Jod, podcenjen element v sledeh

Naloge joda v telesu

Jod je vsestranski element v sledeh, ki sodeluje pri številnih presnovnih procesih.

• Je pomembna sestavina tiroidnih hormonov, ki jih izloča ščitnica.
• Sodeluje pri razvoju možganov in inteligence (IQ). V času nosečnosti morajo nosečnice poskrbeti za zadosten vnos joda, saj se sicer lahko pojavijo motnje fizičnega in psihičnega razvoja ter sindrom ADHD (motnja pozornosti in hiperaktivnosti).
• Brez joda se imunski sistem ne more boriti proti bakterijam, glivicam in virusom. Nepogrešljiv je tudi za apoptozo – programirano celično smrt. Pri tem mehanizmu se stare ali poškodovane celice same uničijo, da ne bi povzročale nadaljnje škode.
• S svojim delovanjem regulira hormonski sistem. Služi kot receptor in s tem omogoča, da se hormoni lahko povežejo s celico in tam izpeljejo svojo nalogo.
• Jod uravnava ravnovesje med tremi tipi estrogena: estradiolom, estronomom in estriolom. Ravnovesje med njimi je ključnega pomena za zdravje.
• Je nepogrešljiv pri presnovi energije, saj poganja presnovne procese, določa način uporabe energije in porabo kalorij. Pomanjkanje joda v nekaterih primerih vodi v kopičenje kilogramov.
• Jod nevtralizira delovanje prostih radikalov, pomaga pri zastrupitvah s težkimi kovinami in celo pri omejevanju škode, ki jo povzroča radioaktivno (ionizirajoče) sevanje. V primeru nesreče z uhajanjem radioaktivnega sevanja se lahko v okolje sprostijo izotopi joda. Z uživanjem tablet s stabilnim jodom preprečimo, da bi ščitnica kopičila nestabilni, radioaktivni jod, ki utegne sprožiti razvoj rakavega obolenja.

Znaki pomanjkanja joda

Pomanjkanje joda lahko prepoznamo po naslednjih simptomih:

• pojav cist na prsih, v maternici in jajčnikih,
• krči (ob sočasnem pomanjkanju magnezija),
• pogosta vnetja (npr. vnetje mehurja),
• zaprtje,
• upočasnjen govor,
• mravljinčenje v rokah,
• togost sklepov,
• mrzle roke in noge,
• nepojasnjeno pridobivanje teže,
• nepojasnjena kronična utrujenost,
• suha koža, oči, usta in sluznice,
• malo znojenja,
• pomanjkanje želodčne kisline,
• odebeljena sluznica,
• in motnje srčnega ritma.

Zgoraj navedeni simptomi imajo lahko sicer druge vzroke, vendar velja ob sočasnem pojavu več simptomov pomisliti na morebitno pomanjkanje joda. Diagnozo je mogoče postaviti z urinskim testom v laboratoriju.

V primeru suma lahko opravimo tudi preprost test doma, ki pa seveda ni enako zanesljiv kot laboratorijski: na površino kože (velikost žogice za golf) nanesemo dvoodstotno raztopino joda. Najboljša mesta za testiranje so zgornji del roke, komolci in zapestje, rezultat pa bo najbolje viden pri ljudeh s svetlo poltjo. Pazimo, da jodova raztopina ne pride v stik z oblačili. V primeru pomanjkanja oranžno-rjavi madež izgine v roku dveh ur, včasih že v roku 20 minut. Če je joda dovolj, ostane barva na površini kože tudi do 24 ur. Ta test služi zgolj za orientacijo in ni nadomestilo za urinski test pri zdravniku.

V Sloveniji je jodiranje soli obvezno od leta 1953, sol se jodira s 25 mg kalijevega jodida na kilogram soli. Pred uvedbo obveznega jodiranja je imela golšo več kot polovica otrok!

Telo lahko iz soli počrpa le manjši delež joda, zato bi morali zaužiti velike količine soli, kar pa bi povzročilo močan presežek natrijevega klorida. Glede na to, da pretirano uživanje soli povzroča zdravstvene težave, bi bilo morda smotrno poiskati druge vire joda. Najboljši viri so morske ribe in alge, ki pa se le redko znajdejo na mizah Slovencev.

Na Japonskem, kjer morska hrana predstavlja eno izmed osnovnih živil, ki se znajdejo na krožniku, je pri ženskah obolevnost za benignimi in malignimi boleznimi dojk občutno manjša, pri moških pa se pojavlja znatno manj raka na prostati (kar trikrat manj kot v Evropi). Vzrok za manjšo obolevnost gre iskati v veliki količini zaužitega naravnega joda, ki ga v goratih državah s celinskim načinom prehranjevanja močno primanjkuje.

V zadnjem času postajata čedalje bolj popularni morska in himalajska sol, ki sicer vsebujeta širši spekter mineralov, vendar vsebujeta znatno manj joda (zgolj 0,1 do 2 mg). Prav zato se priporoča, da ju uživamo v kombinaciji s klasično jodirano soljo.

Pomanjkanje joda je še bolj izrazito ob sočasnem pomanjkanju selena, železa in vitamina A.

Živila, ki zavirajo absorpcijo joda

Določena živila in snovi onemogočajo telesu optimalen izkoristek zaužitega joda.

• Nefermentirana živila iz soje.
• Pogosto uživanje surovega zelja, gorčice, koruze, repe, kolerabe, kreše in alfa alfa kalčkov zaradi prisotnosti žveplovih glikozidov, ki zavirajo absorpcijo joda.
• Pogosto uživanje velikih količin surovih arašidov, orehov, bambusvih vršičkov, sladkega krompirja, manioke, redkvic in repičnega olja.
• Določena zdravila, npr. aspirin in psihofarmaki.
• Vegetarijanci, vegani, kadilci in športniki so bolj podvrženi pomanjkanju joda.
• Ljudje s pomanjkanjem želodčne kisline težje absorbirajo jod iz živil.
• Če so živila onesnažena s strupenimi snovmi, kot so fluor, živo srebro in svinec, telo po zaužitju porabi veliko joda, da bi se znebilo škodljivih učinkovin.

Preprečevanje pomanjkanja joda

Minimalni dnevni odmerek za odrasle znaša vsaj 150 mikrogramov dnevno. Na Japonskem ga zaradi z jodom bogate hrane pojedo od 500 do 1500 mikrogramov. Maksimalni dnevni odmerek (po mnenju nekaterih znanstvenikov kar priporočeni dnevni odmerek) za odrasle ljudi znaša 600 mikrogramov na dan.

Telo z naravnim mehanizmom izloča presežek joda iz telesa z urinom, vendar lahko ta mehanizem v določenih primerih odpove. Predoziranju se izogibamo, saj ima negativne posledice prav za ščitnico (pojavi se povečano ali zmanjšano delovanje).

Še posebej previdne morajo biti nosečnice ter ljudje z golšo, avtoimunskimi boleznimi, Basedowovo boleznijo ali sindromom izčrpanih nadledvičnih žlez. V teh primerih se je pred jemanjem joda potrebno posvetovati z zdravnikom, sočasno pa jemljemo selen, ki okrepi nadledvične žleze. Pri nekaterih ljudeh, ki so občutljivi na jod, se ob povečanem vnosu pojavi blago draženje kože.

Najboljši viri joda

Najboljši vir joda predstavljajo alge, morske ribe (tune, polenovke, sardine), morska trava (kelp) in sadeži (raki, školjke, škampi, jastogi). Na drugem mestu velja omeniti jodirano sol, ki jo uživamo v zmernih količinah. Nekaj joda se nahaja tudi v mleku, beluših, jajcih, artičoki, marelicah, ananasu, kokosu, mangu, česnu, soji in sveži rdeči papriki. Pri kuhanju se količina joda v živilu zmanjša za več kot polovico, pri pečenju in cvrtju pa za petino.

Helenin nasvet:

Pozor pri uživanju rib in morskih sadežev in alg: zaradi velike onesnaženosti morja, so lahko zelo obremenjeni s težkimi kovinami (poleg mikroplastike). V manjših ribah je manj težkih kovin, v tuni veliko. Ravno zato je dandanes zelo težko najti dober, naraven vir joda.