Celostna obravnava zaprtja

Definicija zaprtja

Definicija zaprtja oz. konstipacije je individualno pogojena, saj je izločanje močno pogojeno s posameznikovimi prehranjevalnimi navadami in splošnim življenjskim slogom. Normalno izločanje blata se običajno zgodi dvakrat do enkrat na dan. Otroci izločajo pogosteje kot odrasli.

Sama količina blata je odvisna od količine in vrste zaužite hrane (prehrana z veliko vlakninami pomeni večjo količino blata). Zaprtje in driska sta dva pojava na nasprotnih polih – pri driski je blato tekoče, iztrebljanje pa zelo pogosto, pri zaprtju pa je količina blata majhna (manj kot 50 g), blato je trdo in suho (t.i. »zapeka«), izločanje le-tega pa zahteva veliko mučnega naprezanja. Po iztrebljanju še vedno ostaja občutek neizpraznjenosti črevesja.

Kratkotrajno zaprtje se je zgodilo že vsakomur izmed nas in je relativno neškodljivo, kronično zaprtje pa predstavlja večji problem, saj vodi v splošno slabo počutje, občutek neugodja, občutek neizpraznjenega črevesje, krče, bolečine v trebuhu, slab apetit, itd. V najskrajnejšem primeru je možna zapora črevesja in njegova perforacija. Kronično zaprtje je lahko samostojen sindrom, v nekaterih primerih pa je simptom druge bolezni (bolezni prebavil, presnovnih bolezni, bolezni žlez z notranjim izločanjem, bolezni živčevja).

Kdo ima največ težav z zaprtjem?

Zaprtje pogosteje prizadene ženske kot moške, še posebej pogosto se pojavlja pri starejših ljudeh – težave ima več kot polovica starejših. Ker je črevesje eden izmed razstrupljevalnih organov, ima kronično zaprtje daljnosežne posledice, saj se telo ne more normalno razstrupljati. Blato postane (bolj) smrdeče, prihaja do gnitja, v črevesju se razmnožijo patogene bakterije in zajedavci. Strupi, ki zastajajo, so povod za nastanek mnogih bolezni, med drugim tudi raka črevesja, ki je danes med najbolj pogostimi vrstami rakavih obolenj.

Če je strupov v črevesju preveč, jih morajo v »predelavo« sprejeti tudi organi razstrupljanja. Največ jih dobijo jetra, nato ledvice, pa pljuča in koža. Zato ne moremo pozdraviti jeter ali ledvic, če nimamo zdravega črevesja. Ker je črevesje po površini največji organ za razstrupljanje, ima tudi največji vpliv.

Ljudstva, ki živijo kot naši predniki, problemov z zaprtjem običajno nimajo, zato bi ga lahko označili kot bolezen zahodne civilizacije. Razloge za nastanek zaprtja gre iskati v sodobni hrani, ki je bogata z maščobami, ogljikovimi hidrati in beljakovinami, vsebuje pa le malo vlaknin. Pomemben vpliv na prebavo ima tudi naš hiter življenjski slog. Zaradi nenehne naglice in stresa ne utegnemo v miru prežvečiti hrane, včasih postavimo tudi tako osnovne potrebe, kot je izločanje blata, na stranski tir. Zaradi nujnih opravil zadržujemo blato v danki.

Ko je danka raztegnjena, to dojemamo kot občutek tiščanja na blato. Če se za obisk stranišča ne odločimo, bo občutek po nekaj minutah minil, ponovno pa se bo pojavil po parih urah z novo pošiljko blata. Pri ljudeh, ki pogosto in dolgo zadržujejo blato, je danka praktično vedno polna, zato čez čas ne daje več pravilnih signalov, kdaj bi bilo potrebno blato odvajati. Blato, ki zastaja, je zasušeno in trdo, pa tudi širše (zaradi razširjenega črevesja), zato ga je veliko težje izločiti.

Pot hrane od ust do danke

Pogosto težko ugotovimo, kaj nam povzroča zaprtje. Vsak korak v prebavi hrane mora biti pravilno »izveden«, drugače pride do različnih črevesnih težav, tudi zaprtja. Dobro je, da vemo, kaj se s hrano dogaja od prvega grižljaja do zadnjega koščka blata, ki pride iz danke. Velikokrat pa je vzrokov kar več, na primer, preveč beljakovin, ki jih ne moremo obdelati v kašo, ker nam primanjkuje želodčne kisline. Ali, ker smo zakisani, imajo bazični sokovi prenizek pH in kaša, ki od želodca potuje v tanko črevo, nima dovolj prebavnih encimov.

1. Usta

Prebava hrane se začne v ustih. Encim amilaza, ki se nahaja v slini, razgrajuje polisaharid škrob na enostavne sladkorje. O tem se lahko prepričamo, če košček kruha dlje časa zadržimo v ustih – okus bo sčasoma rahlo sladek.

Na prvi korak v prebavi hrane imamo največji vpliv. Dobro prežvečena hrana nam ne obleži v želodcu, proces vsrkavanja dragocenih snovi pa je hitrejši in temeljitejši. Slabo prežvečeni kosi hrane otežujejo celoten proces prebave, v želodcu povzročajo refluks (zatekanje kisle želodčne vsebine iz želodca v požiralnik), v tankem črevesju se ne izkoristijo vsi vitamini in aminokisline, v debelem črevesju pa zaradi njih nastaja več plinov, kar povzroči krče, napihnjenost in bolečine.

Počasnejše žvečenje upočasni proces hranjenja, zato se počutimo prej siti in pojemo manj. Za temeljito žvečenje potrebujemo zdrave zobe ali urejeno zobno protezo, zato so redni obiski pri zobozdravniku nujni.

2. Želodec

Zaradi uživanja nepravilne prehrane se marsikdo pritožuje zaradi prevelike količine kisline v želodcu, ki povzroča spahovanje in pekoč občutek. Vse pogosteje posegamo po antacidih za zniževanje količine kisline v želodcu, s tem pa se ne zavedamo, da si lahko nakopljemo dodatne težave. Želodčna kislina igra namreč pomembno vlogo pri razgradnji hrane. Če delci hrane zapustijo želodec premalo obdelani, jih telo v dvanajsterniku in pozneje črevesju ne more optimalno izkoristiti.

Velikokrat mislimo, da imamo želodčne kisline preveč, v bistvu pa je imamo premalo in zato pride do težav pri prebavi hrane.

3. Črevesje

Na samo črevesje nimamo kaj dosti vpliva. Od dolžine črevesja je odvisno, kako pogosto bomo odvajali. Pri ženskah, ki so že rodile otroka, prihaja do zaprtja zaradi spuščenega širokega prečnega črevesja, pri starejših ljudeh pa zaradi izgube elastičnosti črevesja in občutljivosti danke. Zaradi tega ne dobimo poziva, da bi bilo potrebno odvajati, morebiti pa niti nimamo moči, da bi izločali, saj so mišice tako oslabele. Po nekaterih podatkih kar tretjina starejših jemlje zdravila za lažje odvajanje.

Kronično zaprtje pogosto nastopi pri sindromu razdraženega črevesja, za katerega so značilni krči v črevesju. Zaradi njih se gibanje črevesja (peristaltika) upočasni, kar slej ko prej vodi v zaprtje. Pri bolnikih s sindromom razdraženega črevesja se zaprtje pogosto izmenjuje z drisko.

Različni tumorji, tkiva in vozlički v črevesju povzročijo zoženje črevesne poti, rezultat tega pa je zaprtje.

4. Danka

Bolečo iztrebljanje (defekacijo) imenujemo dishezija. Pogosteje se pojavlja pri ženskah, možna pa je tudi pri otrocih.

Stalno naprezanje zaradi zaprtja v številnih primerih vodi v nastanek hemoroidov oz. »zlate žile«, po drugi strani pa že obstoječi hemoroidi še dodatno otežujejo iztrebljanje zaradi močnih bolečin.

Kronično zaprtje je lahko simptom resnega zdravstvenega obolenja, kot so multipla skleroza, rak črevesja, Parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen in zmanjšano delovanje ščitnice.

Drugi dejavniki, ki povzročajo zaprtje

Zaprtje povzročajo tudi nekateri drugi dejavniki, ki niso neposredno povezani s posameznim delom prebavnega trakta. To so:

• stres (nova služba, potovanje, ločitev);
• nekatera zdravila (predvsem pomirjevala);
• jemanje prehranskih dopolnil s kalcijem in železom;
• hormonska kontracepcija;
• preveč sedenja in premalo gibanja;
• premalo vode (telo je prisiljeno uporabiti vso razpoložljivo vodo, zato je blato suho in trdo);
• premalo balastnih snovi (vlaknin) v hrani;
• uživanje jedi z veliko maščobe in sladkorja, ki upočasnita prebavo;
• uživanje premajhnih količin hrane (velja še posebej za starostnike in vegance);
• pogosto zadrževanje blata (npr. zaradi poklicnih omejitev);
• nosečnost;
• uživanje alkohola in pijač s kofeinom povzroči dehidracijo, kar vodi v izsušitev blata.

Samopomoč pri zaprtju

Za preprečevanje zaprtja lahko v mnogih primerih največ naredimo sami. Vsekakor se priporoča, da najprej poskusimo z naravnimi pripravki in metodami, odvajala prihranimo za najnujnejše primere. Bodimo telesno aktivni vsaj pol ure dnevno in pijmo zadostne količine vode.

Uživajmo živila, ki so bogata z vlakninami (polnozrnati izdelki, otrobi, ohrovt, brokoli, stročnice, zelena solata, radič, zelje, suho sadje, jabolka, slive). Vlaknin telo ne absorbira, zato ostanejo v črevesju, vežejo vodo in s tem povečujejo volumen blata.

Izogibamo se uživanju čokolade, banan, jedem iz bele moke ter predelani in instant hrani.

Odlično se obnesejo lanena semena, ki jih uživamo zmleta in nenamočena. Na poti skozi črevesje se bodo ob stiku s tekočino znatno povečala in potisnila blato po črevesju. Sluz, ki jo izločijo, deluje blagodejno na sluznico črevesja, hkrati pa naredi stene bolj gladke. Zmleto laneno seme bo učinkovalo le, če bomo ob tem zaužili dovolj vode. Zaužijemo 1 – 2 jedilni žlici zmletih semen in nato poplaknite z zadostno količino vode (razmerje med semeni in vodo naj bi bilo vsaj 1:10).

Enak učinek lahko dosežemo tudi z uživanjem chia semen ali indijskim trpotcem, vendar so lanena semena cenejša, hkrati pa so bližje našemu lokalnemu okolju. Lanena semena lahko, skupaj z lanenim oljem, vmešamo v (kozjo, ovčjo) skuto, ki ji dodamo še žličko olivnega olja. Na ta način dobimo okusen Budwigov zajtrk ali malico, ki je pravi balzam za črevesje!

Odvajanje olajša tudi pitje naravne mineralne vode in klistriranje.

Eno najbolj učinkovitih odvajal je sok posušenih sliv. Najdemo ga v trgovini, seveda pa lahko suhe slive tudi sami čez noč namočimo v vodi in zjutraj pojemo namočeno sadje in popijemo vodo, v kateri se je namakalo. Če soku dodamo še košček ingverja, bomo dobili osvežilen napitek, ki poživlja in greje telo ter razkužuje prebavni trakt.

Izredno učinkovit se je izkazal sok iz zelja – potrebujete samo stiskalnik in nekaj listov zelja, pa boste že čez nekaj ur sedeli na straniščni školjki.