Vitamin K in zdravila za redčenje krvi

Antikoagulantna terapija

Veliko ljudi mora zaradi različnih zdravstvenih težav (preprečevanje kapi, strdkov, atrijska fibrilacija, bolezni koronarnih arterij…) jemati antagoniste vitamina K, torej zdravila z nasprotnim učinkovanjem, kot ga ima vitamin K. V pogovornem jeziku jih imenujemo »zdravila za redčenje krvi«, strokovno poimenovanje pa je antikoagulanti. Najbolj poznane snovi s tem delovanjem so varfarin, kumarin in heparin.

Do zdaj je veljalo, da je jemanje vitamina K ob antikoagulantni terapiji prepovedano, zato je se pri bolnikih pogosto pojavljalo pomanjkanje tega vitamina ter kalcifikacija arterij in srčnih zaklopk. Vendar pa zadnje raziskave kažejo, da uživanje živil z vitaminom K ob sočasnem jemanju zdravil za redčenje krvi ni zgolj neproblematično, temveč celo priporočljivo za ohranjanje zdravja in preprečevanje stranskih učinkov zdravil.

Toda ali v tem primeru zdravila za redčenje krvi še učinkujejo? Vitamin K namreč skrbi za strjevanje krvi, namen jemanja antikoagulantov pa je ravno nasproten (»redčenje« krvi), zato se zdi sočasno jemanje obeh precej nelogično. Ob tem velja poudariti, da na tem mestu govorimo zgolj o zdravilih za redčenje krvi, ki so antagonisti vitamina K.

Naloge vitamina K v telesu

Vitamin K je v maščobah topen vitamin, ki se v naravi nahaja v dveh oblikah: kot vitamin K1 (fitomenadion), ki se nahaja v rastlinah in kot vitamin K2, ki ga izdelujejo bakterije v črevesju (vključno z bakterijami v človeškem črevesju), najdemo pa ga tudi v živalskem mesu. Vitamin K2 lahko razdelimo  na dva nadaljnja podtipa, in sicer kratkoverižni vitamin K2 z okrajšavo MK-4 ter dolgoverižni vitamin K2 z okrajšavo MK-7.

Naloge vitamina K v telesu so številne in raznolike. Vitamin K1 je zadolžen predvsem za strjevanje krvi, saj omogoča izdelavo faktorjev za strjevanje krvi (koagulacijskih faktorjev). Gre za posebne beljakovine v krvi, ki v primeru fizičnih poškodb poskrbijo za hitro umiritev krvavenja in pospešeno celjenje ran. Pri nekaterih ljudeh je ta funkcija zaradi genetskih napak motena, zato lahko že manjše rane predstavljajo nevarnost za izkrvavitev.

Vitamin K2 pa skrbi, da se kalcij nabira v kosteh, kjer je potreben, ne pa tudi v krvnih žilah, kje bi utegnil povzročiti poapnenje žil (arteriosklerozo). Tako zagotavlja mineralizacijo kosti, ustrezno povečevanje kostne gostote in zmanjšuje verjetnost za pojav osteoporoze.

Telo ima omejeno sposobnost hranjenja zalog vitamin K, zato je potrebno skrbeti za stalen in enakomeren vnos.

Zdravila za redčenje krvi iz skupine antagonistov vitamina K

Poznamo kar nekaj vrst koagulantov: indirektni zaviralci faktorja Xa, batroksobin, vitamin E, hementin, direktni zaviralci trombina, dabigatran, rivaroksaban in še bi lahko naštevali.

Med snovi za redčenje krvi, ki sodijo v skupino antagoniste vitamina K, spadajo varfarin, acenokumarolom, fenprokumon, atromentin in fenindion. Njihov učinek je relativno počasen, saj pričnejo učinkovati po 48 do 72 urah, zato niso primerni za zdravljenje akutnih težav. V pomoč pa bodo bolnikom z različnimi venskimi in pljučnimi težavami ter bolnikom z mehanskimi umetnimi srčnimi zaklopkami.

Antagonisti vitamina K s svojim delovanjem povzročijo znižanje nivoja vitamina K v krvi. Nastaja bistveno manj faktorjev strjevanja krvi, zato je kri »redkejša«, kar je v primeru določenih venskih in pljučnih težav zaželena indikacija.

Problem pa nastane, ker v telesu primanjkuje vitamina K tudi za druge pomembne naloge, ki jih ta opravlja. Prekine se sodelovanje z vitaminom D, s katerim prinašata kalcij iz hrane neposredno do kosti, ne da bi se kalcij ob tem nalagal na stene žil. Zaradi pomanjkanja vitamina K se poveča nevarnost osteoporoze, zmanjšane gostote kosti, hitrejših zlomov kosti in kalcifikacije žil (arterioskleroze).

Drug stranski učinek jemanja antagonistov vitamina K so notranje krvavitve, ki se pojavijo zaradi »preredke« krvi. Nekatere krvavitve so zgolj manjše (npr. iz nosu, v očesno veznico ali v mišico), spet druge pa zahtevajo takojšen obisk zdravnika (krvavitve v sečilih, prebavilih ali rodilih, bruhanje ali izkašljevanje krvi…).

Stranski učinki antagonistov vitamina K so resni, vendar jih bolniki s hudimi boleznimi zaradi težavnosti in nevarnosti svoje bolezni navadno vzamejo v zakup.

Na delovanje antagonistov vitamina K poleg vitamina K vplivajo tudi druga zdravila, in sicer antibiotiki, zdravila za zniževanje krvnih maščob, zdravila za uravnavanje srčnih frekvenc in protibolečinska zdravila.

Ali obstajajo alternative jemanju zdravil z redčenje krvi?

Bolniki, ki morajo redno jemati zdravila za redčenje krvi, pogosto iščejo naravne alternative, ki bi imele manj stranskih učinkov. Jemanje naravnih zelišč lahko moti delovanje zdravil, zato se moramo pred pričetkom jemanja o interakcijah dobro podučiti oziroma za nasvet povprašati pri terapevtu celostne medicine.

Sok goji jagod lahko na primer močno dvigne vrednosti INR, kar je lahko v določenih primerih zelo nevarno. Zelo problematična je tudi šentjanževka, ki v jetrih aktivira encim P450. Njegovo delovanje vpliva na presnovo mnogih zdravil. Negativne interakcije povzročajo tudi večje količine zelenega čaja, avokada, manga, grenivke in soje.

Med znane naravne živila oz. snovi za redčenje krvi uvrščamo ingver, cimet, kurkumo, temno čokolado, omega-3 maščobne kisline, česen, baziliko in koprivo. V kolikor jemljemo zdravila za redčenje krvi, lahko s pretiranim uživanjem iz te skupine povzročimo pretirano redčenje krvi in s tem povečamo nevarnost za notranje krvavitve. Za korenite spremembe v dieti se ne odločajmo na lastno pest, temveč ob predhodnem posvetu z zdravnikom ali terapevtom.

Z vidika naravnega celostnega zdravljenja se menjava sintetičnega zdravila za naravno zdravilo ne smatra kot rešitev težave. Veliko pomembneje je odkriti primaren vzrok za bolezensko težavo in pomagati telesu, da se samo obnovi in pozdravi.

Primarne vzroke za težave z gostoto krvi gre iskati v pomanjkanju gibanja, debelosti, kajenju, presnovnih težavah, prehrani s premalo antioksidanti in hranilnimi snovmi, sladkorni bolezni, kroničnih vnetnih procesih, jemanju kontracepcije, visokem krvnem tlaku, itd.

Pozitivni učinki uživanja vitamina K na vrednost INR

Z jemanjem antagonistov vitamina K slej ko prej povzročimo pomanjkanje vitamina K, kar ima resne zdravstvene posledice na telo. Pa vendar večina ljudi teh zdravil ne more preprosto opustiti, zato se pojavi vprašanje, ali lahko manko vitamina K nadomeščamo s prehranskimi dopolnili in kakšen vpliv ima takšno jemanje na delovanje zdravil?

Do zdaj je veljalo pravilo, da naj ljudje, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi, ne posegajo po prehranskih dopolnilih z vitaminom K, prav tako naj bi se izogibali bogatim naravnim virom vitamina, kot so rdeča pesa, koleraba, natto (fermentirana soja), živalska jetra, morska zelenjava, jajca, brokoli, špinača, itd.

Vendar so študije na bolnikih pokazale, da zadostna količina vitamina K uravnava vrednost INR v krvi. Vrednost INR v krvi določa sposobnost strjevanja krvi z določeno hitrostjo. Pri bolnikih, katerih vrednost INR niha, lahko uživanje vitamina K pomaga pri stabilizaciji vrednosti. To omogoča natančno in zanesljivo merjenje, kar je za bolnike s spremenjeno krvno sliko ključnega pomena.

Pri zdravih ljudeh znaša vrednost INR 1, pri bolnikih z različnimi obolenj, npr. nagnjenostjo k trombozi, ishemični možganski kapi ali pljučni emboliji, pa znaša ciljna vrednost med 2 do 3.

Kako je z jemanjem vitamina K z zdravili za redčenje krvi?

Kljub zgoraj navedenim prednostim jemanja K to še ne pomeni, da moramo takoj pričeti z jemanjem prehranskih dopolnil. Pred pričetkom se vsekakor posvetujmo z zdravnikom, ki bo bolje preučil možnost interakcij ter pretehtal prednosti in slabosti jemanja.

Za zadostno preskrbo z vitaminom K ni vedno potrebno posegati po dopolnilih, saj zadostuje že redno in enakomerno uživanje živil, bogatih z vitaminom K. Izogibajmo se nenadnemu pretiravanju, vendar imejmo vedno v mislih priporočen dnevni odmerek, ki ga telo potrebuje za normalno delovanje.

V kolikor se odločimo za jemanje prehranskih dopolnil, je najbolje izbrati tiste, ki vsebujejo dolgoverižni vitamin K2 (MK-7), saj ga telo lažje uporabi kot kratkoverižnega (MK-4). Seveda morajo biti odmerki MK-7 zaradi boljše absorpcije posledično nekoliko nižji.