Poglejmo, kateri so:

1. Stres in ponočevanje

Preveč stresno življenje in pomanjkanje možnosti, da bi se umirili in posvetili sebi, povzroči to, da smo skoraj neprestano v stanju stresa. Telo se nanj odzove z nagonom po preživetju. Poveča se izločanje hormona kortizol, zaradi katerega se poveča apetit, hkrati pa traja dlje časa, da lakoto potešimo. Zaradi presežka kortizola nam najbolj ustreza tolažilna hrana, ki je močno kalorična, mastna in sladka. Takšna hrana je odlična podlaga za pridobivanje teže.

Ure spanja pred polnočjo zaležejo dosti bolj kot tiste po polnoči. Približno 90 minut po tem, ko utonemo v sen, se začne v telesu sproščati rastni hormon, ki krepi kosti, znižuje krvni tlak, vpliva na razgradnjo maščob in rast mišic. Ponočnjakom ga primanjkuje, hkrati pa imajo preveč kortizola, ker svoje telo s pomanjkanjem spanja spravljajo v stres. Če ponoči ne spimo, je tudi verjetnost, da bomo preverili in uredili vsebino hladilnika, veliko večja.

Značilna za presežek kortizola je trebušna debelost, zaradi katere imamo več možnosti, da bomo umrli zaradi srčno-žilnih bolezni.

2. Zdravila

Stranski učinek številnih zdravil je povečanje teže. Taki so npr. kortikosteroidi, antidepresivi, antipsihotiki, zdravila proti migreni, krčem, visokemu pritisku ter zdravila za sladkorno. Če je možno, izberemo zdravila, ki nimajo teh stranskih učinkov.

3. Slabo delovanje ščitnice

Ste kar naprej utrujeni, vas zebe in se na videz brez razloga redite? Našteti simptomi so značilni za pomanjkanje ščitničnega hormona, do katerega pride zaradi slabega delovanja ščitnice. Metabolizem se upočasni, teža pa raste.

4. Menopavza

Za to obdobje so značilne spremembe v hormonskem ravnotežju. Estrogen in progesteron začneta upadati. S staranjem pride do upadanja hormona DHEA, ki pomembno vpliva na delovanje drugih hormonov. Do največjega padca pride okoli 45. leta. Posledice so izguba mišične mase, motnje v presnavljanju maščob, pozabljivost, diabetes, depresije, težave s kožo.

Veliko žensk se ob vstopu v meno zredi. Značilno je nabiranje maščobe na trebuhu, namesto na bokih in stegnih. S staranjem se upočasni metabolizem, mišična masa pa se zmanjšuje. Ker za delovanje mišic porabimo več kalorij, kot za ostala tkiva, moramo prehrano prilagoditi spremenjenim razmeram. Pomaga tudi redna vadba, saj le-ta ohranja mišice in spodbuja metabolizem.

5. Diete in prehrana

Stroge restriktivne diete so škodljive, saj spravijo telo v stanje mirovanja. Telo doživlja dieto kot obdobje stradanja, pred katerim se zavaruje tako, da začne s svojimi zalogami ravnati zelo varčno, ob vsakem vnosu hrane pa skuša vsaj del novega vnosa dodati zalogam. Takšen način sčasoma pripelje do tega, da lahko jemo zelo malo, a se vseeno redimo. Za uspešno hujšanje moramo nahraniti svoje telo in metabolizem z vsemi potrebnimi hranili, antioksidanti in minerali. Več o tem lahko preberete v članku Shujševalne diete so nesmiselne.

6. Črevesna flora

Najnovejše raziskave kažejo, da lahko na debelost odločilno vpliva sestava črevesne flore. Od mikroorganizmov v črevesju je odvisno, kako dobro bomo prebavili hrano. Pri napačni sestavi nam bo »dal« krompir več kalorij, kot pri zdravi črevesni flori. Sestavo črevesne flore porušijo napačna prehrana z veliko sladkorja, antibiotiki in okoljski strupi.

Ko potegnemo črto, ugotovimo, da lahko kljub na prvi pogled različnim vzrokom rečemo, da velja stari rek – če bi rad imel lepo postavo, jej manj in več migaj. Smo to, kar jemo. Snovi, ki jih vnašamo v svoje telo, nas gradijo in delajo zdrave ali pač bolne. Z gibanjem pospešimo metabolizem, dobimo več veselja do življenja, lažje poskrbimo zase. Z bazično prehrano, ki temelji na zelenjavi in jo dopolnjujejo živila iz drugih skupin, pa zgradimo vitko in vitalno telo.

The post Zakaj se zredim hitreje kot drugi? appeared first on Avita.

Kaj natanko ta izraz pomeni? Je rezilientnost zapisana samo v naših genih, ali se je lahko tudi naučimo?

Kaj je rezilientnost?

Z izrazom rezilientnost (= psihična odpornost) poimenujemo danes čedalje pomembnejšo sposobnost obvladovanja mrzličnega vsakdana in doseganja uspehov v delovnem okolju. V fiziki je odpornost opredeljena kot lastnost različnih materialov, da se po delovanju zunanjih vplivov vrnejo v prvotno obliko. Pojem so prevzeli psihologi in z njim opisujejo ljudi, ki zmorejo krize prebroditi čustveno nepoškodovani. Govorimo torej o popolni obnovitvi ali ohranitvi psihične stabilnosti po hudih stresnih dogodkih.

Na pomanjkanje rezilientnosti lahko sklepamo, kadar začne oseba jemati droge ali kadar se začne pri njej – po obdobju psihične preobremenjenosti – izražati duševna motnja, kot je depresija, anksioznost ali posttravmatska stresna motnja. Te lastnosti pa ne smemo zamenjavati z neobčutljivostjo ali neodzivnostjo.

Rezilientnost ni sopomenka za neobčutljivost: ne gre namreč za čustveno otopitev ali trdoto, temveč za zdravo odzivanje v stresnih situacijah. To sicer pomeni sprejemanje situacije, hkrati pa tudi proučitev ustreznih strategij za njeno obvladovanje.

Odpor proti zunanjim stresnim dejavnikom

Človek ne sme dopustiti, da bi ga premagali zunanji dejavniki. Ljudje smo bitja navad in zaupamo v urejen vsakdanjik; zato nam močnejša odstopanja ali spremembe, ki nastopijo same od sebe, hitro vzbudijo občutek nemoči, negotovosti ali celo strahu. Lahko nas povsem vržejo iz tira.

Nekateri ljudje pa se iz nepredvidene situacije lažje kot drugi naučijo česa dobrega in se ji prilagodijo. Pri tem je ključni dejavnik prav rezilientnost – in ta nikakor ni pri vseh ljudeh enaka.

Od kod rezilientnost izvira

Kateri pa so tisti dejavniki, ki pripomorejo, da človek razvije rezilientnost? Zakaj je nekaterim ta lastnost položena v zibko, drugi pa se na stresorje odzivajo občutljivo? S temi vprašanji se zadnja desetletja ubadajo raziskovalci, ki proučujejo rezilientnost – pri čemer so le zmerno uspešni. Raziskave še niso dokončne. Raziskovalci domnevajo, da se za načelom rezilientnosti skriva zapleten psihični sistem, ki je posledica genske zasnove, a tudi vsakodnevnega učenja.

Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavil pojem rezilientnosti kot psihične odpornosti. Nastal je na podlagi razvojno-psihološkega proučevanja najstnikov in otrok.

Razvojna psihologinja in profesorica Emmy Werner je tako leta 1977 objavila zelo vplivno znanstveno študijo. Raziskovala je vplive bioloških in socialnih dejavnikov tveganja na otrokov razvoj, na primer revščine. Povprečno so se revni otroci razvijali slabše od vrstnikov, ki so odraščali v varnejšem okolju.

Približno tretjina otrok pa je dobro uspevala kljub številnim tveganim dejavnikom. Ti otroci so imeli različne socialne in psihične varovalne dejavnike, ki so izravnavali negativni učinek okolja, kjer so živeli. Poleg čustvenih vezi, z različnimi referenčnimi osebami ter vzpostavljeno podporno mrežo, so imele ključno vlogo pri tem individualne lastnosti, kot so dobre socialne veščine, ustrezen vzorec reševanja problemov in pozitivna samopodoba. Otroci so bili torej psihično visoko psihično odporni (rezilientni).

Sklop dejavnikov je odločilen pri rezilientnosti

Z znanstvenega stališča že danes lahko rečemo, da je treba na rezilientnost gledati kot na medsebojno učinkovanje različnih psihičnih, nevrobioloških in socialnih dejavnikov. Ti dejavniki skupno preprečujejo nastanek bolezni, ki so posledica stresa.

Rezilientnost je torej sposobnost pozitivnega prilagajanja na stresorje. Pomeni, da zmoremo premagati trenutno preveliko obremenitev in da od tega napora tudi pravočasno okrevamo. Negativna prilagoditev na stresor se odraža v nastanku psihičnih motenj, kot je izgorelost ali depresija.

Rezilientnosti se je mogoče priučiti

Naša genska zasnova je nespremenljiva dediščina, ki smo jo prejeli od prednikov. A celo na tej trdni podlagi se lahko naš značaj nenehno razvija. Na rezilientnost ne smemo gledati kot na nekaj togega in nespremenljivega, temveč kot na nenehen in razgiban proces. Uspešno spoprijemanje s stresom je temelj, na katerem razvijamo nove osebnostne odlike, veščine in pozitivne pristope, s tem pa tudi imunost na prihodnje stresne dejavnike.

Nemški znanstveniki, ki proučujejo rezilientnost, so pojasnili, da naloga rezilientnost ni le odstranjevanje stresnih dejavnikov, temveč tudi pripomore k učinkovitemu in pozitivnemu ravnanju z njimi. K temu spadajo prepoznavanje in popravljanje negativnih, odsluženih vedenjskih vzorcev, predvsem pa sposobnost razvijanja čim boljših strategij premagovanja težav.

Kako si lahko rezilientnost okrepimo

Rezilientnost se pri vsakomer kaže nekoliko drugače, za večino ljudi pa velja, da je povezana z nenehnim učenjem novih veščin, pristopov in načinov odzivanja. Mogoče bodo komu v pomoč naslednji napotki.

1. Sprejmite situacijo

Koliko resnice dejansko tiči v strašljivih scenarijih in strah vzbujajočih podobah, ki si jih slikamo v domišljiji? Za primer vzemimo krizo, povezano z izbruhom koronavirusa. Namesto da neutemeljeno prestrašeni in zaskrbljeni zremo v prihodnost, se raje spoprimimo s konkretnimi preprekami in težavami. Nepotrebne skrbi načenjajo naše moči in izčrpavajo vire, ki jih potrebujemo, da bi bili lahko kos dejanski situaciji.

2. Ozavestite svoja čustva in jih izživite

Čustva bodo prej ali slej priplavala na površje. Tudi če jih potlačite, namesto da bi jih dopustili in izživeli, bodo nekega dne privrela na dan. Poleg tega se z zanikanjem čustev krepi strah pred ponovnim zdrsom v neprijetna čustva.

Bolj smiselno si je čustva priznati in jih analizirati. Pogosto niti niso čustva sama po sebi tista, ki nas spravljajo v stisko in lovijo v miselni začarani krog, temveč naši lastni konstrukti na podlagi teh čustev.

3. Osredotočite se na pozitivno

Ljudje smo neredko nagnjeni k temu, da pozornost usmerimo na strah, na negativna čustva. Namesto da bi se osredotočali na negativne situacije, raje začnimo snovati možne rešitve problema: Kako se lahko učinkovito lotim te težave? Kaj potrebujem? Kaj si želim za prihodnost?

4. Poskrbite, da boste imeli dovolj časa za svoj razvoj

Krepitev rezilientnosti je dolgotrajen, nenehen proces. Rokovnik, nabito poln obveznosti, nam ne pušča ne časa ne prostora, da bi se lahko osebnostno razvijali. Ravno nasprotno: stalen pritisk od zunaj nas šibi. Dajte čustvom čas, uživajte vse lepo v življenju.

Poskrbite za vsakodnevne trenutke svobode, ko lahko počnete, kar vam dobro dene. Rezervirajte si čas za branje, sprehod, meditacijo, dremež, jogo ali kar koli drugega, ob čemer se sprostite in notranje umirite. Le kdor si jemlje čas za lastne osebne potrebe, ima dovolj energije, da se ukvarja tudi s potrebami drugih.

5. Razvijte zdravo samozaupanje

Tako kot je vsak svoje sreče kovač, je tudi vladar svojih misli. Ključ do uspeha je tok misli, ki so pozitivne in usmerjene k rešitvam. Prava miselna naravnanost odpira vrata do konstruktivnega ravnanja.

Namesto da trošite čas in energijo z negativnimi miselnimi vzorci in si v mislih vedno znova predvajate najhujše možne scenarije, raje pomislite, kako bi lahko iz kriznih trenutkov izšli še močnejši in česa se lahko iz te situacije naučite o sebi.

6. Sprejmite pomoč

Tudi najmočnejši posamezniki občasno potrebujejo pomoč. Sicer vam čustvenega bremena nihče ne more povsem odvzeti, a če lahko svoje težave komu zaupate, je to balzam za vašo dušo. Ne glede na to, ali vam prisluhne prijatelj, sorodnik ali terapevt, pomoč od zunaj je najbolj dobrodošla, kadar nam grozi nevarnost, da bi se naši negativni miselni vzorci še dodatno utrdili in poglobili.

7. Porazi so dobri za rezilientnost

Življenje le redko poteka v skladu z našimi željami in predstavami. Naši uspehi in neuspehi so del življenja in zaznamujejo naš značaj. Resda moč spoprijemanja s porazi marsikomu izmed nas ni dana že po naravi, prav vsakdo pa si jo lahko pridobi korakoma.

Prej ko boste negativne dogodke sprejeli in se z njimi sprijaznili, prej boste začeli ob svojih porazih rasti. Rezilientni ljudje znajo namreč tudi v porazih poiskati nove priložnosti.

The post Psihično odporni v kriznih časih appeared first on Avita.

Predstavljajte si dan, ko v vsakem trenutku prisluhnete svojem telesu. Kako izgleda takšen dan »po meri telesa«? Bi si želelo ure in ure presedeti v pisarni, sključeno pred računalniškim zaslonom? Bi dan za dnem hrepenelo po visoko intenzivni vadbi v fitnesu? Bi si želelo trikrat na dan prebavljati hitro hrano?

V vsakdanjem življenju nam telo služi kot ogrodje in kot prevozno sredstvo, ki našo »bit« prenaša po svetu. In čeprav smo s telesom neločljiva celota, se velikokrat odločamo samo na podlagi enega dela našega telesa – možganov oz. razuma. Čustva, notranji glas in intuitivno odločanje se smatrajo za ovire na poti k boljšim odločitvam. Intuicija in ravnanje po nareku čustev veljata za ženske lastnosti, ki v moderni družbi niso cenjene. Štejejo samo pogum, drznost, logika in surov razum.

Potiskanje mehkobe in čutnosti v ozadje ter strmenje k robotski natančnosti povzročajo čedalje globlji prepad med umom in telesom. Človeško telo, z izjemo možganov, izgublja pomen, saj lahko večino človeških nalog tehnologija opravi učinkoviteje in hitreje.

Dejavnosti, kjer je še potreben človeški pristop, je malo. Stroji nas nadomeščajo pri vožnji, telefonskih pogovorih (avtomatski odzivniki), na blagajnah, pri obdelavi podatkov, v proizvodnji in še bi lahko naštevali. Da, uporaba robotov lahko ljudi res razbremeni težaškega in enoličnega dela, vendar v našo družbo hkrati vnaša dodaten občutek hladnosti in odtujenosti.

Telo ni stroj

V moderni kapitalistični družbi bi želeli iz telesa iztisniti še zadnji atom moči. Nalivamo se s kavo in energijskimi pijačami, da bomo zdržali še kakšno naduro več. Trdo prigaran denar porabimo za nakup novih oblek ali ličil, da se navzven predstavimo v najlepši luči – ker zunanji videz je v moderni družbi, še posebej pri ženskah, nadvse pomemben.

Samo poglejmo si nekaj ženskih revij in njihovo sporočilno vrednost: bodi lepa za druge, prikaži se v najlepši luči, skrij svoje pomanjkljivosti pred svetom, telo izpostavi strogim dietam, stiskaj ga v tesna oblačila, vsakodnevno ga gnjavi na fitnes napravah in kar je najpomembnejše – kupi čudežni izdelek, ki bo rešil vse tvoje probleme s telesom.

Kljub vsemu vloženemu trudu se na koncu počutimo nezadovoljni, ker ne moremo doseči lepotnih standardov. Manekenkam v revijah seveda na pomoč priskoči program za obdelavo fotografij.

Pomislimo, koliko časa in denarja porabimo za urejanje zunanjosti, koliko pa za ukvarjanje s svojo notranjostjo? Zapravljanje denarja za plastične kirurge, topilce maščob in podložene nedrčke nam ne bo prineslo sreče, po kateri hrepenimo.

Nezadovoljstvo s telesom se šteje za povsem normalno in je s strani lepotne industrije celo prikrito spodbujano. Kako bi sicer prodali novo čudežno kremo nekomu, ki se ima rad in se sprejema v celoti, vključno z znaki staranja? Vlagati tisočake v polepšanje telesa, da bi ustregli merilom drugih, hkrati pa telesu ne nameniti tistega, kar zares potrebuje in po čemer hrepeni, je znak, da gledamo na telo zgolj iz zunanje perspektive. Kaj pa če bi za spremembo pogledali s perspektive telesa?

Kaj telo zares potrebuje?

Telo nam daje veliko več signalov, kot le občutek lakote, utrujenosti in bolečine. Kako se počutite trenutno? Občutite roke, noge, ramena, vrat, hrbet … so sproščeni in lahki ali boleči in pod pritiskom? Lahko zaznate hlad v nogah, utrujene oči, zategovanje kože na obrazu, neizrazit občutek žeje? Prisluhnite telesu in ozavestite signale, ki ji vseskozi pošilja. Naj jih nemir in stres vsakdana ne preglasita.

Telo vsakega izmed nas je drugačno, pa vendar obstaja nekaj stvari, ki jih vsa ali pa vsaj velika večina teles nujno potrebuje za pravilno delovanje. Spoznajmo nekaj stebrov zdravja in dobrega počutja.

• Gibanje: bolj kot kadarkoli smo prisiljeni preždeti ure in ure v sedečem ali stoječem statičnem položaju. To ni naravno, saj je človeško telo narejeno za gibanje in je ob pomanjkanju bolj nagnjeno k zdravstvenim težavam. Telesna aktivnost je lahko zmerna in nenaporna, saj se tudi pri intenzivni vadbi sproščajo stresni hormoni.
• Kakovosten spanec: dober spanec pomeni, da si privoščimo dovolj dolg počitek, v temi in brez motečih dejavnikov, kot je npr. brnenje naprav. Pred spanjem zatemnimo luči (lahko prižgemo sveče), popijmo skodelico čaja, branje vznemirljivih novic na mobilniku zamenjajmo z branjem knjige, privoščimo si kopel ali masažo. Na ta način telesu sporočimo, da se bliža čas počitka in sprostitve.
• Lahka, a hranljiva živila: hrana, ki jo uživamo, je pomemben aspekt ljubezni do telesa. Če ga hranimo s kakovostno, lokalno in ekološko pridelano hrano v zmernih količinah in si za obed vzamemo čas, bo telo lažje kljubovalo negativnim vplivom okolja in nam omogočalo aktivno življenje brez bolečin. Poslušajmo ga in spremljajmo njegove odzive na posamezna živila. Na ta način bomo brez testiranj ugotovili, katera živila mu koristijo in katera mu povzročajo preobčutljivosti in druge težave.
• Dovolj vode: telo nujno potrebuje vodo za svoje delovanje in dobro počutje. S stekleničko za večkratno uporabo in vodo iz pipe je zadostna hidratacija cenovno ugodna, okolju prijazna in vedno pri roki. Če je mogoče, uživajmo čisto, izvirsko in živo vodo.
• Opustimo škodljive navade: kajenje, alkohol in droge so strup in hudo breme za telo. Kdor ljubi svoje telo, ga ne bo uničeval v zameno za užitek.
• Udobna oblačila in obutev: čeprav se za posebne priložnosti oblečemo v ozke obleke in čevlje z visoko peto, pa je v vsakodnevnem življenju priporočljivo strmeti k udobju. Ne zgolj zaradi lastnega dobrega počutja, temveč tudi zaradi zdravja. Še posebej zdrava je bosa hoja, ki masira stopala in nam pomaga vzpostaviti energijsko povezavo z Zemljo.
• Razstrupljanje telesa: v telesu se naberejo snovi, ki ga obremenjujejo in mu škodujejo. Razbremenimo ga s čistilno kuro in mu s tem pomagajmo pri samoobnavljanju.
• Izogibanje stresu: Stres je naravna obramba telesa v primeru nevarnosti. Kratkotrajen stres je torej koristen, saj telo pripravi na »boj ali beg«, medtem ko dolgotrajni stres telo izčrpava in slabi. Identificirajmo dejavnike stresa in si privoščimo dovolj sprostitve.
• Sončna svetloba: telo potrebuje sončno svetlobo za dobro počutje, pa tudi za povsem praktične funkcije, kot je nastajanje vitamina D. Za izboljšanje počutja zadostuje že 20 minut gibanja na soncu.
• Zdravi odnosi: prijateljstva ter partnerska in družinska razmerja pomembno vplivajo na našo psiho in s tem na zdravje telesa. Poskrbimo za urejene odnose, odpuščajmo, vlagajmo v zdrave odnose in prekinimo strupene ter enostranske.

Za ohranjanje zdravja telesa so pomembni vsi stebri zdravja, v primeru zdravljenja telesa pa je potrebno vsakemu izmed njih nameniti še dodatno skrb in ugotoviti, kje je nastal primanjkljaj. Veliko bolezni se namreč razvije zaradi zanemarjanja določenega aspekta zdravega življenja v daljšem časovnem obdobju.

Z ohranjanjem zdravja in rednim spremljanjem telesnih signalov na najboljši možen način izkazujemo ljubezen do najbolj primarnega doma, ki ga imamo – svojega telesa.

The post Ljubi svoje telo! appeared first on Avita.

Če sami težko obvladujemo stres, se obrnimo na osebnega svetovalca ali se udeležimo programa za uspešno spopadanje s stresom. Pomaga nam lahko tudi psiholog.

Zdrava prehrana pri oslabelosti nadledvičnih žlez

1. Izogibajte se sladkorju

Ko sumimo, da sta nadledvičnih žlezi oslabeli, je potrebno ukrepati. Prvi korak je primerna prehrana. Številni napotki za prehrano v primeru oslabljenih nadledvičnih žlez so enaki splošnim napotkom za zdravo prehranjevanje.

Uživajte malo sladkorja, ne glede na to, ali gre za trsni sladkor (rafiniran ali surov), sadni sladkor (ki se uporablja kot sladilo v številnih živilih, najdemo ga tudi v sadju in zelenjavi) ali mlečni sladkor. Kratkoverižni ogljikovi hidrati, kakršne najdemo v trsnem, mlečnem in sadnem sladkorju, se hitro absorbirajo in v zelo kratkem času dvignejo nivo sladkorja v krvi.

Zaradi pomanjkanja kortizola se pri ljudeh z oslabljenimi nadledvičnimi žlezami pojavlja pretirana želja po sladkem, saj telo želi uravnati pogosto prenizek krvni sladkor. Če sladkor vnesemo prehitro, mora trebušna slinavka v kratkem času zagotoviti dovolj inzulina. To ne obremenjuje samo trebušne slinavk, temveč lahko na dolgi rok vodi v razvoj sladkorne bolezni tipa 2. Daljše delovanje nastalega inzulina lahko dramatično zniža nivo krvnega sladkorja, zato se počutimo poklapane in izmučene. Nadledvični žlezi sta v tem primeru prisiljeni izločiti nov odmerek kortizola, da uspe rezervne maščobe in sladkor pretvoriti v glukozo in na ta način ponovno dvigniti krvni sladkor. Če se ta proces ponovi večkrat dnevno zaradi prevelike količine zaužitega sladkorja, se nadledvični žlezi vedno znova izčrpavata.

Uživajmo raje počasi prebavljive ogljikove hidrate, ki jih najdemo v polnozrnatem kruhu, rižu ali krompirju. Krvni sladkor se bo tako dvignil počasneje in postopoma, telo pa ne bo prisiljeno v izdelovanje velike količine inzulina in kortizola. Na ta način obvarujemo trebušno slinavko in nadledvični žlezi. Pri uživanju ogljikovih hidratov se držimo zmernosti, kombinirajmo jih z veliko zelenjave, zdravimi omega-3 maščobnimi kislinami (ki se nahajajo v hladno stiskanih oljih – laneno olje, olju navadne ogrščice, konopljinem olju in ribjem olju). Ne pozabimo tudi na beljakovine z vsemi esencialnimi aminokislinami.

2. Prigrizek pred spanjem

Zelo uporaben nasvet, ki dela čudeže: pol ure preden se odpravimo spat, pojejmo košček polnozrnatega kruha z maslom ali kaj podobnega. Ljudje z oslabljenima nadledvičnima žlezami imajo moteno uravnavanje krvnega sladkorja, saj ima kortizol nasprotno delovanje od inzulina. Priporoča se, da v primeru oslabljenih nadledvičnih žlez jemo več manjših obrokov tekom dneva. Pred spanjem si privoščimo manjši prigrizek, ki pa naj ne vsebuje sladkorja ali enostavnih ogljikovih hidratov.

Prigrizek pred spanjem bo preprečil pomanjkanje krvnega sladkorja med fazo daljšega spanca, kar bi lahko možgane prikrajšalo za potrebno energijo. Pomanjkanje energije v možganih sproži nočne more, nemiren spanec in zbujanje sredi noči. V tem primeru najbolj pomaga, če pojemo kakšen piškot ali popijemo skodelico riževega mleka in tako kar najhitreje oskrbimo možgane z energijo, ki jo potrebujejo. Pozen prigrizek ali droben grižljaj sredi noči bosta poskrbela, da se ne bomo zbudili povoženi, temveč sveži in spočiti.

3. Kava in kofein le v zmernih količinah

Ljudje z oslabljenima nadledvičnima žlezama pogosto občutijo močno željo po kavi in drugih stimulansih. Zaradi nenehne utrujenosti mnogokrat popijejo velike količine kofeina. Kava sicer kratkoročno pomaga proti stresu in hkrati pospešuje krvni obtok, vendar pa za ljudi z oslabljenima nadledvičnima žlezama ni priporočljiva. Njeno dražilno delovanje škoduje nadledvičnima žlezama in ju dodatno izčrpava. Ali se moramo odpovedati kavi ali pa zgolj zmanjšati njeno količino, je odvisno od stopnje izgorelosti nadledvičnih žlez in od tega, kako močan vpliv imamo na druge dejavnike (npr. stres v službi). Namig: dobijo se tudi kave oz. kavne mešanice z manj kofeina.

4. Izogibanje živilom, ki jih ne prenašamo dobro

Ne glede na to, ali gre za klasične alergije na določeno vrsto hrane (takojšnja/akutna reakcija, IgE-protitelesa) ali preobčutljivosti (zapoznela reakcija), pa obe obliki vodita v vnetni odziv telesa. Aktiviranje imunskega sistema predstavlja stres za organizem. Telo poskuša s povečanim nastajanjem kortizola ukrotiti vnetje, kar dodatno obremenjuje nadledvični žlezi. S pomočjo krvnega testa je mogoče ugotoviti, katera živila povzročajo preobčutljivost oz. intoleranco. Teh živil se je potrebno izogibati ali pa celo v celoti opustiti uživanje (odvisno od tega, kako močna je preobčutljivost).

Skoraj vedno močno olajšanje prinese prehrana brez glutena in vseh mlečnih izdelkov!

Prehranska dopolnila

Pri zdravljenju oslabelosti nadledvičnih žlez igrajo mikrohranila pomembno vlogo. Razlogov za to je več. Kot prvo, telo v času stresa potrebuje več hranil, še posebej se povečajo potrebe po magneziju, cinku, vitaminu C in pantotenski kislini (vitaminu B5).

Kot drugo, predhodno pomanjkanje hranil moti celično presnovo, kar omejuje delovanje nadledvičnih žlez. Pri tem so najpomembnejša tista hranila, ki skrbijo za pravilno delovanje mitohondrijev in varovanje celic pred oksidativnim stresom (selen, glutation, magnezij, Q10 in L-karnitin).

Kot tretje, jemanje posebnih hranil prispeva k regeneraciji nadledvičnih žlez. Pantotenska kislina spada v skupino vitaminov B in je nujno potrebna za pravilno delovanje nadledvičnih žlez. Kljub temu jo je potrebno jemati preudarno in istočasno poskrbeti za zmanjšanje stresa, saj spodbuja delovanje nadledvičnih žlez. Visoki odmerki po več gramov na dan sicer ne povzročajo vidnih stranskih učinkov, vendar lahko začasno prikrijejo simptome oslabelosti nadledvičnih žlez, kar pri dlje časa trajajočem stresu vodi v izgorelost organa. Zaradi tega se priporoča, da ne presežemo priporočenega dnevnega odmerka pantotenske kisline, ki znaša 1500 mg. Jemljemo jo v kombinaciji z magnezijem ter vitaminoma C in E.

Za nastajanje hormonov v nadledvičnih žlezah so potrebni vsi vitamini skupine B. Poleg pantotenske kisline (vitamina B5) sta nepogrešljiva tudi niacin (vitamin B3) in vitamin B6, zato poskrbimo za zadostno uživanje teh dveh mikrohranil. Dnevno potrebujemo med 25 in 50 mg niacina in med 50 in 100 mg vitamina B6. Pred pričetkom jemanja je priporočljivo opraviti analizo krvi, s katero ugotovimo trenutno stanje.

Izvlečki nadledvičnih žlez

Izvlečki nadledvičnih žlez niso primerni za vegetarijance, saj so pridobljeni iz nadledvičnih žlez goveda. Vsebujejo elemente, iz katerih je nadledvična žleza. V uradni medicini so se uporabljali za krepitev imunskega sistema in podporo delovanja nadledvičnih žlez, preden je v 50. letih na trg prišel sintetični kortizol. Medtem ko je pri Addisonovi bolezni (ki označuje pogosto popolno nedelovanje nadledvičnih žlez) potrebno jemati sintetični kortizol, pa predstavljajo izvlečki nadledvičnih žlez nežno, a učinkovito alternativo za zdravljenje izčrpanih nadledvičnih žlez.

Kortizol in DHEA

Pri zdravljenju oslabelosti nadledvičnih žlez se lahko uporabljajo tudi hormoni, ki jih organ sicer proizvaja. Merodajne so vrednosti kortizola in DHEA, ki jih izmerimo v krvi in slini (bolj natančno!). Kortizol in drugi kortikosteroidi so zdravila na recept, ki jih lahko predpišejo samo zdravniki. Ker pri oslabelih nadledvičnih žlezah ne gre za popolno pomanjkanje hormona, temveč zgolj zmanjšano nastajanje, je temu potrebno prilagoditi tudi odmerke. Samozdravljenje s kortikosteroidi ali nakupovanje zdravil preko spleta se zaradi morebitnih resnih stranskih učinkov absolutno odsvetuje.

Zelo uspešen in vsestranski pri izčrpani nadledvični žlezi se je pokazal pregnenolon, hormon iz katerega lahko nastanejo vsi drugi hormoni – tako kot jih telo potrebuje. Več v članku: Pregnenolon – babica vseh hormonov

Uporaba DHEA ne povzroča pomembnejših stranskih učinkov, zato je ta hormon v ZDA dovoljen v prehranskih dopolnilih. Slovi kot sredstvo proti staranju. Ker je udeležen pri nastajanju testosterona, se pri moških povezuje z mladostjo, potenco in vitalnostjo.

Nadomeščanje hormonov naj bo samo začasno, zaužite količine pa natančno odmerjene. Cilj jemanja je, da z uživanjem sintetičnih hormonov privoščimo nadledvičnima žlezama malce premora, da si odpočijeta. Terapija z nadomeščanjem hormonov ne more nadomestiti tehnik za premagovanje stresa in zdravega načina življenja, sicer bi se potek bolezni samo podaljšal. Ko se delovanje nadledvičnih žlez uredi, ni več potrebe po jemanju sintetičnih hormonov.

Pravočasen odhod v posteljo in zadostna količina spanja

Ko smo bili še otroci, so nam straši povedali, kdaj je čas za spanje. Privilegij odraslih je, da si sami izberemo čas odhoda v posteljo. Čeprav se marsikdo izmed nas ima za nočno ptico in je ima vsakdo izmed nas individualne potrebe po spanju, pa je življenjski ritem sodobnega človeka pogosto nenormalen, spanec pa moten zaradi umetne osvetlitve.

Ritem spanca in budnosti narekujeta hormona z obratno sorazmernim delovanjem – kortizol in melatonin. Njuno izločanje je odvisno od dela dneva. Zvečer in predvsem v temi se izloča melatonin, izločanje kortizola pa je izrazito zmanjšano. Če nas zjutraj prebuja dnevna svetloba, potem se še tekom spanca zmanjša izločanje melatonina, pospešeno izločanje kortizola pa požene krvni obtok, zaradi česar se zbudimo sveži in naspani.

Pri nespečnosti (ko ne moremo zaspati, ko se ponoči zbujamo ali se prehitro zbudimo) lahko pred spanjem vzamemo melatonin kot prehransko dopolnilo. V Sloveniji je ministrstvo samovoljno določili dozo 0,3 mg na dan kot najvišjo, drugod po EU pa ni omejitev. Za dober spanec potrebujemo od 3 do 5 mg. Več v članku: Z melatoninom se naravno zazibamo v spanec.

Če trpimo za oslabelostjo nadledvičnih žlez ali pa imate na splošno težave s spanjem, poskusimo zvečer oditi v posteljo pred 23. uro. Če se ponoči pogosto prebujamo, vzemimo s seboj droben prigrizek (polnozrnat kruh z maslom) in ga zaužijmo, ko možgani kličejo po dodatni energiji.

Vzemimo zdravje v svoje roke!

Alfa in omega zdravljenja oslabelosti nadledvičnih žlez je samoiniciativa.

Uspešen nadzor stresa ter sprememba načina življenja in prehranjevanja predstavljajo temelje terapije. Nanje imamo vpliv, zato jih je mogoče z nekaj truda spremeniti. Dodatno pomoč pa predstavljajo terapevti, na katere se vedno lahko obrnete z vprašanji.

1. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – izvor kronične izčrpanosti in utrujenosti

2. del: Kaj izčrpa nadledvično žlezo?

3. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – diagnoza

The post Zdravljenje oslabele nadledvične žleze (4.del) appeared first on Avita.

Znojenje, potenje ali perspiracija je naravna telesna funkcija za uravnavanje (zniževanje) telesne temperature. Telo skozi znojnice, ki se nahajajo v usnjici ali podkožju, izloča hipotoničen izloček žlez znojnic z nizko koncentracijo natrija in klorida, imenovan znoj ali pot. Znoj je tekočina brez vonja; zaudarjati prične šele, ko se v vlažnem okolju (podplati, pazduha…) začnejo razvijati bakterije, ki znoj razgradijo na presnovke z močnim vonjem (amoniak, mravljična in maslena kislina, itd.).

Najmočnejši vonj naj bi po raziskavah imel znoj, ki ga izločimo v stresnih trenutkih. Izloča se predvsem iz apokrinih žlez, po sestavi pa ima veliko beljakovin in lipidov, ki so hrana za kožne bakterije. Ljudje, ki uživajo veliko česna, alkohola, orientalskih začimb, karija ali ovčetine, imajo prav tako specifičen telesni vonj.

Sestava znoja se spreminja glede na telesno dejavnost, prehrano, aklimatizacijo na okolje, temperaturo okolja in tudi med posamezniki. Za njegovo izhlapevanje se porablja toplota telesa, ki se posledično hladi (za en gram znoja se porabi približno 2,42 kJ energije). Idealna telesna temperatura znaša okoli 37°C. Znojenje je značilno za ljudi in le redke živali, saj se jih večina hladi s sopihanjem. Znojimo se:

• ob povečani fizični aktivnosti,
• ob visoki temperaturi okolja,
• slabosti in infekcijskih obolenjih,
• živčnosti,
• stresu in hormonskih spremembah (menopavza, puberteta…).

Potenje je zelo zdravo, saj se z njim izločajo nekateri strupi, ki so se nabrali v telesu. Če se malo potimo, smo morda dehidrirani, težje pa se tudi prilagajamo na temperaturne spremembe v okolju.

Vrste žlez

Na koži se nahaja več vrst t.i. kožnih priveskov ali adneksov, kamor uvrščamo žleze lojnice in znojnice. Spadajo med eksokrine žleze, kar pomeni, da njihov izloček preko izvodil pristane na površini telesa, torej na koži. Glede na tip izločanja jih delimo še na ekrine, apokrine in holokrine žleze.

Ekrine žleze naredijo izloček (sekret) in ga izločijo. Takšne žleze imamo na podplatih, obrazu in dlaneh. Apokrine žleze (dišavnice) najdemo v predelu pazduhe, prsnih bradavic, osramja in genitalije. Pri tovrstnih žlezah se izloček izloči skupaj z delom celične stene. Izloček ima močnejši vonj kot znoj ekrinih žlez. Pri holokrinih žlezah se celica napolni z izločkom in v celoti izloči skupaj z njim. Takšne žleze imenujemo lojnice. Najdemo jih povsod po telesu, z izjemo dlani in podplatov. Največ jih je na lasišču in obrazu. Žleze lojnice so povezane z dlakami in lasmi. Izločajo sebum, ki skupaj z znojem ustvarja vlažilno lipidno plast na koži.

Žleze znojnice in znoj

Vrnimo se k žlezam znojnicam, ki so odgovorne za nastanek potu. Na telesu povprečnega človeka se nahaja približno štiri milijone žlez znojnic. Ženske jih imajo nekoliko več kot moški, vendar se začnejo potiti kasneje in manj izdatno (moški se potijo za 40% več kot ženske). Kako močno se potimo, je odvisno od števila žlez znojnic pri posamezniku. Četudi se ne ukvarjamo s fizično aktivnostjo ali ne nahajamo v toplem okolju, telo dnevno izloči okoli pol litra znoja. V primeru velikih telesnih ali okoljskih obremenitev žleze znojnice izločijo tudi do 12 litrov potu dnevno.

Pretirano znojenje – hiperhidroza

O pretiranem znojenju govorimo takrat, ko je potenje intenzivnejše, kot bi bilo potrebno za uravnavanje telesne temperature. Predvideva se, da se težava pojavlja pri 2 – 3% ljudi. Nasprotje hiperhidroze je anhidroza oz. nesposobnost normalnega znojenja. Vzrok za pretirano potenje običajno ni preveliko število znojnic, temveč njihova prevelika aktivnost.

Količino potenja uravnavajo živci, ki se odzivajo na različne dražljaje – npr. informacijo centralnega živčnega sistema o višji temperaturi v organizmu, hormone (npr. ženske v menopavzi) in čustvene dražljaje (stres, trema, strah…). K zvišanju telesne temperature pripomore tudi uživanje alkohola, kofeina in začinjene hrane. Nikotin v cigaretah pospešuje srčni utrip, dviguje telesno temperaturo in tako povečuje količino izločenega potu. Pretirano potenje se lahko pojavi kot stranski učinek zdravil za zniževanje krvnega pritiska, antidepresivov, zdravil za sladkorno bolezen in antibiotikov.

Primarna in sekundarna hiperhidroza

Obstaja dve vrsti hiperhidroze – primarna in sekundarna. Pri primarni/fokalni hiperhidrozi je potenje omejeno na pazduho, podplate, glavo in obraz. Pojavlja se zaradi sprememb v živčnem sistemu in je velikokrat dedno pogojena.

Za sekundarno hiperhidrozo je značilno intenzivno potenje po celem telesu. Velikokrat je znamenje ali posledica bolezni, motenj in okužb (levkemija, sladkorna bolezen, Parkinsonova bolezen, revmatoidni artritis, tuberkuloza, rak, bolezni krvožilja, motenje sprejemanja mineralnih snovi, pomanjkanje beljakovin, presnovne motnje, debelost, obolenja limfnega sistema, nepravilno delovanje ščitnice…). Sekundarna hiperhidroza se pojavi tudi med nosečnostjo in menopavzo zaradi velikih hormonskih sprememb. 1% ljudi se močno poti brez očitnega ali znanega razloga.

Posledice hiperhidroze

Prekomerno potenje predstavlja za posameznika velik problem, saj neprijeten vonj in vlažna koža povzroča zadrego pri socialnih stikih, nemalokrat pa povzroči tudi izčrpanost in resne psihološke težave, kot sta depresija in anksioznost. Vpliva tudi na kakovost in način življenja, saj je potrebno pogosteje menjati oblačila in posteljnino, pogosteje se je potrebno tudi tuširati.

Na stalno vlažni koži se rade pojavijo glivice, luščenje, izpuščaji, srbenje in brazgotine.

Zdravljenje hiperhidroze

Vsem, ki trpijo za to težavo, se priporoča obisk pri dermatologu ali splošnem zdravniku. Zdravljenje ni enostavno in je odvisno predvsem od vzroka čezmernega potenja in prizadetega predela. V grobem ločimo dva načina zdravljenja: kirurško in nekirurško.

Med nekirurške oblike prištevamo uporabo antiperspirantov in deodorantov, antiholinergikov (zaviralcev živčno-mišičnega stika) v obliki tablet, aldehidov, anestetikov, tekočih in suhih pudrov, krem, laserja, iontoforeze (vnašanjem ionov skozi kožo s pomočjo enosmernega električnega toka), injekcij z botulinskim toksinom (razmeroma boleč in drag postopek, ki ga je potrebno večkrat ponoviti) in psihoterapije. Vse metode niso vedno učinkovite, nekatere tudi dražijo kožo.

Za zdravljenje hiperhidroze pod pazduho in na dlaneh se poslužujemo kirurškega zdravljenja (liposukcije in kiretaže znojnic, simpatektomija zgornjih simpatičnih ganglijev). Žal operacije niso vedno uspešne, saj se nadomestno potenje pojavi drugje na telesu (t.i. reaktivno znojenje).

Samopomoč pri pretiranem znojenju

Če je potenje reakcija na stres, potem si lahko pomagamo s psihoterapijo, tehnikami sproščanja in meditacijo. Za preprečevanje znojenja podplatov nosimo ohlapne in kar se da zračne (poleti odprte) čevlje. Če je možno, hodimo bosi. Oblačila naj bodo iz naravnih materialov, izogibamo se sintetike, ki ne diha. Pri pranju perila ne uporabljamo mehčalcev, ki zgostijo vlakna in tako naredijo oblačilo manj zračno. Na zelo svetlih ali zelo temnih oblačilih so madeži znoja manj vidni. Uporabimo lahko tudi ščitnike za pazduhe. Omejimo uživanje alkohola, kave, pravega čaja in energijskih pijač. Izogibajmo se pretiranem uživanju začinjene hrane in mesa. Posegajmo raje po hrani, ki ima hladilen učinek na telo (lubenice, kumare, paradižnik, grozdje…). Izgubljeno tekočino in elektrolite čim prej nadomestimo.

Kaj res pomaga pri pretiranem potenju

Ker sami s pretiranim potenjem nimamo izkušenj, smo na spletu poiskali izkušnje tisti, ki jih imajo. Ko so pretirano potenje najprej neuspešno poskusili preprečiti z deodoranti, laserjem ali botulinom, so ugotovili, da jim najbolj najbolj pomaga:

• čaj iz žajblja (ne smemo ga uživati dalj časa),
• če ne pijejo kave in drugih pijač s kofeinom
• savna,
• hlajenje telesa,
• reševanje čustvenih problemov (npr. ko so sami, se ne potijo).

The post Prekomerno potenje appeared first on Avita.

Dnevne vrednosti kortizola in DHEA

Eden najbolj zanesljivih testov je preverjanje dnevnih vrednosti kortizola in DHEA s testiranjem sline. Ker se hormoni iz nadledvične žleze sproščajo v valovih, je potrebno testiranje ponoviti večkrat dnevno ob različnih urah. Pojasnilo dnevnih vrednosti nudijo laboranti, zdravniki in zdravilci.

Zakaj je smotrneje narediti testiranje sline kot krvi?

Vrednosti hormonov se spreminjajo tekom dneva tako v krvi kot tudi v slini, vendar so krvne vrednosti še veliko bolj podvržene nihanjem, zato so pridobljeni rezultati manj zanesljivi. Vrednosti hormonov v slini so bolj konstantne in zato nudijo jasnejšo sliko o stanju hormonov v telesu. Če bi si merili vrednosti hormonov v slini več dni zapored, bi si bile vrednosti bližje kot pri merjenju krvnih vrednosti. Prav zato je testiranje sline zanesljivejši način za ugotavljanje delovanja nadledvičnih žlez.

Mitohondrijska kapaciteta – še bolj senzibilen indikator

Delovanje nadledvičnih žlez je mogoče preveriti še na en način (poleg testiranja vrednosti hormonov v slini), in sicer z merjenjem mitohondrijske kapacitete celotnega organizma. Mitohondriji so elektrarne naših celic – glukozo spreminjajo v energijo. Kot pri številnih drugih kroničnih boleznih najdemo tudi pri oslabelosti nadledvičnih žlez motnje v delovanju mitohondrijev in motnje celične presnove. Vzrok za tovrstne motnje tiči v nitrosativnem stresu in oksidativnih obremenitvah. Razlogi za nastanek so torej podobni tistim pri nastanku oslabelosti nadledvičnih žlez, zato so podobna tudi obolenja, ki sledijo, in zdravljenje le-teh.

Poleg okoljskih strupov (pesticidi, težke kovine…) povzročajo nitrozativni stres tudi zdravila.

Uradna medicina predpisuje na tone zdravil za številna obolenja, ki so pravzaprav samo posledica nitrozativnega stresa in porušenega delovanja mitohondrijev.

Stranske učinke zdravil je mogoče pojasniti s povečanjem nitrozativnega stresa zaradi jemanja zdravil. Na ta način se mitohondriji in nadledvični žlezi še naprej uničujejo, obstoječa bolezen se poslabša, pridružijo pa se ji še nove.

Laboratorijske vrednosti, ki kažejo na porušeno delovanje mitohondrijev, podpirajo diagnozo oslabelosti nadledvičnih žlez, tudi takrat, ko vrednosti kortizola še niso izrazito znižane. Določanje mitohondrijskega delovanja opravljamo z določanjem LDH (laktatno dehidrogenazo), LDH izoencima, lipidne peroksidacije in antioksidativne kapacitete.

1. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – izvor kronične izčrpanosti in utrujenosti

2. del: Kaj izčrpa nadledvično žlezo

4. del: Zdravljenje oslabele nadledvične žleze

The post Oslabelost nadledvičnih žlez – diagnoza (3.del) appeared first on Avita.

Zato so doma narejene kopeli odlična alternativa. V vodo za kopel lahko dodamo različne snovi, najbolj so znane peneče kopeli. Vendar so za protistresni menedžment bolj primerne bazične kopeli. Poleg tega, da nas pomirijo in dobro denejo koži, tudi razkisajo telo.

Za bazične kopeli lahko kupimo že pripravljene mešanice. Ponavadi vsebujejo različne minerale in sodo bikarbono, obvezen dodatek pa je sol, ker je učinek kopeli potem boljši.

Bazične kopeli delujejo protistresno in protivnetno, izboljšajo kožo, zmanjšujejo bolečine v mišicah in sklepih. Bazične snovi, ki so v mešanici za bazične kopeli, skozi kožo nevtralizirajo kisle presnovke. Zaradi napačne hrane (sladkorji, ogljikovi hidrati, beljakovine) se v telesu namreč počasi in vztrajno nalagajo kisli presnovki, ki motijo dotok hrane do celic in zmanjšajo razstrupljanje telesa.

Zaradi kislih presnovkov nastanejo ali se poslabšajo številne civilizacijske bolezni, kot so artroza, rak, srčni infarkt, osteoporoza, kronična utrujenost, vnetja, bolečine v sklepih in mišicah, pešanje spomina, celulit …

Protistresni management

Bazične kopeli imajo zato v protistresnem menedžmentu pomembno vlogo, saj:

• nas prisilijo, da se umirimo in si vzamemo čas zase;
• ugodno vplivajo na živčni sistem;
• pomagajo pri razkisanju telesa, zato celice dobijo več energije.

V bazični kopeli moramo namreč ostati najmanj 45 minut, lahko pa tudi več ur. Temperatura vode naj bo med 37 in 38 stopinjami, po potrebi si dotočimo toplo vodo. Kadar smo zelo pod stresom, si naredimo bazične kopeli tudi trikrat tedensko, za razkisanje zadostuje enkrat do dvakrat tedensko. Bolj kot pogostost je pomembna dolžina trajanja kopeli, ki ne sme biti krajša od 45 minut. Šele po približno 30 minutah namreč pride do nevtralizacije kislin skozi kožo, zato je vsaka minuta več dragocena.

Vodni bazični kopeli lahko dodamo eterična olja (5 do 10 kapljic zadostuje), vendar jih najprej zmešamo v med ali raztopljeno kokosovo maščobo, ki delujeta kot emulgator.

Še boljši učinek bomo dosegli, če se bomo pred bazično kopeljo ščetkali ali naredili piling telesa. Koža se bo znebila odmrlih celic in razkisanje bo intenzivnejše. Bazične kopeli zaradi svojih sestavin (minerali iz poldragih kamnov, bazična soda bikarbona, himalajska sol) vzpodbujajo kožo, da se obnavlja in vlaži. Bazične kopeli so zato idealne tudi za kožne bolezni, kot je dermatitis, luskavica, ekcemi.

Ker celulit ni nič drugega kot kisli presnovki, ki so se naložili v vezivno tkivo, se bomo s pomočjo bazičnih kopeli znebili tudi te nadloge. Samo z rednimi in dovolj dolgimi kopelmi se zmanjša celulit za eno stopnjo.

Po bazičnih, protistresnih kopelih bomo pomirjeni in rahlo utrujeni. Kožo lahko po kopeli še malo razvajajmo z bazičnim losjonom, da podaljšamo efekt razkisanja. Večer končamo z branjem in mirno glasbo. Ne smemo pa pozabiti na velik kozarec vode, ki smo ji dodali bazične minerale, limonin sok ali zelenjavni sok.

The post S kopelmi proti stresu appeared first on Avita.

Kortizol je stresni kortikosteroidni hormon, ki nastaja v nadledvični žlezi. Ko je telo v stresu, ga s povišanjem krvnega sladkorja in krvnega tlaka pripravi na »boj ali beg«. Brez zmerne količine kortizola bi bili brez prave energije in melanholični. Kortizol se prične izločati že zjutraj, s čimer nam pomaga zbrati energijo, da vstanemo iz postelje, proti večeru pa je izločanje manjše, saj se mora telo umiriti in pripraviti na spanec. Na ta način kortizol pri zdravem človeku regulira izmenjavanje spanca in budnosti.

Znanstveniki so do sedaj odkrili več 100 nalog, ki jih opravlja kortizol. Sodeluje pri presnovi beljakovin in maščob, pri zagotavljanju energije (krvni sladkor), zmanjšuje vnetja v telesu in pomaga pri uravnavanju krvnega tlaka.

Vendar je kronično povišanje kortizola (zaradi stalne izpostavljenosti stresu) lahko zdravju škodljivo, saj izčrpava nadledvično žlezo. Nadledvična žleza se iztroši in kmalu ne zmore več izdelovati zadostne količine kortizola za normalno delovanje telesa, zato se počutimo izčrpani, nerazpoloženi, s težavo se koncentriramo, bolj smo dovzetni za obolenja, srce nam razbija, itd. Takrat govorimo o insuficienci nadledvičnih žlez oz. Addisonovi bolezni.

Če nadledvična žleza izloča preveč kortizola, torej nasprotno kot pri Addisonovi bolezni, potem govorimo o Cushingovem sindromu. Prepoznamo ga po zabuhlem obrazu, nalaganju maščobe v predelu trebuha, zmanjšanju mišične mase, visokem krvnem tlaku, osteoporozi, impotenci, velikem apetitu, nabiranju teže, tanki koži, pojavu modric in dovzetnosti za okužbe.

Poznamo dve vrsti Cushingovega sindroma, endogeni in eksogeni. Pri eksogenem se obolenje pojavi po daljšem zdravljenju s kortikosteroidi, pri endogenem pa obolenje povzroči bolezen nadledvične žleze.

Kortizol ali kortizon – kakšna je razlika?

Kortizol je aktivna oblika hormona, kortizon (včasih imenovan tudi hidrokortizon) pa je neaktivna oblika hormona. Obe obliki zajema izraz glukokortikoidi, pri čemer se predpona »gluko-» nanaša na naloge, ki jih kortizol opravlja (dvig glukoze v krvi). Seveda obstaja poleg kortizola in kortizona kar nekaj sintetičnih glukokortikoidov, npr. prednizolon, prednizon in deksametazon.

Simptomi povišanega kortizola

Vrednosti kortizola se merijo v krvnem serumu, urinu ali slini. Za postavitev diagnoze je potrebna interpretacija zdravnika ali zdravilca, ki bo raziskal vzrok povišanja.

Pozorni bodimo na naslednje simptome, ki so lahko prvi znak, da je potrebno opraviti merjenje vrednosti kortizola:

• oslabelost imunskega sistema oz. dovzetnost za obolenja
• motnje spanja, utrujenost, izčrpanost
• bolezni srca, razbijanje srca
• povišan krvni tlak, visok krvni sladkor, sladkorna bolezen
• motnje koncentracije, depresija, nihanje razpoloženja, anksioznost
• nizek libido (spolno slo)
• nabiranje maščobe v predelu trebuha
• šibke mišice
• občutljivost na bolečino – nižji prag prenašanja bolečine
• zgaga, razdraženo črevesje
• osteoporoza zaradi zmanjšane kostne mase

Vsi zgoraj navedeni simptomi se pojavijo, ko je nivo kortizola kronično povišan, ne pa ob normalnih ali zgolj kratkotrajno povišanih vrednostih, ki so ključnega pomena za zdravo in zadovoljno življenje.

Zakaj pride do dviga vrednosti kortizola?

Moderen način življenja v kombinaciji s pomanjkljivo skrbjo za zdravje je glavni povzročitelj kroničnega povišanja kortizola.

• Kronični stres

Na prvem mestu velja omeniti kronični stres, ki dandanes obremenjuje veliko število ljudi. Povzročajo ga psihični pritiski in »mobbing« v službi, promet, neurejena razmerja, žalost in skrbi, bolezen v družini, pretirano ukvarjanje s športom, itd.

• Pomanjkanje spanja in sprostitve

Prostočasne dejavnosti, hobiji, sprehodi, zmerno ukvarjanje s športom, gledanje filmov, branje in druge oblike sprostitve so nujne za zniževanje vrednosti kortizola. Poleg tega si moramo zagotoviti okoli 8 ur spanca, ki telo regenerira in umiri. Spanec, ki traja več kot 10 ur, ni priporočljiv, saj je takrat njegov učinek obraten – nivo kortizola se dvigne. Izogibajmo se umetni svetlobi (LED beli svetlobi, varčnim žarnicam, neonskim lučem in svetlobi elektronskih naprav), saj negativno vplivajo na spalni ritem – motijo izločanje melatonina, hormona spanca.

• Nezdrava prehrana in pijače s kofeinom

Nezdrava živila, polna sladkorja, bele moke in maščob ter pijače s kofeinom (kava, energijski napitki) obremenjujejo telo in dvigujejo vrednosti kortizola. Med sladili kortizol najbolj zvišuje aspartam, ki ima poleg tega številne druge škodljive učinke na telo.

Živila, ki znižujejo vrednosti kortizola so: ribe (losos, skuše), jajca, artičoke, kreša, brokoli, mandlji, polnozrnate žitarice, rjavi riž, pšenični kalčki in sončnična semena. Še dobra novica za čokoholike – temna čokolada z visokim deležem kakava dokazano znižuje vrednost kortizola. Pomembno je zagotavljati visoke vrednosti vitaminov B5, A in C, folne kisline, cinka, magnezija, omega-3 maščobnih kislin, probiotikov in kalcija. Izogibamo se presežku kalija.

Kortizol znižujejo tudi nekatera zelišča. Povečini so to zelišča iz skupine adaptogenov, ki blažijo posledice stresa na telo. V prvi vrsti velja omeniti ašvagando in rožni koren. Dokazano zmanjšujeta pojavnost depresije, utrujenost, motnje koncentracije in zmanjšujeta verjetnost pojava izgorelosti.

• Alkohol

Čeprav alkohol najprej zniža vrednosti alkohola in nas s tem sprošča, se vrednosti kortizola po približno dveh urah po zaužitju dvignejo nad običajno vrednost.

• Premalo vode

Namesto alkohola ter sladkanih in kofeinskih pijač bi morali telesu zagotoviti zadostno količino vode. Dehidracija je stres za telo, ki močno dviguje vrednosti kortizola.

Kako lahko znižamo vrednosti kortizola?

Ukrepi za zniževanje ravni kortizola so pravzaprav splošni ukrepi za zdravo življenje. Če jih bomo uspeli spremeniti v naše vsakdanje navade, bomo opazili pozitivne učinke za splošno zdravje in počutje.

1. Ne pijemo alkohola ali kofeinskih napitkov.
2. Pijemo zadostne količine vode, še posebej poleti in po gibanju oz. delu.
3. Omejimo uživanje živil iz bele moke in sladkorja.
4. Spimo 8 ur na noč, kar največ ur naj bo pred polnočjo.
5. Izogibamo se sevanju modre svetlobe iz računalnikov, mobilnikov…
6. Vzamemo si čas za sproščanje (masaže, joga, čas z družino, šport, glasba…).
7. Telo razstrupimo in očistimo težkih kovin.
8. Če imamo živali, preživimo čas z njimi. Igra s psom, jahanje konja ali predenje mačke ob božanju pomirjata človeka in znižujeta raven kortizola.
9. Poskrbimo za samozavest in pokončno držo.
10. Dihamo globoko in umirjeno, pri tem uporabljamo trebušno predpono.
11. Če nam je vrtnarjenje v veselje, se nam bodo ob tem sproščali hormoni sreče, kortizol pa se bo znižal.
12. Socialna omrežja in nabiranje «všečkov« dvigujejo raven kortizol, zato kakšen dan ali teden »abstinence« ne škodi.
13. Vzemimo si čas za intimnost, ki je dobra za medsebojne odnose, osebno zadovoljstvo in splošno zdravje.
14. Moški naj preverijo raven testosterona. Obstaja namreč povezava med visokim kortizolom in nizkim testosteronom. Ukrepi za višanje testosterona so tako hkrati ukrepi za nižanje kortizola.
15. Obroke uživamo redno, vsaj 5 obrokov dnevno. Najpomembnejši je zajtrk, ki ga ne smemo izpustiti. Intervalno postenje se v primeru povišanega kortizola ne priporoča, saj mora telo v času postenja črpati energijo iz zalog, za kar je potreben kortizol.
16. Smeh je pol zdravja – tudi v primeru povišanega kortizola.

The post Stop kroničnemu stresu in povišanemu kortizolu! appeared first on Avita.

Vse več študij dokazuje, da možgani za dobro delovanje potrebujejo visoko kakovostne hranilne snovi. Pomanjkanje hranilnih snovi se tako direktno odraža v psihi: smo zelo utrujeni, lenobni, razdražljivi, pogosto depresivni (kar smo lahko dobro videli v dokumentarcu Super Size Me).

Zaradi prehrane, ki vsebuje veliko živalskih beljakovin (meso, mesni izdelki, mleko, jajca), prečiščene moke in sladkorja, pride v črevesju do t.i. disbioze – poruši se naravno ravnotežje med anaerobnimi in aerobnimi bakterijami. Tudi jemanje antibiotikov je pogosto vzrok za disbiozo. Dodatni dejavniki za porušeno črevesno floro so: stres, okoljski strupi, amalgam in druge težke kovine, kronična vnetja.

Zaradi disbioze črevesje ne deluje dobro, največji problem nastane pri presnavljanju hrane, pri absorpciji hranilnih snovi. Telo ne dobi dovolj hranilnih snovi, kar ugodno vpliva na nastanek depresije. Kadar se poruši ravnovesje črevesnih bakterij, si pomagamo s probiotiki.

Največ hranilnih snovi bomo dobili v surovih, nepredelanih živilih. Vendar, pozor: takšna živila se pri disbiozi slabše prebavijo, lahko povzročajo vretje, vetrove in krče. Najbolje je, da si živila na začetku vsaj delno termično obdelamo, pokuhamo ali popečemo in s tem olajšamo presnovo. Ko pa je črevesna flora zdrava, ni ovir, da ne bi v našo prehrano vključili več surovih živil.

Vitamini in minerali pri depresiji

Tukaj je seznam hranilnih snovi, ki jih depresivnim ljudem po navadi manjka:

B kompleks

Zelo pomembna pri depresiji je skupina vitaminov B, ki je odgovorna za delovanje in obnovo živčevja. B kompleks moramo jemati v visokih dozah, najbolje s probiotiki, samo takrat pomaga pri premagovanju stresa, depresiji, nihanju razpoloženja, anksioznosti, utrujenosti in živčnosti.

Največ vitaminov skupine B najdemo v mesu, ribah, ovsu, rži, koruzi, grahu, zelju, avokadu.

Kalcij

Skrbi za optimalno komunikacijo med živčnimi celicami in pomaga pri ohranjanju visokega nivoja serotonina. Živila z veliko kalcija: pomaranče, melone, kivi, jagode, banane, špinača, šparglji, grah, zelje, sezam, sončnična semena, oreški.

Cink

Pomanjkanje cinka povzroča motnje v pomnjenju, utrujenost, otopelost in večjo nevarnost za nastanek depresij. Dober vir za cink so: bučna semena, gobe, čičerika, oreški, oves in stročnice.

Krom

Regulira krvni sladkor, izboljša presnovo aminokislin in preprečuje anksioznost, utrujenost in depresije. Krom najdemo v rjavem (neoluščenem) rižu, polnozrnatih izdelkih, koruzi, krompirju in gobah.

Magnezij

Aktivira vitamine B in izboljšuje sproščanje živčevja in mišic. Največ magnezija je v: bananah, paradižniku, figah, kiviju, jabolkih, bučah, koruzi, krompirju, česnu, oreških, stročnicah, pšeničnih kalčkih, polnozrnatih izdelkih in jajcih.

Selen

Pomanjkanje selena se kaže v razdražljivosti, depresiji in anksioznosti. Živila, polna selena so: oreški, banane, kivi, grozdje, sončnična semena, breskve, čebula, krompir, fižol lima.

Omega 3 maščobne kisline

Zvišajo nivo serotonina in s tem blažijo depresije. Najboljši viri: laneno olje, ribe, cvetača, buče, špinača, laneno seme, orehi, sojini kalčki, tofu, brstični ohrovt.

Kako s hrano povečati nevrotransmiterje

Nevrotransmiterji (kot so serotonin, dopamin, noradrenalin) so kemične snovi v možganih, ki prenašajo informacije med živčnimi celicami. Pomanjkanje nevrotransmiterjev lahko povzroči depresijo, pa tudi močna nihanja razpoloženja in motnje koncentracije.

S hrano je mogoče pospešiti tvorbo nevrotransmiterjev in tako vplivati na depresijo (in druge psihične deviacije). Če jih kombiniramo s prehranskimi dopolnili (vitamini, minerali, omega 3 maščobne kisline) se, kot dokazujejo številne sodobne študije, depresija signifikantno izboljša.

Serotonin skrbi za dobro razpoloženje, dobro koncentracijo in optimizem. S svojim delovanjem preprečuje depresivna občutja. Nizek nivo serotonina povzroča nespečnost, razdražljivost, slabo koncentracijo in depresije. Na tvorbo serotonina ugodno vplivajo: banane, rjavi (neoluščen) riž, koromač, špinača, paradižnik, fige in rjave alge – poleg vitaminov, mineralov in elementov v sledeh je potrebna tudi prisotnost aminokisline L-triptofan.

Dopamin je odgovoren za pozornost, veselje in duševno jasnost. Nizek nivo dopamina kaže na apatijo, nezmožnost ljubljenja in kesanja. Živila, ki dvigujejo dopamin: soja, perutnina in mehkužci.

Noradrenalin vpliva na apetit, motivacijo in samoiniciativo. Nizek noradrenalin je lahko vzrok za debelost. Snovi, iz katerega nastane noradrenalin, najdemo v teh živilih: soja, avokado, zelena zelenjava, modrozelene alge, oves, jabolka, banane, ananas in mandlji.

Kaj še vpliva na depresijo

Dehidracija

Mogoče je pitje vode za koga preveč banalen nasvet, vendar je prav pomanjkanje vode v telesu pogosto krivo za psihične težave. Na dan potrebujemo najmanj 2 litra čiste vode, saj dehidracija preprečuje številne procese v telesu, tudi razstrupljanje in prenos snovi (hrane) do celic.

Stabilen krvni sladkor

Kadar zaužijemo hrano, ki zviša krvni sladkor, se v trebušni slinavki aktivira insulin. Več je sladkorja, več insulina se izloči. Ker je današnja prehrana polna sladkorjev (ne pozabimo, da se tudi ogljikovi hidrati pretvorijo v sladkorje), je trebušna slinavka nenehno v pogonu. Po hitrem dvigu krvnega sladkorja se (zaradi delovanja insulina) nivo krvnega sladkorja nato močno zniža in hitro pride do hipoglikemije (prenizek krvni sladkor). Posledice: nihanje razpoloženja, razdražljivost, tresenje, slaba koncentracija, utrujenost, pa tudi anksioznost in depresija.

Zato se moramo (vsi) izogibati hranilom, ki vsebujejo veliko sladkorja (slaščice, pijače, pecivo) ali predelane ogljikove hidrate (moka, riž), ocvrtim jedem, pa tudi pretiranemu pitju kave in alkohola (ker vplivajo na nevrotransmiterje).

Stres

Da stres močno vpliva na depresijo, je znano. Premalo pa upoštevamo, da je potrebno stresne hormone, ki nastanejo pri stresni situaciji tudi razgraditi. Naši predniki so stres »pregnali« s fizično aktivnostjo, danes pa se premalo gibljemo, pa tudi stresa je več oziroma smo v trajnih stresnih situacijah. Depresivni ljudje bi se torej morali, poleg sproščanja, joge, meditacije, nujno več telesno gibati.

Estrogenska dominanca, težke kovine, ščitnica

Velikokrat so tile dejavniki prezrti, lahko pa bistveno vplivajo na nastanek (in zdravljenje) depresije. Obstajajo hitri in preprosti testi za hormone in težke kovine, zato ni razloga, da jih ne bi preverili. Če je vzrok za depresijo presežek estrogena (oziroma pomanjkanje progesterona), lahko z bioidentičnimi hormoni na naraven način »pozdravimo« depresijo in ne z antidepresivi.

The post Zakaj toliko Slovencev jemlje antidepresive appeared first on Avita.

Obe nadledvični žlezi sta del hormonskega sistema. Ime žlez izhaja iz njune anatomske lege – kot drobna, približno 7 cm široka klobučka piramidne oblike ležita na zgornjem delu vsake ledvice. Njuna teža znaša med 5 in 15 grami. Sestavljeni sta iz rdečkaste sredice in rumenkaste skorje. Celice sredice nadledvičnih žlez izločajo kateholamine (adrenalin in noradrenalin).

Sredica nadledvične žleze sodi v simpatični del avtonomnega živčevja, ki reagira na dražljaje akutnega stresa. Skorja nadledvičnih žlez izloča kortizol, aldosteron, DHEA in spolne hormone v majhnih količinah. Izločanje aldosterona je primarno uravnavano z renin-angiotenzin-aldosteron sistemom. Renin-angiotenzinski sistem (RAS) je hormonski sistem, ki uravnava krvni tlak in tekočinsko ravnovesje. Izgradnjo kortizola in deloma tudi DHEA spodbuja ACTH (adrenokortikotropni hormon), ki se izloča iz hipofize.

Vzrok za oslabelost nadledvičnih žlez tiči je izpostavljenost stresu

Najpomembnejši vzrok za pojav oslabelosti nadledvični žlez je v večini primerov stres. Telo ob doživljanju stresa poveča izločanje stresnih hormonov. Pri dolgotrajnem stresu se nadledvični žlezi utrudita in ne zmoreta več izločati zadostne količine kortizola. Prizadeti se počutijo izčrpani, utrujeni in brezvoljni. Njihov krvni tlak je izrazito nizek.

Stres ni samo posledica prevelike količine dela in premalo počitka. Ima veliko pojavnih oblik, ki jim botrujejo tako psihični kot fizični razlogi.

Dejavniki duševnega stresa so:

• Čustveni stres
• Strahovi
• Mentalni stres
• Prevelika količina dela
• Finančne težave
• Smrt ljubljene osebe
• Negativni miselni vzorci
• Izguba delovnega mesta
• Težave s partnerski zvezi
• Mobbing (šikaniranje, trpinčenje na del. mestu)

Na splošno so stresu najbolj izpostavljeni ljudje, ki si ne privoščijo dovolj miru in sprostitve, sami sebi postavljajo zelo visoke cilje in pričakovanja, niso nikoli zadovoljni sami s sabo in strmijo k popolnosti. Takšni ljudje velikokrat pozabijo na svoja čustva in potrebe.

Oslabelosti nadledvičnih žlez so zelo izpostavljeni deloholiki, pojav izgorelosti pri njih pa se navadno označi kot »burnout«. K oslabelosti nadledvičnih žlez so nagnjeni tudi ljudje s »sindromom rešitelja«, ki poskušajo vedno pomagati drugim ljudem v različnih težavnih situacijah, pri tem pa žrtvujejo svoje želje in potrebe.

Dejavniki telesnega stresa so:

• Pomanjkanje spanja
• Neprimerna prehrana (preveč sladkorja in bele moke, preveč nasičenih maščob, hitra hrana, itd.)
• Kajenje
• Premalo ali preveč gibanja oz. telesnega napora
• Alergije
• Celjenje ran
• Akutna in kronična vnetja
• Zdravila
• Kava in kofein
• Strupi v okolju (kemikalije, pesticidi, težke kovine)
• Premalo sprostitve

Oslabelost nadledvičnih žlez pri kroničnih boleznih

Pri kroničnih vnetnih obolenjih se pojavi zmanjšan odziv nadledvičnih žlez. V študiji iz leta 2000 so iskali razlago za zmanjšano delovanje nadledvičnih žlez. Odgovor je preprost, a hkrati vseeno zapleten. Vzrok in istočasno posledica sta oksidativni in nitrozativni celični stres. Zaradi škodljivih zunanjih vplivov (npr. vnetja, slaba prehrana, nezdrav življenjski slog, okoljski strupi) kot tudi določenih genetskih predispozicij so celice izpostavljene povečanemu stresu, ki mu težko kljubujejo (tudi zaradi pomanjkanja mikrohranil) in jih ta posledično resno poškoduje.

Do poškodb pride pri mitohondrijih v notranjosti celice, ki so zadolženi za zagotavljanje energije v zadostnih količinah. Če pride do poškodb mitohondrijev (mitohondriopatije), se zmanjša energijska zmožnost celice, ki ne more več normalno opravljati svojega dela. Pri nadledvičnih žlezah to pomeni, da ne morejo več izdelovati kortizola in DHEA v običajnih količinah, zato pride v krvi do pomanjkanja teh snovi.

Zaradi pomanjkanja kortizola, ki regulira odziv imunskega sistema, se kronična vnetja nemoteno širijo, v ospredje pa stopijo tudi drugi simptomi oslabelosti nadledvične žleze.

Ker je ta tema zelo obsežna, bomo o nadledvični žlezi oziroma izčrpanosti objavili več člankov:

1. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – izvor kronične izčrpanosti in utrujenosti

3. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – diagnoza

4. del: Zdravljenje oslabele nadledvične žleze

The post Kaj izčrpa nadledvično žlezo? (2.del) appeared first on Avita.