Magnezij spada med esencialne minerale, ki ga telo ne more samo izdelati, zato moramo zagotoviti zadosten vnos preko pravilne prehrane. Magnezij je pomemben gradnik kosti, celičnih membran in kromosomov. Potreben je za pravilno delovanje živčevja in krčenja mišic, med drugim srčne mišice.

Sodeluje pri delovanju več kot 300 presnovnih encimov, ki so vključeni v sintezo beljakovin, antioksidantov, delitev celic, uravnavanje glukoze v krvi in krvnega tlaka. Skrbi za normalno tvorbo DNK (nosilec genetskih informacij) in ATP (glavni vir energije pri različnih procesih).

Magnezij poleg tega prispeva k pomirjanju razdraženega živčevja, zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti, sproščanju energije pri presnovi in normalnemu psihološkemu delovanju. Pomemben je za vzdrževanje elektrolitskega ravnovesja in krepitev telesne odpornosti. Poleg tega pomaga vzdrževati kislinsko-bazično ravnovesje v telesu.

Pomembno vlogo igra magnezij pri preprečevanju diabetesa tipa 2, pri omilitvi njegovih simptomov in pri regulaciji krvnega sladkorja. Zadostna količina magnezija je namreč izredno pomembna za pravilno delovanje inzulina. Skrbi za ohranjanje zdravih zob in kosti, saj prispeva k mineralizaciji v obdobju rasti in razvoja.

Magnezij naj bi prav tako pozitivno vplival na blažitev menstrualni krčev in težav pri predmenstrualnem sindromu in menopavzi. Dodatno naj bi pomagal obvladovati nevropatske bolečine in bolečine po operacijah.

Dnevne potrebe po magneziju

Količina magnezija, ki jo dnevno potrebuje človeško telo, je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši starost, spol, način prehrane in telesne ter duševne obremenitve. Otroci do četrtega leta starosti naj bi dnevno zaužili 80 mg magnezija, medtem ko naj bi otroci do osmega leta starosti zaužili 170 mg. Pri odraslih se pojavijo razlike med spoloma, saj so dnevne potrebe pri moških 350 mg, pri ženskah pa 300 mg. Priporočeni dnevni vnos je 400 mg magnezija na dan.

Potrebe po magneziju se povečajo v času nosečnosti in po njej, zato morajo nosečnice zaužiti 310 mg, doječe matere pa 390 mg magnezija dnevno.

Potrebe po omenjenem mineralu se poleg tega 2- do 3-krat povečajo pri športnih obremenitvah, saj telesna obremenitev in znojenje med športom pospešujeta izgubo magnezija.

Tveganje za pomanjkanje magnezija se lahko dodatno pojavi pri ljudeh, ki so izgoreli ali so v kroničnem stresu.

Pri tem se je potrebno zavedati, da se v telo absorbira le približno 30–60 % zaužitega magnezija. Večina se vsrka v prvem in zadnjem delu tankega črevesja, del pa v debelem črevesju. Skozi črevesje nato magnezij prehaja v krvno plazmo, kjer se večinoma nahaja v obliki dvovalentnih ionov, preostanek je vezan na beljakovine.

Magnezij se v telesu nahaja predvsem v kosteh (okoli 60 %), 20 % ga je v mišicah, okoli 20 % v drugih mehkih tkivih in manj kot odstotek v izvenceličnih tekočinah. Zaradi tega nam koncentracija magnezija v krvi ne daje dovolj natančnih podatkov o preskrbljenosti telesa z magnezijem. S preprostim krvnim testom tako ne moremo odkriti pomanjkanja tega minerala.

Viri magnezija v hrani

Magnezij vsebujejo živila rastlinskega in živalskega izvora ter pijače. Z magnezijem so bogate polnozrnate žitarice, med katerimi ga največ vsebuje pšenica in sicer se v dveh kosih polnozrnatega pšeničnega kruha nahaja od 42 do 48 mg magnezija. Dober vir magnezija so stročnice (npr. leča, fižol, čičerika, grah ali soja).

Magnezij prav tako vsebujejo semena, zelena listnata zelenjava (npr. špinača, ohrovt, blitva) in mastne ribe (npr. losos, skuše ali postrvi). Pomemben vir magnezija so oreški, še posebej indijski oreščki, mandlji in brazilski oreščki. Tako porcija indijskih oreščkov (približno 30 g) vsebuje 82 mg magnezija.

Med sadjem veliko magnezija vsebujejo banane, saj srednja velika banana vsebuje okoli 37 mg magnezija, avokado vsebuje 58 mg magnezija, medtem ko jabolko vsebuje okoli 10 mg magnezija. Magnezij se dodatno nahaja v mlečnih izdelkih, v 100 g navadnega jogurta ga je okoli 19 mg.

Omenjeni mineral vsebujeta tudi kava in čaj, vendar tanini v pravem čaju nase vežejo magnezij, zato ga telo ne more izkoristiti. Veliko magnezija prav tako vsebuje temna čokolada, saj ima 28 g čokolade kar 64 mg magnezija. Največ magnezija vsebujejo sveže pripravljena živila, medtem ko močno obdelana hrana vsebuje precej nižje vsebnosti.

Magnezij se ravno tako nahaja v pijačah, saj ga vsebujejo voda iz pipe, mineralna in ustekleničena voda, vendar so vrednosti v njih lahko zelo raznolike (od 1mg/l do več kot 1000 mg/l). Pri tem moramo biti pazljivi, saj določeni vodni filtri na tržišču iz vode izločajo magnezij. S prečiščevanjem vode organizem prikrajšamo za pomemben vir magnezija.

Fitati, fosfati in vlaknine v nekaterih živilih dodatno zavirajo absorpcijo magnezija, zato je izkoristek magnezija, kljub visoki vsebnosti v živilu, slab. Tako ne moremo izkoristiti vsega magnezija, ki ga vsebujejo žita, oreški, stročnice in semena, saj poleg njega vsebujejo tudi fitinsko kislino. Podobno je z gaziranimi brezalkoholnimi pijačami, mesom in mlekom in mlečnimi izdelki, ki vsebujejo fosfate. Fosfati se vežejo z magnezijem in tvorijo netopne spojine, ki onemogočajo izrabo magnezija.

Pomanjkanje magnezija

Raziskave kažejo, da današnje prehranjevalne navade in življenjski slog močno vplivajo na pomanjkanje magnezija.

Ocenjujejo, da ga vsaj tretjina populacije dnevno ne zaužije dovolj. Pomanjkanje običajno narašča s starostjo in je pogostejše pri ženskah.

Poglaviten razlog za to je hitra, neuravnotežena in osiromašena prehrana, ki temelji na industrijsko predelanih živilih. Industrijska proizvodnja hrane je usmerjena predvsem v čim večjo donosnost pridelka, kar dosežejo z uporabo umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov. Vsi omenjeni umetni dodatki znižujejo vsebnost magnezija v prsti.

Sintetična gnojila poleg tega pogosto vsebujejo kalcij in kalij, ki blokirata absorpcijo magnezija v rastlini. Tako se lahko zgodi, da je prst bogata z magnezijem, vendar ga rastlina zaradi drugih mineralov ne more ustrezno izrabiti.

Kasnejši postopki predelave hrane, kot je rafiniranje, iz žit, olja in sladkorjev odstranijo večino preostalega magnezija. Na zmanjšanje vsebnosti magnezija vpliva tudi termična obdelava živil, saj se pri kuhanju izgubi kar 40 % magnezija.
Pri kuhanju se poleg tega uniči do 60 % razpoložljivega vitamina B6 in 70 % toplotno občutljivega vitamina B1. Oba omenjena vitamina sta potrebna za optimalno absorpcijo magnezija. Podobno je z vitaminov E, selenom in cinkom. Pri toplotni obdelavi naj bi se količina vitamina E zmanjšala za polovico. Selen je po drugi strani esencialni element, ki ga primanjkuje v prsti po celotni Evropi.

Industrijsko močno predelana hrana vodi v zakisanost tkiv in krvi. Organizem, ki zaradi osiromašene hrane že tako trpi za pomanjkanjem magnezija, poskuša odvečno kislino nevtralizirati z osnovnimi minerali, kot so magnezij, kalcij in kalij. Kronična zakisanost telesa zato vodi v kronično pomanjkanje magnezija.

Nezdrava prehrana in življenjski slog po drugi strani vodita v kronično pomanjkanje želodčne kisline. Za prenizko proizvodnjo želodčne kisline trpijo predvsem starejši, diabetiki, astmatiki, revmatiki in pacienti z žolčnimi kamni. Magnezij se brez želodčne kisline ne more pretvoriti v svojo ionsko obliko, ki jo lahko izkoristimo.

Pomanjkanje magnezija je pogosteje pri nekaterih bolezenskih stanjih, kot so bolezni dihal, celiakija, Crohnova bolezen in druge kronične vnetne bolezni črevesja, srčna obolenja, okvare ledvic in težave s ščitnico.

Težave so pogostejše pri diabetikih, saj zaradi zmanjšanja uživanja kruha in drugih živilih iz žitaric uživajo relativno skromne količine magnezija. Obenem imajo diabetiki zaradi povečanega izločanja urina in acidoze (znižane vrednosti pH) višje dnevne potrebe po tem mineralu. Pomanjkanje lahko pri sladkorni bolezni povzroči težave s srcem, ledvicami in poškodbe živcev. Prav tako je magnezij pomemben za prenos glukoze in sproščanje inzulina.

Pomanjkanje magnezija se lahko pojavi pri osebah, ki jemljejo antibiotike, ali se prehranjujejo z živili, ki so bogata z ogljikovimi hidrati. Ta namreč porušijo črevesno floro in sprožijo porast glivic kandide, ki moti absorpcijo magnezija in drugih mineralov.

Dodatno lahko pride do pomanjkanja zaradi določenih fizioloških stanj, kot sta driska in bruhanje. Izgubljanje magnezija prav tako pospešuje prepogosta uporaba odvajalnih sredstev ali dolgotrajna uporaba določenih zdravil (npr. aminoglikozidov, cisplatina, ciklosporina, digoxina, oralnih kontracepcijskih sredstev, laksativa, glukokortikoidov, diuretikov). Organizem namreč potrebuje velike količine mineralov (med drugim magnezija), da zdravila razgradi v telesu uporabno obliko.

Posebno pozornost morajo zadostnemu vnosu magnezija nameniti športniki, ki izgubljajo večje količine med potenjem in imajo povečane potrebe po nevtralizaciji odvečnih kislin. Magnezij je namreč pomemben za pravilno delovanje mitohondrijev, ki so odgovorni za energijsko presnovo v mišicah, med drugim v srčni mišici.

Težave z zadostno oskrbo z magnezijev se pojavljajo pri starejših osebah, ki zaužijejo premalo vode in drugih tekočin ter se pomanjkljivo prehranjujejo. Vrednosti magnezija dodatno znižuje pitje alkohola, saj se pri pitju alkohola skozi ledvice nemudoma izloči 50 mg magnezija.

Ob pomanjkanju telo nekaj časa izkorišča zaloge, ki so v kosteh, medtem ko ledvice zmanjšajo izločanje magnezija. Ob kratkotrajnem zmanjšanju vrednosti magnezija zato ne opazimo simptomov in znakov pomanjkanja. Ob dolgotrajno zmanjšani oskrbi z magnezijem se pojavijo simptomi, kot zmedenost, vrtoglavica, omotičnost, nervoza, padec koncentracije, depresija, izguba apetita, mišični krči, glavoboli in migrene, motnje srčnega ritma, lomljivi nohti in občutek gluhosti mišic. Kronično pomanjkanje magnezija prispeva k nastanku osteoporoze.

Pomanjkanje magnezija prav tako dolgoročno vpliva na ravnovesje elektrolitov v telesu, znižan nivo nekaterih drugih elementov, kot sta kalcij in kalij, povečano tveganje za nastanek srčnih bolezni, kapi in metabolnega sindroma.

Pomembno je, da pri akutnem pomanjkanju magnezija ne prenehamo z jemanjem takoj, ko težave minejo, saj se lahko zaloge magnezija polnijo celo do štiri tedne.

Predoziranje magnezija

Dnevni odmerki magnezija so zgolj priporočene vrednosti, ki precej nihajo glede na naše fizične in psihofizične značilnosti.

Medtem zgornja dopustna meja vnosa za zdrave odrasle osebe ni določena, saj ledvice odvečni magnezij enostavno izločijo z urinom, prav tako je normalne količine magnezija z običajno prehrano težko preseči.

Previsoki odmerki se pojavljajo predvsem pri jemanju prehranskih dopolnil. V primeru, da ste po pomoti vzeli preveč magnezija, bo najbolj očiten znak predoziranja mehko blato. Pojavijo se lahko še drugi znaki, kot so diareja, bruhanje, slabost, izguba apetita, šibkost mišic, oteženo dihanje, znižan krvni tlak, slabost, bolečine v želodcu in nereden srčni utrip.

Previsoki odmerki so nevarni predvsem za ljudi z oslabljenim delovanjem ledvic, saj v tem primeru ledvice ne morejo odstraniti odvečnih količin magnezija. Če poleg magnezija zaužijete prevelike količine kalcija in fosforja, lahko to vodi do pretirane obremenitve ledvic in dolgoročno v njihovo okvaro.

Pravilno jemanje magnezija

Magnezij lahko jemljete neodvisno od zadnjega obroka, prav tako ni omejeno, v katerem delu dneva ga je potrebno uživati. Za preprečevanje nočnih krčev v mečih se priporoča jemanje zvečer pred spanjem, saj se raven magnezija ponoči nekoliko zniža. Po drugi strani se pri športnikih priporoča uživanje po športnih aktivnostih, saj sproščujoče delovanje na mišice ni zaželeno med samo športno aktivnostjo, prav tako magnezij deluje rahlo odvajalno.

Magnezij lahko vpliva na delovanje zdravil iz skupine tetraciklinskih antibiotikov in kinolonov, prav tako lahko zmanjšuje delovanje ščitničnih hormonov, bisfosfonatov za zdravljenje osteoporoze in dodatkov železa. Zaradi tega se priporoča, da se omenjena zdravila in magnezij jemlje v presledku vsaj 2 do 3 ur.

Ob začetku jemanja magnezija se lahko začasno pojavi mehkejše blato ali blažja driska. Omenjeni učinki magnezija kmalu minejo sami od sebe. Kljub temu je dobro nekoliko zmanjšati odmerek, saj je mehko blato znak, da črevesje magnezija ne more vsrkati v celoti.

Magnezij in kalcij

Absorpcija magnezija je lahko zmanjšana zaradi prevelikih količin kalcija. Absorpcija je optimalna, ko je razmerja med kalcijem in magnezijem 2:1. V primeru, da se razmerje premakne v korist kalcija, lahko telo razpolaga z manjšim deležem magnezija. Pomanjkanje magnezija vodi v presežek kalcija, ki se kopiči v celicah, krvi, srcu, možganih, ledvicah in mišicah. Ob dolgoročnem neravnovesju med omenjenima mineraloma lahko pride do zdravstvenih težav, kot so krči, ateroskleroza in ledvični kamni.

V današnji prehrani prihaja do izrazitega presežka kalcija na račun magnezija. V mleku je tako razmerje med kalcijem in magnezijem 10:1, kar zmanjša sposobnost črpanja magnezija iz mleka. Prenizka vrednost magnezija dodatno vpliva na nadaljnjo slabo absorpcijo kalcija, saj je magnezij odgovoren za pretvorbo vitamina D v vitamin D3, ki je potreben za absorpcijo kalcija iz črevesja. Zaradi omenjenih razlogov se osebam, ki trpijo zaradi osteoporoze priporoča uživanje dodatkov magnezija.

Oblike magnezija

Magnezij se v naravi nikoli ne pojavlja kot samostojen element, ampak je vedno vezan na neko drugo organsko ali anorgansko spojino oziroma molekulo. To vpliva na to, kako se bo magnezij absorbiral v telo in kakšni bodo njegovi zdravilni učinki. V grobem ločimo organske (orotat, glicinat, citrat, malat, laktat) in anorganske oblike (karbonat, oksid, sulfat) magnezijevih soli. Posamezne oblike so primerne za različne vrste terapevtskih zdravljenj, zato so v nadaljevanju predstavljene glavne oblike magnezijev soli in njihova uporaba.

– Magnezijev citrat

V molekuli magnezijevega citrata magnezij tvori sol s citronsko kislino. Za to obliko soli velja, da je lahko prebavljiva in zato ima veliko stopnjo absorpcije. Hitra absorpcija pomaga pospešiti gibanje črevesja, kar pospeši prebavo. Zaradi omenjenega razloga je magnezijev citrat primeren za uporabo v primeru kroničnega zaprtja ali za osebe s počasno prebavo. Prav tako pomaga odpravljati krče. Citrat naj bi dodatno pomagal pri preprečevanju ali raztapljanju ledvičnih kamnov.

Največji slabosti magnezijevega citrata sta razmeroma visoka cena in neprimernost za osebe, ki imajo občutljiv želodec.

– Magnezijev karbonat

Magnezijev karbonat je bela snov, ki se v naravi nahaja kot mineral magnezit. Magnezijev karbonat naj bi imel nižjo stopnjo biorazpoložljivosti, saj naj bi telo absorbiralo le 30 %. To je deloma posledica merilnih metod, ki preverjajo, koliko magnezija izločimo z urinom in ne koliko magnezija se dejansko vsrka. Za karbonate namreč velja, da se absorbirajo veliko počasneje kot citrati. Magnezijev karbonat je topen v vodi, zato se dobro absorbira v črevesje.
Magnezijev karbonat zavira delovanje kisline, zaradi tega se uporablja kot antacid, ki umirja zgago. Uporablja se za zmanjševanje potenja pri športnih aktivnostih. Ima le blag odvajalni učinek, zato ga lahko uživajo ljudje, ki imajo redno prebavo. Med drugim se izkorišča tudi kot sušilno sredstvo v solnicah.

Glavne pomanjkljivosti te spojine so, da lahko povzroča močan odvajalni učinek v primeru previsokega odmerka in da ni primeren za osebe z občutljivim želodcem.

– Magnezijev kelat ali magnezijev glicinat

V spojini magnezijevega kelata je magnezij vezan na aminokisline. Magnezij v obliki kelata se absorbira neposredno, medtem ko se morajo ostale magnezijeve soli v telesu najprej razcepiti. Magnezij zaradi vezave na aminokisline ne potuje po običajnih absorpcijskih poteh in tako ne tekmuje z ostalimi minerali za absorpcijo v krvni obtok. Prav tako se ta oblika ne veže na antihranila, kar bi zmanjšalo njegovo učinkovitost. Zaradi tega je znan po visoki biorazpoložljivosti.

Aminokisline ščitijo občutljivo sluznico v prebavnem traktu pred draženjem, ki ga lahko povzroči magnezij. Zaradi tega je omenjena oblika magnezija primerna za vse, ki imajo težave s preobčutljivostjo. Ne povzroča driske ali povečanega delovanja črevesja. Velja za eno od najvarnejših oblik magnezija, s katerim lahko odpravimo dolgoročno pomanjkanje minerala.

Magnezijev kelat vpliva na centralni živčni sistem, zato nas pomirja, omogoča boljši spanec in zmanjša dnevno zaspanost. Za dosego omenjenih učinkov se priporoča jemanje odmerka pol ure pred spanjem. Zaradi sproščujočega učinka je primeren za kronične bolečine v mišicah. Prav tako deluje protivnetno.

Glavna slabost je, da je za dobre rezultate potrebno zaužiti precej visoke odmerke.

– Magnezijev tavrat

V spojini magnezijevega tavrata je magnezij vezan na aminokislino tavrin. Raziskave kažejo, da omenjena oblika magnezija igra pomembno vlogo pri uravnavanju krvnega sladkorja in podpira ustrezen krvni tlak. Prav tako naj bi imela sposobnost izboljšanja srčne funkcije. Vplivala naj bi na izboljšanje občutljivosti celic na inzulin in pomirjujoče delovala na živčno-mišični sistem.

– Magnezijev orotat

Magnezijev orotat je magnezij, ki je vezan na orotsko kislino. Gre za naravno kislino, ki je prisotna pri gradnji DNA. Skupaj z magnezijem je lahko prebavljiva. Orotat lahko prodre skozi celične membrane, kar omogoča učinkovito dostavo magnezijevega iona do jedra mitohondrija.

Vpliva lahko na zdravje srčno-žilnega sistema. Že v 70.-tih letih so ga v Rusiji predpisovali za lajšanje srčno-žilnih težav. Priporoča se, da se za omenjene težave jemlje kombinacijo magnezija in kalija, saj kalij še poveča pozitiven učinek magnezija in izboljša njegovo absorpcijo. O ustreznih odmerkih obeh mineralov se je potrebno posvetovati s kardiologom.

Magnezijev orotat naj bi pomagal bolnikom s srčnim popuščanjem, zmanjševal simptome angine pectoris in izboljšal zmogljivost med vadbo, zato je popularna oblika magnezija med športniki. Glavna slabost je, da je ena najdražjih oblik magnezija. Prav tako magnezijev orotat vsebuje majhen delež magnezija, zato ni najprimernejša oblika za oskrbo v primeru kroničnega pomanjkanja.

– Magnezijev sulfat

Magnezijev sulfat je spojina magnezija, žvepla in kisika, ki je bolje poznana pod imeni grenka sol ali Epsom sol. Po strukturi in videzu je podobna kuhinjski soli, vendar je njena kemijska sestava popolnoma drugačna. Uporablja se za raznolike namene v kozmetični in prehranski industriji, prav tako je uporabna v vrtnarstvu.

V medinske namene jo uporabljamo pri močnih zaprtjih, saj deluje kot naravno odvajalo. Grenka sol namreč sodi med osmotska odvajala, saj sulfati nase vežejo vodo, ki se nahaja v črevesju. Na ta način se nekajkrat poveča prostornina vsebine črevesja in zmehča blato, zato je odvajanje hitrejše in lažje. Priporoča se njena uporaba pred in med postenjem, saj je primerna za temeljito čiščenje črevesja, ki onemogoča, da bi se odpadne snovi ponovno absorbirale skozi črevesje.

Poleg tega se uporablja za kopeli za zmanjševanje stresa in bolečin v mišicah ali pa kot krema za nego kože. Nekateri jo pripravijo kot piling, saj dobro odstranjuje odmrle dele kože, spodbuja cirkulacijo in pomlaja kožo. Številni jo dodajajo vrtninam, saj pozitivno vpliva na rast in razvoj rastlin.

Grenka sol se ne priporoča za vsakodnevno uporabo ali za uporabo v primeru velikega pomanjkanja magnezija. Prav tako ni primerna za osebe z občutljivim želodcem.

– Magnezijev oksid

Magnezijev oksid je sol, v kateri sta združena magnezij in kisik. Navadno se ta oblika ne uporablja za dvigovanje ravni magnezija v primeru pomanjkanja tega minerala, saj naj bi imela dokaj slabo biološko razpoložljivost, čeprav je delež magnezija v spojini precej visok. Kasnejše študije so ovrgle dokaze o slabi absorpciji, prav nasprotno – ta oblika magnezija naj bi se precej dobro absorbirala. Najpogosteje se uporablja za hitro dvigovanje ravni magnezija v primeru pomanjkanja, za kratkotrajno zdravljenje zaprtosti in kot antacid za nevtralizacijo kisline v želodcu.

– Magnezijev malat

Magnezijev malat je magnezij, ki je vezan na jabolčno kislino. V prehrani se uporablja kot dodatek za kislost. Magnezijev malat pomaga izboljšati proizvodnjo ATP-ja, zato ga občasno predpisujejo obolelim za fibromialgijo, pri kronični utrujenosti ali pri bolečinah v mišicah. Kombinacija magnezija in jabolčne kisline se zlahka razgradi, zato je magnezijev malat dobro topen in biološko uporaben.

Glavna pomanjkljivost te oblike magnezija je, da je potrebno za rezultate zaužiti precej visoke odmerke.

– Magnezijev laktat

Magnezijev laktat je sol, ki združuje magnezij z mlečno kislino. Uporablja se predvsem kot dodatek živilom in pijači za regulacijo kislosti. Je lahko prebavljiv in le blago vpliva na naš prebavni sistem, zato je primeren za vse, ki imajo težave s preobčutljivostjo.

– Magnezijev L-treonat

Gre za sol, ki jo dobimo s kombinacijo magnezija in kisline, ki nastane ob metabolizmu vitamina C. Je lahko prebavljiva, zato ima visoko stopnjo absorpcije. Je oblika magnezija, ki najboljše prehaja v možgane, zato naj bi bila najučinkovitejša za povišanja ravni magnezija v možganskih celicah. Odlično naj bi delovala proti glavobolom, nespečnosti in depresiji. Raziskave so ob redni uporabi omenjene oblike magnezija pokazale izboljšanje pri kratkoročnem in dolgoročnem spominu, zato se uporablja za zdravljenje starostne izgube spomina.

Kateri magnezij kupiti?

Pri nakupu magnezijevih soli je potrebno upoštevati koncentracijo magnezija v njih, biološko razpoložljivost, njihove terapevtske učinke, obliko in ceno. Koncentracija magnezija v izdelku je še posebej pomembna, če želimo uživati magnezij za zmanjšanje pomanjkanja tega minerala v telesu. V primeru, da to ni naš osnovni namen, temveč želim izkoristiti druge zdravilne učinke soli, je potrebno vedeti, katera oblika soli nam bo prinesla želene rezultate.

Biološka uporabnost je nekoč veljala za glavni kriterij pri razvrščanju magnezijevih spojin. Magnezijev citrat naj bi po teh merilih imel najboljšo biološko uporabnost, medtem ko naj bi magnezijev oksid imel najslabšo. Pri določanju biološke razpoložljivosti so merili količino magnezija v urinu in ne dejanske količine, ki se absorbira. Zaradi omenjenega razloga ta metoda ni zanesljiva pri določanju same stopnje absorpcije magnezija v telesu, vendar lahko vseeno služi kot eno od meril pri nakupu.

Magnezij se prodaja v najrazličnejših oblikah, saj lahko kupimo magnezijeve šumeče tablete, žvečljive tablete, filmsko obložene tablete, kapsule ali magnezijev prah. Filmsko obložene tablete in kapsule se absorbirajo neposredno skozi tanko črevo. Žvečljive tablete so pogosto prevlečene s sladko plastjo, da so prijetnejšega okusa. Ta oblika je neprimerna za osebe, ki se izogibajo sladkorju.

Šumeče tablete velikokrat vsebujejo sredstva, ki zagotovijo hitro raztapljanje v tekočinah. Prednost praška je predvsem ta, da ne vsebuje umetnih dodatkov in da je lahko odmerjanje povsem prilagojeno potrebam posameznika. Ob enem pa se moramo zavedati, da je ta oblika najbolj dovzetna za napačno doziranje, zato moramo biti pri odmerjanju še toliko bolj pazljivi.

Pri samem nakupu je seveda pomemben dejavnik tudi cena izdelka. Pri tem moramo paziti, da izdelke primerjamo po količini in kakovosti vsebovanih sestavin.

Nasveti za povečanje vnosa magnezija

V nadaljevanju so predstavljeni kratki nasveti, s katerimi lahko na enostaven način povečate vnos magnezija v svoje telo.

• Drobne spremembe prehrane, ki povečajo vnos magnezija
  Večji vnos magnezija si lahko zagotovite s spremembami prehrane tako, da v svojo prehrano vključite več živil, ki so bogati z magnezijem. Beli kruh zamenjajte za polnozrnatega, namesto kravjega mleka izdelajte domače mandljevo mleko, namesto sladkarij prigriznite sladice iz oreškov, mandljev in suhega sadja itn. Prav tako je pomembno, da pri nakupu živil posegate po ekološko pridelanih živilih, saj pesticidi in drugi umetni dodatki hrano osiromašijo.
• Poskrbite za izboljšano absorpcijo magnezija iz živil
  Pri pravilni izbiri prehrane upoštevajte, da nekatera živila v določeni meri zavrejo absorpcijo magnezija. Posebej pozorni bodite na živila, ki vsebujejo fitate ali fosfate. Fitate vsebujejo žita, oreški, stročnice in semena. Fosfate po drugi strani vsebujejo živila, ki so bogata z beljakovinami, kot so mleko in mlečni izdelki, meso in žita. Pri naštetih živilih se moramo zavedati, da telo ne more izkoristiti vsega magnezija, ki je v živilu. Absorpcijo dodatno otežijo močno procesirana živila, alkohol, sol in kofein. Ob sočasnem jemanju drugih zdravil je priporočeno narediti vsaj nekajurni presledek.
• Poskrbite za zmanjšanje stresa
  V stresnih situacijah telo porablja večje količine magnezija. Poskrbite za čim več sproščanja in se karseda izogibajte stresnim situacijam. Poskušajte zmanjšati stres z gibanjem, saj gibanje spodbuja nastajanje endorfinov v možganih. Izvajate lahko meditacijo, ki velja za dobro naravno sredstvo proti anksioznosti in stresu. Odličen način za zbistritev misli je preživljanje časa na svežem zraku, saj stik z naravo izboljša naše razpoloženje. Pri zmanjševanju stresa ne moremo mimo ustrezne prehrane, ki naj bo bogata z vitamini, zdravimi maščobami, aminokislinami in antioksidanti.
• Bodite pozorni na nekatere ostale vitamine in minerale
  Medtem ko nekatera živila zavirajo absorpcijo magnezija, so druga izrednega pomena za optimalno absorpcijo. Med slednje sodijo predvsem vitamini D3, B1, B6, vitamin E in selen. Poskrbite torej za zadosten vnos teh snovi, saj bo tako lahko telo zaužiti magnezij bolje izkoristilo.
• Izberite prehranska dopolnila, ki ustrezajo vašim potrebam
  Na trgu je na voljo veliko število prehranskih dopolnil. Pri nakupu upoštevajte, da se magnezij pojavlja v različnih oblikah. Uporabite tisto, ki je najprimernejša za povečevanje oskrba telesa z magnezijem. V primeru, da bi želeli izkoristiti druge terapevtske učinke magnezijevih soli, izberite temu primerno obliko magnezija. Izogibajte se takšnim, ki vsebujejo veliko umetnih dodatkov, kot so sladila, ojačevalci okusa itn.

Kako preverim, ali zaužijem dovolj magnezija?

V krvi se nahaja samo slab odstotek telesnega magnezija, zato s preprostimi krvnimi preiskavami ne moremo določiti, ali ima naše telo zadostne zaloge omenjenega minerala. Te bodo namreč pokazale nezadostne vrednosti magnezija samo ob izrednem pomanjkanju. Ko telesu primanjkuje magnezija, se vezan magnezij sprosti iz kosti v kri, zato bodo krvni testi skoraj vedno pokazali zadostne vrednosti.

Vsebnosti magnezija v kosteh so veliko bolj pomembne, vendar jih ne moremo izmeriti. Številni ljudje zato nimajo identificiranega pomanjkanja magnezija, kljub temu, da jim le tega močno primanjkuje. Dolgoročno pomanjkanje magnezija vodi v težave s kostmi ali presežek kislin v organizmu (t. i. zakisanost telesa).

Najlažji način za preverjanje vsebnosti magnezija je opazovanje simptomov, ki kažejo na njegovo pomanjkanje. V primeru, da opazite simptome, ki so značilni za pomanjkanje magnezija, začnite magnezij dodajati in opazovati, ali se simptomi v naslednjih mesecih izboljšajo ali v celoti izginejo.

Stanje magnezija v telesu lahko preverite tudi z neinvazivnim in nebolečim testiranjem z napravo Oligoscan, ki temelji na osnovi kvalitativne analitične metode, imenovane spektrofotometrija (odbojem in prepuščanjem svetlobe skozi testirani vzorec). To metodo testiranja stanja mineralov in težkih kovin izvajamo tudi v podjetju Energijski center, več o njej pa si lahko preberete na naši spletni strani https://www.testmineralov.si/.

The post Magnezij – pomanjkanje, viri, doziranje appeared first on Avita.

Maščobno tkivo je v preteklosti bilo izjemnega pomena za ohranitev človeške vrste. V obdobjih pomanjkanja hrane je zagotavljalo vir energije, celo za kakšen mesec. Danes je preskrba s hrano v večjem delu razvitega sveta nemotena, velik delež ljudi zaužije več kalorij, kot bi jih potrebovali. Ob omembi maščobnega tkiva večina ljudi pomisli na t.i. belo maščobno tkivo, ki shranjuje kalorične presežke. Ta vrsta tkiva vsebuje 90% maščob.

Poleg belega maščobnega tkiva poznamo še esencialno maščobno tkivo, ki se nabira okoli organov (pri ženskah bolj kot pri moških) in rjavo maščobno tkivo, ki pomaga pri porabljanju maščob. Da, prav ste prebrali – to maščobno tkivo pomaga pri hujšanju, pa naj se sliši še tako protislovno.

Rjavo maščevje – varuje pred mrazom in debelostjo

Rjavo maščobno tkivo vsebuje le 50% maščob. Ker lahko efektivno shrani le manjši delež maščob, ni namenjeno hranjenju energije za »hude čase«, temveč poskrbi za njeno izgorevanje v malih celičnih »elektrarnah«, imenovanih mitohondriji. Prav ti z železom bogati mitohondriji in preplet številnih kapilar dajejo rjavemu maščobnemu tkivu značilno barvo. V mitohondrijih s procesom termogeneze iz maščob nastaja toplota, ki omogoča izvajanje življenjsko pomembnih fizioloških procesov v telesu toplokrvnih živali.

Človek je ena izmed redkih vrst sesalcev, ki se rodi relativno predebela. Pri dojenčkih prevladuje rjavo maščevje, ki jih ohranja tople, saj samo z drgetanjem zaradi še nerazvitega živčnega sistema ne bi uspeli vzdrževati telesne temperature. Z odraščanjem se močno spremeni razmerje med rjavim in belim maščevjem – prevladovati začne belo maščevje. Preostali del rjavega maščevja se nahaja v bližini nadledvičnih žlez, vratu, lopatic in večjih krvnih žil. Pri moških ostane rjavo maščobno tkivo aktivnejše kot pri ženskah, čeprav ga imajo ženske navadno več.

Čeprav se sliši kontradiktorno, pa rjavo maščevje za razliko od belega pomaga pri hujšanju. Celice rjavega maščevja se bistveno razlikujejo od celic belega maščevja, tako po obliki, velikosti, lokaciji, ožiljenosti kot tudi razvojni poti – rjave maščobne celice namreč nastanejo iz istih celic kot mišice.

Rjavo maščobno tkivo je mogoče »trenirati«

Z aktivacijo rjavega maščobnega tkiva je hujšanje hitrejše in enostavnejše. Če telo aktivira rjavo maščevje, porabi do 5-krat več energije kot pri belem maščobnem tkivu. V normalnih razmerah rjavo maščevje porabi kar petino celotne telesne energije – in to brez mučenja na fitnes napravah!

Za ohranjanje vitkosti je torej optimalno, če imamo namesto belega maščevja čim več rjavega, kjer se maščoba ne bo shranila, temveč neposredno porabila. Ljudje, ki lahko pojedo veliko maščob, vendar se jim »nič ne pozna«, imajo relativno veliko rjavega maščobnega tkiva. Raziskave na miših so pokazale, da rjavo maščevje ne ščiti le pred debelostjo, temveč tudi pred presnovnimi obolenji, povišanimi lipidi v krvi in sladkorno boleznijo.

• Določena zdravila pomagajo pri aktivaciji rjavega maščevja

Izkazalo se je, da zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni spreminjajo belo maščevje v rjavo, vendar imajo na žalost kar nekaj stranskih učinkov na jetra, kosti in nabiranje vode v telesu.

• Rjave maščobne celice moramo varovati pred prevelikimi vplivi inzulina

Uravnavanje ravni inzulina je dobro poznano diabetikom, vendar bi se morali tudi ostali izogibati sladki, energijsko zelo bogati hrani z veliko ogljikovimi hidrati, ki močno dvignejo ravni inzulina, na katerega so rjav maščobne celice občutljive.

• Mraz aktivira rjavo maščevje

Morda ne najbolj prijetna, vendar z veliko manj stranskimi učinki, je metoda izpostavljanja mrazu. Telesu daje znak, da naj preneha shranjevati energijo, temveč jo raje porabi za proizvodnjo toplote – kar je glavna naloga rjavega maščevja. Zadostujeta že dve uri gibanja po hladnem zraku dnevno.

Aktivacijo rjavega maščevja sproži tudi spanje v hladnih prostorih. Če je le mogoče spimo v neogrevanih prostorih in pri odprtem oknu (ko to dopuščajo vremenske razmere). Poleg gibanja in spanja na hladnem se rjavo maščevje aktivira tudi pri prhanju s hladno vodo ali kopanju v hladni reki. Naj nam torej poleti ne bo nerodno obleči kopalk in se osvežiti v bližnjem kopališču, saj je tudi to korak do hitrejše izgube odvečnih kilogramov. Pri ljudeh z debelostjo aktivacija rjavega maščevja traja nekoliko dlje.

Tem metodam naj se izogibajo ljudje, ki imajo srčne bolezni ali pa so bolni in oslabeli. Tudi zdravi ljudje telesa ne smejo izpostavljati hitrim in prehudim temperaturnim šokom. Pri aktivaciji rjavega maščevja šteje počasen, a vztrajen pristop.

• Šport aktivira rjavo maščevje

Za vse, ki iščete predvsem udobne načine za izgubo telesne teže, bo ta nasvet morda nezanimiv. Šport je seveda odlična rešitev tako za zmanjševanje belega maščobnega tkivo kot za aktivacijo rjavega. Kdor se rad ukvarja s športom, ima zelo redko težave s previsoko telesno težo in se za razmerje med različnimi vrstami maščevja niti ne zanima.

Najhitreje rjavo maščevje aktiviramo z intervalnim aerobnim treningom, pri katerem nastaja posebna beljakovina, imenovana irisin. Irisin nekateri imenujejo tudi »telovadni hormon«, saj pospešeno nastaja med intenzivno vadbo in znojenjem. Posebej priporočljive vadbe so dvigovanje uteži, plavanje, hoja in zmeren tek. Za zdaj še ni znano, kako dolga mora biti vadba, da se aktivacija rjavega maščevja prične, vendar se zaradi številnih ugodnih vplivov na zdravje priporoča vsaj pol ure do ena ura intenzivnega gibanja dnevno.

• Uživanje kofeina naj bi povečevalo količino rjavega maščevja

Če ukvarjanje s športom marsikomu ne diši, pa mnogim izmed nas zadiši skodelica jutranje kave. Angleški znanstveniki so leta 2019 postavili domnevo, da uživanje kave pripomore k aktivaciji rjavega maščevja. Zadoščala naj bi že ena skodelica kave dnevno, zato se pretiravanje ne priporoča. Znanstveniki zdaj raziskujejo, ali pozitivne učinke povzroča kofein ali morda katera druga snov v kavi.

Prehranska dopolnila, ki pripomorejo k hitrejši izgubi teže

Mrzle kopeli in šport ne zvenijo najbolj prijetno, vendar je v življenju navadno tako, da (zdravih) bližnjic do dolgoročnih ciljev ni. Kljub temu obstaja nekaj prehranskih dopolnil, ki po raziskavah sodeč pripomorejo k nastajanju rjavega maščevja.

• Sulforafan

Sulforafan je učinkovina v zelenjavi, ki ima protitumorno, protivnetno, protibakterijsko in protimikrobno delovanje. Največ sulforafana je v kalčkih brokolija, cvetači, kolerabi, brstičnem ohrovtu in redkvici. Že samo protivnetno delovanje je za ljudi s preveliko telesno težo zelo pomembno, saj v tem primeru telo izloča veliko vnetnih sprožilcev, ki povzročijo prikrita kronična obolenja. Poleg tega pa so japonski raziskovalci s poskusom na miših ugotovili, da uživanje živil s sulforafanom spodbuja pretvorbo belega maščevja v rjavega.

• Koencim Q10

Koencim Q10 je antioksidant, ki telo ščiti pred prostimi radikali. Ta naravna snov, prisotna v vsaki telesni celici, skrbi za aktivacijo beljakovin UCP. Z njihovo pomočjo postane rjavo maščevje spet aktivno.

• Kapsaicin

Kapsaicin je snov, ki daje značilen oster okus kajenskemu popru in čiliju. Njegova sposobnost, da pomaga pri izgorevanju maščob, je že dolgo poznana. Manj pa je znano, da kapsaicin povzroča porjavitev belega maščevja in na ta način pomaga pri porabi nepotrebnih maščob. Za ljubitelje pekočih jedi je to dejstvo zagotovo zelo razveseljivo. Če ob uživanju pekoče hrane prakticiramo še druge metode (npr. izpostavljanje mrazu), potem so učinki še hitrejši.

• Kurkumin

800 mg kurkumina (učinkovine iz znane začimbe kurkume) v kombinaciji s piperinom (snovjo iz črnega popra) se je izkazalo za učinkovito pomoč pri izgubi telesne teže.

• Zeleni čaj

Tudi zeleni čaj pripomore k hitrejši izgubi maščevja in sicer na dva načina: zavira prebavo maščob, zato del njih pristane neprebavljen v blatu, hkrati pa spodbuja porabo maščob, še posebej v kombinaciji s športnim udejstvovanjem. S svojim delovanje povečuje število mitohondrijev v maščobnem tkivu in na ta način spreminja belo maščevje v rjavega.

• Resveratrol

Resveratrol je antioksidant, ki se v naravi nahaja v jagodičevju, rdečem grozdju in vinu, arašidih ter tudi čokoladi. Poskusi na miših so pokazali, da pomaga pri aktivaciji rjavega maščevja. Optimalne učinke dosežemo ob sočasnem izpostavljanju mrazu.

• Omega-3 maščobne kisline

Omega-3 maščobne kisline oz. večkrat nenasičene maščobne kisline najdemo predvsem v algah in mastnih ribah, pa tudi v nekaterih rastlinskih virih, kot so npr. lanena semena in semena chia. Omega-3 maščobne kisline uspešno povečujejo količino rjavega maščevja, zmanjšujejo pa obseg belega. Pri preobrazbi belih maščobnih celic v rjave nastanejo t.i. bež maščobne celice. Lastnost bež maščobnih celic je, da lahko ob pomanjkljivem ukvarjanjem s športom ali pri nepravilni prehrani ponovno postanejo bele maščobne celice.

Kombinacija ukrepov za učinkovito hujšanje

Načinov, kako aktivirati rjavo maščevje je kar nekaj, ključ do zdravega in uspešnega hujšanja pa se skriva v kombinaciji različnih načinov – ukvarjanje s športom, zmerno izpostavljanje mrazu, pravilna prehrana in nekatera prej našteta prehranska dopolnila ne pripomorejo le k povečevanju skupne količine rjavega maščevja, temveč so tudi zanesljivi koraki do splošnega zdravja.

The post Kaj je rjavo maščobno tkivo in kako nam lahko pomaga pri hujšanju? appeared first on Avita.

Encimska terapija ni novost zadnjih let. Ljudje že tisočletja s pridom uporabljajo z encimi bogate rastline in sadeže (npr. papajo, ananas …) v zdravilne namene. Tudi danes so izolirani rastlinski encimi sestavni del mnogih zdravil in prehranskih dopolnil, njihovo delovanje pa potrjujejo številne izvedene študije.

Ob tem velja poudariti, da se skorajda pri vsaki bolezni kot posredni ali neposredni vzrok pojavlja pomanjkanje encimov ali zmanjšana encimska dejavnost. Ob pomanjkanju encimov presnovni procesi ne potekajo, ključne naloge v organizmu so ohromljene.

Brez encimov ni življenja

Encimi so nujen sestavni del vseh živih bitij na Zemlji – rastlin, živali in ljudi. Brez njih večina presnovnih procesov v organizmu ni možna. V človeškem telesu ohranjajo homeostazo (zdravo ravnovesje snovi) in mu omogočajo, da sam odpravlja napake v delovanju organizmu ter se s tem pozdravi.

Brez encimov ni mogoča presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Tudi vitamini, minerali in hormoni bi ob odsotnosti encimov težko opravljali svoje naloge ali pa bi bilo okrnjeno njihovo nastajanje.

Encimi so soudeleženi pri razstrupljanju telesa, celjenju ran, prenosu dražljajev po živčnem sistemu in deljenju celic. Nujni so tako za dihanje kot gibanje.

Kaj so encimi?

Encimi so posebne beljakovinske molekule, ki delujejo kot katalizatorji – snovi, ki vplivajo na hitrost kemijskih reakcij (jih zavirajo ali pospešujejo), ne da bi se ob tem spremenili, porabili ali izginili. Tako so vseskozi na voljo za sodelovanje v naslednji reakciji. Kljub temu je njihova življenjska doba omejena, kot to velja za vse druge beljakovinske molekule.

Nekateri encimi so aktivni zgolj 20 minut, spet drugi delujejo tedne ali celo mesece. Takoj, ko delovanje encima postane okrnjeno, ga zamenja nov, aktivnejši encim. Za odstranitev izrabljenega encima po krvnem obtoku ali limfnem sistemu skrbijo specializirani encimi.

Ta učinkovita organizacija, ki spominja na dogajanje v čebeljem panju, nakazuje, da encimi med seboj sodelujejo in komunicirajo. V ta namen vzpostavijo t.i. encimske kaskade, pri katerih vsak encim poskrbi za aktivacijo naslednika.

Kako pristanejo encimi v krvi?

Encimske molekule so prevelike, da bi iz tankega črevesja prišle neposredno v krvni obtok. Znanstveniki so ugotovili, da za transport uporabijo molekule alfa-2-makroglobulina, na katerega se vežejo in tako brez težav dosežejo različne celice v telesu.

Količina encimov, ki doseže krvni obtok, je odvisna od različnih dejavnikov. Eden pomembnejših je pH vrednost, saj ima vsak encim določene zahteve. Pepsin npr. potrebuje zelo kislo okolje, tripsin pa rahlo bazično. Rahle spremembe pH vrednosti v telesu znatno vplivajo na delovanje encimov, zato je vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnovesja pomembno tudi iz tega vidika.

Encimi se odzivajo tudi na dvig telesne temperature. Pri višji temperaturi postanejo bolj aktivni, saj je to naravni znak, da je telo napadeno in se bori proti bolezenskim mikroorganizmom. Dvig temperature je navzgor omejen na 45° C, pri kateri telo ne more več preživeti, saj pride do razpada določenih encimov. Do zmanjšane aktivnosti pride tudi pri močnem znižanju telesne temperature (podhladitvi).

Poleg pH vrednosti in telesne temperature na encimsko aktivnost močno vplivajo težke kovine, določena zdravila (npr. aspirin) in okoljski strupi.

Encimi potrebujejo vitamine in minerale

Za ohranjanje zdravja posameznih telesnih celic je potrebna vrsta encimov, med katerimi jih večino izdela telo samo. Novi encimi so sprva neaktivni in čakajo na svojo priložnost. Ko jih telo potrebuje, jih aktivira s posebnimi encimi. Za aktivacijo določenih so potrebni t.i. koencimi, ki jih telo izdela iz vitaminov, mineralov in elementov v sledeh. Gre za vitamine A, B, C, E in K, minerale magnezij, natrij in kalij ter elemente v sledeh baker, mangan, železo, cink, nikelj, selen in molibden.

Koencimi se od encimov ločijo po svoji sestavi, saj niso narejeni iz beljakovin, so veliko manjši in se za razliko od encimov pri sodelovanju v presnovnih procesih porabljajo. Prav zato je pomembno, da njihovo zalogo vseskozi obnavljamo.

Z uživanjem raznolike, zdrave prehrane, bomo organizmu omogočili izdelavo koencimov in normalen potek encimskih reakcij.

Z encimi so posebej bogata določena živila, med njimi velja omeniti ananas, banane, kefir, papajo, kalčke in surovo zelje. Ta živila razbremenjujejo prebavo in trebušno slinavko, ki bi sicer morala encime za prebavo živil izdelati sama.

Zaužiti encimi so beljakovinske molekule, ki morajo najprej nepoškodovane preiti skozi želodčno kislino, da lahko delujejo v tankem črevesju. To je relativno težka naloga, saj se v želodčni kislini nahajajo pepsini, ki razgrajujejo beljakovine. Ker živila, bogata z encimi vsebujejo relativno malo beljakovin, se na srečo ob njihovem zaužitju sprošča relativno malo pepsinov – ob predpostavki, da jih ne uživamo sočasno z beljakovinskimi živili.

Kdaj uvesti encimsko terapijo?

Uživanje encimsko bogatih živil je izvrstna priložnost za ohranjanje zdravja in preventivo pred obolenji. Za bolne ljudi pa količina encimov, ki se nahaja v naravnih virih pogosto ne zadošča za omilitev bolezenskih težav.

Ko zbolimo so potrebe telesa po encimih izredno visoke, zato se poleg encimskih živil in pogovora s certificiranim terapevtom priporoča tudi uvedba encimske terapije. Jemanje prehranskih dopolnil z encimi okrepi oslabljen imunski sistem bolnikov in povrne sposobnost samozdravljenja telesu.

Sistemska encimska terapija je znanstveno dokazano učinkovita metoda, ki temelji na jemanju preparatov z rastlinskimi ali živalskimi encimi. Izraz »sistemska« nakazuje, da encimi ne delujejo zgolj v prebavnem sistemu, temveč predvsem v krvi in tkivih. Pri sistemski encimski terapiji se uporabljajo rastlinski encimi, kot sta bromelain in papain, pa tudi živalski encimi kot so tripsin, kimotripsin in pankreatin, ki se pridobivalo iz trebušne slinavke svinj in govedi. Za optimalno delovanje se priporoča jemanje tako rastlinskih kot tudi živalskih encimov.

• Bromelain: zavira vnetja in nastajanje metastaz, podpira delovanje imunskega sistema, omogoča normalen pretok krvi.
• Papain: deluje antioksidativno, antibakterijsko in protivnetno. Blaži vnetja in bolečine ter spodbuja celjenje ran.
• Tripsin in kimotripsin: spodbujata prebavo, blažita bolečine in vnetja. Pripravkom s tripsinom in kimotripsinom se pogosto dodaja flavonoid rutin, ki izboljša njuno učinkovitost.

Vsestranskost encimske terapije

Encimska terapija se je torej izkazala za uspešno v zelo širokem spektru obolenj, med drugim:

• pri boleznih, katerih vzrok je vnetje,
• pri oslabljenem imunskem sistemu,
• pri obolenjih krvnih žil,
• pri obolenjih hrbtenjače in sklepov,
• pri avtoimunskih obolenjih,
• za blaženje bolečin
• in kot spremljevalna terapija pri rakavih obolenjih.

Encimska terapija uravnava imunski sistem

Imunski sistem je najpomembnejša obrambna linija telesa. Z vestno skupino pomagačev (encimov) napada viruse, bakterije in druge telesu tuje snovi. Zdravi smo tako dolgo, dokler je zdrav in normalno delujoč naš imunski sistem. Največ davek za zdravje imunskega sistema terja nezdrav življenjski slog, pri katerem kvalitativno in kvantitativno škodo utrpijo tudi encimi.

Sčasoma se razvijejo kronične bolezni, proti katerim se tudi imunski sistem ne uspe več boriti. Takrat je skrajni čas, da ga podpremo z ustrezno encimsko terapijo. S pravilnim odmerjanjem lahko spodbudimo neaktivne encime k delovanju, hkrati pa »obrzdamo« imunski sistem tam, kjer se odziva pretirano (npr. pri alergijah in avtoimunskih obolenjih).

Encimska terapija pri vnetjih

Iz poškodovanega tkiva se pogosto razvije vnetje, ki ga spremlja oteklina, rdečina in bolečina. Gre za naraven in zaželen odziv imunskega sistema, ki je nujno potreben za celjenje poškodbe. Na mestu vnetja poteka boj proti škodljivim klicam, poškodovano tkivo se odstranjuje, hkrati pa nastaja novo. Vnetnih procesov zato ne smemo potlačiti, temveč lahko zgolj skrbimo, da ostajajo v določenih okvirjih. Za uravnavanje odziva telesa z vnetji seveda skrbijo encimi.

Encimi prav tako na mestu vnetja odstranjujejo imunske komplekse iz antigenov (povzročiteljev vnetja) in protiteles (beljakovin, ki nevtralizirajo antigene). Če encimi teh imunskih kompleksov ne bi odstranjevali iz telesa, bi se ti začeli nabirati v sklepih in tkivih, kjer bi povzročili nadaljnja vnetja. Poleg tega encimi aktivirajo makrofage, ki požirajo poškodovano in odmrlo tkivo.

Po končanem procesu vnetja encimi skrbijo, da se edem (oteklina) povrne v prvotno stanje, kar zmanjša bolečino na mestu vnetja. S spodbujanjem rasti novega tkiva poskrbijo, da je proces celjenja zaključen.

Encimska terapija pri revmatskih obolenjih

Revmatska obolenja se v grobem delijo na degenerativna in vnetna revmatska obolenja. Slednja se lahko izrazijo kot več kot 100 različnih bolezni (artroza, artritis, ankilozirajoči spondilitis, itd.). Eden najbolj značilnih znakov revmatskega obolenja je bolečina, ki jo encimi dokazano učinkovito blažijo.

Encimska terapija pri trombozi

Encimi pomagajo pri zdravljenj telesnih poškodb, saj z uravnavanjem strjevanja krvi nadzorujejo celjenje ran. Uravnoteženo strjevanje krvi omogoča, da se krvavitev zaustavi, hkrati pa ni strjevanje krvi tako intenzivno, da bi nastajali krvni strdki, ki bi povzročili zamašitev žil (trombozo).

Encimska terapija pri avtoimunskih obolenjih

Ko imunski sistem pomotoma napada celice lastnega organizma, govorimo o avtoimunskih boleznih. Mednje prištevamo revmatoidni artritis, multiplo sklerozo, hashimotov tiroiditis, lupus in celiakijo. Kot smo že omenili, pride pri poškodbah do vnetnih procesov, ki so pri avtoimunskih obolenjih kronična.

Imunski sistem je pri avtoimunskem obolenju zašel iz ravnovesja – kje so torej encimi, da bi ga spravili na prave tire? Velika verjetnost je, da je bilo encimov za uravnavanje imunskega sistema premalo že pred nastankom bolezni, kaj šele da bi uspeli blažiti vnetja po izbruhu.

Ker imunski sistem zmotno zaznava telesu lastne celice kot tuje organizme, sprošča ob »napadu« na telo protitelesca, ki se vežejo na domnevne antigene in tvorijo imunske komplekse. Ti antigeni so pravzaprav avtoantigeni, npr. sklepni hrustanec, ki ga protitelesca napadajo v primeru revmatoidnega artritisa, ali živčevje v primeru multiple skleroze.

Pri vseh avtoimunskih boleznih se je jemanje encimov izkazalo za učinkovito, še posebej v zgodnjih fazah bolezni.

Encimska terapija pri rakavih obolenjih

Tekom življenja se celice neprestano delijo. Pri prepisu informacijo lahko pride do napake, celica mutira in postane rakava. Imunski sistem prepozna tovrstne celice in nadnje pošlje makrofage, ki jih požrejo. Ampak ob enem predpogoju: zdravem imunskem sistemu.

Vsakdo izmed nas ima v sebi na stotine mutiranih celic, vendar ob normalno delujočem imunskem sistemu to ne predstavlja težave. Problem nastane, ko se rakave celice vztrajno množijo, združujejo in sčasoma tvorijo tumor.

Tudi v primeru rakavih obolenj se domneva, da bi encimi lahko okrepili imunski sistem in ga podprli v boju proti nastajajočim rakavim celicam. Encimska terapija v primeru rakavih obolenj se uporablja kot spremljevalna terapija, ob stalnem nadzoru zdravnika ali terapevta.

Jemanje encimov

Način jemanja encimov prilagodimo bolezenskim težavah, ki jih želimo odpraviti. Pri težjih obolenjih se encimi vbrizgavajo neposredno v krvni obtok. V preventivni namen se največkrat uporabljajo tablete, dražeji in kapsule. Če vsebujejo encime, ki bi jih lahko želodčna kislina poškodovala, morajo biti oviti v posebno zaščitno plast.

Nekateri encimi nimajo težav z želodčno kislino. V izdelku Enzymatin se nahaja 11 encimov, ki izboljšujejo prebavo beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob ter lahko nepoškodovani prečkajo želodec. Dodani vitamini E, D3 in B12 pomagajo okrepiti encimsko delovanje.

Pred pričetkom jemanja encimov se posvetujmo z zdravnikom ali terapevtom, saj nekateri encimi redčijo kri in bi lahko tako imeli negativno delovanje ob sočasnem jemanju določenih zdravil, pred operativnimi posegi ali v času nosečnosti.

Encimi so torej gonilna sila telesa, ki omogoča potek najrazličnejših telesnih procesov – od prebave, zaznavanja in občutenja zunanjega sveta, absorpcije hranilnih snovi pa vse do ohranjanja kislinsko-bazičnega ravnovesja in zdravega imunskega sistema. Ob spoznanju, da s potenjem, odvajanjem strupov in naravnim staranjem izgubljamo dragocene encime, je vredno določiti stanje encimov v telesu in nadomestiti manko z jemanjem izbranih encimov.

The post Encimska terapija – rešitev za širok spekter bolezni appeared first on Avita.

V zadnjih dveh letih sem veliko poslušala različne strokovnjake za preživetje – od najbolj ekstremnih, ki imajo v podzemnih bunkerjih dovolj zaloge za 3 leta, do bolj milih, ki predlagajo, da si nabavimo vsaj dovolj pitne vode, nekaj prigrizkov in baterijo.

Kako boste ukrepali vi, je vaša odločitev. Vsem skeptikom predlagam, da za en dan simulirajo, kako preživeti brez vode in elektrike. Na eni od nemških televizij so posneli takšen dokumentarec in tri dni spremljali dve družini. Ugotovitve: potrebujemo veliko več vode, kot si mislimo in stabilno psihično stanje se poruši najkasneje drugi dan.

Sestavila sem dolg seznam, kje so zajete tudi teme, za katere si ne bi mislili, da je o njih potrebno razmišljati – pred krizno situacijo. Vsi vidimo in slišimo, da so konflikti v naši družbi vedno večji, povečujejo se krivice in socialna neenakost, ne rešujejo se problemi, kopičijo pa dolgovi.
Slovenci imamo zaradi pohodništva in kampiranja veliko stvari že doma, samo poiskati jih moramo in pregledati. Ko kupujemo hrano, kupimo 10% več in si počasi večamo zalogo. No, če v hladilniku nimate ničesar, predlagam takojšen nakup zaloge za vsaj 3 dni. Ne pozabite na otroke in domače živali.

KRIZA – kako se pripraviti: OSEBNO

• Rezerve hrane in vode za 3 mesece (+ krizni nahrbtnik)
• Naučiti se veščin, ki koristijo v kriznih razmerah (borilne veščine, tuji jeziki, vrtnarjenje, preživetje v naravi)
• Psihološko se pripraviti na hude čase
• Lastni dom v največji meri urediti samozadostno (energija, živila)
• Poskrbeti za samooskrbno preskrbo z vodo
• Investirati v svoje zdravje
• Imeti zanesljivo transportno sredstvo (“normalen” avto + rezervno gorivo)
• Začasno bivališče v geopolitično varni državi (+ učenje njihovega jezika)
• Kolikor je mogoče plačevati z gotovino

KRIZA – kako se pripraviti: FINANCE

• Več TRR; odprtje TRR v finančno stabilnejših državah
• Nabaviti gotovino in izdelke za izmenjavo, za 12 do 24 mesecev (samo za izredne razmere)
• Prodaja nepremičnin, ki niso sanirane po najnovejših smernicah
• Izogibanje investicijam in naložbam (zaradi državnih dolgov)
• Natančno nadzorovanje in načrtovanje svojih izdatkov
• Oblikovanje likvidnih rezerv za investiranje po končanem gospodarskem kolapsu
• Previdnost pri investiranju v delnice (crash)
• Dvig gotovine (različne valute), tudi za krizne situacije
• Zmanjšati dolgove in preprečiti nastanek novih
• Nakup žlahtnih kovin (ohranitev kupne moči, izmenjava v krizi)

BLACKOUT – kako se začne in kako se obnašati

• Kako prepoznamo blackout:
  – Preverimo varovalke v električni omarici.
  – Imajo elektriko v sosednjih hišah?
  – Deluje radio (potrebujemo baterije!)? Poslušajmo sporočila.
  – Deluje internet in mobitel? Pokličimo oddaljenega prijatelja ali znanca.
• Po izpadu elektrike iz omrežja izključimo vse naprave.
• Poslušamo radio. Brez panike.
• Zberemo vse družinske člane na enem mestu. Ostanemo doma.
• Ne telefoniramo, če ni nujno.
• Varčujemo z vodo, po nekaj urah lahko natočimo vodo v lonce, prazne steklenice ali kad.
• Ne uporabljamo dvigala oz. preverimo, ali je kdo ujet v dvigalu in poiščemo pomoč.
• Najprej pojemo živila, ki se bodo najprej pokvarila. Ne odpiramo zamrzovalnika, če ni nujno.
• Čim manj odpadkov.
• Ko pride elektrika, postopoma priključimo aparate in naprave.

Zakaj se pripraviti na izredne razmere?

• 3 minute človek zdrži brez kisika
• 3 ure človek preživi brez toplote
• 3 ure brez svetlobe in razum se začne čudno obnašati
• 3 dni lahko človek preživi brez vode
• 3 tedne lahko preživimo brez hrane
• 3 tedne lahko preživimo brez komunikacije

BLACKOUT – Prva pomoč/kisik

Brez kisika ali ko močno krvavimo, preživimo 3 minute. Ne morete poklicati pomoči, ampak se morate sami pripraviti na medicinsko prvo pomoč.

• Tečaj prve pomoči (osvežitev na 2 leti)
• Vedeti, kje se v kraju nahajajo točke z reševalci (gasilci, zdravniki, bolnišnica, civilna zaščita, vojska, občina in KS)
• Škatla s prvo pomočjo, tudi zaščitna odeja
• Potrebna osebna zdravila (z zalogo najmanj 3 tedne)
• Široko delujoči antibiotik
• Sredstva proti: prehladu, driski, bolečinam, kalijev jodid (radioaktivnost)
• Sredstvo za razkuževanje (večjih površin)
• Razkuževalec ran
• Termometer za merjenje vročine
• Krema za pike insektov
• Zaščitna maska (CBRN ali najmanj FFFP2/3)

BLACKOUT – Toplota

Brez toplote preživimo 3 ure. Brez elektrike ne deluje ogrevanje na olje in plin. Samo na kamine/peči se lahko zanesemo.

• Spalna vreča
• Podlaga za splano vrečo
• Pečka (na plin, petrolej, les – drva ali peleti)
• Merilec za CO2
• Zaloga kuriva za najmanj 3 tedne
• Sveče
• Vžigalice, vžigalnik, čajne svečke (za najmanj 3 tedne)
• Po potrebi: šotor za zmanjšanje prostora za ogrevanje

BLACKOUT – Svetloba

Brez elektrike ni svetlobe. Brez svetlobe že po 3 urah začnemo biti panični in anksiozni, ustrašimo se vsakega šuma in lahko nas zagrabi panika.

• Svetilka za osvetlitev prostora, sveče
• Žepna svetilka z dovolj veliko močjo (razdalja), baterije in možnost za polnjenje baterij (solar)

BLACKOUT – Voda in pijača

Odrasli brez vode preživimo 3 dni, otroci 1 dan. Ko zmanjka elektrike, po 12 do 24 urah voda ne bo več tekla iz pip.

• Mini prenosni filter za vodo (2.000 litrov)
• Voda za kuhanje (prefiltrirana)
• Voda za stranišče (3 x 5 litrov na osebo – za 3 tedne 350 litrov)
• Preveriti, kje so naravni vodni viri
• Prenosno stranišče ali velika posoda, nadomestne vrečke: najmanj 40 na osebo
• Alternativa za stranišče v stanovanjih: vrečke za WC školjko in mačji pesek
• Toaletni papir

BLACKOUT – Komunikacije/informacije

Brez elektrike ne delujejo nobene komunikacijske naprave. ne vemo, kako dolgo bo trajala kriza in kako gre sorodnikom/prijateljem. To lahko vodi k paničnim napadom.

• Analogen radio na baterije ali ročni pogon, solarno napajanje, avtoradio
• Baterije in akumulatorji za najmanj 3 tedne
• Walkie Talkie 2 kosa

BLACKOUT – Hrana

Odrasli preživimo 3 tedne brez hrane, vendar smo brez hrane manj sposobni

• Glej seznam obrokov, načrtuj za 3 tedne, 3 obroke na osebo (cca. 1.500 kcal/dan)
• Po potrebi: hrana za dojenčke + dodatna voda
• Po potrebi: hrana za domače živali + dodatna voda
• Prehranska dopolnila (vitamini, minerali, encimi, probiotiki, beljakovine)
• Kuhalnik + gorivo za 3 tedne
• Odpirač za konzerve
• Lonec za kuhanje
• Papirnate brisače v roli
• Vrečke za odpadke (100 kosov)

BLACKOUT – Dolgčas

• Igre in igralne karte, šah
• Sestavljanke, ročna dela, pobarvanke
• Knjige

BLACKOUT – Higiena

Brez elektrike in vode je težko skrbeti za osebno higieno. Vendar je potrebno, da ne zbolimo (bakterije, okužbe, karies, uši).

• Milo za 3 tedne
• Higienski izdelki: zobna ščetka (brez električnega pogona!), zobna pasta, higienski vložki/tamponi, kreme in losjoni
• Rokavice za čiščenje
• Dezinfekcijsko sredstvo
• Vlažilni robčki za 3 tedne, za vsako osebo!
• Po potrebi: plenice, otroški puder, vlažilna krema

BLACKOUT – Elektrika

• Hladilnik/zamrzovalnik: 400 – 800 W, luči: 15 – 100 W na luč
• Mobitel 15 W, prenosnik 100 W, računalnik 130 – 300 W
• Vodna črpalka (poplave): 100 – 3000 W
• Dovolj goriva za agregat

BLACKOUT – Pripomočki, orodje, varovanje

• Ročna svetilka (vedno pripravljena, pri roki)
• Sveče
• Vsaj mini solarni polnilec
• Žepni nož
• Baterije za alarmno napravo
• Sredstva za obrambo: solzivec, zračna pištola, drugo po potrebi
• Rezervni rezervoar za gorivo v avtu (možnost pobega, poslušanje radia)
• Orodje (brez električnega pogona) za popravila
• Gasilni aparat
• Merilec za CO2
• Vrtna cev
• Posode za gašenje požara

BLACKOUT – Nahrbtnik za pobeg

Takšen nahrbtnik bomo na žalost potrebovali hitreje kot bi nam bilo ljubo (poplava, potres, plaz, mraz, kemična onesnaženost, požar)

• Nahrbtnik, s prostornino >45 l in dobrim sistemom za nošenje
• Nadomestna obleka (perilo, nogavice, majica, pulover), toaletni papir
• Primerna obleka, kapa in rokavice, vodoodporni čevlji, delovne rokavice
• Cerada ali šotor
• Osebna zdravila, prva pomoč
• Pribor, kozarec in krožnik, steklenica za vodo, odpirač za konzerve
• Zemljevidi okolice, fotoaparat, kompas
• Fotografije družinskih članov (pomoč pri iskanju)
• Vodni filter (<= 0,1 mikron + ogleni filter + predfilter)
• Prehrana za 3 dni/osebo
• Posode za pijačo 1 – 3 litre (npr. zložljive)
• Lonec + kuhalnik + kurivo, vžigalnik
• Beležka in pisalo
• Denar, sredstva za izmenjavo (cigareti, zlato/srebro)

BLACKOUT – Dokumenti

• Kateri dokumenti so pomembni?
• Kje je mapa z dokumenti?
• Kopije dokumentov na USB ali na telefonu?

BLACKOUT – Kaj je potrebno pred krizno situacijo?

• Dogovoriti se za točko srečanja, če ni možno komunicirati.
• Vedno dovolj bencina v avtomobilskem tanku (cca. za 200 km).
• Se pozanimati za sedež RK, civilne zaščite, gasilcev, policije …
• V avtu imeti rezervni kanister.
• Se pripraviti, da bomo morali sorodnike negovati sami.

BLACKOUT – Načrtovanje obrokov 

• Tabela načrtovanje obrokov

BLACKOUT – Nasveti, kako se še pripraviti

• Na TRR nimamo večjih vsot denarja, tudi nimamo vsega denarja pri eni banki.
• Ne najemajmo novih kreditov.
• Banka ne bo naš prijatelj v kriznih časih.
• Doma imamo dovolj gotovine za pokritje stroškov za 2 do 3 mesece.
• Vrednost denarja lahko omilimo z nakupom zlata/srebra.
• Predčasno poplačamo kredite, se dogovorimo za nižjo obrestno mero, naredimo plan B, če bo prišlo do visoke inflacije ali bomo izgubili službo in ne bomo mogli odplačevati kredita.
• Razmislimo o predčasnem izplačilu pokojninskih in življenjskih zavarovanj, odvisno od situacije in časa varčevanja.
• Načrtovane večje nakupe izvedemo čim prej – vrednost denarja pada, cene se višajo.
• Investirajmo veliko v svoje znanje.

The post Kako se dobro pripraviti na krizne situacije appeared first on Avita.

Dva izmed hormonov, ki se sproščata iz trebušnega maščevja, se imenujeta leptin in adiponektin. Regulirata občutek lakote in sprejem hranilnih snovi. Količina leptina se povečuje s količino telesne maščobe. Visoke ravni leptina signalizirajo našim možganom, da smo siti in da v tistem trenutku ne potrebujemo nobenih hranil. Nizke vrednosti pa povzročajo napade lakote, ki nas silijo k brskanju po hladilniku in obisku najbližje restavracije s hitro hrano.

Pri ljudeh z visoko telesno težo se seveda sprošča velika količina leptina, zato po prej omenjenem pravilu ne bi smeli občutiti pretirane lakote. Žal pa postanejo živčne celice v možganih, ki so receptorji za leptin, čedalje bolj preobremenjene, kar posledično vodi do odpornosti na leptin. Zaradi stalne pretirane količine leptina v krvi, postane telo sčasoma neobčutljivo na njegovo delovanje – zaviranje apetita. Še več, odpornost na leptin, ki nastane kot posledica debelosti, povzroča nebrzdan občutek lakote, kar slej ko prej vodi k še večjemu obsegu trebuha. Prav zaradi te odpornosti so terapije z leptinom povsem nesmiselne.

Trebušna maščoba povečuje možnosti za nastanek sladkorne bolezni

Pri ljudeh s preveliko telesno težo je mogoče opaziti tudi znižano vrednost hormona adiponektina v krvi. Nizka raven adiponektina vodi k oslabljenemu delovanju inzulina, kar imenujemo tudi odpornost na inzulin.

Naloga inzulina je, da zmanjšuje vrednost sladkorja v krvi. Če je delovanje inzulina zaradi zmanjšanih vrednosti adiponektina oslabljeno, se dvigne raven sladkorja v krvi in s tem tudi nevarnost za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.

Raziskave so potrdile, da povzročajo snovi, ki se sproščajo iz trebušne maščobe, neobčutljivost receptorjev za inzulin. Zaradi tega je motena oskrba celic z glukozo. Takšno stanje vodi v začaran krog: odpornost na inzulin – povišan krvni sladkor – povečano izločanje inzulina. Celice trebušne slinavke se sčasoma utrudijo in tako nastane kronična sladkorna bolezen tipa 2, ki zahteva nadzorovano in redno vbrizgavanje inzulina.

Zaradi trebušne maščobe lahko naraste nivo holesterola

Ker inzulin vpliva tudi na presnovo maščob, nam preti tako povišanje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi kot tudi zamaščenost jeter.

Kombinacija debelosti, visokega krvnega sladkorja in naraščajočih vrednosti krvni maščob velikokrat vodi k nadaljnjim zdravstvenim težavam, kot sta visok krvni pritisk in arterioskleroza. Nastanek slednje je še posebej pogosto povezan s trebušno maščobo.

Trebušna maščoba je škodljiva za srce

Zdravstvene študije so pokazale, da debelost (še posebej pa debel trebuh) znatno povečuje tveganje za nastanek kardiovaskularnih obolenj, pri tem najbolj izstopa povečano tveganje za razvoj arterioskleroze.

Poleg tega izločajo tkiva trebušne maščobe vnetne snovi, imenovane citokini. Med citokine spadata tudi tumorski nekrozni faktor (TNF) in interlevkin-6. V kolikor te snovi v veliki količini krožijo po telesu, se organizem nahaja v stanju prikritega kroničnega vnetja. Takšno kronično vnetje je nesporno povezano z nastankom arterioskleroze. Arterioskleroza vodi k povišanemu krvnemu tlaku (ta je bil lahko zvišan že prej) in nenazadnje tudi k srčni ali možganski kapi.

Trebušna maščoba povečujejo verjetnost za nastanek tromboz in embolij

Naslednja vrsta snovi, ki jih v primeru povečanega trebuha telo pospešeno izdeluje, so inhibitorji aktivatorja plazminogena (PAI). Gre za posebne beljakovine, ki igrajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi in delujejo kot zaviralci fibrinolize.

Izraz »fibrinoliza« (iz lat. »raztopiti«) označuje raztapljanje krvnih strdkov, ki ga telo samo opravi. Fibrinoliza torej skrbi za to, da je kri vedno tekoča in brez strdkov, žilni sistem pa varen pred trombozami in embolijami.

Ko pride v telesu zaradi trebušne maščobe do pretiranega izločanja inhibitorjev aktivatorja plazminogena, je telo nezmožno skrbeti za urejen proces fibrinolize. To privede do upočasnjenega razgrajevanja krvnih strdkov, ki lahko sčasoma prerastejo v večje trombe. Ti lahko zamašijo žile na določenem predelu in povzročijo trombozo. Še slabše je, če se trombi ločijo od žilnih sten in postanejo embolusi – krvni strdki, ki prosto plavajo v krvnem obtoku. Embolusi lahko povzročijo embolijo ali srčno kap.

Debel trebuh ima torej zelo neugoden vpliv na zdravje srčno-žilnega sistema. Prizaneseno pa ni niti dihalnim potem in celo miselnim procesom, ki prav tako utrpijo škodo v primeru povečane trebušne maščobe.

Trebušna maščoba lahko povzroči astmo

Pri vsakem vdihu se trebušna prepona skrči, potisne trebušne organe navzdol in razširi prsni koš. V pljučih nastane vakuum, zato zrak vdre vanje.

Prevelika količina trebušne maščobe ovira proces dihanja, zato dihamo bolj plitvo. Predebeli ljudje velikokrat sopejo oz. so »kratke sape«. Dihi so kratki in hitri, zato se pljuča ne napolnijo v celoti. Poleg tega lahko snovi, ki jih izloča trebušna maščoba, doprinesejo k nastanku in razvoju vnetnih procesov v pljučih, ki še dodatno otežkočajo dihanje in prinašajo astmatične težave.

Zaradi trebušne maščobe je tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni večje

Pravi razlogi za nastanek Alzheimerjeve bolezni še dandanes niso povsem znani. Dolgo so znanstveniki predvidevali, da je nagnjenost k bolezni podedovana. Zdaj je jasno, da igrajo genetski dejavniki pomembno vlogo zgolj v 5-10% primerov.

Kot dejavnike tveganja pa bi veljalo izpostaviti – poleg obremenjenosti telesa z aluminijem – različna predhodna obolenja. K tovrstnim obolenjem sodijo prav bolezni, ki smo jih do sedaj povezali s trebušno maščobo – obolenja srčno-žilnega sistema, povišane vrednosti holesterola in odpornost na inzulin oz. sladkorna bolezen.

Nove študije ne le potrjujejo vlogo trebušne maščobe za nastanek prej omenjenih bolezni, temveč jo tudi neposredno povezujejo s povišanim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni.

Trebušna maščoba povečuje nevarnost za nastanek raka

Kot da vsa ostala tveganja še ne bi bila dovolj, pa trebušna maščoba povečuje tudi verjetnost za nastanek raka. Znanstveniki predvidevajo, da je to posledica že večkrat omenjenih kroničnih vnetnih procesom, ki jih povzročajo snovi, ki jih sprošča trebušna maščoba. Med temi snovmi se znajdejo tudi hormoni, ki povzročajo raka na gastrointestinalnem traktu, kot je npr. rak na črevesju, rak na požiralniku, rak trebušne slinavke in rak na jetrih.

The post Prevelik trebuh – zdravstvene posledice appeared first on Avita.

1. Pomanjkanje vitamina D

Raziskave kažejo, da 40 do 60 % ljudem primanjkuje vitamina D; odstotek je še večji med nosečnicami. Strah pred škodljivimi posledicami sončenja, delo in bivanje v zaprtih prostorih so povzročili, da smo ljudje premalo zunaj, na sončni svetlobi. Vitamin D tvorimo sami, a je za to treba biti na soncu, seveda brez zaščitnih krem. Dobra novica je, da zadošča 20 minut sončne svetlobe na dan. Žal je le poleti sonce dovolj močno, pozimi si pomagamo s prehranskimi dopolnili (z vsaj 1000 IE vitamina D). Pomanjkanje vitamina D sčasoma povzroči še veliko hujše težave: diabetes, visok krvni pritisk, srčno kap, depresijo, težave z dlesnimi, multiplo sklerozo.

2. Pomanjkanje določenih aminokislin (npr. lizina) in elementov (silicij, železo, cink)

Osnovni gradniki las so beljakovine. Če telo nima dovolj ustreznih beljakovin, se to najprej pozna na laseh, ki začnejo izpadati, postanejo krhki in tanki. Telo obstoječe zaloge beljakovin hrani za delo vitalnih organov, lasje so na zadnjem mestu po pomembnosti, zato pomanjkanje beljakovin najprej opazimo prav pri laseh. Prehrani moramo dodati dovolj kakovostnih beljakovin (največ lizina je v žitih in rižu) ter mu zagotoviti minerale organskega izvora, torej iz sadja in zelenjave.

3. Hormonsko neravnovesje

Že sredi 30-ih začne proizvodnja nekaterih hormonov v ženskem telesu upadati, kar lahko pripelje do hormonskega neravnovesja. Več o tej temi smo pisali v članku Na moji glavi je vedno manj las.

4. Stres in nezdrave življenjske navade

Slabšanje kakovosti las je lahko prvi pokazatelj, da smo duševno in fizično preobremenjeni. Lasje zaradi teh preobremenitev nehajo rasti, saj telo življenjske sile hrani za delovanje vitalnih organov, med katere lasje ne sodijo. Lasje zastajajo v rasti, po 2 do 3 mesecev izpadejo in postajajo čedalje bolj redki. Ponovno je treba vzpostaviti čustveno in fizično ravnovesje in se naučiti upravljati s stresom. Pozitivni učinki ponovnega ravnovesja se bodo kmalu pokazali tudi na laseh.

5. Težave s ščitnico

Slabo delovanje ščitnice je eden najpogostejših vzrokov za tanke lase pri ženskah. Zaradi motenj v delovanju ščitnice več las izpade kot pa jih začne rasti, zato jih je sčasoma na glavi čedalje manj.

6. Zakisanost

Sodoben način življenja, premalo spanja, nezdrava prehrana, pomanjkanje gibanja in sončne svetlobe, ne vodijo le v hormonsko neravnovesje, pač pa tudi v številne druga neravnovesja v funkcijah v telesu, ki jih telo čedalje težje uravnava. Porušeno kislinsko bazično ravnovesje v telesu zaradi pomanjkanja mineralov vodi v kronično zakisanost telesa. Da bi telo obdržalo življenjsko pomembno ravnovesje, začne minerale jemati tudi iz las, in njihova kakovost se hitro poslabša. Rešitev: razkisanje telesa in uživanje bazičnih mineralov organskega izvora.

7. Škodljive kemikalije v izdelkih za nego las

Številni izdelki za nego las vsebujejo strupene kemikalije, ki poškodujejo lase. Pri tankih laseh zato izdelke za nego las izbiramo bolj pazljivo. Še zlasti pogost je Natriumlaurysulfat, ki slabi imunski sistem in poškoduje lasni folikel. Rešitev: svetujemo uporabo kakovostnih bazičnih izdelkov za lase (npr. Gel za tuširanje + šampon Ovimed), ki lase okrepijo.

The post Tanki lasje appeared first on Avita.

Z nadležnim hrupom v ušesih mora živeti kar 10 do 15% prebivalstva, kar pomeni več milijonov ljudi po vsem svetu. Pojavi se lahko samo v enem ušesu ali v obeh.

Tinitus ne poslabšuje zgolj kakovosti življenja, temveč nas lahko za daljše časovno obdobje oropa spanca ter vodi v depresije in pojav tesnobe. V primeru akutnega tinitusa je mogoče pričakovati, da bo odzvanjanje samo izginilo v obdobju pol leta, pri kroničnem tinitusu pa prizadeti osebi na prvi pogled ostane malo upanja za izboljšanje in ozdravitev. Kronični oz. dolgotrajni tinitus prizadene približno 1% prebivalstva.

Glasnost zvokov, ki jih oseba sliši, je lahko zelo različna. V nekaterih primerih tinitus povzroča tihe zvoke, ki jih ob nežni glasbi ali pogovoru z lahkoto ignoriramo in slišimo samo v tišini, včasih pa je zvok zelo glasen in moteč (bobnenje, rjovenje, pokanje, udarjanje).

Kako pride do pojava tinitusa?

Povzročiteljev tinitusa je kar nekaj. Prevelika količina nabranega ušesnega masla (cerumna) spada med vzroke, ki jih najlažje odpravimo. Iz tradicionalne kitajske medicine vemo, da je tinitus vedno povezan z jetri – z nepravilnim delovanjem, preobremenitvijo, preveliko količino strupov.

Drugi možni vzroki so:

• ušesne infekcije,
• motnje ravnotežja,
• ledvična obolenja,
• hormonske motnje,
• jemanje zdravil (tinitus je stranski učinek več kot 250 zdravil, med drugim antibiotikov in zdravil z acetilsalicilno kislino),
• bolezni vratne hrbtenice (npr. nestabilnost vratne hrbtenice),
• bolezni v predelu zob ali čeljustnega sklepa,
• izpostavljenost močnemu hrupu (glasna glasba, petarde, ognjemeti, udar strele…),
• Menierova bolezen (motnja v notranjem ušesu, ki povzroča vrtoglavico in motnje sluha),
• zmanjšano delovanje ščitnice,
• kronično povišan krvni tlak in bolezni srca,
• alergije in presnovne motnje
• ter v redkih primerih tudi tumorji (npr. tumor slušnega živca).

Kronično vnetje kot vzrok za pojav tinitusa

Tinitus je najpogosteje posledica dlje trajajočega vnetnega procesa, ki povzroči slabšo prekrvavitev notranjega ušesa. Vnetje notranjega ušesa je za razliko od vnetja srednjega ušesa manj opazno in boleče, zato lahko dolgo ostane skrito in nezdravljeno. Takšno vnetje, ki počasi »tli«, vendar ni nič manj nevarno od akutnega vnetja. Kronična vnetja po telesu povzročajo huda obolenja, kot so arterioskleroza, multipla skleroza, rak, črevesne bolezni, in prav nič drugače ni s kroničnimi vnetji notranjega ušesa. Poškodbe tkiv in celotnih struktur v kombinaciji s pomanjkljivo prekrvavitvijo so glavni krivec za pojav tinitusa.

Vnetja povzročajo tkivni hormoni, imenovani prostaglandini, zaradi katerih pride do zoženja in zamašitve krvnih žil. Zmanjšan pretok krvi poslabša preskrbo s kisikom in povzroči nabiranje limfne tekočine v notranjem ušesu. Pritisk v notranjem ušesu se zaradi navedenih dejavnikov poveča, slušni živec pa je tako močno stimuliran, da zaznava tudi zvoke, ki jih v resnici ni – pojavi se tinitus.

Vnetje je naravni telesni odziv na poškodbe tkiva. Na ta način želi telo odstraniti poškodovane celice in sprožiti proces obnove. Tako je v primeru akutnega vnetja, ki je za telo pravzaprav koristno. Drugače je pri kroničnem vnetju, ki vztraja v telesu zelo dolgo časa in je povod za nastanek resnih obolenj.

Zdravljenje tinitusa z uradno medicino

Zdravljenje tinitusa v uradni medicini je usmerjeno v odpravljanje vnetnih procesov. V prvi fazi je osredotočeno na jemanje protivnetnih zdravil, kot je kortizon. V številnih primerih protivnetna zdravila resnično pomagajo, kar priča o izvoru motnje v vnetnem procesu. Težava je v tem, da kortizon deluje le tako dolgo, dokler ga jemljemo, po prenehanju zdravljenja pa se tinitus lahko vrne, saj poglavitni vzrok za nastanek vnetja ni bil odpravljen.

»Izklopite« tinitus

Tinitus je opozorilni znak, da vnetja najverjetneje ne potekajo samo v notranjem ušesu, temveč tudi drugod po telesu, zato ga moramo jemati kot pomembno opozorilo. Dobra novica pri tem je, da je mogoče kronična vnetja tako v notranjem ušesu kot drugod po telesu pozdraviti ali pa vsaj ublažiti s spremembo prehrane in življenjskega sloga. Z zdravljenje tinitusa je potrebno pričeti čim prej, saj si s tem močno povečamo verjetnost za ozdravitev.

Protivnetna prehrana pri tinitusu

Čeprav se sliši enostavno, pa zahtevajo korenite spremembe prehrane veliko potrpljenja in volje. Začnimo pri uživanju svežih živil z veliko hranilnimi snovmi in antioksidanti. V ta sklop živil spada raznovrstna zelenjava (še posebej zelena listnata), pa tudi sadje, oreščki ter olja in maščobe z nenasičenimi maščobnimi kislinami.

Če je le mogoče, iz prehrane izključimo sladkor, žita in mlečne izdelke. Meso, jajca in ribe naj bodo iz ekološke pridelave. S tem se izognemo veliki količini ostankov zdravil v mesu, hkrati pa ima takšno meso ugodnejše razmerje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami.

Za preprečevanje vnetij potrebujemo kar največ omega-3 maščobnih kislin, ki jih, poleg ribjega olja, najdemo tudi v lanenem in konopljinem olju. Omega-6 maščobne kisline, ki v prevelikih količinah spodbujajo vnetja (določen delež pa jih vseeno potrebujemo), najdemo v sončničnem olju, margarini, itd.

Krepitev jeter in imunskega sistema

Za še intenzivnejši boj proti vnetjem in tinitusu v prehrano vključite protivnetna zelišča in začimbe, kot so kurkuma, ingver, regrat, origano in česen. Rastline z grenčicami, kot je regrat, so odlične za čiščenje jeter. Le zdrava jetra se lahko uspešno borijo proti vnetjem.

Stanje vnetij nadzoruje tudi imunski sistem, ki ga okrepimo s sladkim korenom, koprivo, ameriškim slamnikom, rmanom, kamilico in timijanom.

Pomen antioksidantov pri tinitusu

Pri izbiri sadja se osredotočimo na tiste, ki imajo malo sladkorja, a veliko antioksidantov: jagodičevje, kivi, papaja, rdeče pomaranče, grenivke… antioksidanti so pomembni predvsem za uničevanje prostih radikalov, ki so eden izmed dejavnikov za pojav vnetij (povzročajo poškodbe celic).

V kolikor se odločimo za jemanje prehranskih dopolnil, naj bodo izvlečki pridobljeni iz rastlin, alg ali sadja, saj nimajo negativnih stranskih učinkov, ki se lahko pojavijo pri večjih količinah sintetičnih antioksidantov. Med najmočnejšimi naravnimi antioksidanti so astaksantin, OPC in krilovo olje, ki poleg antioksidantov vsebuje tudi omega-3 maščobne kisline v obliki, ki jo telo zlahka uporabi.

Vitamini skupine B pri tinitusu

Vitamini skupine B (B-kompleks) so pomembni gradniki mielinske ovojnice, ki obdaja živčevje. V primeru pomanjkanja vitaminov iz te skupine so živčne celice bolj dovzetne za vnetja in poškodbe, ki sprožijo tinitus.

Čiščenje črevesja in razstrupljanje pri tinitusu

V kolikor je absorpcija v črevesju slaba, nam jemanje vitaminov in drugih hranilnih snovi ne pomaga, saj jih telo ne more uporabiti. Zato so čiščenje črevesja, razstrupljanje in vzpostavitev zdrave črevesne flore ključnega pomena pri vseh kroničnih obolenjih, med drugim tudi pri kroničnem tinitusu.

MSM pri tinitusu

Organsko žveplo (metilsufonilmetan ali MSM) je odlična pomoč pri vnetjih, saj jih blaži, deluje pa tudi razstrupljevalno in pomaga pri krepitvi ter regeneraciji imunskega sistema.

Magnezij pri tinitusu

Magnezij je mineral, ki uspešno zavira vnetja, vendar ga prehrani pogosto primanjkuje. V primeru že razvite bolezni so potrebe višje kot običajno, zato moramo zaužiti okoli 800 mg dnevno.

Preverimo prisotnost prehranskih preobčutljivosti in alergij ter predhodnih vnetij

Morebitne preobčutljivosti in alergije na določena živila oz. snovi v živilih so močni sprožilci vnetij. Med najbolj problematičnimi sta laktoza in gluten.

Poleg tega lahko tinitus nakazuje na obstoj drugih vnetij v telesu (mrtvi zobje, vnetje sinusov), zato pogovor s specialistom ne bo odveč. Preverimo tudi obstoj morebitne estrogenske dominance (neravnovesje hormonov).

Sproščanje in alternativne oblike zdravljenja

Razčistimo notranje konflikte in si redno privoščimo sprostitev. Še posebej pomembno je sproščanje predela čeljusti in vratu (npr. z masažo), saj so ti deli neposredno povezani s predelom ušes. Zobozdravnik naj preveri, ali imamo morda težave z nepravilnih ugrizom ali nočnim škrtanjem oz. stiskanjem z zobmi, ki povzročijo napetost mišičevja v tem predelu. Po odpravi težav lahko izgine tudi tinitus.

Odločimo se lahko za alternativne oblike zdravljenja, ki so odlično dopolnilo drugim celostnim ukrepom – akupunktura, homeopatija, osteopatija, refleksna masaža stopal, bioresonančna terapija,…

Izogibajmo se glasni glasbi, kričanju in stresnim situacijam. Ob tem je pomembno, da se ne umikamo v osamo, temveč krepimo prijateljske in družinske vezi. Poslušanje mirne glasbe je odlična rešitev za preusmeritev pozornosti

Menjava prostora, v katerem spimo

Pojavljajo se domneve, da lahko tinitus sproži tudi močno elektromagnetno valovanje. Vsaj za nekaj časa poskusimo spati v drugem prostoru in na ta način ugotovimo, ali je bila težava v izpostavljenosti sevanju.

Preusmerimo pozornost

Čeprav je »radio tinitus« zelo nadležen in ga ni moč nemudoma ugasniti, pa se lahko naučimo živeti z zvoki in sčasoma preusmerimo pozornost na druge stvari. Sčasoma jim možgani pričnejo odmerjati čedalje manj pozornosti in jih zato lažje preslišimo (podobno kot pri brnenju hladilnika v prostoru, na katerega se navadimo). Ker je za to potrebno tudi kakšno leto, je potrpežljivost vsekakor ključ do uspeha.

The post Tinitus: utišajte nadležno šumenje v ušesih appeared first on Avita.

Glavoboli, vrtoglavica, šumenje v ušesih, kratka sapa in vsesplošen občutek mlahavosti so simptomi, ki jih običajno pripišemo vplivu stresa, resničnega vzroka zanje pa ne iščemo. Osebnega zdravnika velja seznaniti z njimi. V kolikor vzrok tiči v previsokem krvnem tlaku, se lahko sistematično in naravno lotimo odpravljanja težave.

Kaj je krvni tlak?

Krvni tlak je sila, s katero kri deluje na stene krvnih žil. Srce deluje v dveh taktih. Ko se razširi, vanj vstopi kri, ko se stisne, potisne kri po telesu. Na minuto srce utripne približno sedemdesetkrat. Utrip lahko čutimo na zapestju ali vratu. Krvni tlak uravnavajo hormonalni in živčni sistem, ledvice in srčno-žilni sistem. Največji vpliv imata dva dela vegetativnega dela živčevja – simpatični del deluje kot pospeševalec (zvišuje pritisk), parasimpatični pa kot zaviralec (znižuje pritisk).

Vrednosti krvnega tlaka

Optimalni krvni tlak znaša manj kot 120/80 mmHg (milimetrov živosrebrnega stolpca). Pri tem prva številka označuje sistolični krvni tlak (tlak, ko srce potisne kri po žili), druga pa diastolični krvni tlak (tlak, ko srce počiva in nastopi tišina). Merjenje je potrebno večkrat ponoviti, saj za marsikoga že samo merjenje predstavlja manjši stres, ki povzroči dvig krvnega pritiska.

O normalnem krvnem tlaku govorimo pri vrednostih 120-129/80-84 mmHg.
O visoko normalnem krvnem tlaku govorimo pri vrednostih 130-139/85-89 mmHg.
Hipertenzijo 1. stopnje označujejo vrednosti 140-159/90-99 mmHg.
Hipertenzija 2. stopnje nastopi pri 160-179/100-109 mmHg.
Alarmantna hipertenzija 3. stopnje pa se pojavi pri vrednostih nad 180/110 mmHg.

O izolirani sistolični hipertenziji govorimo, ko vrednosti sistoličnega krvnega tlaka znašajo nad 140 mmHg, diastolični krvni tlak pa ostaja nižji od 90 mmHg. Zvišan je torej samo sistolični (zgornji) krvni tlak.

Zniževanje krvnega tlaka ima običajno pozitiven učinek tudi na vrednosti sladkorja in holesterola v krvi, saj se ti problemi velikokrat pojavljajo sočasno, spremlja pa jih bolj ali manj izražena debelost. Ko se vsi štirje simptomi pojavijo sočasno, govorimo o metaboličnem sindromu. Z znižanjem sistoličnega krvnega tlaka za 10 mmHg in diastoličnega za 5 mmHg zmanjšamo verjetnost za nastanek obolenja srca in ožilja kar za tretjino!

Zdravnik vam bo pri rahlem povišanju svetoval previdnost pri izbiri živil in spremembo življenjskega sloga, pri višjih vrednostih pa predpisal zdravila. Pri zdravilih seveda ne gre brez stranskih učinkov, zato se v zgodnjih fazah bolezni raje poslužujmo naravnega zdravljenja, če stanje ni preveč resno. Eden izmed najbolj pogostih stranskih učinkov zdravil za znižanje pritiska je ravno prenizek krvni tlak. Če ga opazimo, se moramo o tem pogovoriti s svojim zdravnikom. Tablet vseeno ne smemo samovoljno prenehati jemati.

Dejavniki za nastanek visokega krvnega tlaka:

• dednost
• starost nad 45. let
• moški spol
• prevelika telesna teža
• kajenje
• čezmerno uživanje soli
• čezmerno pitje alkoholnih pijač
• premajhna telesna dejavnost
• izpostavljenost stresu, hrupu, prepirom
• druge bolezni (tumorji, ki vplivajo na hormone, alergije in preobčutljivosti, žilna obolenja, ledvične bolezni, spalna apneja …)
• zdravila (kontracepcija, antirevmatiki, kortizon …)
• prehod v drugo življenjsko obdobje (menopavza, pokoj)
• psihološke predispozicije: perfekcionizem, samokritičnost

Pravi vzroki za nastanek visokega krvnega tlaka

Zgoraj opisani dejavniki sicer povečujejo možnost za nastanek visokega krvnega tlaka, vendar običajno glavni vzrok za nastanek tiči globoko v telesu. Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov za nastanek visokega krvnega tlaka.

1. Zakisanost telesa

Zdravo telo samo regulira ravnovesje kislin in baz v organizmu. Brez težav uravnovesi začasen presežek škodljivih kislin. Če je naš organizem stalno pod stresom, hkrati pa se premalo gibljemo in uživamo nezdravo hrano, ima telo močno oteženo nalogo, ki je ne zmore več dobro opravljati. Zakisanost, ki nastaja zaradi presežka kislin, škoduje z vidika naravne medicine celotnemu telesu, spremeni tudi gostoto krvi. Zaradi stalnega stika s kislino krvne celice izgubijo prožnost in odmrejo. Kri se zgosti, krvni obtok pa upočasni. Da bi kri kljub temu prišla v vse dele telesa, jo mora srce črpati z večjo močjo – z višjim pritiskom.

O razlogih za zakisanost telesa smo že večkrat pisali. Glavna vzroka za zakisanost sta nepravilna prehrana in nezdrav življenjski slog.

Pri izbiri živil si najbolj škodujemo, če jemo živila, ki so močno predelana in polna strupov. Njihov škodljiv učinek še dodatno potencirajo prevelike količine soli, kofeina, alkohola, nikotina, sladkorja in stresa ter premajhne količine kakovostne pitne vode, spanja in gibanja.

2. Stres in psihične obremenitve

Veliko bolnikov z visokim krvnim tlakom ima skupno lastnost: pogosto se obremenjujejo in so zaskrbljeni. Čutijo potrebo po tem, da vse naloge opravijo 100% uspešno – ne samo tiste, ki jim zadajo drugi, temveč tudi tiste, ki si jih zadajo sami. Takšne želje in pritiski povzročajo stalen stres.

Ker so strogi do sebe, pričakujejo popolnost tudi od drugih. Če je ti ne dosežejo, so perfekcionisti jezni, vendar tega ne dajo jasno vedeti. Jezo zadržujejo v sebi, kar povzroča notranji nemir in še dodatno zvišuje nivo stresa. Stresni hormoni avtomatsko dvigujejo krvni pritisk. To je davni mehanizem telesa, ki nas pripravi na napad ali beg. Če je stres kroničen, povzroča oksidativno škodo na ravni celic. Poškoduje krvne žile in s tem dviguje krvni tlak.

3. Kontracepcijske tablete

Pri ženskah je eden izmed vzrokov za povišan krvni pritisk lahko jemanje kontracepcijskih tablet.

4. Oslabelost ledvic

Če so ledvice oslabele, poskušajo izločati hormon, ki dviguje pritisk, da bi tako pospešile prekrvavitev organa in ponovno vzpostavile normalno delovanje. Pri povišanem krvnem tlaku je potrebno vedno v ozir vzeti ledvice, saj jim kronično povišan krvni tlak zelo škodi.

5. Povišane vrednosti sečne kisline

Podoben učinek imajo povišane vrednosti sečne kisline. Če vemo, da imamo previsoke vrednosti sečne kisline in občasne napade protina, moramo slediti ukrepom za zniževanje krvnega tlaka.

6. Nakopičeni nanosi v žilah

Da lahko arterijske in venske žile vzdržujejo stalen krvni tlak, morajo biti stene žil prožne in fleksibilne. Če postanejo toge in krhke, se na problematičnih mestih začnejo nabirati obloge, da bi zapolnile nastale vrzeli. Zaradi oblog se premer žil zmanjša, krvni pritisk pa naraste, saj lahko le tako telo potisne zadostno količino krvi do vseh telesnih celic. Ob tem se bistveno poveča verjetnost za trombozo (strdke) in kap.

Žile postanejo bolj krhke tudi zaradi pomanjkanja folne kisline, vitamina B6 in vitamina B12, kar vpliva na dvig homocisteina v krvi. Homocistein je strupni presnovni odpadek, ki povzroča kronična vnetja in oksidacijo maščobnih kislin – sestavnega dela sten krvnih žil.

Jemanje kalcija v kombinaciji z vitaminoma D in K preprečuje nalaganje oblog na stene žil. Vitamin D poskrbi za absorpcijo kalcija iz črevesja, vitamin K pa za to, da kalcij pristane v kosteh in se ne naloži na stene žil.

7. Oksidativen stres

Bakterije, strupi, presnovni ostanki, kisline in kemikalije prav tako spodbujajo oksidativni stres, ki povzroča poškodbe ožilja. Če nam primanjkuje antioksidantov, ki bi ulovili proste radikale, je oksidativna škoda neizbežna.

Kako se izogniti nastanku povišanega krvnega tlaka?

1. Pazite na zdravo telesno težo.
2. Zmerno gibanje naj postane del našega vsakdana.
3. Alkohol in kavo uživamo v zelo majhnih količinah.
4. Opustimo kajenje.
5. Jedi zmerno solimo (največ 5 gramov na dan). Sol nadomeščamo z začimbami in zelišči. Izogibamo se že pripravljeni, industrijski hrani, ki vsebuje za potrebe ohranjanja okusa, videza in konzerviranja ogromne količine soli.
6. Dnevno uživamo sveže stisnjene sadne in zelenjavne sokove.
7. Poslužujemo se metod sproščanja – joga, meditacija…
8. Privoščimo si spanec, počitek in sproščanje. Izogibajmo se stresnim situacijam in hitenju.
9. Preverimo stanje ledvic ter vrednosti sečne kisline in homocisteina v telesu.
10. V primeru psihičnih obremenitev se obrnemo na psihoterapevte.

Prehrana za zniževanje krvnega tlaka

Krvni tlak bomo dolgoročno najbolj učinkovito zmanjšali z zdravo bazično prehrano. Sem sodijo naslednja živila: ajda, krompir, rdeča pesa, lubenice in hruške. Priporočajo se živila, bogata s kalijem, ki deluje kot antagonist natriju v soli. Uživajmo stročnice, janež, koprive (čaj, pesto, kot priloga), zeleno, cvetačo, špinačo, zelje, peteršilj, banane, papaje, datlje, marelice, fige, rozine, orehe in kostanje. Posladkamo se lahko s koščkom temne (vsaj 80%) čokolade, ki vsebuje veliko polifenolov in le malo sladkorja. Od zelišč nam bodo najbolj pomagali baldrijan, sivka in melisa.

Prehranska dopolnila, ki naravno znižujejo krvni tlak

• Omega-3 maščobne kisline – krilovo olje, laneno olje, itd. (skrbijo za elastičnost krvnih žil, izboljšujejo pretočnost krvi
• Kalij
• Magnezij (sprošča napetosti v ožilju)
• Koencim Q10
• L-arginin – v stročnicah, nesoljenih oreščkih, itd. (razširja krvne žile)
• Izvleček česna (naravno redči kri in tako izboljšuje pretočnost)
• Vitamin D – v kombinaciji z vitaminom K in kalcijem
• Antioksidanti

The post Visok krvni tlak – tihi ubijalec appeared first on Avita.

Perfekcionizem je prizadevanje za doseganje popolnosti. Ta cilj je pogosto nedosegljiv, zato lahko pretirano strmenje k popolnosti prinese le razočaranje. Najbrž smo že vsi kdaj načrtovali popoln vikend oddih, želeli skuhati popolno kosilo ali ustvariti popoln videz za zabavo. Naši poskusi so se pogosto bolj klavrno končali. Seveda ni nič narobe s tem, da poskušamo iz vsake situacije iztisniti največ, vendar se moramo zavedati, da le redke stvari v življenju potekajo brezhibno in da so napake sestavni del življenja.

Težnja po odličnosti tako sama po sebi ni slaba, saj človeka motivira, da se pri doseganju ciljev zares potrudi. Razlika med zdravo težnjo po odličnosti in perfekcionizmom se pojavi pri samih ciljih in občutkih, ki se pojavijo ob morebitnem neuspehu. Pri zdravi težnji po odličnosti so cilji visoki, a stvarni, medtem ko si perfekcionist določi cilje, ki so redko dosegljivi.

Človek, ki teži k odličnosti, bo ob morebitnem neuspehu nezadovoljen, vendar ne tesnoben in nesrečen. Prav tako bo tak človek razporejal svojo energijo v skladu s pomembnostjo ciljev in jo ne bo trošil vse do meje izčrpanosti, kar je značilno za perfekcioniste. Nenazadnje pri osebah, ki želijo doseči odličnost, samovrednotenje ni odvisno od doseganja ciljev, saj ostanejo stabilni kljub morebitnim napakam in hitro okrevajo po neuspehu.

Za perfekcioniste je poleg tega značilno čezmerno upoštevanje pravil, pretirana točnost, varčnost, togost, nenehna zaposlenost z delom in nezmožnost sprostitve. Nalogam, ki jih opravljajo, posvetijo izjemno pozornost in v njih vložijo vso svojo energijo. Napakam se želijo na vsak način izogniti, saj jih dojemajo kot znak neuspeha.

Strah pred napakami in neuspehom predstavlja osrednjo motivacijo oseb, ki stremijo k popolnosti. Prepričani so, da so zaželeni, spoštovani in uspešni le, če vse naredijo brezhibno in brez napak. Nekateri raziskovalci trdijo, da posamezniki z visokimi ideali kompenzirajo lastne občutke manjvrednosti in želijo na tak način dokazati, da so dovolj dobri, pridni in vredni.

Težnja, da bi delo opravili brez napak, jih žene, da opravilu posvetijo toliko svoje energije, da ga le redko končajo ali pa s končnim rezultatom nikoli niso zadovoljni. Zaradi tega pogosto spregledajo del, ki so ga opravili dobro.

Na to nas opominja kratka zgodba o budističnem menihu, ki je v svojem samostanu želel zgraditi zid iz tisočih kamnov. Zavzeto se je lotil dela in se trudil, da bi kamne postavil čim bolj enakomerno. Ko je končal z delom, je zgrožen opazil, da dva kamna stojita postrani. Kmalu za tem je prišel nek obiskovalec in občudoval novozgrajen zid. Menih je bil presenečen, da obiskovalec hvali njegovo površno delo. Vprašal ga je, ali ne vidi dveh ukrivljenih kamnov. Obiskovalec mu je odvrnil, da jih je seveda opazil, vendar je videl tudi vseh ostalih 998, ki so dobro postavljeni.

Popolnost v sodobni družbi

Ideal popolnosti se začne oblikovati v otroštvu in nas spremlja skozi celotno življenje. Z odraščanjem sprejemamo nase vedno večje odgovornosti in dolžnosti, zato vedno težje izpolnimo lastne visoke zahteve.

Predvsem ženske smo nagnjene k temu, da želimo uskladiti popolno kariero, ljubko družinsko življenje, kvaliteten partnerski odnos in ob vsem tem še poskrbeti za svoje potrebe. Zato ni presenetljivo, da kar 48 odstotkov žensk navaja, da so njihove visoke zahteve glavni sprožilec stresa, medtem ko je pri moških ta delež nekoliko nižji in znaša 37 odstotkov.

Študije dodatno kažejo, da je perfekcionizem pogostejši pri mlajših osebah, prav tako se njihov delež konstantno povečuje. Raziskave navajajo, da se je v zadnjih dvajsetih letih za 10 odstotkov povečal delež mladih, ki strmijo k lastni popolnosti.

Za 33 odstotkov se je zvišal delež oseb, ki menijo, da drugi od njih pričakujejo popolnost, medtem ko se je za 16 odstotkov povečal delež ljudi, ki od drugih pričakujejo, da bodo bili popolni. Številni avtorji menijo, da so navedene številke vsaj delno posledica življenja v kapitalistični družbi, ki je izrazito usmerjena k dosežkom in stalni želji po nečem boljšem, hitrejšem in sposobnejšem.

Iluzijo popolnosti dodatno ustvarjajo mediji, ki nam dnevno prikazujejo zgodbe uspešnih ljudi in nasvete, kako lahko tudi mi dosežemo popolno postavo, službo in nasploh ideal popolnosti. To je tesno povezano s prepričanjem, da vsak kuje svojo srečo. Kdor torej ne doseže določenega bogastva in prestiža, velja za manj sposobnega in sam nosi odgovornost, da tega ni dosegel.

V družbi imamo po drugi strani jasno postavljena pričakovanja do posameznikov, zato se ljudje nenehno primerjamo med seboj, kar dodatno stopnjuje pritisk na posameznika, da dela preko svojih zmožnosti.

Težnjo k popolnosti kasneje prenašamo na svoje otroke, saj morebitni neuspeh naših potomcev dojamemo kot lasten neuspeh. Dodaten razlog je bojazen, da otrok ne bo sprejet in da ne bo imel dobrih pogojev za integriranje v družbeno okolje. Tretji razlog je, da še vedno lovimo sanje, ki jih sami nismo dosegli.

Vsa previsoka starševska pričakovanja lahko prej ali slej v otroku vzbudijo neprijetne občutke in ga spremenijo v otroka, ki si želi na vsak način ugajati staršem. Otrok, ki bo v otroštvu podvržen visokim pričakovanjem, ne bo mogel razviti zdravega odnosa do pričakovanj in bo s tem nadaljeval začaran krog želje po popolnosti.

Pasti perfekcionizma

Osebe, ki strmijo k popolnosti, si postavljajo zelo visoke standarde, s čimer se pretirano obremenjujejo, prav tako se težko soočijo z morebitno kritiko ali neuspehom, ki ju jemljejo zelo osebno. Zaradi tega pogosto občutijo krivdo, razočaranje ali sram. Rešitev, s katero bi se znebili neprijetnih občutkov, vidijo v tem, da so še boljši in še bolj pridni. S tem seveda še poglobijo občutke neuspeha, kar lahko dolgoročno vodi do nizke samopodobe, izgorelosti, tesnobe, samomorilnih misli ali depresije.

Perfekcionizem ne določa zgolj tega, da želimo določene naloge opraviti na najboljši možen način, ampak se odraža na vseh preostalih področjih, med katere zagotovi sodi stremljenje k popolni postavi in popolnemu izgledu, kar se izraža v pretirani skrbi za zunanji videz.

Pretirano obremenjevanje z videzom nemalokrat vodi v razvoj motenj hranjenja. Prav tako perfekcionisti pogosto pričakujejo podobne standarde od ostalih, zato imajo mnogokrat majhno socialno mrežo in težave z vključevanjem v skupino.

Kako preprečiti nadvlado perfekcionizma nad nami?

Pretirano strmenje k popolnosti človeka hromi, izčrpava in na telesu pušča resne fizične in psihične posledice. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj nasvetov, kako lahko zmanjšamo perfekcionizem in izboljšamo kvaliteto svojega življenja.

1. Spremenimo svojo miselno naravnanost

Zavedati se moramo, da sprememb ne smemo pričakovati čez noč, saj lahko pričakovanja znižujemo le postopoma. Najprej je potrebno pregledati vsa področja, kjer se perfekcionizem kaže, nato pa izbrati posamezno področje, na katerem želimo zavestno nižati svoja pričakovanja. Seveda ni realistično, da si bomo popolnoma prenehali prizadevati za odlično opravljeno delo, vendar si moramo postopoma dovoliti napake.

2. Uživajmo v danem trenutku

Ljudje, ki stremijo k popolnosti, usmerjajo vso svojo pozornost na prihodnost, saj trenutno stanje služi le za primerjavo, kako daleč so od želenega cilja. Osredotočeni so na to, da zapolnijo vrzel med resničnostjo in željami, zato težko prepoznajo lepoto trenutka in uživajo v njem.

Zapise o pomenu uživanja v danem trenutku najdemo že v starodavnem zgodovinskem epu Bhagavad-gita, ki po vsem svetu slovi kot dragulj indijske modrosti. V njem Šri Krišna poučuje zaupnega prijatelja Ardžuno o tem, da naj ne hrepeni zgolj po sadu svojih dejanj, ampak naj poskuša delati čim bolje v danem trenutku.

Do podobnih ugotovitev prihajajo avtorji novejših raziskav. Harvardski doktorski študent Matthew Killingsworth je ustvaril aplikacijo za telefone, ki vam ob naključno izbranih trenutkih dneva zastavi nekaj preprostih vprašanj, o tem, kaj počnete, ali vam med dejavnostjo odtavajo misli in kako se počutite v danem trenutku.

Izsledki raziskave kažejo, da tavanje misli bolj vpliva na samo počutje kot sama vrsta opravka, s katerim smo ob izbranem trenutku zaposleni. Kakršnokoli fantaziranje, skrb ali premišljevanje, ki ni vezano na trenutno opravilo, v nas pogosteje vzbuja negativne občutke. Raziskava torej potrjuje, da je človek najbolj srečen, ko je polno prisoten v trenutku, medtem ko nas beg iz  trenutne situacije pogosto dela nesrečne.

Večjo prisotnost v danem trenutku lahko dosežemo s tehnikami sproščanja, med katerimi je zelo uspešna tehnika čuječnosti. Pri omenjeni tehniki gre za zavedanje dogajanja v sedanjem trenutku. Zavedamo se svojih misli, občutkov in zunanjega dogajanja, vendar jih ne presojamo ali drugače analiziramo. Miselni proces torej zamenjamo s procesom čutenja. Pomembno je, da se vedno znova vračamo v stanje čuječnosti, ko ugotovimo, da je našo pozornost odneslo drugam.

3. Optimizirajmo delovni učinek

Osebe, ki se trudijo doseči popolnost, vlagajo ves svoj trud v določeno opravilo, kar pa ni vedno najbolj smotrno in učinkovito. O tem, da je smiselno optimizirati delovni učinek govori t.i. Paretovo načelo ali pravilo 20/80. To temelji na predpostavki, da z 20 odstotkov vloženega dela dosežemo kar 80 odstotkov uspeha. Za preostalih 20 odstotkov rezultatov moramo vložiti 80 odstotkov truda, zato je neproduktivno in neučinkovito, da si za cilj postavimo stoodstotni oziroma popolni rezultat.

Razmerja so seveda lahko večja ali manjša, zato tega pravila ne smemo jemati dobesedno. Kljub temu je bistveno, da pri vsaki nalogi prepoznamo ključne dejavnike, ki prispevajo levji delež h končnemu rezultatu. Zaradi tega je smiselno, da pri posameznemu opravilu vidimo celotno sliko in se ne zapletamo v podrobnosti. Prav tako je dobro, da že od samega začetka pustimo nekaj prostora za napake, saj le pripravljenost na neuspeh omogoča končni uspeh.

The post Bodi srečen, ne popoln appeared first on Avita.

Ameriški zdravnik dr. Stanley Bass je več kot 50 let preučeval medsebojno povezanost prebave in vrstnega reda živil. Po njegovem mnenju je bilo prav uživanje hrane v pravilnem zaporedju poleg postenja ključ do urejene prebave. Odločno je zavračal uporabo zdravil za ta namen. Svojo teorijo je uspešno izvajal v praksi, tudi na sebi, saj je doživel častitljivih 95 let.

Proces prebave je skrbno opazoval pri vojaku, ki je bil ustreljen v trebuh, kar je povzročilo veliko luknjo v trebuhu in prebavnem traktu. Skoznjo so zdravniki lahko nazorno videli potek prebave, pri čemer so ugotovili, da se hrana po zaužitju ne meša kaj dosti, temveč po črevesju potuje v istem zaporedju kot ob zaužitju.

Tudi testiranje na podganah, ki so jih hranili s hrano različnih barv (črno, belo, rdečo), je pokazalo, da se barve v iztrebkih niso pomešale.

Otroci spontano uživajo hrano v pravilnem zaporedju – dokler se ne vmešamo odrasli

Dr. Staney Bass je ugotovil, da otroci spontano uživajo hrano v pravilnem zaporedju, če jim ne zapovemo, v kakšnem vrstnem redu morajo živila pojesti. Navadno instinktivno začnejo s sadjem, ki je lahko prebavljivo, nato s solato, siri in šele nazadnje z mesom, ki je najtežje prebavljivo. Pri zadnjem obroku, ki je najtežje prebavljivo, so že razmeroma siti, zato ga pojedo najmanj.

Takšen vrstni red je priporočal tudi dr. Bass – začnemo z najlažje prebavljivimi živili, težje prebavljiva pa si prihranimo za konec. Po njegovem prepričanju torej ni priporočljivo uživati lubenice za sladico po glavnem obroku, pri katerem smo zaužili pečenega piščanca s krompirčkom. Lubenica bi se sicer prebavila zelo hitro, ker pa smo jo pojedli za težko prebavljivim obrokom, bo na vrsto prišla šele, ko se bosta prebavila krompir in meso (več ur) – do takrat pa bo v črevesju že zavrela, pri čemer bodo nastajali plini in alkohol. Prav to povzroča številne črevesne težave – od napihovanja, zgage, spahovanja, vetrov pa vse do bolečin.

Kakšen je pravilni vrstni red uživanja živil?

Metoda prehranjevanje po dr. Bassu ne zapoveduje, katera živila naj bi jedli, temveč v kakšnem vrstnem redu jih je smotrno zaužiti. Dr. Bass se je zavedal pomena encimov, ki razgrajujejo določene skupine živil. Ti lahko optimalno delujejo le, če so živila zaužita v pravem vrstnem redu – od najlažje prebavljivega proti najtežje prebavljivemu.

Vrstni red živil po enostavnosti in hitrosti prebave:

1. Sadje, sadni sokovi
2. Zelenjava (listnata zelenjava, korenovke – ne krompir)
3. Riž
4. Sir
5. Meso

Med lažje prebavljiva živila sodijo tista, ki imajo višji delež vode. Živila z veliko beljakovinami in maščobami so težje prebavljiva.

Uživanje jedi v tem vrstnem redu preprečuje utrujenost po obroku. Učinek bo prav nasproten – že kmalu po obroku se bomo počutili polni energije. Če bi jedi jedli v drugačnem zaporedju oz. bi si od vsake skupine živil privoščili kakšen grižljaj, potem bi prebava trajala veliko dlje, v črevesju pa bi prišlo do sproščanja plinov in kislin. Ob tem velja poudariti, da je prebava lahko optimalna in hitra le, če živila najprej temeljito prežvečimo in prepojimo s slino. S tem črevesju naredimo veliko uslugo.

Živila, na katera smo bili preobčutljivi, začnemo bolje prenašati

Zanimiva posledica uživanja jedi v pravilnem vrstnem redu je lažje prenašanje določenih živil, na katera smo bili prej preobčutljivi. Ne samo napačni vrstni red, temveč tudi napačno kombiniranje živil lahko povzroči preobčutljivostni odziv. Če npr. oreščke uživamo skupaj s sadjem, pride v črevesju do vretja, kar vodi v zgago, napihnjenost in bolečine. Sadje moramo zaužiti pred oreščkih, ki so bogati z beljakovinami, saj se sadje prebavlja bistveno hitreje.

Pogoste napake pri kombiniranju živil

SADJE

• Priljubljena kombinacija melone in pršuta je zelo neugodna za prebavo, saj z beljakovinami bogat pršut zavira prebavo melone, ki bi se sicer prebavila izredno hitro zaradi visokega deleža vode.
• Sadje, najsi bo posušeno ali sveže, bi morali uživati kot prvi del obroka oz. še na prazen želodec.
• V kolikor ga zmešamo s kosmiči, oreščki (študentska hrana), semeni ali sladili, se prebava znatno oteži in upočasni.
• Mešanje sladkega sadja s sadjem, ki vsebuje veliko kislin, se ne priporoča.
• Če uživamo več vrst sadja v enem obroku, potem najprej zaužijemo sadje z največjo vsebnostjo vode (melone, lubenice…), nato kislo sadje (borovnice, ribez, jabolka, granatna jabolka), na koncu pa najslajše sadje (hruške, kakije, banane).
• Po uživanju sadja počakamo približno 15 minut in nato nadaljujemo z naslednjo skupino živil.

PIJAČE

• Pijete sadne sokove na koncu obroka? Napaka! Tako kot sadje se tudi ti prebavijo zelo hitro, v samo nekaj minutah. Vendar temu ni tako, če so pred njimi na vrsti še sirova plošča, goveja juha, solata, pečenka…
• Tudi pitje vode med ali po obroku se ne priporoča. Najboljši čas za uživanje vode je 30 do 60 minut pred obrokom.

ZELENJAVA

• Zelenjavo in zelenjavne jedi uživamo pred škrobnatimi živili in ne skupaj z njimi.

ŠKROBNA IN BELJAKOVINSKA ŽIVILA

• Živila, bogata s škrobom (krompir, riž, rezanci, makaroni, špageti, tortelini), uživamo pred in ne skupaj z beljakovinskimi živili (torej pred mesom, ribami in jedmi iz jajc).

Čas, ki ga potrebujejo posamezna živila, da se prebavijo

V nadaljevanju navajamo nekaj živil in čas, ki ga ta porabijo, da se prebavijo – seveda v primeru, da so bila temeljito prežvečena in zaužita v pravilnem vrstnem redu.

Opomba: beljakovine iz živalskih virov se hitreje prebavijo, če so surove, kot če jih skuhamo oz. spečemo.

Jedi, ki so mešanica različnih živil

Mnoge jedi so kombinacija številnih živil iz različnih skupin. Pica je sestavljena iz testa (škrob), paradižnika (zelenjava), sira (mlečni izdelek), gobic, šunke (svinjsko meso) in številnih drugih dodatkov. Podobno velja za kosmiče, sirove štručke, lazanje, peciva in še bi lahko naštevali.

Kdor želi poskusiti metodo po dr. Bassu, bi se moral tovrstnih kombinacij izogibati. Namesto sirove štručke si raje privošči najprej kruh in šele nato sir, namesto pice pa najprej zelenjavni krožnik, nato štručko z origanom in šele na koncu malce sira ali salame.

Morda se zdi metoda malce zapletena in predstavlja odmik od načina prehranjevanja, ki smo ga kot družba navajeni. Vendar ravno v tem leži srčika problema in izvor številnih prebavnih motenj, ki so dandanes prej stalnica kot izjema.

Pomen zdrave prebave

Metoda prehranjevanja v pravilnem vrstnem redu po dr. Bassu je v prvi vrsti namenjena ljudem, ki že dlje časa občutijo kronične prebavne težave, ki se jih ne morejo znebiti. Odlično se obnese tudi ljudem s preobčutljivostmi. Seveda pa lahko ta način prehranjevanja poskusi vsak, ki se po obroku želi počutiti lahkoten in napolnjen z energijo. Kot pri vsaki spremembi, ki posega v življenjski stil, je potrebno nekaj časa in vztrajnosti, da se naučimo novega sistema uživanja hrane, ki smo ga sicer kot otroci že poznali, vendar so nas tekom odraščanja naučili drugačnih pravil.

Ljudje se razlikujemo tako po sestavi črevesne flore kot tudi po hitrosti prebave, zato lahko kos pice za nekoga ne predstavlja nobenega problema, nekdo drug pa po obroku občuti tiščanje, napenjanje in bolečine. Metoda po dr. Bassu tako ni nujno potrebna za vsakogar, je pa dobrodošla rešitev za ljudi, ki raje poiščejo vzrok tegob, kot da bi jih odpravljali (prekrivali!) s tabletami.

Tudi recepti, ki vsebujejo mešanico živil, niso sami po sebi nezdravi, predstavljajo pa več dela za naše črevesje, ki si občasno zasluži počitek in tudi čiščenje (o čiščenju črevesja smo pri Aviti že večkrat pisali). Prav varčevanje z energijo je nemalokrat ključ do ozdravitve celo pri boleznih, ki niso neposredno povezane s prebavo.

Drugi razlog, zakaj je zdrava prebava tako pomembna, je absorpcija hranil iz živil. Četudi je živilo polnovredno in bogato z vitamini, minerali in drugimi snovmi, si telo z njim ne more pomagati, če ga ne uspe temeljito prebaviti.

Nenazadnje pa velja omeniti, da uživanje hrane po metodi dr. Bassa pomaga pri hujšanju, saj bomo želodec napolnili z lahko prebavljivimi živili, ki navadno vsebujejo manj kalorij, posledično pa bomo zaužili manj mastne, kalorične hrane.

Drugi nasveti po dr. Bassu za zdravo prebavo

• Temeljito žvečenje: prebavni proces se začne v ustih. Z zobmi moramo grižljaje drobiti in prepojiti s slino (prebavnimi encimi). S tem telesu prihranimo veliko energije, ki bi jo sicer potreboval za razgradnjo večjih kosov hrane v črevesju.
• Majhne porcije: živila uživamo v zmernih količinah, saj tako skrajšamo čas, potreben za prebavo.
• Obrok naj sestavlja čim manj različnih živil. Za prebavo določenega obroka bo tako telo potrebovalo manj različnih encimov.
• Uživanje v obroku: ko si pripravimo obrok, si zanj vzamemo čas in se mu posvetimo z mislimi. Obedovanje med delom, pred televizijo ali celo med hojo ni primerno, saj hrano premalo prežvečimo, hkrati pa se tudi bistveno poveča verjetnost, da bomo uživali nezdrava (hitro pripravljena) živila. Tako zaužito hrano navadno jemo v velikih količinah, saj so misli povsem drugje, občutke sitosti pa spregledamo.
• Zdrava živila iz ekološke pridelave: Izogibamo se umetnim aromam, sladilom, ojačevalcem okusa in podobnim dodatkom, ki zmedejo naravni občutek sitosti.
• Skrbimo za zadosten vnos tekočine, najbolje mlačne vode, čaja ali kombuče, saj se občutek žeje nemalokrat zmotno interpretira kot lakota. Vode ne uživamo med ali tik po obroku.

The post Pravilen vrstni red jedi za boljšo prebavo appeared first on Avita.