Oslabelost nadledvičnih žlez – diagnoza (3.del)
Bolezni | 12. 04. 2022Da bi lahko ugotovili, ali se pri posameznem človeku pojavlja oslabelost nadledvičnih žlez, jo je potrebno najprej pravilno diagnosticirati. V članku Kaj izčrpa nadledvično žlezo smo že omenili nekatere tipične simptome oslabelosti nadledvične žleze. En samcat simptom še ne potrjuje diagnoze, prav tako ni nujno, da so prisotni vsi izmed naštetih simptomov. Najzanesljivejše je testiranje hormonov v slini.
Najpomembnejše je najti povezavo med konkretno življenjsko situacijo, v kateri se oseba nahaja, in simptomi. Če se simptomi pojavijo po daljšem ali zelo intenzivnem obdobju psihičnega ali duševnega stresa, potem je oslabelost nadledvičnih žlez še toliko verjetnejša. Za potrditev sumov je mogoče opraviti laboratorijske preiskave. Pri tem je pomembno, da so bile laboratorijske vrednosti pred nastopom bolezni normalne.
Dnevne vrednosti kortizola in DHEA
Eden najbolj zanesljivih testov je preverjanje dnevnih vrednosti kortizola in DHEA s testiranjem sline. Ker se hormoni iz nadledvične žleze sproščajo v valovih, je potrebno testiranje ponoviti večkrat dnevno ob različnih urah. Pojasnilo dnevnih vrednosti nudijo laboranti, zdravniki in zdravilci.
Zakaj je smotrneje narediti testiranje sline kot krvi?
Vrednosti hormonov se spreminjajo tekom dneva tako v krvi kot tudi v slini, vendar so krvne vrednosti še veliko bolj podvržene nihanjem, zato so pridobljeni rezultati manj zanesljivi. Vrednosti hormonov v slini so bolj konstantne in zato nudijo jasnejšo sliko o stanju hormonov v telesu. Če bi si merili vrednosti hormonov v slini več dni zapored, bi si bile vrednosti bližje kot pri merjenju krvnih vrednosti. Prav zato je testiranje sline zanesljivejši način za ugotavljanje delovanja nadledvičnih žlez.
Mitohondrijska kapaciteta – še bolj senzibilen indikator
Delovanje nadledvičnih žlez je mogoče preveriti še na en način (poleg testiranja vrednosti hormonov v slini), in sicer z merjenjem mitohondrijske kapacitete celotnega organizma. Mitohondriji so elektrarne naših celic – glukozo spreminjajo v energijo. Kot pri številnih drugih kroničnih boleznih najdemo tudi pri oslabelosti nadledvičnih žlez motnje v delovanju mitohondrijev in motnje celične presnove. Vzrok za tovrstne motnje tiči v nitrosativnem stresu in oksidativnih obremenitvah. Razlogi za nastanek so torej podobni tistim pri nastanku oslabelosti nadledvičnih žlez, zato so podobna tudi obolenja, ki sledijo, in zdravljenje le-teh.
Poleg okoljskih strupov (pesticidi, težke kovine…) povzročajo nitrozativni stres tudi zdravila.
Uradna medicina predpisuje na tone zdravil za številna obolenja, ki so pravzaprav samo posledica nitrozativnega stresa in porušenega delovanja mitohondrijev.
Stranske učinke zdravil je mogoče pojasniti s povečanjem nitrozativnega stresa zaradi jemanja zdravil. Na ta način se mitohondriji in nadledvični žlezi še naprej uničujejo, obstoječa bolezen se poslabša, pridružijo pa se ji še nove.
Laboratorijske vrednosti, ki kažejo na porušeno delovanje mitohondrijev, podpirajo diagnozo oslabelosti nadledvičnih žlez, tudi takrat, ko vrednosti kortizola še niso izrazito znižane. Določanje mitohondrijskega delovanja opravljamo z določanjem LDH (laktatno dehidrogenazo), LDH izoencima, lipidne peroksidacije in antioksidativne kapacitete.
1. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – izvor kronične izčrpanosti in utrujenosti
2. del: Kaj izčrpa nadledvično žlezo