Sindrom razdražljivega črevesja

Sindroma razdražljivega črevesja ne imenujemo bolezen, saj gre za kronično funkcionalno motnjo oz. okvaro, posledica katere je nepravilno delovanje debelega črevesja. Pojavi se lahko kadarkoli v življenju, najpogosteje pa med 25. in 45. letom. Pri ženskah je dvakrat pogostejša kot pri moških, vzrok pa verjetno tiči v hormonskem neravnovesju. Bolezen sicer ni življenjsko nevarna in običajno ne vodi v hujše zaplete, pa vendar je v obdobjih poslabšanja za prizadetega zelo nadležna, zato znatno vpliva na kakovost življenja.

Bolezen je kronična, kar pomeni, da se pojavlja v daljšem obdobju. Traja lahko tudi celo življenje z vmesnimi izboljšanji. Če se vam težave pojavljajo več kot trikrat na mesec v zadnjih treh mesecih, potem je zelo priporočljiv obisk pri zdravniku ali terapevtu.

Motnja se izraža na različne načine: nekateri mučijo močni vetrovi, druge črviči, tretji morajo stalno tekati na stranišče, nekatere pa muči kronično zaprtje.

Simptomi sindroma razdražljivega črevesja

Med simptome sindroma razdražljivega črevesja prištevamo:

značilno bolečino in neugodje v trebuhu;
krče;
napenjanje in vetrove;
zelo pogosto ali zelo redko pritiskanje na blato (izmenjujoča obdobja driske in zaprtja, zaprtja so pogostejša pri ženskah, driske pa pri moških);
pojav sluzi v blatu;
slabost in bruhanje;
občutek neizpraznjenosti črevesja;
divertikulozo (nastanek drobnih, vrečastih izrastkov v debelem črevesju);
in občutek nuje po odvajanju.

Poleg težav, ki so neposredno povezane s črevesjem, se pojavljajo tudi drugi telesni in duševni simptomi, kot so utrujenost, depresija, stres, zgaga, bolečine v mišicah, glavoboli, bolečine v hrbtu, težave s sečili in motnje spolne funkcije.

Kaj povzroča sindrom razdražljivega črevesja?

Vzrok za nastanek težav še ni povsem razjasnjen. Raziskovanje pravega vzroka je oteženo, saj medicinske preiskave navadno ne pokažejo nobenih sprememb. Ena izmed teorij je, da gre za motnjo krčenja gladkih mišic v steni debelega črevesja. Živčevje, ki povezuje črevesje in možgane, reagira na dražljaje, ki sicer ne bi vplivali na normalno delujoče črevesje. Črevo sčasoma postane razdraženo in preobčutljivo na različne dražljaje (prisotnost hrane, stres, bolezen …), zato se nanje odziva s krči.

Sindrom razdražljivega črevesja je velikokrat znak druge bolezni, ki je prisotna v telesu, zato simptomov ne smemo ignorirati. Čeprav je bolezen kronična, pa ne vodi neposredno v razvoj rakavih obolenj ali poškodbe prebavnega trakta.

Sindrom razdražljivega črevesja nekateri prištevajo med psihosomatske motnje, saj je njegova pojavnost veliko višja pri ljudeh, ki trpijo za dolgotrajnimi občutki tesnobe, depresijami in stresom. Prav zato ne preseneča, da veliko strokovnjakov sindrom razdražljivega črevesja uvršča med civilizacijske bolezni oz. bolezni, ki nastanejo zaradi modernega, zahodnjaškega načina življenja. Večina bolnikov opaža izboljšanja v času brez stresa (npr. ponoči) ter poslabšanja v času velikih duševnih naporov. Razvoj bolezni še dodatno spodbujajo slabe prehranjevalne navade.

Vzrok za bolečine, ki jih oboleli občuti, so poškodbe sluznice, raztezanje črevesne stene in ishemija (pomanjkljiva oskrba s krvjo v določenih predelih črevesja).

Kar 25% primerov sindroma razdražljivega črevesja se pojavi po nastopu gastroenteritisa (nalezljive driske oz. trebušne gripe), v nekaterih primerih tudi po jemanju antibiotikov.

Diagnosticiranje sindroma razdražljivega črevesja

Ljudje s sindromom razdražljivega črevesja se marsikdaj bojijo, da bodo označeni za hipohondre, zato z obiskom pri zdravniku odlašajo do zadnjega. Pri zdravljenju je ključnega pomena zaupanje med bolnikom in zdravnikom, zato mora slednji težave jemati zelo resno.

Diagnozo sindroma razdražljivega črevesja postavi gastroenterolog, ki preveri, ali ima bolnik kakršnokoli alergijo na živila, okužbo s paraziti ali vnetje v črevesju. Pri diagnostiki si pomaga z ultrazvokom, pregledom zadnjika in končnega dela črevesja ter v nekaterih primerih z odvzemom tkiva. Preveri lahko tudi blato, urin in kri in na ta način izloči druga obolenja. Najpomembnejši del diagnosticiranja je pogovor s pacientom, ki zdravniku nudi vpogled v življenjske in prehranjevalne navade posameznika.

Zdravnik bolnika napoti na kar najmanj preiskav, saj so ljudje s sindromom razdražljivega črevesja običajno bolj občutljivi na bolečino, zato bi morebitne nepotrebne preiskave povzročale preveč nelagodja.

Kako si pomagamo sami?

Ker gre pri sindromu razdražljivega črevesja za funkcionalno motnjo, za katero še ni povsem razjasnjeno, kako nastane, so terapije usmerjene predvsem v lajšanje oz. blaženje simptomov.

Da bi kar najhitreje odkrili pravi vzrok za težave, pričnimo s pisanjem dnevnika prehranjevanja. Vanj vpišemo, kaj smo pojedli in kako smo se po obroku počutili. Ne bo odveč, če zraven dopišemo tudi morebiten pojav stresa in tesnobe, ki sta pomembna dejavnika za nastanek sindroma razdražljivega črevesja. Sčasoma bomo v zapisih morda opazili določen vzorec in se tako izognili hrani, ki nam povzroča težave. Postalo bo tudi jasno, ali čustveno razpoloženje vpliva na našo prebavo.
Prehranjujmo se po prilagojeni dieti, pri kateri izločimo živila, ki dražijo črevesje. Več napotkov glede prehrane bomo navedli v nadaljevanju.
Uživamo redne obroke, za katere si vzamemo čas. Usedemo se za mizo, hrano temeljito prežvečimo in prepojimo s slino (ne hlastamo hrane med tekom po opravkih).
Uživamo več manjših obrokov, ki jih razporedimo tekom dneva. Manjši obroki ne obremenjujejo prebave. Zadnjega obroka v dnevu ne smemo zaužiti prepozno (po 18. uri).
Dnevno popijemo okoli 2 litra tekočine, najbolje negazirane vode ali zeliščnega čaja.
Uživanje balastnih snovi daje blatu maso in ga potiska naprej po črevesju (zelo veliko balasta imajo makova semena, stročnice in lanena semena), uživanje probiotičnih živil pa poskrbi za zdravo črevesno floro.
Uživanje grenkih in trpkih snovi spodbuja izločanje želodčnega soka in prebavnih encimov, povečuje tudi peristaltiko (gibanje) črevesja. Za primerno peristaltiko črevesja in preprečevanje pojava »lenega črevesja« se priporoča uživanje zadostne količine kalija, natrija in vitamina B16.
Pomagalo nam bo jemanje cinka, vitaminov A in C, flavonoidov in karotenoidov, ki imajo blažilen učinek na črevesno steno.
Krče blažimo s toploto (polaganjem termoforja na trebuh). Z nežnimi gibi krožimo po predelu okrog popka in na ta način pomirjamo živčni sistem.
Pri zaprtju se priležejo tople sedeče kopeli, ki stimulirajo prekrvavitev v predelu trebuha.
Z redno telesno aktivnostjo zmanjšujemo nivo stresa in hkrati zmanjšujemo verjetnost za pojav zapeke.
Redno uživamo probiotike in prebiotike (Mikrobiom-Intercell) in tako poskrbimo za zdravo črevesno floro. Pri ljudeh s sindromom razdražljivega črevesja je črevesna flora mnogokrat porušena zaradi močnih drisk, antibiotikov in okužb.
Razrešimo notranje stiske, ki se v našem primeru izražajo preko prebavil. Če jih ne moremo predelati sami, za pomoč zaprosimo psihologa.

Katerim živilom se je pri sindrom razdražljivega črevesja dobro izogibati?

Pri sindromu razdražljivega črevesja je težko podati enotno dieto, ki bi delovala v vseh primerih. Od posameznika je namreč odvisno, kako lahko ali težko prebavlja določena živila. Na tem mestu bi želeli omeniti živila, ki povzročajo črevesne težave pogosteje od ostalih. V to skupino sodijo citrusi, alkohol, gazirane pijače, kava, sladkarije, beli kruh, pekoče začimbe, rdeče meso, mlečni izdelki, živila z nasičenimi maščobami, jedi na žaru, smetana, vnaprej pripravljena hrana in hitra hrana.

Katera živila je priporočeno uživati?

Priporoča se uživanje grozdja, kurkume, melise, kumine, poprove mete, mlečnokislinskih bakterij, aloe vere, polnozrnatih izdelkov (polnozrnati kruh, riž, rezanci…), ovsenih kosmičev, pšeničnih otrobov, zelja in zeljnega soka, naravnega jabolčnega soka, hruškovega soka, olivnega olja, korenja, krompirja, pustega mesa, rib, jabolčnega kisa, jabolčnega musa, soka suhih sliv, arašidov, sirotke, lupin semen indijskega trpotca, semen chia, lanenih semen, suhih sliv in fig, datljev, marelic in ostalega suhega sadja (tudi tropskega), čaja, zrelih banan, lubenice, magnezija, listnate zelenjave, cvetačne juhe in stročnic.

Črevo, ki je pogosto razdraženo, potrebuje lahko razgradljive beljakovine, minerale, vitamine, vlaknine in omega-3 maščobne kisline.

Najnovejši nasveti: prehranjujmo se po FODMAP smernicah

Avstralska zdravnica dr. Sue Shepherd je zasnovala dieto Low FODMAP, je trenutno najbolj učinkovit način prehranjevanja pri sindromu razdražljivega črevesja. Pomagala naj bi 75% bolnikov. V angleščini kratica FODMAP pomeni: Fermentable Oligosaccharides, Disaccharides, Monosaccharides and Polyols. Iz prehrane moramo izločiti vse oligosaharide, disaharide, monosaharide in poliole (sladkorne alkohole), ki hitro fermentirajo.

Nekatere molekule iz teh skupin živil nekateri ljudje ne absorbirajo dovolj dobro, zato neprebavljene potujejo skozi prebavni trakt. V debelem črevesju služijo kot hrana za številne glivice, bakterije, viruse, parazite … Pride tudi do vretja (fermentacije), kar se kaže z značilnimi simptomi pri sindromu razdražljivega črevesja kot so napihnjenost, vetrovi, krči, bolečine, slabost, driska, zaprtje.

Katera živila so lahko problematična?

Fruktoza (monosaharidi): jabolka, mango, hruške, lubenice, med, koruzni sirup.
Fruktani (oligosaharidi): rdeča pesa, por, čebula, cikorija, česen (v večjih količinah), topinambur, artičoke, radič, šparglji, pšenica in rž (v večjih količinah), inulin (prebiotik).
Laktoza (disaharidi): mleko, mlečni izdelki, sladoled, puding.
Galaktani (oligosaharidi): stročnice (fižol, grah, leča, čičerika).
Sladkorni alkoholi (polioli): jabolka, hruške, slive, marelice, češnje, nektarine, avokado, gobe.

Ni rečeno, da nam vse skupine živil z zgornjega delajo težave. Prav tako moramo preizkusiti, kolikšne količine posameznega živila nam ne povzročajo težav. Najbolje je, da vodimo dnevnik in s t.i. eliminacijsko dieto določimo svoj jedilnik, ki nam v tem trenutku ustreza.

Najbolje je začeti z »varnimi« živili, ki vsebujejo pretežno beljakovine in maščobe (meso, jajca, ribe, maščobe) in »varnimi« ogljikovimi hidrati (krompir, beli riž, zrela banana, zelena solata). Nato postopoma dodajamo potencialno problematična živila in spremljamo reakcije v črevesju.

Še splošen nasvet: Pri boljši razgradnji in absorpciji živil nam pomagajo encimi, preveriti pa moramo tudi, ali imamo dovolj želodčne kisline. Velikokrat se težave zmanjšajo, če pred obrokom vzamemo Betain HCL (kislino) in po obroku encime (Enzymatin).