Mitohondriopatija – ko se pokvarijo telesne »elektrarne«

Bolezni | 07. 10. 2020

Mitohondriji so elektrarne naših celic, ki preskrbujejo organizem z energijo za najrazličnejše procese, kot so dihanje, bitje srca, prebava in krčenje mišic. Ko mitohondriji ne morejo več preskrbovati celic z energijo, nastopi mitohondriopatija. Dobra novica pa je, da je te telesne elektrarne mogoče s pravimi ukrepi ponovno »zagnati«.

Kako v telesu nastaja energija in kaj so mitohondriji?

Vse telesne celice potrebujejo energijo za svoje delovanje in rast. Vir energije za celice predstavljajo molekule ATP (adenozin trifosfat), ki jih izdelujejo celični organeli (deli celice) z imenom mitohondriji. Energija ATP se uporablja za ohranjanje toplote telesa, krčenje mišic, tvorbo novih molekul in številne druge naloge.

1 molekula ATP vsebuje 32 kJ/mol energije. Ker se ATP v telesu ne more shranjevati, je zelo pomembno, da v telesu stalno nastaja. Proces, v katerem nastaja, se shranjuje, pretvarja ali uporablja energija, se imenuje celična presnova oz. celični metabolizem. Normalno delovanje celične presnove je temelj zdravja.

Mitohondrije, mikroskopsko majhne telesne elektrarne, velike od 2 do 5 mikrometrov, je konec 19. stoletja prvi odkril Carl Benda. So ključnega pomena za pridobivanje visokoenergetskih molekul ATP. S pomočjo mitohondrijev pri procesu celičnega dihanja iz ene molekule glukoze z oksidacijo nastane skupno 38 molekul ATP. Na dan ustvarijo približno 50 kilogramov ATP.

Nahajajo se v skoraj vseh telesnih celicah, kjer prestavljajo približno 25% prostornine celice, njihovo število pa zavisi od funkcije posamezne celice. V celicah mišic, ki so velike porabnice energije, se jih nahaja okoli 1.500, v živčevju okoli 5.000, daleč največ pa jih je v ženskem jajčecu – kar okoli 12.000! Nahajajo se celo v celicah kože in las, ne najdemo pa jih v rdečih krvnih celicah.

Mitohondriji so se razvili iz nekdanjih proteobakterij. Z nami živijo v endosimbiozi – notranjem sožitju z gostiteljem. Še danes izkazujejo nekatere lastnosti bakterij. Tako npr. imajo lastni dedni material – mitohondrijski DNK.

Pri moški spolni celici (semenčici) se mitohondriji nahajajo v repu. Ker rep semenčice pri združitvi z jajčecem odpade (z jajčecem se združi se glava semenčice), se na otroka prenesejo le mamini mitohondriji. Mitohondrijski DNK se tako deduje zgolj po materini strani.

Še druge pomembne naloge mitohondrijev:

  • Izdelava pregnenolona, ki služi kot osnova za spolne hormone, stresni hormon kortizol in »hormon dolgoživosti« DHEA.
  • V telesu ohranjajo ravnovesje kalcija, kar je pomembno za pravilno delovanje možganov in presnovo v kosteh.
  • Omogočajo izmenjavo med porabljanjem maščob in ogljikovih hidratov.
  • Možgane oskrbujejo z glukozo.
  • Sinteza hema, ki je pomemben za nastajanje hemoglobina v krvi in encimov za razstrupljanje telesa.
  • Igrajo vlogo pri programirani celični smrti (naravni mehanizem za odstranjevanje bolnih ali odvečnih celic).

Celično dihanje

Bistvo celičnega dihanja je sproščanje energije. Za njegov potek so potrebne hranilne snovi (glukoza, vitamini, minerali) in kisik. Kot stranski produkt nastaneta ogljikov dioksid in voda. Celično dihanje poteka kot zaporedje sledečih metabolnih reakcij:

1) Glikoliza: Dogaja se v tekočini znotraj celice. Proces je hiter in enostaven ter lahko poteka z ali brez prisotnosti kisika. Zanj ni potrebna prisotnost mitohondrija.

2) Krebsov cikel ali cikel citronske kisline: je nadaljevanje glikolize, poteka v mitohondrijskem matriksu. Ob odsotnosti kisika Krebsov cikel ni mogoč in se lahko nadaljuje le anaerobna glikoliza (skupaj le 2 ATP).

3) Oksidativna fosforilacija ali dihalna veriga: temelji na elektronski prenašalni verigi. V tem delu celičnega dihanja iz energijsko bogatih elektronov s pomočjo kisika, ki je močan oksidant, nastane največ enot ATP.

Zmanjšano nastajanje energije v času delitve celic

Med delitvijo celic nastajanje energije ne sledi prej omenjenim stopnjam, temveč poteka v zmanjšanem obsegu. Energija sicer še vedno nastaja v celici, vendar ne v mitohondriju, temveč v celični plazmi. Pri tem okrnjenem nastajanju energije nastaneta namesto 38 le 2 enoti ATP. Razlog za to tiči v dejstvu, da med nastajanjem energije kot stranski produkt nastajajo prosti radikali, ki bi lahko poškodovali občutljivo DNK v jedru.

Prosti radikali so kemijske vezi, ki jim manjka elektron. Ker močno težijo k temu, da bi ga našle, ga lahko ukradejo iz struktur naših celic in jih na ta način poškodujejo. Raziskovalci ocenjujejo, da se v povprečju vsako sekundo zgodi en napad prostih radikalov na DNK zapis. Vsak napad malenkostno pripomore k propadanju tkiva in lahko dolgoročno vodi v razvoj bolezni.

Kljub vsemu naštetemu pa je določen delež prostih radikalov za telo koristen, saj pomagajo uravnavati celične funkcije, lakoto, shranjevanje maščob in staranje. Pomembno je torej, da je njihovo število nadzorovano in uravnovešeno.

Antioksidanti branijo mitohondrije

Telo ima posebne varnostne mehanizme, imenovane antioksidanti, ki reagirajo s prostimi radikali in jih na ta način nevtralizirajo. Pomembno je, da jih s hrano zaužijemo dovolj in na ta način ohranjamo ravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti.

Med najpomembnejše antioksidante sodijo:

  • Esencialna mikrohranila, kot so vitamin C, selen, vitamin E, betakaroten, cink, koencim Q10, mangan in z žveplom bogate aminokisline;
  • Polifenoli (sekundarne rastlinske snovi);
  • Glutation (najmočnejši, telesu lasten antioksidant iz treh aminokislin, ključnega pomena za zdravje mitohondrijev).

V normalnih pogojih antioksidanti uspešno kljubujejo obremenitvi s prostimi radikali, v primeru pomanjkanja hranilnih snovi, okoljskih dejavnikov (strupi iz industrije in kmetijstva, težke kovine, zdravila, sevanje), nezdravega življenjskega sloga (kajenje, pitje alkohola, pomanjkanje gibanja, izpostavljenost stresu) ali zdravstvenih težav (npr. kroničnih vnetij) se ravnovesje poruši v prid prostim radikalom, takrat nastopi t.i. oksidativni stres.

Zaradi nevarnosti poškodb na celicah, celice ustavijo delovanje mitohondrijev. V tem stanju se proizvodnja energije preseli izven mitohondrijev (kot v primeru celične delitve) in je močno okrnjena (torej 2 enoti ATP namesto 38).

Še nevarnejši od oksidativnega stresa je nitrozativni stres, ki se pojavi ob povečani prisotnosti dušikovega monoksida. Ta nastaja skoraj v vsaki telesni celici, saj je namenjen obrambi pred povzročitelji bolezni. Z njegovo pomočjo se tudi uravnava krvni tlak (krčenje in širjenje ožilja).

V normalnih pogojih je za nas življenjskega pomena, ob pomanjkanju antioksidantov pa se pojavijo prevelike količine. V takšnih pogojih se tvori nevarna reaktivna dušikova spojina peroksinitrit, ki velja za zelo močan in reaktiven prosti radikal.

Njegov razpolovni čas je manjši od ene sekunde, zato lahko v zelo kratkem času povzroči ogromno škodo na celičnih strukturah, še posebej na mitohondrijih. Povečano nastajanje dušikovega monoksida se pojavi ob:

  • kroničnih obolenjih, vnetjih, okužbah in bolečinah;
  • prehranskih alergijah in vnetjih;
  • porušena črevesna flora;
  • nestabilni vratnih hrbtenici;
  • obremenitvah z elektrosmogom, težkimi kovinami, sevanjem;
  • uživanju nitratov (ostanki umetnih gnojil in umetni dodatki v živilih);
  • dolgotrajnem uživanju zdravil, npr. zdravil za zniževanje holesterola.

Peroksinitrita ni mogoče neposredno izmeriti v celici, njegovo prisotnost se odkriva s pomočjo nastalega stranskega produkta nitrotirozina. Aminokislina tirozin je sicer pomembna izhodiščna snov za nastajanje ščitničnih hormonov. Nadledvične žleze pa tirozina, ki se je spremenil v nitrotirozin, ne morejo več pretvoriti v uporabne hormone, zato se pojavi pomanjkanje.

Simptomi pomanjkanja so utrujenost, zmanjšane telesne sposobnosti in motnje koncentracije – gre torej za dodatno stopnjevanje simptomov, ki so že prisotni pri pomanjkljivem nastajanju energije v celicah. Na daljši rok se pojavijo težave pri delovanju nadledvičnih žlez.

Peroksinitrtit ob stiku poškoduje tudi aminokislino triptofan, iz katere v telesu nastajata serotonin, hormon sreče, in melatonin, hormon spanca. Pri sindromu izgorelosti se pojavljajo tipični simptomi nitrozativnega stresa – depresivnost, pomanjkanje motivacije in nespečnost. Izgorelost je neposredna posledica izčrpanosti telesnih »elektrarn«.

Povečano nastajanje dušikovega monoksida vpliva na izločanje histamina, ki spodbuja razvoj vnetij. Prav vnetja pa ponovno vplivajo na povečano nastajanje dušikovega monoksida – začarani krog je sklenjen. Tiha vnetja, ki tlijo v telesu in na zunaj ne povzročajo vidnih težav, hromijo delovanje mitohondrijev in zavirajo regeneracijo telesnih celic.

Kronično pomanjkanje energije v celicah

Po končani delitvi in po koncu pomanjkanja antioksidantov mora celica ponovno pričeti z visoko učinkovitim načinom nastajanja energije ATP – v idealnem primeru je proizvodnja energije v celici vseskozi na visokem nivoju, kar omogoča zadostno količino energije za zdravje in učinkovitost celice.

V daljših obdobjih oksidativnega stresa pa celica neprestano izdeluje manj energije, kar povzroči primanjkljaj. Pri pomanjkanju energije se namesto sladkorja v celici prične nabirati kalcij, kar vodi v njeno uničenje (celična smrt).

Pri kroničnem pomanjkanju energije na celični ravni občutimo utrujenost, izčrpanost, motnje koncentracije in izgorelost. Subjektiven občutek izčrpanosti je mogoče povezati z zmanjšano proizvodnjo energije v celicah. Izmerimo pa jo lahko tudi povsem objektivno z merjenjem antioksidativne sposobnosti (test ImAnOx) in lipidne peroksidacije (test PEROX), ki meri prisotnost poškodb na celičnih membranah.

Mitohondriopatija

Mitohondriopatijo delimo na zelo redko prirojeno mitohondrijopatijo (primarno mitohondriopatijo) in veliko bolj pogosto in pridobljeno motnjo v delovanju mitohondrijev, imenovano mitohondrijska disfunkcija ali sekundarna mitohondriopatija. Za obe pa je značilno, da mitohondriji izdelujejo manj energije, kot jo telo potrebuje.

Do začetka 70. let je v medicini veljalo prepričanje, da se mitohondriopatija prenaša izključno preko mater z mitohondrijsko DNK, kar je ovrgel dr. Rolf Luft, ki je prvi dokazal, da se mitohondriopatija lahko pojavi tudi tekom življenja.

Tipičen primer je sindrom izgorelosti, pri katerem navadno odkrijemo sekundarno mitohondriopatijo, torej bolezensko zmanjšano nastajanje energije v mitohondrijih, ki se je razvila tekom življenja zaradi različnih dejavnikov (izpostavljenost sevanjem, težkim kovinam, uživanje alkohola in drog, kajenje, prehrana z malo hranilnimi snovmi, amalgamske zalivke, psihične obremenitve in stres, kronična obolenja, porušena črevesna flora, uživanje sladkorja in živil z veliko umetnimi dodatki …).

(Sekundarna) mitohondriopatija se sprva kaže z zelo splošnimi, razpršenimi in blagimi simptomi, ki pa se z nadaljevanjem obolenja stopnjujejo. Pojavijo se dolgotrajna utrujenost, migrene, bolečine v sklepih, debelost, visok krvni tlak, glivična vnetja ter motnje spomina in koncentracije.

Pri prepoznem ukrepanju se težave razširijo na druge telesne sisteme. Na koži se pojavi dermatitis, v črevesju nastajajo pogoji za izbruh alergij, podhranjene živčne celice pa so dovzetne za depresijo in izgorelost. Iz mitohondrijskih bolezni se razvijejo tudi hujše kronične bolezni, kot so revma, fibromialgija, Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen, Crohnova bolezen, artroza, ulcerozni kolitis, multipla skleroza, sladkorna bolezen in rakava obolenja.

Preprečevanje mitohondriopatije

Bolj, kot je telo izpostavljeno prostim radikalom, večji vnos antioksidantov potrebuje. Preobremenjene celične strukture potrebujejo odmor za regeneracijo, ki jo zagotavljajo zadostna količina spanca, sproščanje (zmanjševanje stresa), gibanje in zmerno izpostavljanje sončnim žarkom.

  • Post pred spanjem

Najmanj tri ure pred spanjem ne uživajte hrane, saj med spanjem ne potrebujemo dodatne energije. Zaužite kalorije se namesto v energijo pretvorijo v maščobo. Odvečna maščoba pospešuje nastajanje prostih radikalov. V skladu s cirkadianimi ritmi (izmenjavanjem spanca in budnosti) je prebava ponoči počasnejša, zato uživanje hrane pred spanjem poruši ta naravni ritem. Prebavila, tako kot drugi organi, potrebujejo počitek za regeneracijo in obnovo. Celo uživanje zdrave hrane ob poznih urah telesu škodi na enak način kot uživanje nezdrave hrane. V času prekinitve uživanja hrane se tvori manj prostih radikalov, v tem času so mitohondriji varnejši pred napadi.

  • Razstrupljanje telesa

Druga pomembna točka pri podpori mitohondrijev je razstrupljanje telesa, torej odstranjevanje težkih kovin in okoljskih strupov. Pri tem je zelo pomembno, da strupov ne odstranimo samo iz celic, temveč poskrbimo, da se dokončno izločijo iz telesa. Pri razstrupljanju nam bodo v pomoč alge klorela ter minerala zeolit in bentonit. Nekatere težke kovine je mogoče učinkovito odstraniti samo s pomočjo kelatov (npr. aluminij).

  • Uravnovešenje črevesne flore

Patogeni v črevesju škodujejo črevesni mikroflori, poškodujejo pa tudi mitohondrije, saj jim prične primanjkovati vitaminov in mineralov, ki se sicer absorbirajo v črevesju. Pri napadeni in poškodovani črevesni sluznici je absorpcija zmanjšana. V pomoč pri tovrstnih težavah nam bo jemanje probiotikov ter prebiotikov (dobri izdelki že vsebujejo oboje).

  • Zdrava prehrana

Za pravilno delovanje potrebujejo mitohondriji hranilne snovi – ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe. Pri uživanju maščob je potrebno paziti na ugodno razmerje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami. Omega-3 maščobne kisline, ki se nahajajo v ribah, algah in lanenem olju, skrbijo za elastičnost celičnih membran. Celice za delovanje potrebujejo tudi omega-6 maščobne kisline, ki jih najdemo npr. v kokosovem olju, vendar sodobna prehrana vsebuje dovolj omega-6 maščobnih kislin. Vedno so problematične omega-3 maščobne kisline, ker jih zaužijemo zelo malo. Idealno razmerje znaša 3:1 (omega-3:omega-6), nekateri viri omenjajo celo 4:1.

Pri mitohondriopatiji se mnenja o tem, kako koristna je t. i. keto dieta razlikujejo. Vsi so si enotni, da je treba zmanjšati količino ogljikovih hidratov in sladkorjev. Ne zagovarjajo pa vsi strokovnjaki ketonske prehrane, vsaj na dolgi rok ne.

Povečana količina sladkorja v krvi je škodljiva za ožilje, posledice pa so lahko zelo resne: od motenj prekrvavitve do pojava sladkorne bolezni. Adrenalin in kortizol, ki se sproščata v obdobjih stres sta znana povzročitelja inzulinske rezistence. Ob pomanjkanju sladkorja pričnejo celice porabljati maščobo (ketone), ki sicer zagotavljajo preskrbo z energijo, vendar hkrati močno zakisajo telo. Porabljanje ketonov za proizvajanje energije (ketoza) je tako bolj izhod v sili kot zdrav način delovanja celic.

Zelo enotni so si strokovnjaki o tem, da je treba pri mitohondriopatiji z jedilnika črtati gluten in mleko.

  • Sproščanje, meditacija

Sproščanje ni zgolj prijetno, temveč tudi nujno potrebno za človeški organizem. V času stresa celice »zaprejo svoja vrata« in onemogočijo prehajanje sladkorja, kisika, hormonov in hranilnih snovi v notranjost celice, ne glede na to, koliko jih je v krvi. Mitohondriji se lahko zato v času stresa izstradajo in propadejo.

  • Preskrba s kisikom

Iz prej omenjenega procesa celičnega dihanja je razvidno, da je za nastajanje ATP nujno potrebna velika količina kisika. Kar 90% vdihanega kisika se porabi za proizvodnjo ATP. Sprehodi po gozdu, zmeren tek na prostem ali zavestno globoko dihanje so odličen način za preskrbo telesa s kisikom.

Z gibanjem na soncu in svežem zraku spodbujamo tudi delitev mitohondrijev, ki za ta proces potrebujejo sončno svetlobo (še posebej rdeči del svetlobnega spektra). V dolgotrajni temi mitohondriji propadajo. Ljudje, ki živijo v državah z daljšim sončnim obsevanjem, imajo navadno bolj zdrave in aktivne mitohondrije od ljudi v hladnejših in temnejših predelih planeta, kjer morajo ljudje še toliko bolj paziti na zadostno preskrbo s hranilnimi snovmi.

  • Mikrohranila

Poleg makrohranil (ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob) telo potrebuje številna mikrohranila. V kolikor testiranje pokaže, da imamo primanjkljaj določene snovi, jo moramo zagotoviti z uživanjem živil ali prehranskih dopolnil. Mitohondriji za svoje delovanje potrebujejo okoli 30 različnih mikrohranil, njihova količina pa je odvisna od spola, starosti, telesne teže, itd.

Pri skoraj vseh bolnikih z mitohondrijskimi boleznimi se pojavlja primanjkljaj koencima Q10, vitaminov skupine B, selena, magnezija, cinka ter vitaminov D3 in K2, ki so nujni za pravilno delovanje mitohondrijev. Posebno omembo si zasluži tudi najmočnejši telesni antioksidant glutation, ki nastaja v jetrih.

Obravnava pri zdravniku ali terapevtu

Pri blažjih težavah z mitohondriji lahko veliko storimo sami s preventivnimi ukrepi, izogibanjem stresu in zdravim načinom življenja. Ko posumimo, da imamo resnejše zdravstvene težave zaradi morebitne mitohondrijske bolezni, se je najbolje oglasiti pri izkušenem zdravniku ali terapevtu, ki bo opravil diagnostiko in nas seznanil z različnimi ukrepi za ponovno aktivacijo mitohondrijev in naravnimi metodami za dvig energije v telesu.

ŠE VEČ KORISTNIH NASVETOV

Nazaj na seznam člankov
  • Črevesna sluznica vpliva na kronične bolezni
    Bolezni / 05. 08. 2020

    Če vzroku za nastanek kroničnih bolezni sledimo do samega izvora zdravstvenega problema, bomo slej ko prej prišli do težav s črevesno sluznic in floro. Te so v številnih primerih pomemben, če ne že ključen dejavnik za pojav prenekaterih kroničnih bolezni. S celostnim zdravljenjem črevesno sluznico obnovimo in ji omogočimo, da ponovno opravlja svoje naloge.

    PREBERITE VEČ
  • Glutation – najpomembnejši antioksidant
    Bolezni / 01. 04. 2020

    Glutation je telesu lastna beljakovina, ki jo pozna le malokdo, čeprav bi si zaradi velikega pomena zaslužila več pozornosti. Glutation je najmočnejši med vsemi antioksidanti, veže strupene snovi in vsebuje življenjsko pomembno aminokislino cistein ter zavira vnetne procese. Redno jemanje glutationa se je izkazalo za zelo učinkovito, kar potrjujejo številne znanstvene raziskave.

    PREBERITE VEČ

E-REVIJA AVITA

Brezplačni nasveti, dvakrat mesečno, o zdravem načinu življenja in akcijskih ponudbah.

  • This field is for validation purposes and should be left unchanged.