Psihično odporni v kriznih časih

Ključno vlogo pri tem ima posameznikova psihična odpornost – rezilientnost.

Kaj natanko ta izraz pomeni? Je rezilientnost zapisana samo v naših genih, ali se je lahko tudi naučimo?

Kaj je rezilientnost?

Z izrazom rezilientnost (= psihična odpornost) poimenujemo danes čedalje pomembnejšo sposobnost obvladovanja mrzličnega vsakdana in doseganja uspehov v delovnem okolju. V fiziki je odpornost opredeljena kot lastnost različnih materialov, da se po delovanju zunanjih vplivov vrnejo v prvotno obliko. Pojem so prevzeli psihologi in z njim opisujejo ljudi, ki zmorejo krize prebroditi čustveno nepoškodovani. Govorimo torej o popolni obnovitvi ali ohranitvi psihične stabilnosti po hudih stresnih dogodkih.

Na pomanjkanje rezilientnosti lahko sklepamo, kadar začne oseba jemati droge ali kadar se začne pri njej – po obdobju psihične preobremenjenosti – izražati duševna motnja, kot je depresija, anksioznost ali posttravmatska stresna motnja. Te lastnosti pa ne smemo zamenjavati z neobčutljivostjo ali neodzivnostjo.

Rezilientnost ni sopomenka za neobčutljivost: ne gre namreč za čustveno otopitev ali trdoto, temveč za zdravo odzivanje v stresnih situacijah. To sicer pomeni sprejemanje situacije, hkrati pa tudi proučitev ustreznih strategij za njeno obvladovanje.

Odpor proti zunanjim stresnim dejavnikom

Človek ne sme dopustiti, da bi ga premagali zunanji dejavniki. Ljudje smo bitja navad in zaupamo v urejen vsakdanjik; zato nam močnejša odstopanja ali spremembe, ki nastopijo same od sebe, hitro vzbudijo občutek nemoči, negotovosti ali celo strahu. Lahko nas povsem vržejo iz tira.

Nekateri ljudje pa se iz nepredvidene situacije lažje kot drugi naučijo česa dobrega in se ji prilagodijo. Pri tem je ključni dejavnik prav rezilientnost – in ta nikakor ni pri vseh ljudeh enaka.

Od kod rezilientnost izvira

Kateri pa so tisti dejavniki, ki pripomorejo, da človek razvije rezilientnost? Zakaj je nekaterim ta lastnost položena v zibko, drugi pa se na stresorje odzivajo občutljivo? S temi vprašanji se zadnja desetletja ubadajo raziskovalci, ki proučujejo rezilientnost – pri čemer so le zmerno uspešni. Raziskave še niso dokončne. Raziskovalci domnevajo, da se za načelom rezilientnosti skriva zapleten psihični sistem, ki je posledica genske zasnove, a tudi vsakodnevnega učenja.

Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavil pojem rezilientnosti kot psihične odpornosti. Nastal je na podlagi razvojno-psihološkega proučevanja najstnikov in otrok.

Razvojna psihologinja in profesorica Emmy Werner je tako leta 1977 objavila zelo vplivno znanstveno študijo. Raziskovala je vplive bioloških in socialnih dejavnikov tveganja na otrokov razvoj, na primer revščine. Povprečno so se revni otroci razvijali slabše od vrstnikov, ki so odraščali v varnejšem okolju.

Približno tretjina otrok pa je dobro uspevala kljub številnim tveganim dejavnikom. Ti otroci so imeli različne socialne in psihične varovalne dejavnike, ki so izravnavali negativni učinek okolja, kjer so živeli. Poleg čustvenih vezi, z različnimi referenčnimi osebami ter vzpostavljeno podporno mrežo, so imele ključno vlogo pri tem individualne lastnosti, kot so dobre socialne veščine, ustrezen vzorec reševanja problemov in pozitivna samopodoba. Otroci so bili torej psihično visoko psihično odporni (rezilientni).

Sklop dejavnikov je odločilen pri rezilientnosti

Z znanstvenega stališča že danes lahko rečemo, da je treba na rezilientnost gledati kot na medsebojno učinkovanje različnih psihičnih, nevrobioloških in socialnih dejavnikov. Ti dejavniki skupno preprečujejo nastanek bolezni, ki so posledica stresa.

Rezilientnost je torej sposobnost pozitivnega prilagajanja na stresorje. Pomeni, da zmoremo premagati trenutno preveliko obremenitev in da od tega napora tudi pravočasno okrevamo. Negativna prilagoditev na stresor se odraža v nastanku psihičnih motenj, kot je izgorelost ali depresija.

Rezilientnosti se je mogoče priučiti

Naša genska zasnova je nespremenljiva dediščina, ki smo jo prejeli od prednikov. A celo na tej trdni podlagi se lahko naš značaj nenehno razvija. Na rezilientnost ne smemo gledati kot na nekaj togega in nespremenljivega, temveč kot na nenehen in razgiban proces. Uspešno spoprijemanje s stresom je temelj, na katerem razvijamo nove osebnostne odlike, veščine in pozitivne pristope, s tem pa tudi imunost na prihodnje stresne dejavnike.

Nemški znanstveniki, ki proučujejo rezilientnost, so pojasnili, da naloga rezilientnost ni le odstranjevanje stresnih dejavnikov, temveč tudi pripomore k učinkovitemu in pozitivnemu ravnanju z njimi. K temu spadajo prepoznavanje in popravljanje negativnih, odsluženih vedenjskih vzorcev, predvsem pa sposobnost razvijanja čim boljših strategij premagovanja težav.

Kako si lahko rezilientnost okrepimo

Rezilientnost se pri vsakomer kaže nekoliko drugače, za večino ljudi pa velja, da je povezana z nenehnim učenjem novih veščin, pristopov in načinov odzivanja. Mogoče bodo komu v pomoč naslednji napotki.

1. Sprejmite situacijo

Koliko resnice dejansko tiči v strašljivih scenarijih in strah vzbujajočih podobah, ki si jih slikamo v domišljiji? Za primer vzemimo krizo, povezano z izbruhom koronavirusa. Namesto da neutemeljeno prestrašeni in zaskrbljeni zremo v prihodnost, se raje spoprimimo s konkretnimi preprekami in težavami. Nepotrebne skrbi načenjajo naše moči in izčrpavajo vire, ki jih potrebujemo, da bi bili lahko kos dejanski situaciji.

2. Ozavestite svoja čustva in jih izživite

Čustva bodo prej ali slej priplavala na površje. Tudi če jih potlačite, namesto da bi jih dopustili in izživeli, bodo nekega dne privrela na dan. Poleg tega se z zanikanjem čustev krepi strah pred ponovnim zdrsom v neprijetna čustva.

Bolj smiselno si je čustva priznati in jih analizirati. Pogosto niti niso čustva sama po sebi tista, ki nas spravljajo v stisko in lovijo v miselni začarani krog, temveč naši lastni konstrukti na podlagi teh čustev.

3. Osredotočite se na pozitivno

Ljudje smo neredko nagnjeni k temu, da pozornost usmerimo na strah, na negativna čustva. Namesto da bi se osredotočali na negativne situacije, raje začnimo snovati možne rešitve problema: Kako se lahko učinkovito lotim te težave? Kaj potrebujem? Kaj si želim za prihodnost?

4. Poskrbite, da boste imeli dovolj časa za svoj razvoj

Krepitev rezilientnosti je dolgotrajen, nenehen proces. Rokovnik, nabito poln obveznosti, nam ne pušča ne časa ne prostora, da bi se lahko osebnostno razvijali. Ravno nasprotno: stalen pritisk od zunaj nas šibi. Dajte čustvom čas, uživajte vse lepo v življenju.

Poskrbite za vsakodnevne trenutke svobode, ko lahko počnete, kar vam dobro dene. Rezervirajte si čas za branje, sprehod, meditacijo, dremež, jogo ali kar koli drugega, ob čemer se sprostite in notranje umirite. Le kdor si jemlje čas za lastne osebne potrebe, ima dovolj energije, da se ukvarja tudi s potrebami drugih.

5. Razvijte zdravo samozaupanje

Tako kot je vsak svoje sreče kovač, je tudi vladar svojih misli. Ključ do uspeha je tok misli, ki so pozitivne in usmerjene k rešitvam. Prava miselna naravnanost odpira vrata do konstruktivnega ravnanja.

Namesto da trošite čas in energijo z negativnimi miselnimi vzorci in si v mislih vedno znova predvajate najhujše možne scenarije, raje pomislite, kako bi lahko iz kriznih trenutkov izšli še močnejši in česa se lahko iz te situacije naučite o sebi.

6. Sprejmite pomoč

Tudi najmočnejši posamezniki občasno potrebujejo pomoč. Sicer vam čustvenega bremena nihče ne more povsem odvzeti, a če lahko svoje težave komu zaupate, je to balzam za vašo dušo. Ne glede na to, ali vam prisluhne prijatelj, sorodnik ali terapevt, pomoč od zunaj je najbolj dobrodošla, kadar nam grozi nevarnost, da bi se naši negativni miselni vzorci še dodatno utrdili in poglobili.

7. Porazi so dobri za rezilientnost

Življenje le redko poteka v skladu z našimi željami in predstavami. Naši uspehi in neuspehi so del življenja in zaznamujejo naš značaj. Resda moč spoprijemanja s porazi marsikomu izmed nas ni dana že po naravi, prav vsakdo pa si jo lahko pridobi korakoma.

Prej ko boste negativne dogodke sprejeli in se z njimi sprijaznili, prej boste začeli ob svojih porazih rasti. Rezilientni ljudje znajo namreč tudi v porazih poiskati nove priložnosti.