Oslabelost nadledvičnih žlez - izvor kronične izčrpanosti (1.del)

Nadledvični žlezi

Nadledvični žlezi oz. nadledvičnici se – kot že ime pove – nahajata nad ledvicami. Ker so ledvice parni organ, velja to tudi za nadledvični žlezi. Primarna vloga teh endokrilnih žlez je proizvajanje stresnega hormona kortizola v krvi. Količina tega hormona se znatno poveča v času fizičnega ali psihičnega napora, njegov učinek pa ublaži negativni vpliv stresa na telo. Deluje protivnetno in pomaga pri presnovi beljakovin, maščob ter ogljikovih hidratov. V prevelikih količinah povzroča aritmijo srca, visok krvni tlak, povečuje verjetnost za srčno kap in povzroča nespečnost. Nadledvični žlezi izločata tudi adrenalin, ki širi dihalne poti, poveča dotok krvi v mišice in poteča hitrost srčnega utripa ter na ta način telo pripravi na hiter odziv – v pradavnini je bil to napad ali beg.

Zakaj izčrpanost nadledvičnih žlez tako težko prepoznamo?

Bolezen je bila odkrita v 19. stoletju, do leta 1930 so že poznali učinkovit način zdravljenja. Kljub temu je bolezen ostala neznanka za mnoge zdravnike, ki so simptome še naprej povezovali s kronično utrujenostjo, revmatizmom mehkih tkiv, kroničnimi alergijami in nizkim krvnim tlakom. Če so bili krvni testi neproblematični, so težavam pripisali psihosomatski izvor. Bolezen je leta 1998 na novo opredelil kiropraktik dr. James Wilson, ki je izčrpanost nadledvičnih žlez poimenoval kar »bolezen 21. stoletja«.

Simptomi izčrpanosti nadledvičnih žlez

Težavno jutranje prebujanje iz postelje
Stalna utrujenost (kljub zadostni količini spanca)
Želja po slani hrani
Pomanjkanje energije
Zdi se nam, da vsakodnevna opravila zahtevajo neznansko veliko energije
Upad libida
Nizka toleranca na stres – hitro postanemo vznemirjeni, razdraženi
Okrevanje po obolenjih in poškodbah traja relativno dolgo
S težavo se soočamo s psihičnimi obremenitvami
Občutek vrtoglavice pri hitrem vstajanju
Depresivno razpoloženje
Nič nas ne more zares osrečiti
Menstrualne težave postanejo resnejše
Simptomi se stopnjujejo, če izpustimo obroke
Bolje se počutimo po obroku, še posebej po večerji
Razmišljanje ni fokusirano, misli se izgubljajo, s težavo sprejemamo odločitve
Težave s spominom – počutimo se raztresene
Pred 10. uro zjutraj se ne počutimo budne
Upad energije popoldne med 15. in 16. uro
Zmanjšane sposobnosti
»Burnout« – občutek izgorelosti

Zmanjšano delovanje nadledvičnih žlez in popuščanje/odpoved nadledvičnih žlez

V medicini obstaja jasno razlikovanje med zmanjšanim delovanjem hormonske žleze oz. organa (blažja oblika bolezni) in resnejšim popuščanjem (odpovedjo) – tako je pri ščitnici, pri trebušni slinavki in drugih organih.

Blažja motnja v delovanju ščitnice se tako imenuje hipotiroza, resnejšo ali celo popolno odpoved zaradi avtoimunskih vnetij pa poimenujemo z drugimi imeni (Hashimotov tiroiditis).

Pri trebušni slinavki, ki izloča inzulin, ločimo med dvema stopnjama obolenja. Tako razlikujemo sladkorno bolezen tipa 1, ki je neozdravljiva, in sladkorno bolezen tipa 2, ki jo je mogoče ozdraviti s spremembo življenjskega sloga.

Medicina torej zlahka razlikuje med različnimi stopnjami intenzivnosti oz. resnosti bolezni, zato se poraja vprašanje, zakaj ni tako tudi pri nadledvičnih žlezah.

Uradna medicina ločuje zgolj dve stopnji – da nadledvični žlezi delujeta povsem pravilno in izločata zadostno količino adrenalina in kortizola, ali pa sta popolnoma nefunkcionalni. Slednje stanje poimenujemo z izrazom Addisonova bolezen ali primarna odpoved nadledvičnih žlez, ki je sicer redko, a nevarno obolenje, ki vodi v šok oz. addisonsko krizo. Do nje pride pri kar polovici obolelih, saj zdravniki potrebujejo relativno veliko časa za postavitev prave diagnoze.

Zakaj uradna medicina ne priznava blažjega zmanjšanega delovanja nadledvičnih žlez?

Razlog, zakaj se uradna medicina ne želi ukvarjati z blažjo oslabelostjo oz. izčrpanostjo nadledvičnih žlez, tiči morda v dejstvu, da za to obolenje ne obstaja patentirano zdravljenje, ki bi prinašalo denar. Za zdravljenje oslabelosti nadledvičnih žlez oz. njune zmanjšane funkcije je ključnega pomena sprememba življenjskega sloga in prehrane, česar ni mogoče kupiti v obliki tablete.

Obstajajo pa izvlečki nadledvičnih žlez, ki jih je relativno preprosto izdelati in se uporabljajo pri celostnem zdravljenju zmanjšane funkcije nadledvičnih žlez. Ker veljajo za prehranska dopolnila, jih ni mogoče patentirati na enak način kot zdravila in z njimi zaslužiti gore denarja. Problem predstavlja tudi stroga mednarodna klasifikacija bolezni.

Mednarodna klasifikacija bolezni MKB-10 ne priznava oslabelosti nadledvičnih žlez

Če pustimo interese medicinske in farmacevtske stroke ob strani, se nam na pot postavi še sam zdravstveni sistem, ki zdravnikom veleva, da morajo pacientom postaviti eno izmed klasificiranih diagnoz. Na podlagi te diagnoze lahko predpišejo nadaljnje zdravljenje. Če se ne drži tega strogo omejenega sistema, lahko zdravstvene zavarovalnice zavrnejo povračilo stroškov zdravljenja. To pomeni, da zdravnik navkljub jasnim simptomom oslabelosti nadledvičnih žlez ne more in ne sme predpisati ustreznega zdravljenja, ne da bi pri tem tvegal, da za bolnikovo obravnavo ne bo plačan. To zagato lahko reši le na en način – da predpiše diagnozo, ki ji je najbližja. Žal pri tem najbolj nastrada bolnik, ki se ga zdravi za neustrezno bolezen.

Addisonova bolezen

Addisonova bolezen (imenovana tudi adrenokortikalna insuficienca, hipadrenija, hipoadrenalizem, hipokorticizem, insuficienca nadledvičnih žlez ali morbus Addisonali) je edina bolezen, povezana z izčrpanostjo nadledvične žleze, ki jo uradna medicina priznava – označuje popolno izgorelost te žleze. Običajno gre za avtoimunsko uničenje skorje nadledvične žleze, ki ima lahko resne posledice, če je ne zdravimo dovolj zgodaj. Manjkajoči hormon kortizol je potrebno nadomestiti z jemanjem sintetičnega. Bolezen se pojavi pri približno 5 od 100.000 oseb.

2. del: Kaj izčrpa nadledvično žlezo?

3. del: Oslabelost nadledvičnih žlez – diagnoza

4. del: Zdravljenje oslabele nadledvične žleze