Sladkorna bolezen tipa 2: vzroki, zdravljenje in prehrana

Bolezen pandemičnih razsežnosti

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je v razvitem svetu počasi prerasla že v pravo množično bolezen. Za sladkorno boleznijo namreč boleha skoraj 10 odstotkov Slovencev. Med njimi jih ima 90 odstotkov sladkorno bolezen tipa 2, deset odstotkov pa tipa 1. Če se za sladkorno bolezen tipa 2 ne menimo, ima lahko dolgoročno resne posledice za zdravje. Sladkorna bolezen tipa 1 pa je lahko celo smrtna.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 morajo oboleli vse življenje jemati zdravila (inzulin), medtem ko imajo bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 vse možnosti, da popolnoma ozdravijo, če so le pripravljeni spremeniti način življenja in prehranjevanja.

Sladkorna bolezen tipa 2

To bolezen so nekdaj imenovali starostna sladkorna, saj se je pojavljala skoraj izključno pri starejših ljudeh. V zadnjih letih pa je število obolelih tridesetletnikov zraslo kar za 70 odstotkov. Zboli tudi čedalje več otrok.

V nasprotju s sladkorno boleznijo tipa 1, ki se pogosto pojavi v le nekaj tednih, se sladkorna bolezen tipa 2 postopoma razvija dolga leta. Pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 žleza slinavka še zelo dobro deluje, celice beta proizvajajo inzulin. Vse bi bilo v najlepšem redu, če ne bi bilo tako imenovane inzulinske rezistence telesnih celic.

To pomeni, da celice v telesu bolnika s sladkorno boleznijo tipa 2 (posebno celice mišic, jeter in maščobnega tkiva) ne prepoznavajo več inzulina oziroma ga stežka prepoznavajo, zato glukoza ne more prodreti v notranjost celice. Sladkor ostane v krvi, čeprav ga celice nujno potrebujejo in zato pošiljajo čedalje več signalov, s katerimi opozarjajo na potrebo po glukozi. Zato trebušna slinavka proizvaja vedno več inzulina – pri čemer pa se še kar naprej zdi, kot da ga primanjkuje. Raven krvnega sladkorja ostaja povišana, saj celice ne sprejmejo dovolj glukoze.

Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 torej »navidezno« trpijo za pomanjkanjem inzulina. Sicer se lahko z napredovanjem bolezni žleza slinavka izčrpa in tudi res neha delovati. A to se zgodi šele v pozni fazi in v večini primerov le, če se bolnik ni mogel navaditi na zdravo prehranjevanje in zdrav življenjski slog.

Bolezenski znaki

Sladkorno bolezen tipa 1 opazimo sorazmerno hitro in zlahka (močna žeja, pogosta potreba po uriniranju, utrujenost itd.). Sladkorna bolezen tipa 2 pa se začne pojavljati komaj opazno, saj je trebušna slinavka vse izrazitejši inzulinski rezistenci v začetku kos s pospešenim proizvajanjem inzulina. Raven sladkorja v krvi sicer vseeno lahko začne naraščati, a večina bolnikov te zgodnje faze nastopa bolezni ne opazi.

Šele ko se trebušna slinavka po običajno že kar dolgoletnem pretiranem izločanju inzulina utrudi in v kri ne more več izločati dovolj inzulina, raven krvnega sladkorja toliko naraste, da bolnik to začuti kot utrujenost in upad storilnosti.

Posledice

Trajno povišana raven sladkorja v krvi dolgoročno škoduje organizmu. Prve utrpijo škodo krvne žile in žilice. Zaradi kronično povišanega krvnega sladkorja se žilne stene zadebelijo in izgubijo elastičnost. V žilah se lahko začne tudi razraščati tkivo, kar prav tako zmanjšuje njihovo prepustnost. Povišanje krvnega sladkorja vpliva tudi na krvne ploščice (trombocite): posledica je prekomerno strjevanje krvi.

Žal je kombinacija slednjega in zadebeljenih žilnih sten vse prej kot nedolžna. Pri sladkornih bolnikih zato ateroskleroza velikih krvnih žil nastopi občutno hitreje kot pri zdravih ljudeh. Možne posledice teh sprememb žilnih sten so:

• srčna kap,
• možganska kap,
• ledvično popuščanje,
• težave z očmi (zelena ali siva mrena, nevarnost oslepitve zaradi poškodovanih krvnih žilic na mrežnici),
• težave z živčevjem (npr. diabetična polinevropatija: poškodba krvnih žil, ki oskrbujejo živce; povzroča krče v mečih in bolečine v živcih vse do ohromelosti),
• motnje krvnega obtoka, ki se lahko kažejo kot tako imenovano diabetično stopalo. Pri diabetičnem stopalu so žilice na področju prstov ali pete tako poškodovane, da lahko na teh mestih odmre tkivo.

Sladkorna bolezen tipa 2: uradna medicina jo zdravi z zdravili

Pri sladkorni bolezni tipa 2 zato bolniki najprej (dokler trebušna slinavka še deluje) še ne prejemajo inzulina, temveč jim zdravniki predpisujejo zdravila. Tovrstna zdravila na primer zavirajo sproščanje glukoze iz jeter ali onemogočajo absorpcijo glukoze iz hrane v črevesju.

Druga zdravila proti sladkorni bolezni naj bi uravnavala delovanje inzulina, ki ga proizvaja telo. Tako naj bi zaustavili nenadno višanje ravni krvnega sladkorja. Zdravniki so pogosto predpisovali tudi zdravila, ki so žlezo slinavko spodbujala k še večji proizvodnji inzulina. Vendar se je izkazalo, da tovrstna zdravila povzročajo še hitrejše izčrpanje slinavke in se končajo tako, da si mora bolnik inzulin vbrizgavati.

Sladkorna bolezen tipa 2: možni vzroki

Sladkorna bolezen tipa 2 tudi uradno velja za obolenje, ki se lahko razvije zaradi nezdravega prehranjevanja in načina življenja. Zato so tudi zdravniki uradne medicine začeli pacientom priporočati tri temeljne spremembe življenjskega sloga: uživanje manj sladkorja in ogljikovih hidratov, zmanjšanje telesne teže in več rednega gibanja. Zdaj pa si možne razloge za nastanek te bolezni oglejmo še podrobneje.

1. Napačna prehrana

Če prehrana vključuje veliko živil, bogatih z ogljikovimi hidrati, in sladkanih pijač, lahko to ob premalo gibanja (gl. naslednjo točko) z leti pri marsikom privede do omenjene inzulinske rezistence celic.

To si lahko predstavljamo takole: potencialni bolnik s sladkorno boleznijo tipa 2 rad jé kruh in štručke, marmelado, testenine, beli riž, pecivo, piškote, čokolado, sladoled, sladke prigrizke in sladkane mlečne izdelke ter pije sladkane brezalkoholne pijače ali sladkano kavo oz. čaj. Te velike količine sladkorja, škroba in bele moke povzročijo, da se raven krvnega sladkorja večkrat na dan nadpovprečno dvigne. Trebušna slinavka mora zato vedno znova izločiti veliko količino inzulina, da lahko naval sladkorja iz krvi spravi v celice.

2. Kronična vnetja

Kronična vnetja po novem veljajo za možne sprožilce številnih različnih bolezni, npr. ateroskleroze, a tudi sladkorne bolezni. Več znanstvenikov navaja, da je pri tem pomemben dejavnik tudi čezmerna teža, še posebno če se kaže kot obilen trebuh. V maščobi na trebuhu so pogosto spregledana žariščna vnetja, ki lahko povzročijo, da inzulin ne more več opravljati svoje funkcije.

Kot kaže, maščoba na stegnih ali drugih delih telesa ne spodbuja razvoja sladkorne bolezni. Poleg tega lahko kronična vnetja neposredno poškodujejo celice beta, združene v Langerhansove otočke, ki proizvajajo inzulin.

3. Zamaščenost jeter

K nastanku sladkorne bolezni tipa 2 lahko prispeva zamaščenost jeter, ki je lahko predvsem posledica zlorabe alkohola in nagnjenosti k pretiravanju (preveč sladkorja, preveč maščobe, preveč hitre hrane itd.). Zaradi čezmernega pitja alkohola se lahko torej poslabša tudi stanje bolezni.

4. Čezmerna teža

Čezmerna teža je velik dejavnik tveganja za nastanek inzulinske rezistence. Raziskave so pokazale večjo ali manjšo inzulinsko rezistenco pri od 65 do 70 odstotkih zelo debelih ljudi.

5. Pomanjkanje gibanja

Tudi pomanjkanje gibanja je dejavnik, ki prispeva k razvoju inzulinske rezistence in s tem sladkorne bolezni. Potencialni bolnik s sladkorno boleznijo tipa 2 se praviloma premalo giblje, zaradi česar porabi malo kalorij. Torej morajo njegove celice proizvajati le malo energije. Za nizko proizvodnjo energije človek porabi malo goriva (sladkorja). Posledica je, da organizem trpi zaradi izjemno visokega presežka sladkorja ob izjemno nizki potrebi po sladkorju. Ker celice ne potrebujejo sladkorja, ki ga v izobilju nudi inzulin, slej ko prej povsem otopijo. Ne odzivajo se več na inzulin, ali z drugimi besedami, postanejo odporne (rezistentne) proti njemu.

6. Pomanjkanje magnezija

Pomanjkanje magnezija ima veliko vlogo pri nastanku sladkorne bolezni. Le ustrezna raven magnezija v krvi omogoča, da lahko trebušna slinavka izloča dovolj inzulina. Brez magnezija torej slinavka deluje le omejeno. Magnezij poleg tega skrbi za to, da inzulin lahko sladkor odstrani iz krvi in ga prenese v celice. Če magnezija primanjkuje, se celice »zaprejo« in glukoza ne more vstopiti vanje ali vstopi le redko (začetek inzulinske rezistence).

Pri študijah se je pokazalo ne le, da imajo sladkorni bolniki v primerjavi z zdravimi ljudmi izjemno nizko raven magnezija v krvi, temveč tudi da so pokazatelji vnetja v krvi tem višji, čim nižja je raven magnezija. Magnezij torej najmanj na tri načine pomaga preprečevati ali zdraviti to bolezen.

7. Pomanjkanje antioksidantov

Pomanjkanje antioksidantov vedno znova podcenjujemo, čeprav je lahko dejavnik poslabšanja skoraj vsake bolezni, tudi sladkorne. Prosti radikali uničujejo inzulinske receptorje na površini telesnih celic, s čimer najverjetneje prispevajo k nastanku inzulinske rezistence.

Ko namreč inzulinski receptorji na površini celic niso več brezhibni, inzulin v celico ne more spraviti sladkorja. Celica inzulina ne prepozna, zato tudi ne dovoli vstopa sladkorju. Antioksidanti lovijo proste radikale ter tako preprečujejo, da bi ti poškodovali inzulinske receptorje; s tem lahko upočasnijo razvoj inzulinske rezistence.

Celostni ukrepi pri sladkorni bolezni

V nadaljevanju predstavljamo nekaj ukrepov, s katerimi je mogoče premagati sladkorno bolezen tipa 2 (ko trebušna slinavka še vedno zmore proizvesti dovolj inzulina) in olajšati sladkorno bolezen tipa 1 do te mere, da se tveganja za nastanek značilnih škodljivih posledic bolezni zmanjšajo.

1.  Bazična prehrana

Začnite se prehranjevati z živili, bogatimi z vitalnimi hranili, in živili s presežkom bazičnih snovi iz svežih sestavin najvišje kakovosti. Vaša osnovna hrana naj postanejo sveže solate in zelenjavna.

Dopolnjujte jih z oreščki, oljnicami in kalčki ali majhnimi prilogami iz prosa, kvinoje, ajde, rjavega riža, polnozrnatega pirinega bulgurja ipd.

Obroke iz svežih sestavin po možnosti pripravljajte sami in se izogibajte pripravljenih jedi.

Če tega ne morete ali ne želite, kakovostne pripravljene jedi kupujte v trgovinah z naravno prehrano. Ne kupujte torej belega kruha v supermarketu, temveč polnovreden ekološki kruh v ekološki prodajalni. Namesto kravjega mleka uporabljajte doma pripravljeno mandljevo mleko.

• Manj mesa

Znanstveniki so v nasprotju z uveljavljenimi domnevami ugotovili, da uživanje ne le predelanega mesa (soljenih mesnih izdelkov in klobas), temveč tudi nepredelanega rdečega mesa (npr. zrezkov) lahko povečuje tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.

Poleg tega so dognali, da se tveganje za nastanek sladkorne bolezni znatno zmanjša, če meso nadomestimo z drugimi (bolj zdravimi) živili, bogatimi z beljakovinami, kot so oreščki in polnozrnata žita. Tvegano naj bi bilo uživanje že 100 gramov mesa na dan.

2. Izogibajte se sladkorja

Industrijsko predelanega sladkorja v vseh oblikah se moramo pretežno izogibati, in sicer ne le zaradi nevarnosti nastanka sladkorne bolezni, temveč tudi zato, ker sladkor, v kateri koli obliki izoliran iz živil, zdravju škoduje na več ravneh.

Sem spadajo beli kristalni sladkor, prečiščeni in neprečiščeni trsni sladkor, sladkor iz sladkorne pese, sadni sladkor ter vsa sladila v obliki sirupa, npr. javorjev sirup, zgoščeni agavin sok in koruzni sirup.

Izogibati se moramo tudi pripravljenih jedi ali celo pijač, ki vsebujejo sladkor v kateri koli obliki. V začetku je to težko, vsekakor pa je izvedljivo.

• Ne uživajte sadnega sladkorja

Desetletja je veljalo, da lahko sladkorni bolniki uživajo sadni sladkor (fruktozo) kot zdrav nadomestek rafiniranega sladkorja. A medtem se je izkazalo, da lahko sadni sladkor pospešuje skladiščenje maščob v maščobnem tkivu in jetrih, kar kaže na povezavo med uživanjem sadnega sladkorja in pojavom zamaščenosti jeter.

Slednji pa je, kot smo že omenili, eden izmed dejavnikov nastanka sladkorne bolezni. Poleg tega lahko fruktoza povzroči bolezensko povišanje holesterola in celo (tudi pri ljudeh, ki niso sladkorni bolniki) povišanje ravni inzulina v krvi.

Značilne sladice za sladkorne bolnike, slajene s fruktozo, torej nikakor niso priporočljive, in to niti za sladkorne bolnike niti za zdrave ljudi. Pač pa je sadni sladkor, ki ga zaužijemo v svežem, zrelem sadju povsem varen (v smislu bazičnega prehranjevanja).

• Izogibajte se sintetičnih sladil

Sintetična sladila ne spadajo med nepredelana živila, zato niso priporočljiva. Naravno sladilo je rastlina stevia, ki je na prodaj v različnih oblikah. Stevia ni samo sladkega okusa, ampak naj bi obenem blagodejno učinkovala na stanje sladkorne bolezni, saj naj bi spodbujala inzulinsko občutljivost celic.

3. Nadomeščajte pomanjkanje mineralov

Zaradi pogosto povečane potrebe po uriniranju bolnik izgublja mineralne snovi, zato jih je treba nadomeščati s kakovostnimi prehranskimi dopolnili.

• Pazite na ustrezen vnos magnezija

Omenili smo že povezavo med sladkorno boleznijo in pomanjkanjem magnezija. Od sladkorne bolezni ni mogoče ozdraviti brez magnezija. Z magnezijem se lahko oskrbimo tako, da načrtno izbiramo živila, bogata z magnezijem: amarant, kvinojo, morske alge, bučna semena, sončnična semena in mandlje. Sladkorni bolniki naj poleg tega jemljejo še dodaten magnezij v obliki prehranskega dopolnila.

• Oskrbite se s kromom in cinkom

Krom ima pomembno vlogo pri presnovi ne le sladkorja, ampak tudi maščob. To pomeni, da spodbuja delovanje inzulina na celico in s tem sprejem glukoze v celico, obenem pa uravnava raven holesterola v krvi.

Dnevna potreba po kromu naj bi pri zdravem človeku znašala 100 mikrogramov kroma na dan, pri čemer je treba upoštevati zlasti količino zaužitih ogljikovih hidratov. Več ogljikovih hidratov ko zaužijemo, več kroma potrebujemo. Z običajno prehrano v telo vnesemo le 15 do 50 mikrogramov kroma dnevno, zato ga ljudem večinoma primanjkuje. Sladkorni bolniki naj bi ga vsak dan zaužili od 200 do 400 mikrogramov. V beli moki in sladkorju kroma ni, veliko pa ga vsebuje polnozrnati kruh.

Med sladkornimi bolniki je razširjeno tudi pomanjkanje cinka. Študija je pokazala primanjkljaj cinka pri več kot 30 odstotkih udeležencev (bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2). Obenem se je izkazalo, da jemanje cinka (skupaj s kromom) občutno zmanjša količino škodljivih snovi, ki nastajajo pri oksidaciji maščob zaradi prostih radikalov. Cink pri tem deluje očitno antioksidativno, zato varuje pred boleznimi ožilja, ki so pri sladkorni bolezni pogoste.

Priporočeni dnevni odmerek cinka za sladkorne bolnike znaša 15 miligramov. Posebno priporočljivo živilo z veliko vsebnostjo cinka so bučna semena. S cinkom se lahko oskrbimo tudi, če uživamo mandlje in stročnice, na primer lečo.

4. Dodajajte omega-3 maščobne kisline

Posebno učinkovita zaščita pred sladkorno boleznijo so večkrat nenasičene omega-3 maščobne kisline, saj lahko blažijo kronična vnetja in zmanjšujejo inzulinsko rezistenco telesa. Ob rednem jemanju teh maščob se lahko tveganja, povezana s sladkorno boleznijo, zmanjšajo približno za polovico. Viri omega-3 maščobnih kislin so laneno seme, laneno olje, konopljino seme, konopljino olje, krilovo olje, predvsem pa ribje olje, ki mora biti prečiščeno in brez težkih kovin.

5. Jemljite probiotike

Sladkorni bolnik naj bi jemal kakovosten probiotik načrtno vsaj tri mesece, po možnosti pa dlje.

Probiotiki so premišljena kombinacija koristnih črevesnih bakterij, s katerimi lahko sladkorno bolezen ne le preprečimo, ampak tudi ublažimo že obstoječo bolezen. Pravzaprav je znano, da velja celo obratno: ob neuravnoteženi črevesni flori je verjetnost pojava sladkorne bolezni večja.

Probiotiki torej uravnovešajo črevesno floro, blažijo vnetne procese (tiste, ki so povezani s sladkorno boleznijo) in izboljšujejo občutljivost za inzulin oz. zmanjšujejo inzulinsko rezistenco, značilno za sladkorno bolezen tipa 2.

Probiotiki pa učinkujejo blagodejno tudi pri sladkorni bolezni tipa 1. Kot je znano, gre za avtoimunsko bolezen, kar pomeni pretirano odzivanje imunskega sistema na tkivo lastnega organizma. Tkivo tako postopoma propada.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 so avtoimunski odzivi uperjeni proti celicam beta trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin. Celic je vse manj, proizvodnja inzulina upada.

Zaradi sprememb črevesne sluznice, ki se pojavijo pri sladkorni bolezni tipa 1 (vse manjše izražanje t. i. celičnih adhezijskih molekul v črevesnem epiteliju), se poveča prepustnost črevesne sluznice (zgoraj omenjeni sindrom prepustnega črevesja).

To pa spet sproži še močnejši imunski odziv, povečajo se vnetne vrednosti, kar pomeni pospešitev propadanja celic beta v žlezi slinavki.

Probiotiki učinkujejo neposredno na črevesno sluznico, jo varujejo in prispevajo k njeni obnovitvi, delujejo pa tudi protivnetno in zmanjšujejo oksidativni stres (ki je stalni spremljevalec vnetij). Zato bi utegnili probiotiki sami po sebi blagodejno učinkovati pri avtoimunskih obolenjih, kot je sladkorna bolezen tipa 1.

6. Izboljšajte oskrbo z antioksidanti

Visok krvni sladkor oz. inzulinska rezistenca celic je eden izmed dejavnikov pomanjkanja vitamina C v telesnih celicah. Ta v celico prehaja po enakem mehanizmu kot inzulin. Če pa je celica odporna proti inzulinu, je na neki način odporna tudi proti vitaminu C – njena »vrata« so zaprta ne le za inzulin (in s tem glukozo), temveč tudi za vitamin C.

Vitamin C pa je izjemno pomemben antioksidant, ki lahko občutno ublaži oksidativni stres. Ravno pri sladkornih bolnikih ima oksidativni stres najrazličnejše negativne posledice; zato bi morala biti izdatna oskrba z antioksidanti eden izmed ključnih ukrepov obravnave sladkorne bolezni.

Antioksidante najdemo zlasti v svežem sadju, solatah, zelenjavi ter (v obliki vitamina E) kakovostnih oljih, oreščkih in oljnicah. Dober vir antioksidantov so tudi zeleni smutiji. Zvezde med močno antioksidativnimi prehranskimi dopolnili so astaksantin, OPC, glutation in sulforafan.

7. Ukvarjajte se s športom in zmanjšajte telesno težo

Ne skrbite – ni se vam treba v najkrajšem možnem času preobraziti v vrhunskega športnika. Že s polurnim sprehodom boste čudežno pripomogli k preprečevanju oz. obvladovanju sladkorne bolezni.

Pomembno je le, da greste na sprehod VSAK dan. Ni vam torej treba postavljati rekordov – poskrbite le za vsakodnevno gibanje. Znano je namreč že, da redno gibanje povečuje občutljivost celic za inzulin.

Ob vseh naštetih ukrepih se bodo odvečni kilogrami raztopili kar sami od sebe. Ravno maščoba na trebuhu ima velik vnetni potencial, zato se je pri zdravljenju sladkorne bolezni še posebno pomembno znebiti »maščobnih rezerv«.

8. Naužijte se sonca in vitamina D

Vitamin D se tvori v našem telesu pod vplivom sončnih žarkov. Kdor je premalo na prostem, tvega pomanjkanje vitamina D, ki danes tare že večino ljudi.

Takšno pomanjkanje lahko prispeva k nastanku številnih obolenj: sladkorne bolezni, raka, bolezni srca, bolezni ledvic, multiple skleroze in drugih. Zato je ključno, da si sončno svetlobo privoščite VSAK DAN.

9. Pijte dovolj vode

Če vsak dan spijete dva do tri litre čiste, negazirane izvirske vode, boste zagotovili ustrezno hidracijo organizma, mu pomagali izločati škodljive presnovke in preprečevali hlepenje po sladkem.