Ali so ribe res tako zdrave?

Časi, ko se je uživanje rib na veliko priporočalo, so že zdavnaj minili. Čeprav večina prehranskih strokovnjakov še vedno svetuje redno uživanje rib, bomo v članku razložili, zakaj rib ni dobro jesti.

Težke kovine v ribah

Ribe velikokrat vsebujejo težke kovine. Če pogosto jemo ribe, lahko to negativno vpliva na naše zdravje. Največ je v njih arzena, kadmija, svinca in živega srebra.

Na pogled se ne vidi, ali riba vsebuje veliko ali malo težkih kovin. Vsebnosti sicer le redko presegajo zakonske mejne vrednosti. Vendar pa ne moremo reči, da redna izpostavljenost težkim kovinam, tudi če so vrednosti v zakonsko dovoljenih mejah, človeku na dolgi rok ne škodijo. Sploh ker so v ribah prisotne tudi druge snovi (npr. pesticidi, mikropastika).

1. Aluminij iz embalaže prehaja v ribe

Aluminij sicer ni težka kovina, spada pa med kovine s škodljivim delovanjem. Pogosto ga najdemo prav v ribah. V neki raziskavi iz leta 1997 je bilo ugotovljeno, da je vsebnost aluminija posebno visoka v ribah, ki jih ulovijo blizu obale (zaradi onesnaženosti pristanišč).

Vendar je bolj problematičen aluminij v pakirni embalaži. Nedavna študija je pokazala, da je težava največja ravno pri ribah iz pločevink: 100 % rib iz analiziranih pločevink je vsebovalo aluminij in cink.

Aluminij pa v ribe ne prehaja le iz pločevink, ampak tudi iz drugih kemikalij, ki so v embalaži, npr. bisfenola A (v skoraj 10 % analiziranih vzorcev). To mehčalo deluje na hormonski sistem in lahko prispeva k nastanku hormonskih motenj. Vse ugotovljene vrednosti pa so bile nižje od mejnih vrednosti, kot jih določa Evropska agencija za varnost hrane.

2. Živo srebro: eno največjih tveganj za zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija živo srebro uvršča med deset največjih nevarnosti za človekovo zdravje. Ribe, če jih redno uživamo, so najpogostejši vir živega srebra za človeka.

Pri živem srebru (podobno kot pri svincu) za nevarne veljajo organske spojine (npr. metil živo srebro), ki se lahko nalagajo v teles, pa tudi v možganih. 70 do 100 % živega srebra v ribah je metil živega srebra, torej organskega in zato strupenega.

Vsebnost živega srebra v ribah močno niha

Vsebnost živega srebra v ribah se razlikuje glede na vrsto rib. Ribe roparice ga na splošno vsebujejo več (npr. tuna, trska, skuša, saj, losos), saj se prehranjujejo z malimi ribami, raki in kozicami, ki že sami po sebi vsebujejo živo srebro. Zadnja leta se je vsebnost živega srebra v ribah na splošno povečala.

Nosečnice in otroci naj ne jedo rib, v katerih je živo srebro

Evropska agencija za varnost hrane svetuje, da naj majhni otroci, otroci in ženske v rodni dobi (seveda tudi nosečnice in doječe ženske) jedo le tiste vrste rib, pri katerih je vsebnost metil živega srebra nizka. Pri nosečnicah lahko metil živo srebro negativno vpliva na nevrološki razvoj ploda. Enako velja za otroke, saj se možgani po rojstvu še naprej razvijajo in bi jih lahko živo srebro poškodovalo.

Mejne vrednosti živega srebra

Od leta 1993 v EU je 500 µg/kg najvišja dovoljena vsebnost živega srebra v ribah in ribjih proizvodih. A kot običajno se tudi tu mejne vrednosti prilagajajo razmeram na trgu. Pri ribah z največjo vsebnostjo živega srebra (navadni jezik, morski pes, mečarica, jegulja) je tudi mejna vrednost določena višje, na 1000 µg/kg, saj sicer teh vrst rib ne bi smeli prodajati.

V veljavi pa je tudi strožja direktiva EU za okoljske standarde kakovosti, po kateri ribe ne smejo vsebovati več kot 20 µg živega srebra na kg sveže mase.

Vendar so mejne vrednosti iz okoljske direktive velikokrat presežene, kot so leta 2014 ugotovili avstrijski okoljevarstveniki. V 6 izmed 8 analiziranih vzorcev rib iz avstrijskih jezer in rek (zlatovčice, potočne postrvi, ozimice in krapi) je bila vsebnost živega srebra višja od dovoljene.

Trgovci pa se na okoljsko direktivo požvižgajo, saj ribe veljajo za ustrezne, če je vsebnost živega srebra nižja od 500 µg/kg, pa čeprav je to kar 25-krat več od najvišje vrednosti, ki jo določa okoljska direktiva.

3. Svinec in kadmij se kopičita v organizmu

Tudi pri svincu veljajo organske spojine za nevarnejše od anorganskega svinca. Ribe vsebujejo ravno organski svinec, torej nevarno različico. Svinec je še zlasti za otroke tako strupen, da o varnem odmerku sploh ne moremo govoriti. Svinec lahko pri otrocih povzroči okvare organov in učne težave.

Pri ribah so mejne vrednosti kadmija vedno znova prekoračene. Kakor svinec je tudi kadmij za ljudi zelo škodljiv (zlasti za jetra, ledvice in kosti).

4. Arzen v ribah: strupen ali varen?

Arzen je sicer strupen, a ribe vsebujejo predvsem organski arzen (arzenobetain), ki se v telesu niti presnavlja niti ne kopiči, ampak se hitro izloči. Zato naj bi bil toksikološko varen. Za ribe mejne vrednosti arzena niso določene, so pa npr. za riž.

V nasprotju z verjetno varnim organskim arzenom je anorganski arzen problematičen, saj se lahko v telesu kopiči in velja celo za rakotvornega. A kot kaže, tudi organski arzen ni tako varen, kot si morda mislimo. Neka britanska študija je že leta 2010 pokazala, da se tudi organski arzen v organizmu kopiči in se ne izloči tako hitro, kot so domnevali prej.

Druge škodljive snovi v ribah

Ribe pa ne vsebujejo le (težkih) kovin in mehčal, ampak tudi t. i. obstojna organska onesnaževala. To so škodljive snovi, ki se v okolju težko razgrajujejo, npr. zaviralci gorenja, dioksini in številni insekticidi, ki so že zdavnaj prepovedani, a so še vedno v prometu, npr. DDT (diklor-difenil-trikloretan), klordan in dieldrin.

Rakotvorne snovi in težke kovine (metil živo srebro, klorove spojine, dioksin itd.) se v ribah kopičijo in imajo v človeškem telesu deloma dolgo razpolovno dobo: razgradijo se šele čez več mesecev ali let.

V svoji prehrani bi torej morali imeti daljša obdobja brez uživanja rib, da bi si lahko organizem opomogel od škodljivih snovi in jih počasi razgradil. Če pa ribe jemo redno, organizem vseh teh snovi ne more popolnoma izločiti, saj vanj vedno znova vnašamo nove škodljive snovi z dolgo razpolovno dobo.

1. Zdravila v ribah

Podobno kakor velja za živali v množični živinoreji, je tudi v ribogojstvu življenjski prostor rib zelo utesnjen. Zato so tam na dnevnem redu bolezni in zajedavci – hkrati pa seveda tudi zdravila (antibiotiki ter sredstva proti zajedavcem in glivičnim boleznim).

2. Gliste v sušiju

Vedno več rib napadejo gliste, npr. vrste anisakis. Z njimi je okuženih kar 70 % atlantskih sledov, najti pa jih je tudi v več kot 70 drugih vrstah rib, in to čedalje več in pogosteje.

Te bele gliste so prisotne predvsem v ribjem drobovju. Šele po ulovu rib gliste preidejo v njihovo mišičnino, kjer jih zaužije človek.

Gliste poginejo pri kuhanju, pečenju, dimljenju in zamrzovanju (pri temperaturi, nižji od –20°C). Nevarnost okužbe z glistami torej nastopi le ob zaužitju surovih rib (če niso bile predhodno zamrznjene). Bolezen se imenuje anisakiaza. Pojavlja se predvsem na Japonskem, saj tam pojedo veliko sušija, torej surovih rib – zaradi čedalje večje priljubljenosti sušija pa že tudi drugod po svetu.

Gliste torej uničimo z zamrzovanjem in kuhanjem oz. pečenjem, zato naj ne bi škodile zdravju. Jih pa seveda vseeno zaužijemo. Če se okužite z glistami iz sušija, lahko to privede do vnetnih želodčnih in črevesnih težav.

Gliste je treba odkriti in odstraniti pri gastroskopiji – a le, če še niso prevrtale črevesne stene. V tem primeru bolnik potrebuje operacijo. Zdravil proti anisakiazi ni.

3. Ribe in tveganje za možganski tumor

Po podatkih neke kitajske študije iz leta 2020 se lahko zaradi uživanja predelanih rib za 88 % poveča tveganje za nastanek glioma, saj predelane ribe vsebujejo nitrate in nitrite. Gliom je najpogostejša oblika malignega tumorja na možganih. Sicer pa je veliko nitritov tudi v mesnih izdelkih, obdelanih z nitritno soljo za zorenje.

4. Mikroplastika v ribah

Mikroplastika je prisotna povsod v morjih in ribe jo zaužijejo s prehrano. Leta 2021 je bilo dognano, da je mikroplastiko najti v večini vrst rib, ki jih človek lovi za prehrano (npr. atlantska trska, evropski oslič, rdeči cipelj, evropska sardina).

Mikroplastika lahko škoduje človekovemu zdravju, saj utegne sprožiti ali okrepiti vnetne procese in imunske odzive.

5. Ribe in lupinarji povečajo tveganje za nastanek protina

Ribe v prehrani lahko povečajo tveganje za nastanek protina – revmatske bolezni, pri kateri zaradi kristalov sečne kisline nastopi vnetje sklepov. Ravno ribe in lupinarji vsebujejo veliko purinov. Ti se presnovijo v sečno kislino, ta pa lahko tvori kristale, ki povzročajo vnetja.

Neka raziskava iz leta 2004 je pokazala, da je tveganje za nastanek protina pri tistih udeležencih v raziskavi, ki so jedli največ rib in lupinarjev, za kar 51% višje kot pri tistih, ki so jedli najmanj rib. Pri mesu pa se je izkazalo, da imajo veliki ljubitelji mesa 41 % več možnosti, da bodo zboleli za protinom, kot ljudje, ki pojedo malo mesa. Ugotovljeno je bilo tudi, da uživanje rastlinskih živil z veliko purinov tveganja ne poveča.

6. Gojeni losos: ni primeren za nosečnice, doječe matere, otroke

Gojeni losos vsebuje občutno več škodljivih snovi kot prostoživeči. Razlog je predvsem v krmi, s katero v ribogojstvu hranijo losose. Raziskovalci zato svetujejo, naj ženske v rodni dobi, nosečnice in doječe matere ter otroci raje ne jedo gojenega lososa, temveč naj posegajo po drugih virih beljakovin in omega-3 maščobnih kislin.