Sladkorna bolezen tipa 1

Inzulin je potreben tudi za prenos krvnega sladkorja (glukoze) iz krvi v celice. Pri tem ima inzulin – skoraj dobesedno – ključno funkcijo, saj poskrbi, da se membrane telesnih celic odprejo za glukozo. Če inzulina primanjkuje, celice ostanejo zaprte in glukoza ne more prodreti vanje.

A ker je glukoza za celice gorivo, ki ga potrebujejo za proizvodnjo energije, zaradi premalo glukoze nastopi pomanjkanje energije. Hkrati pa se čedalje več glukoze kopiči v krvi: raven glukoze v krvi narašča.

Sladkorna bolezen tipa 1: posledice

Če ni več glukoze kot vira energije za celice, se začnejo razgrajevati telesu lastne maščobe in beljakovine. Iz njih se začne pridobivati energija. Če razgradnja maščob in beljakovin ostane v mejah normale (kot pri zdravih ljudeh v kratkotrajnih obdobjih lakote ali visoke storilnosti), se ne zgodi nič hujšega.

Pri popolnem pomanjkanju inzulina pa nastopi skoraj nezadržna razgradnja maščobe. Naloga inzulina namreč ni le, da glukozo prenaša do telesnih celic. Inzulin ima tudi pomembno vlogo pri presnovi maščob, saj aktivira tvorbo maščobnih kislin iz odvečne glukoze, pospešuje absorpcijo tako nastalih maščob v maščobne celice in preprečuje vsakršno razgradnjo maščobe.

Če primanjkuje inzulina, se zgodi ravno nasprotno. Maščoba se razgrajuje – in sicer v takih količinah, da se pretirano odlaga na žilnih stenah. Posledica so motnje krvnega obtoka in ateroskleroza. Povečuje se tveganje za možgansko in srčno kap.

Ena od posledic diabetesa 1 je tudi pomanjkanje mineralov, saj se zaradi povečanega izločanja urina pospešeno izločajo tudi pomembni minerali, ki jih bolnik samo s prehrano ne more več nadomestiti.

Sladkorna bolezen tipa 1: bolezenski znaki

Značilni bolezenski znaki sladkorne bolezni tipa 1 so velika žeja, pogosta potreba po uriniranju, utrujenost, motnje vida in nenadna izguba teže. Bolnikov zadah ima vonj po odstranjevalcu laka za nohte ali gnijočem sadju. Zaradi šibkega prehajanja glukoze v celice se namreč maščobe pospešeno pretvarjajo v energijo, pri čemer nastaja ketonsko telo aceton. Ta lahko (skupaj z drugimi ketonskimi telesi) privede do zakisanja telesa. To zakisanje (acidoza) pa lahko povzroči diabetično komo, smrtno nevarno stanje šoka z izgubo zavesti.

Sladkorna bolezen tipa 1: vzroki

Znanstveniki zaenkrat izhajajo iz tega, da je sladkorna bolezen tipa 1 avtoimunski pojav, ki nastopi pri ljudeh z dedno nagnjenostjo k njemu. Telesu lastne imunske celice uničujejo celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin, saj jih imajo za povzročiteljice bolezni, ki jih je treba uničiti.

Vendar se je izkazalo, da za bolezen ni smiselno kriviti le dednosti, saj na tako gensko posebnost naletimo ne le pri sladkornih bolnikih tipa 1, temveč tudi pri povsem zdravih ljudeh. Torej je dednost le EDEN izmed dejavnikov nastanka sladkorne bolezni tipa 1. Gotovo obstaja še kak pomemben sprožilec.

Sladkorna bolezen tipa 1: možni sprožilci

Za sprožilni dejavnik med drugim veljajo nekatere prebolele virusne bolezni. Možno je namreč, da so te pri posamezniku povzročile nekakšno napako v »programiranju« imunskega sistema, zaradi katere njegove obrambne celice napadejo lastne celice, ki proizvajajo inzulin (celice beta), v trebušni slinavki.

Zakaj imunski sistem v tem primeru napada ravno celice beta, ne pa tudi drugih celic v organizmu, pojasnjuje zelo zanimiva hipoteza, ki jo bomo v nadaljevanju opisali. Z njo je mogoče razložiti nastanek ne le sladkorne bolezni tipa 1, ampak tudi številnih drugih avtoimunskih bolezni in tudi alergij.

Sindrom prepustnega črevesja

Marsikoga pesti t. i. sindrom prepustnega črevesja. Že ime bolezni pove, da črevo ne »tesni«. Črevesna sluznica, ki sicer v krvni obtok prepušča le koristne hranilne in druge nujno potrebne snovi, nenadoma postane prepustna tudi za snovi, ki v krvi nimajo kaj iskati.

Prepustna lahko postane zaradi napačne prehrane, okužbe, zdravljenja z antibiotiki, radioterapije in drugih dejavnikov, ki jo dražijo. Tako lahko v krvni obtok prodrejo nepopolno prebavljeni delci, med njimi tudi neprebavljene beljakovine (namesto le posameznih aminokislin), npr. mlečne beljakovine.

Telo te tuje beljakovine opredeli kot vsiljivke. Tudi virusi so tuje beljakovine – proti njim pa se mora telo neusmiljeno bojevati, saj mu gre za življenje. Zato iz previdnosti začne tvoriti protitelesa proti novim tujim beljakovinam oz. proti konkretnemu zaporedju aminokislin v teh beljakovinah in se spopadati z njimi.

Recimo, da v krvni obtok prodre beljakovina kravjega mleka in tam sproži tvorbo ustreznih protiteles. Ta protitelesa zdaj hitijo po vsem organizmu in preiščejo vsak kotiček, da se jim ne bi izmuznila še kakšna mlečna beljakovina.

Žal pa je v celicah beta podobno zaporedje aminokislin kot v mlečni beljakovini. Protitelesa se vržejo na telesu lastne celice beta in jih uničijo, kot bi bile to mlečne beljakovine (ali druge tuje beljakovine), ki so skozi poškodovano črevesno sluznico prešle v krvni obtok.

Mleko in žito: dejavnika tveganja za sladkorno bolezen tipa 1

Tudi kravje mleko velja za možen dejavnik tveganja za nastanek diabetesa tipa 1 ali celo za njegov sprožilec, zlasti če ga uživajo dojenčki, mlajši od leta in pol. A kot tuje beljakovine moramo poleg mlečnih beljakovin obravnavati tudi pšenične beljakovine (gluten). Zato ni priporočljivo, da bi dojenčki jedli žita, ki vsebujejo gluten (pšenica, rž, ječmen, oves, pira).

Če želimo zmanjšati tveganje, da bi naš otrok v prihodnosti zbolel za sladkorno boleznijo tipa 1, mu v prvem letu življenja, še raje pa dlje, ne ponujamo kravjega mleka in izdelkov iz žit, ki vsebujejo gluten, poleg tega otroka čim dlje dojimo.

Zdravo črevo – manjša verjetnost za sladkorno bolezen tipa 1

Z omenjeno hipotezo bi lahko tudi pojasnili, zakaj se sladkorna bolezen tipa 1 pogosto prikaže po virusnih boleznih. V tem primeru protitelesa imunskega sistema zamenjajo zaporedje aminokislin tistega virusa, ki je povzročil bolezen (npr. mumps), za zaporedje aminokislin v celicah, ki proizvajajo inzulin. Zdrava prehrana, ki ohranja tudi zdravje črevesja, je torej pomemben dejavnik preprečevanja sladkorne bolezni tipa 1.

Večja pojavnost sladkorne bolezni tipa 1 po valovih koronavirusa

Znanstveni raziskovalci univerzitetne klinike v Ulmu so s študijo dokazali, da lahko virus kovid-19 napade tudi trebušno slinavko. Pri težjem poteku bolezni se okužijo celice beta, ki so v trebušni slinavki odgovorne za proizvodnjo inzulina. To bi lahko bila razlaga, zakaj se pri kovid pacientih pojavijo simptomi, ki so podobni kot pri sladkorni bolezni. Sladkornim bolnikom, ki so se okužili s kovid-19 pa se je stanje lahko tudi poslabšalo, saj je bila motena presnova krvnega sladkorja.

Raziskovalci univerze v Gießnu (Nemčija) so v študiji zaznali porast diabetesa med pandemijo. Raziskali so podatke nemškega registra za sladkorno bolezen (od 1. januarja 2020 do 30. junija 2021) in ugotovili, da je pojavnost bolezni v tem obdobju znašala 24,4 primera na 100.000 ljudi.

Na podlagi podatkov predhodnega leta bi bilo pričakovati pojavnost 21,2. Skupno je bilo med pandemijo zabeleženih 5162 primerov sladkorne bolezni tipa 1 pri otrocih in mladostnikih. Vodja študije dr. Klemens Kamrath z univerze v Gießnu poroča, da to pomeni 15-% porast primerov med pandemijo. V letih od 2011 do 2019 je porast konstantno znašal 2,4 %.

Posebno izstopa dejstvo, da je bil porast najvišji v treh mesecih po prvem izmed treh valov koronavirusa: pojavnost od junija do septembra je tako znašala povprečno 1,27. Nato je spet upadla ter je bila v mesecih od oktobra 2020 do februarja 2021 občutno nižja, in sicer 1,05. Po zimskem valu je od marca do junija 2021 pojavnost spet narasla na 1,27.