Strupi v telesu so trdovratna nadloga

Zakaj se človeško telo ne more več uspešno samorazstrupljati?

Za poslabšano zmožnost samorazstrupljanja lahko okrivimo dva poglavitna dejavnika.

• Moderen način življenja, ki razstrupljevalne organe v telesu preobremenjuje s strupi.
• V zadnjih desetletjih se srečujemo s kemičnimi snovmi, s katerimi prej nikoli nismo prišli v stik.

V obeh primerih telesu ne preostane drugega, kot da strupe začasno odloži v tkiva. Na žalost je prostega prostora za takšne odpadne produkte čedalje manj, količina nakopičenih strupov pa se samo povečuje.

Različni strupi se odlagajo na različna mesta v telesu

Strupi, ki so topni v maščobi, se nalagajo v tkivih, bogatih z maščobo. Takšna mesta predstavljajo poleg maščobnih tkiv tudi hrbtni mozeg, živčevje in možgani.

V maščobah topni strupi so npr. živo srebro (v ribah in amalgamskih zalivkah), organske svinčeve spojine (izpušni plini), strupi v stanovanjskih prostorih (zaščitna sredstva za les in PVC), sintetične dišave (v kozmetiki, čistilnih sredstvih…), mehčalci, ostanki razredčil, dioksini …

Vodotopni strupi se nalagajo v vezivnih tkivih. Sem sodijo organske kisline (posledica napačne prehrane – kislih presnovnih ostankov), svinčeve soli in druge kovinske spojine (v barvah ali starih vodovodnih ceveh), kadmij (iz tobačnega dima) …

Hormonsko aktivni strupi (t. i. hormonski motilci) se nabirajo v ščitnici, možganih, jajčnikih in modih. Najdemo jih v insekticidih (pesticidih), sredstvih za zatiranje plevela (herbicidih) in fungicidih (sredstvih za zatiranje plesni), cinkovih soleh in antibiotikih (v živalskih produktih).

Začasno, časovno omejeno shranjevanje strupov telesu ne povzroči velike škode. V kolikor pa strupi ostanejo dlje časa v telesu, se pojavijo znaki kronične zastrupitve. In prav takšni primeri kronične zastrupitve so v uradni medicini spregledani, morda tudi zato, ker je tema zelo zapletena, zdravljenje pa mora biti zastavljeno obsežno in celostno.

Cena postavljanja tovrstne diagnoze je precej visoka, saj so praktično vsa testiranja samoplačniška. Ob tem je pacient deležen številnih kritik, zakaj se je testiranja sploh udeležil, saj naj bi bila vsa tovrstna testiranja prevara.

Uradna medicina se le stežka sprijazni z dejstvom, da so nekateri simptomi »neznanega izvora« povezani s kronično zastrupitvijo, pri kateri ni mogoče predpisati farmacevtskih sredstev, temveč je potrebno z bolnikom opraviti poglobljen razgovor, mu svetovati celostno zdravljenje in zastaviti ustrezen program razstrupljanja telesa.

Razstrupljanje: kako doseči, da bo razstrupljevalna kura zares uspešna

Izraz »razstrupljanje« se danes uporablja skoraj izključno v pogovornem jeziku, pred tem pa je bil v rabi v strokovnem medicinskem jeziku, še posebej na področju humoralne medicine. Če dandanes zdravniku omenimo, da se želimo razstrupiti, je zelo verjetno, da se bo ob omembi izraza zasmejal. In to kljub dejstvu, da je vsakdo izmed nas dnevno izpostavljen številnim strupom, tako preko dihalnih poti kot tudi črevesja in kože.

Izraz »razstrupljanje« se pogosto pojavlja v kombinaciji s postenjem in čiščenjem črevesja. Ljudje na Zahodu se okoljiskim strupom in težkim kovinam praktično ne moremo več izogniti, saj nas spremljajo na vsakem koraku. Ne glede na to, ali uživamo sadje, zelenjavo, meso, žita ali ribe – pri konvencionalno pridelanih živilih bomo povsod naleteli na ostanke škropiv, antibiotikov, hormonov in težkih kovin.

Kot je spoznal že švicarski zdravnik Paracelsus, je meja med zdravilom in strupom precej tanka. Vse snovi lahko predstavljajo strup, če so napačno odmerjene. Akutne zastrupitve uradna medicina uspešno rešuje, zatakne pa se pri kroničnih, počasi napredujočih in dolgo časa nevidnih kroničnih zastrupitvah. Neredko se kronična zastrupitev niti ne odkrije oz. prepozna.

»Priljubljeno« obliko kroničnega (samo)zastrupljanja predstavlja uživanje alkohola in kajenje tobaka. Čeprav je pitje alkohola in kajenje cigaret v družbi relativno sprejemljivo, to še ne pomeni, da je za telo kaj manj nevarno. V tobačnem dimu se tako skriva poleg nikotina (močnega živčnega strupa) še 3000 drugih strupenih in potencialno rakotvornih snovi. Pri alkoholu je strupen »samo« etanol, ki prav tako deluje kot živčni strup.

Tudi naša prehrana ni več to, kar je bila. V preteklosti so bila živila bogata z vitamini, minerali, balastnimi snovmi in drugimi hranilnimi snovmi. Takšna prehrana je telo  nahranila, ne samo nasitila, kakor današnja prehrana, ki je polna sladkorja, maščob, barvil, ojačevalcev okusa in drugih cenenih snovi.

Te snovi omogočajo proizvajalcem nizke stroške proizvodnje in visoke dobičke pri prodaji, za zdravje kupca pa jim je prav malo mar. V izdelke so doda velikanske količine sladkorja, soli in dodatkov, da se zadovolji brbončice, ki se navadijo na močne okuse umetnih živil.

Sladkor se, na žalost, nikoli ne obravnava kot potencialen strup. V majhnih količinah za telo ne predstavlja problema, vendar pa ga je v moderni prehrani toliko, da poškoduje tako zobno sklenino, živce, ledvice, oči kot tudi celotno črevesno floro. Podoben učinek na telo imajo sintetična barvila, konzervansi in ojačevalci okusa. Njihovo dolgoročno učinkovanje na telo še ni dobro raziskano. Vemo pa, da tovrstne substance niso primerne za človeško uživanje.

Problem sodobne prehrane bi lahko razvrstili v dve kategoriji:

• Prvo kategorijo predstavljajo industrijsko pripravljena živila, ki vsebujejo zdravju škodljive snovi.
• Drugo kategorijo pa predstavljajo živila, ki vsebujejo premalo hranilnih snovi (npr. zaradi gojenja na osiromašenih tleh), kar na dolgi rok prav tako vodi v razvoj zdravstvenih težav.

»Plastična« industrijska hrana za ljudi ima številne značilnosti strupov. Žal pa ni nič drugače s svežim mesom, ki je prepojeno s kemičnimi sredstvi, zdravili, cepivi in antibiotiki. Mislili bi si, da je kontaminirano meso bolj izjema kot pravilo, vendar temu žal ni tako.

Skorajda vsaka kontrola kakovosti mesa odkrije nepravilnosti, klub temu se na sistemski ravni ne zgodi kaj dosti. Ostanke antibiotikov iz živalskih prsi, bedrc in pečenk dnevno serviramo na mize, ti zaidejo v naš organizem in rušijo črevesno floro ter povzročajo še celo vrsto drugih, resnih zdravstvenih težav.

Ostanki antibiotikov v mesu bi morali sprožiti pravcati škandal, vendar dokler imajo potrošniki na voljo poceni meso, vzreditelji živine dovolj prometa, zdravniki pa dovolj bolnikov, se zdijo vsi zadovoljni.

Še en vir strupov predstavljajo oksidirane maščobe. Nenasičene maščobne kisline oksidirajo še posebej hitro, zaradi česar postanejo olja žarka. Oksidirane maščobne kisline so zdravju škodljive. Pokvarjene maščobe običajno prepoznamo po vonju in okusu. Težava se pojavi pri močno začinjenih jedeh, ki prekrijejo žarki okus, kar lahko sproži pojav akutnih zdravstvenih težav.

Škodljivost žarkih maščob povezujemo predvsem s povečano pojavnostjo policikličnih aromatskih ogljikovodiki (PAH), ki se pričnejo tvoriti pri temperaturah nad 100 stopinj Celzija, največ pa se jih pojavi pri zelo visokih temperaturah (300 stopinj). Raziskave kažejo, da imajo policiklični aromatski ogljikovodiki potencialno rakotvorno učinkovanje na organizem.

Nanodelci v hrani so strupeni, ker lahko zaradi svoje izjemno majhne velikosti preidejo celo skozi možgansko ovojnico. Do danes še ni znano, kakšne posledice ima to na človeško zdravje, zagotovo pa ne pomeni nič dobrega.

Kemikalije nas napadajo z vseh strani – prisotne so v kmetijstvu, proizvodnji in skladiščnih procesih. Že pred absorpcijo motijo delovanje telesa – glifosfat npr. moti nastajanje beljakovin, kar lahko sproži avtizem pri plodu v maternici. Sumi se, da organofosfati sprožijo pojav ADHD pri plodu. Bromirani bifenoli posegajo v presnovo ščitničnih hormonov in prav tako povzročajo okvare pri plodu. Različna sredstva za mehčanje, kot so npr. ftalati in bisfenol A uničijo krhko ravnovesje steroidnih hormonov (npr. estrogena), hkrati pa negativno učinkujejo na presnovo, rast in razvoj. Težke kovine delujejo kot zaviralci encimskega delovanja in močno poškodujejo živčne celice. Težke kovine se uporabljajo za cepiva in konzerviranje (živo srebro), zdravila (aluminij), itd.

Kemikalije se nahajajo še v topilih, izpušnih plinih, čistilnih sredstvih, lakih, barvah, sredstvih za impregniranje, gradbenih materialih (azbest) in izdelkih za široko potrošnjo. Nečistoče najdemo tudi v pitni vodi, zelenjavi in sadju s kontaminiranih zemljišč. Zdi se, da je moderen človek postal že precej odporen na različne kemikalije, saj bi takšna količina kemikalij naše prednike že zdavnaj pogubila.

Kaj lahko storimo na tem področju? Najbolj učinkovit ukrep je znižanje dovoljenih vrednosti določenih snovi v živilih. Pristojne inštitucije morajo poostriti preglede, potrošniki pa se morajo zavedati, da s svojo denarnico odločajo, kakšni izdelki se bodo nudili na policah. Če bomo zadovoljni z nizkokakovostno, poceni in kontaminirano hrano, bo ta tudi v prihodnosti na voljo na policah trgovin.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je situacija zaradi različnih zakonov veliko boljša kot pred 100 leti. Sama količina strupenih snovi, s katerimi pridemo v stik, se je znižala, problematične pa so predvsem nove kemične spojine, za katere ne vemo, kakšen učinek imajo na zdravje. Za razliko od težkih, akutnih zastrupitev izpred stoletja se zdaj pogosteje srečujemo s počasi napredujočimi, kroničnimi zastrupitvami.

Posvetimo se še eni vrsti strupov, in sicer biološko aktivnim strupom, imenovanim prosti radikali, ki so sestavljeni iz molekul kisika in dušika. Te spojine so izgubile enega izmed elektronov, zaradi česar so izjemno reaktivne. V svoji neposredni okolici iščejo molekule, katerim bi lahko odvzele manjkajoči elektron. S tem seveda uničijo biološko funkcijo dotičnih molekul – te zaradi ukradenega elektrona postanejo tudi same prosti radikal – vse skupaj pa vodi v verižno reakcijo, ki povzroči oksidativni stres. Prosti radikali se še posebej radi vežejo na lipide v celičnih membranah in s tem povzročijo nepopravljivo škodo na celici. Ko prosti radikali dosežejo mitohondrije in DNK v celičnem jedru, se celica zmaliči in rakava obolenja imajo prosto pot.

Najpomembnejši ukrep pri obravnavi zastrupitev je prepoznavanje in izogibanje strupom. Če se strupom izognemo, potem si prihranimo mučno in dolgotrajno odstranjevanje. Na žalost se kljub najboljšim namenom dandanes težko izognemo vsem strupom, ki nas obdajajo v okolju, oblačilih, prehrani in stanovanjih, saj nekateri nimajo posebnega vonja, okusa ali videza.

Kaj lahko naredimo s strupi, ki jih že imamo v telesu?

Tako klasična kot tudi celostna medicina poznata koncept razstrupljanja telesa. Obstaja kar nekaj načinov, s katerimi lahko trdovratne strupe spravimo iz telesa. V uradni medicini je dobro poznana 2,3-dimerkapto-1-propansulfonska kislina (krajše DMPS), ki se uporablja za zdravljenje zastrupitev z živim srebrom, arzenom, svincem in nekaterimi drugimi kovinami.

DMPS se vbrizga intravenozno, lahko pa jo tudi zaužijemo oralno. V telesu tvori kelat (kompleks, na katerega se kasneje vežejo težke kovine), ki se nato z urinom odstrani iz telesa. DMPS seveda ni naravna spojina in ima kar nekaj stranskih učinkov, vendar se kljub temu pogosto uporablja za razstrupljanje.

Pri zastrupitvah z gobo mušnico se uporablja visoko koncentrirana oblika pegastega badlja, ki varuje jetra pred poškodbami. Jetra so namreč »centralni logistični center« za čiščenje telesa, zato ne preseneča, da proces razstrupljanja povečini poteka v jetrih. Seveda morajo biti zdrava, da lahko uspešno opravljajo svojo funkcijo. Jetra so prav tako centrala za nadzor in predelavo snovi, ki jih mora telo nevtralizirati, pa tudi nadzor nad snovmi, ki jih telo potrebuje za izdelavo lastnih substanc.

Preko glavne žile vratnice v jetra prihajajo strupi, hranilni delci in razgrajeni delci neposredno iz črevesja, kjer se nahaja prebavljena kaša. V eni minuti se skozi žilo vratnico do jeter pretoči približno en liter krvi, napolnjene z različnimi substancami. Iz hranilnih snovi jetra sintetizirajo telesu lastne snovi, kot so beljakovine, hormoni in faktorji strjevanja krvi. Jetra predelujejo stranske produkte presnove, odstranjujejo strupe, shranjujejo vitamine ter nadzorujejo količino sladkorja, beljakovin in maščob v krvi. Prav zato je skrb za zdrava jetra tako pomemben del splošnega zdravja.

V času posta so jetra dvakratno obremenjena: odzvati se morajo na spremembo v presnovi in hkrati nevtralizirati vse strupe, ki se tekom postenja sprostijo iz tkiv. Da bi jetrom kar najbolj olajšali delo, je pomembno, da njihovo delovanje podpremo že pred postenjem – npr. z jemanjem izvlečka pegastega badlja ali grenčic.

Predpogoja za uspešno razstrupljanje sta:

• Organi morajo biti pripravljeni na proces razstrupljanja. Že pred začetkom jih podpremo s hranilnimi snovmi, povečano količino vode, izogibanjem stresu in ustreznim počitkom. Le tako bo telo pripravljeno na proces razstrupljanja, ki ga precej obremeni.
• Nakopičene strupene snovi se morajo odstraniti iz telesa počasi, da ne pride do preobremenitev in poškodb organizma. Pri razstrupljanju se strupi sproščajo iz vezivnih tkiv in maščobnih celic, zato za kratek čas naraste koncentracija sproščenih strupov v krvi.

Nekateri v vezivnih tkivih nakopičeni strupi morda ne povzročajo nobenih neposrednih težav, dokler se tekom razstrupljanja ne sprostijo nazaj v krvni obtok. Od tam lahko zaidejo v druge organe. Seveda se ob tem poraja vprašanje, ali ni morda bolje, da strupi počivajo na »deponiji«, kjer ne povzročajo nobenih (vidnih) težav?

Pri tem se je potrebno zavedati, da je vsako odlagališče odpadkov enkrat polno. Manjša količina presnovnih odpadkov in strupov morda ne povzroča težav, slej ko prej pa bo previsoka koncentracija v tkivih ali organih privedla do zakisanja in ohromljenega delovanje tkiva ali organa. Prav zato je razstrupljanje nekakšno nujno zlo, zaradi katerega je vredno potrpeti tudi nadležne simptome, ki se pojavijo med razstrupljanjem.

Telo se izločanjem toksinov precej namuči, saj je v maščobi topne strupene snovi težko ločiti od maščobnih celic. V ta namen jetra pretvorijo strupe v vodotopne oz. izdelujejo žolč, ki veže nase toksine in poskrbi, da se izločijo ob odvajanju.

Pri razstrupljanju ni pomembno samo to, da telo sprosti nakopičene strupene snovi iz tkiv v krvni obtok. Sočasno moramo poskrbeti, da zaužijemo dovolj snovi, ki nase vežejo škodljive snovi v črevesju in se skupaj z njimi izločijo preko blata. Sladkor in bela moka v takem primeru zavirata proces razstrupljanja, zato se jima na daleč izognimo!

Izločanje strupov

Za podporo izločanju strupov iz telesa se svetujejo nekatere rastline in homeopatska zdravila. Homeopatsko zdravilo, ki bi bilo namenjeno izključno razstrupljanju, ne obstaja, se pa zdravilo Okoubaka Aubrev, ki vsebuje mešanico zaščitnih komponent, ponaša z najboljšim razstrupljevalnim učinkom med homeopatskimi zdravili. Uporablja se samostojno ali v sklopu razstrupljevalne kure (potenca D6) v časovnem obdobju več tednov.

Posvetimo se še zlati klasiki naravne medicine: zdravilnim rastlinam z razstrupljevalnim učinkom. Obstaja kar nekaj rastlin, ki zelo dobro kljubujejo strupom in izpušnim plinom v mestih. Takšne rastline so razvile različne obrambne mehanizme, ki rastlino obvarujejo pred poškodbami. Z zaužitjem dosežemo enak učinek na človeško telo.

Zeli z razstrupljevalnim učinkom

• Navadni pelin (Herba Artemisiae cc.)
• Zlata rozga (Herba Solidaginis cc.)
• Bršljanasta grenkuljica (Herba Hederae terr. cc.)
• Repinec (Radix Bardanae cc.)
• Regrat, predvsem korenina regrata (Radix Taraxaci cc.)
• Korenina cikorije (Radix Cichorii cc.)

Večina ljudi, še posebej ljubitelji angleških zelenic, te rastline označi za plevel in se jih želi na vsak način znebiti. Ob tem pa spregledajo, da jim na domačem pragu raste zdravilna rastlina, ki bi pripomogla k olajšanju težav, ki jih zelo verjetno pestijo.

Zgoraj omenjene rastline lahko v enakem deležu pripravimo v poparku: uporabimo dve čajni žlički zelišča in prelijemo z 200 ml prevrete vode. Pustimo namakati približno 15 minut. Po sprostitvi velike količine strupenih snovi (npr. po odstranjevanju amalgamske zalivke ali po postenju) se priporoča pitje ene do štirih skodelic razstrupljevalnega poparka na dan. Pitje naj traja do 12 mesecev.

Poleg zgoraj omenjenih zelišč lahko uporabljamo tudi druga razstrupljevalna sredstva: zeleni ovseni čaj (ki odstranjuje presnovne ostanke), zeolit (ki veže nase strupene snovi v črevesju) in alge (še posebej alge klorela). Alge klorela so enocelične rastline, ki imajo debelo zunanjo celično steno. Ta vsebuje veliko balastnih snovi, na katero se vežejo nezaželene substance, ki jih kasneje izločimo na stranišču. Na ta način se še posebej učinkovito vežejo in izločijo težke kovine.

Seveda je pomembno, da so alge klorela visoko kakovostne in brez nečistoč, sicer jih bomo v telo vnesli več kot izločili. Alge klorela niso nepogrešljive samo pri razstrupljanju težkih kovin, temveč so tudi prava zakladnica aminokislin, mineralov, vitaminov in klorofila, saj jih vsebujejo veliko več od povprečja.

Še eno učinkovito sredstvo za razstrupljanje telesa predstavljajo zdravilne gobe. Gobe (glive) ne spadajo med rastline ali živali, temveč taksonomsko predstavljajo svoje kraljestvo. V naravi opravljajo vrsto pomembnih ekoloških nalog. Ena izmed njih je »predelava odpadkov« oz. razstrupljanje vode, tal in deloma zraka.

Gobe vase posrkajo vse, kar uničuje naravno biološko ravnovesje. Prav zaradi tega je pomembno, da divje gobe nabiramo samo v čistem okolju, sicer so preveč obremenjene z okoljskimi strupi. Zdravilne gobe vzgajajo v sterilnem okolju, ki onemogoča kontaminacijo.

Aktivne snovi v gobah, ki se ponašajo z razstrupljevalnim učinkom, je mogoče predelati v kapsule. Po zaužitju ekstrakta gob te snovi v telesu opravijo enako nalogo kot v naravi – nase vežejo strupene snovi (podobno kot pri spirulini nastane kelat).

Poleg vezave strupenih snovi so zdravilne gobe zmožne tudi nevtralizacije prostih radikalov, saj vsebujejo veliko antioksidantov. Med drugimi vsebujejo antioksidant ergotionin, ki se nahaja skoraj izključno v gobah (v mesu in jetrih živali najdemo samo zanemarljive količine).

Ergotionin se po moči lahko primerja z najmočnejšim poznanim antioksidantom glutationom. Organsko gledano so tudi prosti radikali strupi, saj s svojim delovanjem poškodujejo celice. Gobe kot sredstvo za razstrupljanje nudijo še en mehanizem delovanja. Vsebujejo namreč biološko aktivne substance, kot so polisaharidi in triterpeni, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema.

Črevesje

Čiščenje oz. klistriranje črevesja močno pripomore k razbremenitvi spodnjega dela prebavnega trakta. Da bi dosegli maksimalno učinkovitost, je potrebno proces pogosto ponavljati. S tem ima kar nekaj ljudi težave, saj čiščenje črevesja povezujejo z odporom in gnusom. Težava je v tem, da je črevesje eden izmed razstrupljevalnih organov, ki lahko svojo funkcijo opravlja le, če je primerno vzdrževano. S presnovnimi ostanki zamazano črevo ne odstranjuje toksinov tako, kot bi moralo.

Koža

Enako velja za kožo. Le zdrava koža normalno opravlja funkcijo razstrupljanja. Pri tem ji ne pomagajo različni čudežni razstrupljevalni obliži, temveč redni obiski savne v kombinaciji z intenzivnimi masažami. Vročina v savni povzroči potenje, preko katerega se iz telesa izločajo škodljive snovi.

Pri masaži se pospeši prekrvavitev in pretok limfe, hkrati pa se z gnetenjem iz tkiv sprostijo uskladiščeni strupi. Masaža močno izboljša učinek savne, ob tem pa nas tudi sprošča. Manj stresa pomeni manj prostih radikalov, zato lahko zdravo  in redno sproščanje v vseh oblikah prištevamo med učinkovite oblike razstrupljanja.

Vas zanima, kako ste obremenjeni s težkimi kovinami?

Naročite se na testiranje Oligoscan in v nekaj sekundah boste izvedeli, kateri od 20 mineralov vam manjka in katera od 14 težkih kovin vam povzroča težave.

Naročila sprejemamo na spletni strani www.testmineralov.si >>>