Razlogi za nestabilnost vratne hrbtenice

Bolezni | 16. 05. 2018

Število ljudi z nestabilnostjo vratne hrbtenice dosega v razvitih državah sveta pandemične razsežnosti. Vzrok za pojav nestabilnosti niso samo avtomobilske nesreče, temveč tudi travmatske poškodbe v prostem času, pri gospodinjskih opravilih, športu, operacijah v splošni anesteziji kot tudi zaradi nevrotoksičnih poškodb. Prve poškodbe največkrat nastanejo že ob pričetku življenja zaradi nenaravnih tehnik poroda.

Povprečen prebivalec doživi tekom življenja kar nekaj grobih udarcev v glavo, vrat, ramena in hrbet, seštevek udarcev pa povzroči čedalje večjo nestabilnost vratne hrbtenice. Večje kot je skupno število teh drobnih udarcev, manjši udarec je nato potreben za popolno destabilizacijo vratne hrbtenice.

Ne samo večje število manjših udarcev, temveč tudi enkratni močnejši udarec je lahko vzrok za nestabilnost vratne hrbtenice.

Uradna medicina sindrom nestabilne vratne hrbtenice povezuje z lokalnimi bolečinami ter motnjami sluha, vida in ravnotežja. Pri tem pa ne vzame v ozir širše slike: nestabilnost vratne hrbtenice se lahko izraža kot številna kronična in funkcionalna obolenja na vseh organskih sistemih. Če je ne odkrijemo in zdravimo pravočasno, se slej ko prej pokaže kot obolenje več organov (komorbidnost) oz. kot ena izmed tako imenovanih »ljudskih bolezni«.

Tako se pojavijo obolenja:

  • možganov, perifernega in vegetativnega živčnega sistema,
  • vseh čutnih organov,
  • pljuč, srca, prebavil,
  • hormonskega in imunskega sistema,
  • sečnih in spolnih organov,
  • kože,
  • in gibal.

Bolniki z vnetji obnosnih votlin, tinitusom, motnjami vida, glavoboli, migrenami, bolečinami v sklepih in mišicah, astmo, srbečico, motnjami bitja srca, visokim pritiskom, debelostjo, sladkorno boleznijo, kronično utrujenostjo, motnjami koncentracije, depresijo, alergijami, menstrualnimi problemi ter drugimi težavami iščejo pomoč pri specialistih, ki se posvetijo samo določenemu delu telesa. Na nestabilnost vratne hrbtenice, ki lahko predstavlja skriti vzrok za vse omenjene težave, pa ne pomislijo niti bolniki niti zdravniki.

Posledice na celični ravni so naravnost dramatične. Zaradi presežka dušikovega monoksida se razvijejo mitohondrijopatije, kakršne so motnje presnove in motnje zagotavljanja energije, zaradi česar mora telo poseči po radikalnih odzivih, da si zagotovi preživetje. Mitohondrijopatije povzročijo škodo na genih v celičnem jedru ter na samih mitohondrijih.

Poškodbe mitohondrijev se preko matere prenesejo na otroka. Pri otrocih se kažejo kot motnje pri razvoju možganov (akustične, vizualne, kognitivne, mentalne ali socialne motnje) ter kot obolenja imunskega sistema, ki se izrazijo kot atopije (nagnjenosti k alergijam). Otroci s podedovanimi poškodbami mitohondrijev tekom otroštva prav tako prejmejo svoj delež udarcev v vratno hrbtenico, zaradi neugodnih predispozicij pa se pri njih sistemska obolenja pojavijo še posebej zgodaj. Ker to vodi v nove poškodbe mitohondrijev, se sproži prava verižna reakcija, vsaka naslednja generacija pa ima slabšo zdravstveno prognozo.

Hiter življenjski slog in družba, ki zahteva nenehno mobilnost, povzročata težave tako na duševnem kot tudi telesnem nivoju posameznika. Zdravniki so proti multisistemskim obolenjem povsem nemočni, saj se zaradi specializacije ozko posvečajo samo posameznemu organu oz. organskemu sistemu. Obravnava se zgolj obolenja z jasno vidnimi in izmerljivimi simptomi. V kolikor to ni mogoče, se simptomom pripiše psihosomatski izvor in s tem zmanjša njihov pomen. Mnogi zdravniki le s težavo sodelujejo s strokovnjaki in terapevti z drugih področij, saj se počutijo edini pristojni za diagnosticiranje določenih težav. Žal ta nekooperativnost bistveno poslabša točnost diagnoze.

Vendar bo integrativni in multidisciplinarni pristop vedno bolj pridobival na veljavi in bo sčasoma postal neizogiben.

Zaradi napredka naravoslovja so zdravniki zanemarili najpomembnejše orodje diagnostike – skrbno poizvedovanje o preteklosti bolezenskih znakov in preučevanje razvoja bolezni. Ta način diagnosticiranja so zamenjala laboratorijske preiskave in preiskave z napravami. Za akutna obolenja so tovrstne preiskave v veliko pomoč, pri kroničnih obolenjih pa žal odpovejo, saj se človeka ne obravnava kot celote. Obravnava se zgolj simptomatika posameznih organov, medtem ko različni mehanizmi kroničnih obolenj na ravni več organov nemoteno tečejo dalje.

Bolnik z nestabilnostjo vratne hrbtenice je lahko predmet obravnave pri 5 do 10 zdravnikih, vendar bo bolezen vztrajala še leta in leta, saj se ne bo odpravil poglavitni razlog za nastanek simptomov tega kroničnega obolenja. Več diagnoz bi bilo potrebno povezati v eno diagnozo, v t.i. izvorno bolezen. Žal imajo le redki splošni zdravniki uvid v povezanost simptomov. Večina se še vedno odloči za diagnostiko z napravami in zdravljenje z zdravili za posamezne simptome.

Nediagnosticirana nestabilnost vratne hrbtenice je eden najpomembnejših povzročiteljev obolenj na ravni številnih organov.

Vzroki za nastanek nestabilnosti vratne hrbtenice:

Porodi:
  • Carski rez
  • Vakuumski porod
Zdravje:
  • Splošna anestezija (s pretiranim raztezanjem vratne hrbtenice)
  • Nenadne manipulacije vratne hrbtenice (»poravnava« vratne hrbtenice)
Prosti čas:
  • Padci z dreves, lestev, oken, balkonov, padci v jaške in brezna
  • Padci na ledu, gladkih skalah, na gladkih tleh okoli bazena – katerikoli padci na hrbet, glavo, brado, vrat, ramena, čelo ali roke
  • Padci pri smučanju, rolanju, kolesarjenju, pohodništvu, drsanju, sankanju, bordanju, skakanju v vodo, otroških igrah…
Promet:
  • Trki s kolesarji, avtomobili, tovornimi vozili
  • Udeležba v prometnih nesrečah kot voznik ali sovoznik
  • Padci s kolesom
  • Padci na avtobusih ali vlakih
V službi, pri delu:
  • Raztrganine pri težaškem delu – npr. v skladišču, pri negi pacientov, pri dviganju težkih/asimetričnih bremen
  • Nošenje bremena na glavi ali ramenih
  • Brce in udarci živali – bikov, konjev, krav, ovnov
  • Padci s traktorjev, nakladalk sena, itd.
Šport:
  • Moštveni in borilni športi (nogomet, rokomet, odbojka, košarka, vaterpolo, boks, judo, karate…)
  • Jahanje, plezanje, motokros
  • Skakanje s padalom, skoki v vodo, smučanje
  • zimski športi: sankanje, bordanje, tek na smučeh, drsanje, hokej, smučarski skoki…
  • Športi, ki vključujejo mete, visoke skoke, dvige in naprave (npr. fitnes)

Visoke hitrosti, močne centrifugalne sile in težki predmeti povzročijo sprostitev močnih kinetičnih sil na vratno hrbtenico. Pri travmatičnih poškodbah se zdravijo zunanje poškodb in morebitni pretres možganov. Poškodbe vratne hrbtenice se zdravijo le, če so spremembe jasno vidne na rentgenu – kot zlomi, izstopi medvretenčnih ploščic ali poškodbe hrbtnega mozga. Anamneze kažejo, da pride do poškodb vratne hrbtenice najpogosteje pri domačih opravilih, prostočasnih dejavnostih in ukvarjanju s športom. Športniki se namreč udeležujejo številnih adrenalinskih, naravnost vratolomnih dejavnosti (poimenovanje »vratolomen« ni naključno).

Nestabilnost vratne hrbtenice ne nastane zgolj kot posledica avtomobilske nesreče (t.i. whiplash ali nihajna poškodba vratu). Čeprav se to zdi najpogostejši vzrok za nestabilnost vratne hrbtenice, pa utrpi vratna hrbtenica veliko močnejše udarce pri čisto »vsakdanjih« padcih. Pri padcu z 2,6 metrov visoke lestve na vratno hrbtenico deluje veliko večja sila (kar 7-krat večja) in to v krajšem času kot pri avtomobilskem trku s hitrostjo 105 km/h. Pri okoli 75 kg težkem človeku znaša sila na vratno hrbtenico pri avtomobilskem trku okoli 2,7 kN, pri padcu z lestve pa kar 19,1 kN. Tako močne sile v občutljivo področje lahko povzročijo nepopravljivo škodo.

Posledice nestabilne vratne hrbtenice:

1. Stres zaradi odziva simpatičnega živčevja

Zaradi premikov se skrčijo krvne žile, ki preskrbujejo možgane. Pretok se zmanjša tudi za 80%. Posledice zmanjšanega pretoka so številne: vegetativne motnje, motnje regulacije temperature in krvnega pritiska, motnje sluha in vida, tinitus, motnje koncentracije in spomina, hormonsko neravnovesje, depresije, psihoze ter povečana občutljivost na stres, močno svetlobo in hrup.

Ker živčni končiči simpatičnega živčevja vodijo skozi vratno hrbtenico, so stresu zaradi aktivacije simpatičnega živčevja izpostavljeni tudi periferni organi. Tako se lahko pojavi aritmično bitje srca, mirovanje črevesja, bledica obraza, povišan krvni tlak in še bi lahko naštevali.

Spremeni se tudi presnova snovi. Pojavi se pomanjkanje vitaminov skupine B, vitamina C, cink, magnezija, kalija in omega-3 maščobnih kislin, poviša pa se število stranskih produktov iz peroksidacije (t.i. prostih radikalov).

Ponavljajoče pomanjkanje krvi v možganih vodi v ishemije (pomanjkljivo oskrbo s krvjo v določenem tkivu). Po ponovni vzpostavitvi pretoka se prosti veliko število kisikovih radikalov, ki bistveno povišajo nitrozativni in oksidativni stres ter povzročajo poškodbe možganskih in živčnih celic.

Prav te poškodbe so povod za nastanek najrazličnejših bolezni – od možganske kapi, Parkinsonove bolezni, multiple skleroze pa vse do Alzheimerjeve bolezni. Kronični stres zaradi neprestanega vzburjenja simpatičnega živčevja je torej neposredno povezan z nastankom srčno-žilnih obolenj.

2. Aktivacija živčnih vlaken tipa C (počasi prevajajoča vlakna, ki povzročajo kronično/topo bolečino) in nevrogena vnetja

Počasi prevajajoča nemielinizirana živčna vlakna tipa C se aktivirajo in sprožijo povečano občutenje bolečine, kot tudi vnetja na perifernih organih. Živčni končiči pričnejo izločati vnetne beljakovine. Možganski centri za blaženje bolečine ne morejo več »utišati« signalov telesa, ki opozarjajo na številne in raznolike izvore bolečine v telesu – povzročajo pa jih otekanja in vnetja. Le-ta prizadenejo tako členke in sklepe kot tudi kožo.

3.  Funkcionalne motnje pri delovanju možganskega živčevja

Pogosti glavoboli, migrene, vnetja v predelu čeljusti, vnetja zobnih korenin in arterij nakazujejo na morebitne poškodbe vratne hrbtenice.

Področje oči:

  • Mrena, zamegljen vid
  • Izguba vidnega polja
  • Vrtoglavica pri premikanju oči
  • Boleče oči po dolgotrajnem branju
  • Občutljivost na močno svetlobo
  • Suhost veznice
  • Dvojni vid
  • Poslabšan nočni vid
  • »Mušice« v očeh – pojav drobnih napak na leči, za katere se zdi, da lebdijo v vidnem polju
  • Potreba po nošenju očal

Nos:

  • Oteženo dihanje skozi nos, še posebej ponoči
  • Nagnjenost k vnetjem v nosni votlini in nastanku polipov
  • Nosni izcedek, krvavenje iz nosa
  • Suha sluznica
  • Poslabšan voh

Ušesa:

  • Otežen sluh pri hrupu v ozadju, naglušnost
  • Bolečine v notranjem ušesu
  • Srbenje, ekcem ali vnetje na ušesih
  • Preobčutljivost na hrup
  • Tinitus, motnje sluha

Usta/žrelo:

  • Vnetja žrela in ustne votline
  • Otežena artikulacija z jezikom
  • Izguba okusa, draženje v ustih
  • Bolečine v žrelu
  • Povečana občutljivost ustne sluznice
  • Ugrizi pri grizenju
  • Težave s požiranjem, krči v požiralniku

Grlo:

  • Hripav glas, še posebej zjutraj
  • Odpoved glasu pri daljšem govorjenju ali petju

Žvekalni sistem:

  • Bolečine v mišicah in členkih za žvečenje
  • Nesimetrična ustna odprtina
  • Nepravilna postavitev zob
  • Vnetja zobnih korenin in dlesni
  • Parodontoza

Tilnik, ramena:

  • Poševni položaj glave, npr. pri ležanju na hrbtu
  • nespečnost
  • nemiren spanec, nočne more
  • napadi hitrega bitja srca, potenja, dviga krvnega tlaka
  • jutranje bolečine v tilniku, omotičnost, zmanjšana želja po zajtrkovanju
  • jutranje bolečine v ledvenem predelu hrbta

4. Povišanje vrednosti histamina

Pri približno 50% primerov nestabilnosti vratne hrbtenice se pojavijo povišane vrednosti histamina. Psihološki stres, telesne obremenitve in kemične snovi sprožijo hiter porast histamina.

Posledice povišanih ravni histamina so naslednje:

  • Histamin kot prenašalec živčnih signalov aktivira možgansko aktivnost in zmožnost pomnjenja. Prevelike količine histamina vodijo v razdražljivost, nemir, impulzivnost in agresivnost.
  • Krvno-možganska pregrada postane prepustna
  • Poveča se sinteza dušikovega monoksida
  • Krči gladkih mišic (črevesje, bronhiji…)
  • Napadi razbijanja srca
  • Preobčutljivost na pike žuželk ter s histaminom bogata živila in pijače
  • Urtikarija (koprivnica), ki jo povzročajo kemični, fizični in psihični stresorji
  • Cerebralna razdražljivost
  • Povečano izločanje gastrina in želodčne kisline

5. Poškodbe celic v možganih in krvno-možganski pregradi

Že najmanjše poškodbe lobanje lahko povzročijo dvig S-100, proteina možganske pregrade. Vertikalni pretresi kot je hoja po trdi podlagi, vožnja avtomobila, skoki), pa tudi nošnja bremen in zasuki v vratni hrbtenici povzročijo hiter dvig s-100. Pri kronično visokem S-100 se lahko tvorijo protitelesa in nastanejo poškodbe živčevja.

6. Nitrozativni stres

Nitrozativni stres je posebna oblika oksidativnega stresa. Pojavi se, ko v celicah nastaja preveč strupenega dušikovega monoksida. Do tega pride zaradi infekcij, obremenjenosti s strupi in nestabilnosti vratne hrbtenice.

Če se nitrozativni stres pojavlja le kratek čas, ga telo lahko nevtralizira z zadostno količino antioksidantov. V primeru, da velika količina dušikovega monoksida vztraja dlje časa, postane nitrozativni stres kroničen. Zaloga antioksidantov počasi poide, zato dušikov monoksid prizadene neposredno škodo mitohondrijem, »elektrarnam« naših celic.

Iz dušikovega monoksida se poleg tega lahko razvijejo zelo agresivni radikali (npr. peroksnitrit), ki poškodujejo celice, celične organele, mitohondrije in encime. Včasih je škoda celo nepovratna. Med poškodovanimi encimi z lahkoto pristanejo tudi tisti, ki skrbijo za gradnjo hema, kar lahko nastane dokaj pogosta, ampak malo poznana presnovna motnja pirolurija.

Nitrozativni stres povzroči dvig nivoja strupov v telesu. Povzročajo ga kemikalije, težke kovine, kronična vnetja (ščitnice, črevesja …), poškodbe vratne hrbtenice, kronične infekcije (borelija, klamidija, itd.) in pretirano/dolgotrajno jemanje L-arginina.

Posledice nitrozativnega stresa odpravljamo tudi z jemanjem vitamina B12, ki je antagonist dušikovega monoksida, povzročitelja nitrozativnega stresa.

ŠE VEČ KORISTNIH NASVETOV

Nazaj na seznam člankov
  • Trening za oči in boljši vid
    Bolezni / 26. 12. 2017

    Povsem naravno je, da se vid tekom življenja spreminja. Nenavadno pa je, da vse več ljudi potrebuje očala že v otroštvu in najstniških letih. V pomoč nam bo celostna terapija za oči, pri kateri s pomočjo igrivega treninga izboljšamo delovanje oči in izostrimo vid. Očesna terapija pri otrocih uspešno prepreči nastanek motenj vida, pri odraslih pa ublaži morebitne že obstoječe napake.

    PREBERITE VEČ
  • Na pomoč, križ me boli!
    Bolezni / 09. 11. 2017

    Poznate koga, ki ga še ni bolel hrbet? Sem spadajo išijas, bolečine v križu in vretencih. Boleč hrbet je tako pogost, da je postal že ljudska bolezen. Vsak drugi obisk pri zdravniku je povezan s takšnimi bolečinami. Od zdravnika pacienti ponavadi odidejo samo z receptom za lajšanje bolečin. Nihče pa jih ne vpraša, ali so za bolečine v hrbtu krive njihove psihične težave.

    PREBERITE VEČ

E-REVIJA AVITA

Brezplačni nasveti, dvakrat mesečno, o zdravem načinu življenja in akcijskih ponudbah.