha za lajšanje senenega nahoda

Zakaj ne bi iz zgoraj naštetih živil skuhali okusne juhe? Uporabite čebulo, česen, brokoli, blitvo ali kodrolistni ohrovt, dodajte sveži timijan in peteršilj, ter juho začinite s soljo, poprom, kurkumo, karijem, rdečo papriko in drugimi začimbami. Po obroku pa ne pozabite vzeti probiotika. Dober tek – adijo seneni nahod!

The post Naravne rešitve za seneni nahod appeared first on Avita.

1. Bolezni zob in/ali dlesni (parodontoza), slabo očiščeni zobje in ostanki hrane v medzobnih prostorih. Ali je pravi vzrok za zadah propadanje zob in tkiv ter gnitje v vaših ustih, bo najlažje presodil zobozdravnik.
2. Pojemo preveč beljakovin in hkrati slabo čistimo zobe. Značilno za zadah je, da v ustih in žrelu prevladajo anaerobne bakterije. Le-te se hranijo z ostanki mleka, rib, mesa in jajc, ki zastanejo v žepkih v dlesnih in medzobnih prostorih. Več ko pojemo beljakovin in slabša ko je ustna higiena, večja je možnost za slab zadah.
3. Tudi slaba prehrana (v kateri je veliko rafiniranih in demineraliziranih živil, npr. bele moke in sladkorja), kajenje, pitje alkohola in preveč kave lahko porušijo ravnovesje v ustni flori. Posledica vsega tega pa je smrad iz ust.
4. Preveč kisline ali bakterije v želodcu (Helicobacter pylori) in porušeno ravnovesje med črevesnimi bakterijami, so prav tako lahko vzrok za halitozo.

Rešitve, ki to niso!

Ustne vodice, žvečilni gumiji in bomboni ne pomagajo, saj samo zakrijejo simptome, ne odpravijo pa vzrokov. Z ustnimi vodicami bomo sicer pobili neželene anaerobne bakterije, vendar se bodo te kmalu spet vrnile, če ne bomo odpravili osnovnega vzroka za zadah. Žal pa poleg anaerobnih pobijejo tudi zaželene aerobne bakterije, kar stanje še poslabša.

Kaj zares pomaga?

• Skrb za urejene zobe. Vsaj dvakrat letno obiščite zobozdravnika. Z rednimi pregledi se boste izognili bolečini in zadahu.
• Dobra ustna higiena: vsaj dvakrat dnevno si pravilno očistite zobe in zvečer medzobne prostore. Pri jutranjem čiščenju zob oščetkajte tudi jezik – njegove obloge so pogosto vzrok za zadah. Za čiščenje jezika uporabljajte žličko ali posebno ščetko. Za čiščenje zob uporabljajte mehko ščetko, da ne poškodujete dlesni. Izberite zobno pasto brez fluorida in z dodanimi zelišči, ki odpravljajo zadah in ščitijo pred zobnimi oblogami in kariesom (klinčki, sladki koren, timijan, meta, izvleček oreha, sarsaparila).
• Jutranje žvrkljanje olja. Pred jutranjim umivanjem zob 10 minut (ali vsaj tako dolgo, kot zmorete) v ustih žvrkljajte 2 žlici kakovostnega olja, ki ste mu dodali 5 kapljic Rizola s klinčki. Na ta način boste pomagali ohraniti pravilno sestavljeno ustno floro. Rizol je ozonizirano eterično olje, zato ga priporočajo kot ukrep proti paradontozi.
• Poskrbite za zdravo črevesno floro. Usta so začetek prebavne poti, zato je zdravje v ustih neposredno povezano z zdravo črevesno floro. Če je njeno ravnovesje porušeno in v črevesju gnije in vre, tudi v ustih bakterije ne bodo mogle biti v ravnovesju. Pravilno sestavljeno črevesno floro lahko učinkovito obnovimo s pomočjo kakovostnih probiotikov (Mikrobiom, Bactoflor, Aktivni mikroorganizmi…).

Pravilna prehrana, eterična olja in voda

• Prehrana, bogata z minerali, bo preprečila, da bi se v prebavni poti razbohotile anaerobne bakterije na račun aerobnih, pa tudi demineralizacijo zob in posledično karies. Izogibajte se sladkorju in rafiniranim živilom. Več o tem preberite v članku Sodobna prehranska piramida.
• Omejite ali povsem izločite mleko in mlečne izdelke iz prehrane. Mnogi odrasli ljudje imajo intoleranco na mleko, ne da bi se tega sploh zavedali. Tudi ta je lahko vzrok za slab zadah.
• Pijte dovolj vode. Dehidracija je neposredno povezana s slabim zadahom, saj strupi in ostanki presnove ne morejo zapustiti telesa preko običajnih poti (ledvice, črevesje). Kmalu jih je toliko, da jih zlahka zavohamo.
• Namesto žvečilk z umetnimi sladili, škodljivimi aditivi in sladkorjem, žvečite peteršilj in drobnjak. Klorofil izboljša okolje v ustih, vzpostavi pravilen pH ter nas na ta način ščiti pred kariesom.
• Uporabljajte eterična olja (evkaliptus, komarček, kamilica, meta, mirta, klinčki, rožmarin, žajbelj, timijan, cimet, kardamom). Kapljico ali dve eteričnega olja kanite na zobno ščetko, preden nanjo nanesete zobno kremo. Našteta zelišča lahko tudi grizljate ali si iz njih pripravite čaj.
• Prenehajte kaditi in omejite pitje alkohola. To ne bo le odpravilo zadaha, pač pa bo tudi odlično vplivalo na vaše zdravje in vam podaljšalo življenjsko dobo.

The post Na pomoč, smrdi mi iz ust! appeared first on Avita.