Ko govorimo o razstrupljanju, mislimo na dva procesa:

• sproščanje (mobilizacija) naloženih strupov iz skladiščnih mest (v različnih telesnih tkivih),
• izločanje strupov iz telesa.

Povprečno zdrav človek lahko občasno nežno razstrupi svoje telo. Tisti, ki imajo okrnjene razstrupljevalne mehanizme (več o tem v nadaljevanju), morajo redno izvajati ukrepe.

Spodnji seznam ni popoln, lahko pa vam pomaga pri načrtovanju razstrupljanja.

Specifične metode razstrupljanja so:

• post,
• kelacija (za odstranjevanje težkih kovin,)
• savne, kopeli, pregrevanje/potenje, fizična aktivnost,
• niacinski protokol,
• nožne ionske kopeli,
• terapija s soncem,
• terapija z vročino,
• energijski načini – bioresonančne metode, homeopatija.

Metode za podporo razstrupljanju:

• podpora s prehranskimi dopolnili in/ali zelišči,
• jetrni obkladki z ricinusovim oljem,
• jutranje uživanje olja in limone,
• zeleni smutiji (oskrba z žveplom, minerali, klorofilom, magnezijem itd.),
• klistirji: obvezni ob postu, pri zaprtju in nerednem odvajanju, pri protiparazitskem programu, ob razstrupljevalnih krizah,
• kavni klistirji.

Razstrupljanje in homeostaza

Razstrupljanje poteka v vseh zdravih organizmih in ni nič posebnega. Poteka tudi pri presnovi ter izgradnji tkiv, hormonov in encimov. Celo kadar telo razgradi snovi, telesne celice ali strupe, izloči le tisto, česar ne more »reciklirati« oz. ponovno uporabiti.

Naravno ravnovesje v organizmu (ter odnos med organizmom in okoljem) določa, katera snov in koliko te snovi se bo ohranilo v telesu, koliko pa se je bo izločilo. To ravnovesje imenujemo homeostaza. Tudi količina absorbiranih snovi – bodisi hranil bodisi strupov – ter zmožnost telesa, da samo razstruplja, vplivata na to, kako telo ravna s snovmi, ki vstopijo vanj. Oglejmo si tisti del razstrupljanja, ki se ukvarja z izločanjem snovi.

Kako poteka razstrupljanje?

Številni izmed t. i. strupov nastanejo v okviru čisto normalnih fizioloških presnovnih procesov in se izločijo kot končni produkti presnove. To velja npr. za tri urinske odpadne snovi:

• Sečna kislina je končni produkt presnove purina (razgradnje DNK). Ob nepravilni razgradnji purina se sečna kislina kopiči v sklepih in tkivih ter povzroča vnetja, ki jih imenujemo putika. Nagnjenost k putiki je dedna, lahko pa putiko sproži tudi prehrana, bogata s purini (veliko mesa, zlasti drobovine, stročnice). Presežno sečno kislino pa lažje izločimo, če dovolj pijemo. Voda res pomaga pri razstrupljanju!
• Sečnina nastane iz strupenega amonijaka, ta pa se sprošča iz dušika razgrajenih aminokislin. Pri ekstremno beljakovinski prehrani (npr. pri bodibilderjih) ali nepravilni razgradnji amonijaka (npr. ob pomanjkanju vitamina B6 zaradi presnovne motnje hemopirolaktamurije (HPU) se v telesu nakopiči preveč strupenega amonijaka, zaradi česar se lahko okvarijo celice.
• Kreatinin je končni produkt mišične presnove in se prav tako izloči prek ledvic. Ob poškodbi ledvic (npr. zaradi težkih kovin) se ti presnovki nabirajo v telesu in nastopi t. i. uremija. Če ledvic ni mogoče pozdraviti, bolnik po možnosti potrebuje umetno razstrupljanje – dializo.

Ključna vloga razstrupljevalnih encimov

Ključno vlogo pri razstrupljanju imajo številni specializirani encimi, ki omogočajo transformacijo mnogo snovi. Če jih primanjkuje ali če ne delujejo ustrezno, se strupene snovi nabirajo v telesu, ovirajo pravilno delovanje celic in povzročijo, da zbolimo.

Za delovanje encimov pa je pomembno, da je naša DNK brezhibna, saj telo encime tvori pretežno samodejno, glede na genetsko informacijo. Možno je, da gre pri ljudeh s šibko sposobnostjo samorazstrupljanja za polimorfizme, tj. spremembe znotraj genov, ki kodirajo ustrezne encime. Morda pa jim samorazstrupljanje otežuje pomanjkanjem encimskih kofaktorjev – aminokislin, vitaminov ali elementov v sledeh – ki kot gradniki in koencimi sploh omogočajo tvorbo za življenje nujnih razstrupljevalnih encimov.

Motnje v razstrupljevalnem sistemu, pomanjkanje ali okvaro posameznih encimov ter pomanjkanje kofaktorjev je mogoče ugotoviti z laboratorijskimi preiskavami. S prehrano, ki vsebuje obilo pomembnih hranil, in načrtno izbranimi prehranskimi dopolnili je mogoče nadomestiti primanjkljaj in okrepiti sposobnost samorazstrupljanja.

Kaj vse moti samorazstrupljanja telesa

Telo ima nenehno opraviti s strupi in zdravo telo jih odlično razgradi kar samo. Hude zastrupitve so sorazmerno redke, lahko pa so usodne in jih mora obravnavati zdravnik.

Na naše razstrupljevalne sisteme vplivajo različni notranji in zunanji dejavniki, zato se lahko hitro zgodi, da se začnejo strupi nabirati v telesu in samoregulacija ne deluje več.

Zgoraj smo omenili, da se delovanje razstrupljevalnih encimov razlikuje od posameznika do posameznika. Poleg genetskih motenj, ki vplivajo na delovanje razstrupljevalnih sistemov, je njihovo delovanje odvisno tudi od presnove zaužitih kofaktorjev, kot so aminokisline, ki vsebujejo žveplo, vitamin B6, cink, mangan, selen.

Telesu tuje snovi, sintetične snovi (zdravila, fitofarmacevtska sredstva, konzervansi itd.) ter težke kovine so za organizem čedalje večja obremenitev. Kosti sodobnega človeka vsebujejo 1000-krat več svinca kot kosti pračloveka. Mehčala iz plastenk in pesticidi iz živil plavajo po naši krvi. V čeljusti in organih se nalaga živo srebro iz amalgamskih zalivk in cepiv.

Da telo pod vsem tem bremenom strupov ne bi po hitrem postopku klonilo, mora s pomočjo potrebnih kofaktorjev nenehno proizvajati nove razstrupljevalne encime. Za vsako posamezno molekulo strupa se porabljajo vitamini, elementi v sledeh ali aminokisline, ki se s temi snovmi vežejo, da lahko organizem izloči strupene komplekse.

Če teh ključnih snovi ne prejemamo s hrano, se škodljive snovi ne morejo zadostno izločiti iz telesa. Zato se kopičijo v naših tkivih in organih ter škodujejo celicam, to pa se odraža v najrazličnejših bolezenskih znakih. Kolikor je mogoče, moramo torej zmanjšati vnos teh strupov v telo. S prehrano, bogato s pomembnimi hranili, z razstrupljevalnimi kurami in s prehranskimi dopolnili bomo spodbudili razstrupljanje in izločanje strupenih snovi.

Tri faze razstrupljanja

1. faza

V prvem koraku razstrupljanja se kemične snovi aktivirajo, tj. postanejo reaktivnejše, da se v drugi fazi razstrupljanja lažje transportirajo.

Za to so potrebni encimi, kot je citokrom P450, ki so odvisni od hema, rdečega krvnega barvila. Pri presnovnih motnjah, povezanih s hemom – npr. porfiriji ali HPU – nastopijo motnje v tvorbi encimov in s tem motnje v razstrupljanju.

Še en pomemben encim prve faze je glutation peroksidaza, ki je odvisna od elementa v sledeh selena. Če v prehrani primanjkuje selena ali se zaradi obremenjenosti s težkimi kovinami poraba selena poveča, razstrupljanje prve faze zastane. Primanjkljaj selena je najti pri 80–90 % ljudi.

Opozoriti velja, da lahko v prvi fazi najprej nastanejo tudi potencialno škodljive snovi, ki jih organizem razstrupi šele v drugi fazi, če je na voljo dovolj kofaktorjev.

2. faza

Vmesni produkti iz prve faze se vežejo na transportne snovi; ta proces imenujemo tudi konjugacija. S tem večina snovi postane vodotopna, in lahko se izloči prek ledvic. Snovi, ki so vodotopne samo v maščobi, iz jeter prek žolča dospejo do črevesa in se izločijo z blatom. Če organi razstrupljanja slabo delujejo, lahko pride do ponovne resorpcije teh strupov (prek enterohepatičnega obtoka med črevesom in jetri). To lahko omilimo z jemanjem npr. alg klorela ali medicinskega oglja med drugo fazo razstrupljanja.

Za razstrupljanje druge faze se med drugim uporabljajo aminokisline. Nekatere vsebujejo žveplo; med njimi so glicin, glutamin in cistein, ki skupaj tvorijo glutation. Ta je eden najpomembnejših antioksidantov in ga je najti v skoraj vseh celicah.

Še ena aminokislina je metionin, ki se pretvori v S-adenozil-metionin (SAM). Za to so potrebni magnezij, vitamin B12 in cink. SAM ima pomembno vlogo pri metilaciji snovi, kar je po eni strani potrebno za razstrupljanje, po drugi pa tudi za sintezo nevrotransmiterjev.

K reakcijam druge faze spada tudi konjugacija snovi z acetilnimi in metilnimi skupinami. Glede na to lahko npr. metilkobalamin (aktivna oblika vitamina B12) pomaga v drugi fazi razstrupljanja.

3. faza

Tretja faza je enosmerni transport snovi, ki so kongurirane, skozi celične membrane v kri ali žolč. V tretji fazi potekajo transportni procesi v krvi in limfi. Posebne transportne beljakovine nesejo druge snovi »štuporamo« ali jih kot transmembranske beljakovine skozi celične membrane spravijo iz organizma. Genetske okvare beljakovin, ki tvorijo membranske kanalčke, ali škoda zaradi težkih kovin in drugih strupov lahko ovirajo izločanje strupov iz celic.

Tudi regeneracija glutationa, tj. pretvorba oksidiranega glutationa (GSSG) v aktivirani reducirani glutation (GSH) poteka v tretji fazi.

Nenazadnje pa je pomembno dobro delovanje jeter in ledvic, da se strupene snovi zagotovo vežejo in izločijo. Če oba poglavitna organa razstrupljanja ne delujeta brezhibno, lahko v skrajnem primeru nastopi jetrna koma ali uremija.

Kaj preprečuje dobro razstrupljanje?

Glede na številne možne dejavnike v fazah razstrupljanja lahko sklepamo, da obstajajo dobri in slabi »samorazstrupljevalci«. Sklepamo lahko, da se organizem vsakega posameznika različno učinkovito spoprijema z okoljskimi strupi.

Nekaterim mejne vrednosti strupov v zraku ter ostankov v pitni vodi in živilih ali amalgamskih zalivkah ne povzročajo težav, drugi pa v enakih pogojih zbolijo.

Pobližje si oglejmo nekatere motnje razstrupljanja. Po tem ne bo več dvoma, da je uspešnejše in manj uspešnejše razstrupljanje vse prej kot mit.

 1. Presnovni motnji molekule hema: porfirija in HPU

Hem je rdeče krvno barvilo, ki omogoča transport kisika v krvi. Vezanega na transportno beljakovino globin ga najdemo v rdečih krvničkah kot hemoglobin. Rdeče krvničke se tvorijo in razgrajujejo v pribl. 120-dnevnih ciklih, prav tako hem. Pri obeh procesih lahko zaradi genskih polimorfizmov ali strupov pride do motenj.

A zavedati se moramo, da hem ne zagotavlja le nujnega prenosa kisika, temveč je sestavni del dihalne verige v mitohondrijih in s tem ključen dejavnik energijske oskrbe celic. Hem je pomemben za delovanje t. i. encimov P450, ki sodelujejo pri prvi fazi razstrupljanja. Poleg tega se lahko pri nepravilni presnovi hema v možganih nalaga preveč škodljivih beljakovin (amiloidov), ki povzročajo nevrološke okvare in Alzheimerjevo bolezen.

• Porfirija

Za porfirijo je značilna motnja v sintezi hema. Neporabljeni produkti presnove se nalagajo v različnih organih in lahko tam povzročajo bolezenske znake. Na obolenje kaže tudi prisotnost t. i. porfirinov v urinu.

Razlog je lahko genetsko pogojena motnja encima koproporfirin-oksidaza (CPOX) ali pa obremenjenost z živim srebrom in drugimi strupi, ki encim ovirajo. Še posebno težavno je, če sta prisotni genetsko pogojena motnja in obenem obremenjenost s težkimi kovinami. V vsakem primeru je močno ovirana sinteza hema.

Ker pa je hem sestavina encimov P450, ki so potrebni za razstrupljanje prve faze, so motnje v razstrupljanju neizogibne. Zato sta za bolnike s porfirijo še posebno pomembna izločanje težkih kovin in preprečevanje nadaljnjega obremenjevanja organizma z njimi.

• Presnovni motnji hemopirolaktamurija (HPU) in kriptopirolurija (KPU)

Pri HPU gre za povečano izločanje snovi hemopirol-laktam (HPL) prek urina. Izločeni piroli so sestavina porfirinov (ki so osnovni gradniki hema), zato gre tudi pri HPU za motnjo v presnovi hema. Motnja se deduje, lahko pa jo sprožita tudi obremenjenost s težkimi kovinami in drugimi strupi ali nitrozativni stres. Sorodna tej motnji je KPU, motnja, pri kateri se prek urina pospešeno izloča kriptopirol. Tudi KPU se lahko sproži zaradi obremenjenosti s strupi ali jemanja zdravil, ni pa dedna motnja kot HPU.

Obe motnji se medicinsko uvrščata med porfirije (ali porfirinopatije) in s tem med presnovne motnje hema. A kljub znanstvenim dokazom je za uradno medicino sporno, ali ti motnji res obstajata. Nič čudnega, saj se uradna medicina do obremenjenosti s strupi in motnje v razstrupljanju vede resnično mačehovsko.

Motnji KPU in HPU sta deloma podobni preostalim porfirijam. Zaradi primanjkljaja delujočega hema primanjkuje tudi encimov P450, to pa negativno vpliva na razstrupljanje prve faze. Pri motnjah presnove hema je pogostejše tudi škodljivo nalaganje amiloidov v možganih.

Poleg tega – in to je za KPU in HPU zelo značilno – telo izgublja velike količine vitamina B6, mangana in cinka. Da bi se organizem znebil presežnih pirolov, se tvorijo kompleksi s temi tremi mikrohranili, nato pa se vse skupaj izloči z urinom. Sčasoma nastopijo primanjkljaji teh mikrohranil in s tem povezani bolezenski znaki.

Ker cink in mangan sodelujeta pri tvorbi superoksidne dismutaze (SOD), ki lovi radikale, se zaradi oksidativnega stresa pojavijo poškodbe celic. Vitamin B6 je v svoji aktivni obliki (piridoksal-5-fosfat ali P5P) ključnega pomena za tvorbo celičnega razstrupljevalca glutationa. Ob pomanjkanju vitamina B6 začne primanjkovati tudi glutationa, in razstrupljanje se še bolj zmanjša. Poleg tega organizem postane dovzetnejši za virusne okužbe (npr. gripa, herpes, infekcijska mononukleoza), saj glutation deluje protivirusno.

Zaradi šibke sposobnosti razstrupljanja in porasta prostih radikalov (oksidativni stres) se kvarijo tudi mitohondriji v celicah, to pa še dodatno negativno vpliva na pridobivanje energije pri presnovi (dihalna veriga je oslabljena že zaradi pomanjkanja hema). Ogljikovi hidrati ne izgorevajo več zadostno, bolnik ne dobiva dovolj energije in začne hlepeti po sladkem in OH. Nenehna utrujenost in izčrpanost ter bolezni, kot sta izgorelost in sindrom kronične utrujenosti, so v takem primeru dokaj pogoste.

 2. Razstrupljevalni encimi: nima jih vsakdo dovolj

Strupe, ki so se aktivirali v prvi fazi razstrupljanja, je treba v drugi fazi s pomočjo razstrupljevalnih encimov povezati s snovmi (večinoma takimi, ki vsebujejo žveplo), da se tako izločijo.

Zaradi pomanjkanja kofaktorjev (elementov v sledeh, vitaminov, aminokislin) je proizvodnja encimov premajhna in pojavijo se motnje v razstrupljanju. Če poleg tega tudi ni dovolj snovi, sposobnih vezave strupov (kot so cistein, S-adenozil-metionin in glutation), strupi ostajajo v celicah.

Sorazmerno pogosti so tudi polimorfizmi razstrupljevalnih encimov, tj. genetske okvare, zaradi katerih je oslabljeno delovanje vitalnih encimov. Posledica je kronična motnja v razstrupljanju.

Med razstrupljevalne encime, katerih delovanje je mogoče določiti z laboratorijskim testom, spadajo glutation transferaze, glutation peroksidaza (odvisna od selena), superoksidna dizmutaza (SOD1 potrebuje cink in baker, SOD2 pa mangan), N-acetil-transferaze (NAT) in že omenjeni encimi P450 (pomembni za prvo fazo).

Ljudje, pri katerih se na tem področju odražajo motnje, bi se morali redno razstrupljati in se nato izogibati nadaljnjim obremenitvam z onesnaževali. Nujna je ustrezna oskrba z elementi v sledeh selenom, cinkom, manganom in bakrom ter aminokislinami cistein (N-acetil-cistein), L-glutamin in glicin.

Koristno je lahko tudi neposredno jemanje antioksidantov, kot je glutation (v reducirani obliki GSH). Pri oralnem jemanju glutationa ta razpade na sestavne dele (glutaminska kislina, glicin in cistein); a ob pomanjkanju delujočih encimov se ti ne morejo spet vezati v glutation. Mnogo zdravilcev zato priporoča oralno jemanje liposomskega glutationa ali acetil glutationa, ki naj bi bila stabilnejša in naj se pri absorpciji ne bi (povsem) razgradila.

 3. Glutation in antioksidativna sposobnost

Ob zastrupitvah in obremenjenosti s težkimi kovinami je poraba reduciranega (biološko aktivnega) glutationa (GSH) velika, pretvarja se namreč v oksidirani (neaktivni) glutation (GSSG). Zato ga primanjkuje za nevtralizacijo prostih radikalov, ki nenehno nastajajo pri normalni presnovi. Če v prehrani torej ni posameznih komponent glutationa – cisteina, glutamina in glicina – se tvori premalo reduciranega (biološko aktivnega) glutationa.

Količina reduciranega glutationa (GSH) v odnosu do oksidiranega glutationa (GSSG) kaže, kako dobro se zmorejo celice razstrupljati in se odzivati ob oksidativnem stresu. Temu pravimo tudi antioksidativna sposobnost in jo je mogoče določiti v krvnem serumu.

Še en encim, ki ima vlogo pri presnovi glutationa in s tem sposobnosti razstrupljanja, je gama-glutamil-cistein sintaza (GCS, pa tudi glutamat-cistein ligaza, GCL).

Če primanjkuje encima gama-glutamil-cistein sintaze, se glutation kljub zadostnim posameznim komponentam ne more tvoriti. To pa prej ali slej privede do celične smrti. Če je okvarjen gen za GCS, odmre že plod v maternici. Neustrezno delovanje tega encima v poznejšem življenju pa ima vlogo pri nastanku diabetesa, Parkinsonove bolezni, Alzheimerjeve bolezni, kronične obstruktivne pljučne bolezni, aidsa in raka. Razumljivo je, da je ob takem pomanjkanju glutationa tudi razstrupljevalna sposobnost organizma močno omejena.

Kadar primanjkuje reduciranega glutationa, ga je treba nadomestiti z infuzijo ali prehranskimi dopolnili v stabilni obliki (liposomski glutation, acetil glutation).

Obremenjenost z živim srebrom je zelo pogosta. Dobimo ga iz hrane, vode, amalgamskih zalivk in cepiv. Živo srebro blokira encim GCS. Ko smo zastrupljeni z živim srebrom, je sinteza glutationa motena in pomaga zgolj dodajanje reduciranega glutationa.

 4. Alergije in občutljivost na strupe

Pomembna je ne le količina nakopičenih strupov, temveč tudi individualni imunski odziv na posamezne snovi (v hrani, zobnih materialih, vodi, zraku, gospodinjstvu, na delovnem mestu …). Ni nujno, da ima človek šibko sposobnost samorazstrupljanja, ampak se lahko njegov imunski sistem alergično odziva že na majhno količino snovi. Znani so odzivi na plemenito kovino zlato v zobnih prevlekah, titanov oksid kot barvilo v tabletah in ovojnicah kapsul ter nikelj v gospodinjski posodi in bižuteriji. Občutljivost pa lahko povzročijo tudi umetne snovi, laki in kemikalije, predvsem če je oseba pogosto v stiku z njimi (na primer na delovnem mestu).

Ljudje s šibko sposobnostjo samorazstrupljanja morajo biti potrpežljivejši

Če pri razstrupljanju telesa zaznamo težave (imamo simptome oz. bolezni, ki nakazujejo, da naši mehanizmi samorazstrupljanja slabo delujejo), se je treba jemanja mikrohranil (vitaminov, mineralov, encimov, glutationa …) lotiti previdno. Začnemo z manjšimi dozami. Pomembno je, da razstrupljevalne organe najprej čim bolj okrepimo, nato pa izvedemo načrt razstrupljanja, ki bo zagotovil ustrezen potek vseh treh faz razstrupljanja.

Razstrupljanje telesa (tudi večkrat na leto) je v vsakem primeru priporočljivo, treba pa je biti previden in potrpežljiv.

The post Zakaj se nekateri razstrupljajo bolje, drugi pa slabše? appeared first on Avita.

• arzen v rižu,
• svinec iz industrijskih izpustov in keramičnih glazur,
• kadmij v žitu, oljnicah in tobačnem dimu,
• živo srebro v ribah, morskih sadežih in zobnih zalivkah,
• fitofarmacevstska sredstva (pesticidi) v vseh živilih,
• dioksin v mesu,
• aluminij v pitni vodi, zraku in cepivih,
• strupi iz plesni v stanovanju, a tudi v hrani,
• kemikalije, ki izhlapevajo iz talnih oblog in pohištva,
• zdravila, ki jih mora telo prav tako razstrupiti, kar je dodaten napor za telesu lastno sposobnost razstrupljanja.

Glede na vse te strupe morda ne bi bilo odveč, če bi se od časa do časa lotili celovite kure razstrupljanja svojega organizma. Tako ga bomo razbremenili strupov in se obvarovali pred boleznimi, ki jih ti povzročajo.

Razstrupljevalne kure so poznali že v starem veku

Ljudje so že v starih časih vedeli, kako dobro organizmu dene intenzivna razstrupljevalna kura. Zato imajo različni postopki razstrupljanja že dolgo zgodovino. Na primer v ajurvedi je bilo razstrupljanje osrednja sestavina vsakega zdravljenja ali preventivne obravnave. Metode prečiščevanja so bile raznovrstne: čiščenje črevesja, kura uživanja masla gi, oblivanje z oljem, masaže in posebne prehranske smernice.
Tudi tradicionalna kitajska medicina je poznala mnogo ukrepov za temeljito razstrupitev. V Evropi pa je Hipokrat, najznamenitejši zdravnik starega veka, v svoje zdravstvene obravnave po potrebi vključeval pet poglavitnih metod razstrupljanja: znojenje, puščanje krvi, bruhanje, odvajanje in izžiganje.

Navdušenje za razstrupljanje tudi v poznejših zgodovinskih obdobjih ni upadlo. Tako se je še v 19. stoletju najpomembnejši napotek znamenitega nemškega zdravilca Kneippa za vsesplošno zdravje glasil: Prvič razstrupljanje, drugič razstrupljanje, tretjič razstrupljanje!

Sodobno razstrupljanje po dr. Yuju

V Kneippovih časih izraz razstrupljanje ni bil tako običajen kot danes, ko je to priljubljena modna beseda. Na tržišču je najti nešteto razstrupljevalnih kur, ne da bi kdo vedel, proti katerim strupom in kako naj bi sploh delovale.
Na voljo je le malo študij, primanjkuje zlasti kliničnih študij o konkretnih razstrupljevalnih kurah; med redkimi izjemami je kura strokovnjaka za razstrupljanje dr. Georgea Yuja. V zvezi s to je bilo opravljenih več študij primera, kohortnih študij in kontroliranih (a ne randomiziranih) študij.

Yu je svojo razstrupljevalno kuro osnoval na pristopu, namenjenem težkim bolnikom, npr. ameriškim vojakom, ki so se iz Vietnama ali zalivske vojne vrnili hudo zastrupljeni, ali reševalcem, ki so po terorističnem napadu 11. septembra 2001 v New Yorku na kraju dogodka pomagali žrtvam. Ozračje je bilo izjemno strupeno, saj je bilo polno azbesta, benzena, steklenih vlaken, dioksinov, svinca in še marsičesa.

Yujevo razstrupljevalno kuro izvajamo štiri tedne, vključuje pa štiri glavne sestavine:

1. Niacin (vitamin B3): jemljemo ga v visokih odmerkih najmanj dve uri po jedi. Začnemo z 20 mg in odmerek postopoma zvišujemo na do 200 mg. Niacin pospešuje lipolizo ali razgradnjo maščobnih celic. Najprej povzroči, da se maščobne celice odprejo. Ob tem pa izločijo ne le maščobo, temveč tudi v maščobi topne strupe, ki so shranjeni v njej.

Visoki odmerki niacina (večinoma od 500 mg naprej) lahko povzročijo t. i. niacinsko rdečico. Niacin namreč širi žile, zaradi česar se pospeši prekrvitev in sprosti histamin. Koža ob tem pordi in se segreje, postane nam vroče, lahko se pospeši srčni utrip in pojavi srbečica. Najpozneje po eni uri se stanje umiri.

Pri nekaterih boleznih, ki vključujejo motnje krvnega obtoka, lahko ta pojav učinkuje nadvse zdravilno, npr. pri aterosklerozi in podobnih boleznih. Strah, da bi ob tem trajno škodovali organizmu, je povsem odveč. Škodljivo bi bilo lahko kvečjemu jemanje visokih odmerkov niacina mesece in leta (to je sicer nekdaj veljalo kot ukrep za znižanje ravni holesterola). Niacinsko rdečico lahko sicer preprečimo ali ohranimo v zmernih mejah tako, da odmerek niacina zvišujemo počasi.

2. Gibanje: najpozneje 15 minut po zaužitju niacina se 20 do 30 minut intenzivno gibljemo, da okrepimo izločanje strupov. (Katero športno aktivnost izvajamo, ni pomembno.)

3. Savna: takoj nato gremo za 40 minut v savno (po možnosti infrardečo), da bi se strupi izločili z znojenjem. Kdor v savni ne zdrži 40 minut, naj se savna dvakrat po 20 minut. A tudi za savno velja pravilo postopnosti: prve dni se savnamo dvakrat po 5 minut, nato pa čas vsak dan nekoliko podaljšamo.

4. Zeolit: zatem (z veliko vode) zaužijemo katero od t. i. veziv, najbolje zeolit ali kakovostno aktivno oglje. Te snovi vežejo preostale strupe, ki so že razgrajeni, a se še niso izločili z znojenjem, ter jih po črevesu izločijo. Če vzamemo eno jedilno žlico zeolita, moramo ob tem spiti pol litra vode – poleg vode, ki jo spijemo, da bi nadomestili izgubo vode zaradi znojenja v savni (na vsakih 15 minut savnanja naj bi spili 250 ml vode).

5. Postenje: nato se je treba najmanj 6 ur postiti, saj organizem potrebuje čas za razstrupljanje oz. počitek po njem. Po tem zaužijemo lahek obrok, ki pa naj bo bogat s pomembnimi hranili, npr. zeleni smuti ali hranljivo juho.

Uradna medicina kljub številnim zabeleženim pozitivnim izkušnjam Yujevo razstrupljevalno kuro seveda odsvetuje. Razstrupljevalne kure naj bi bile načeloma nepotrebne, ker telo strupe zlahka izloči sámo, brez posebnih dodatnih ukrepov.

Ali telo nima lastnega »programa« razstrupljanja?

Seveda ima telo lastne mehanizme za razstrupljanje, ki so življenjskega pomena. Brez njih bi otrok najverjetneje umrl že pred dopolnjenim prvim letom starosti. Vsak organizem obvlada visoko učinkovite metode razstrupljanja in se tako obvaruje pred strupi, onesnaževali in kislimi presnovki.

Zakaj torej razstrupljevalna kura? Pri tolikšni količini pesticidov, težkih kovin, zdravil, radioaktivnih elementov in kemikalij, s katerimi se danes srečujemo, je organizem pogosto preobremenjen. Temu navalu preprosto ni več kos.

Danes namreč organizma ne obremenjujejo samo strupi, temveč mu škoduje nezdrava prehrana z veliko sladkorja in malo vitalnih hranil, vse skupaj pa poslabšata tudi pomanjkanje gibanja in stres. Že samo zaradi tega je organizem oslabljen. Kako naj potem opravi še s strupenimi snovmi? Seveda naredi največ, kolikor zmore. Vendar običajno ne more izločiti VSEH strupov. Še zlasti pa ne, PREDEN ti že povzročijo škodo. Škoda je dodatno breme, saj organizem potrebuje še več energije, da jo popravi. Ne uspe mu tudi vselej popraviti celotne škode – in prav ta nepopravljena škoda lahko povzroči celične spremembe ter nazadnje celo raka ali druge težave.

Obenem v telesu zastane nekaj strupov (to je do neke mere odvisno tudi od osebne, gensko pogojene samorazstrupitvene sposobnosti organizma). Posledica so lahko upočasnjena presnova (kar privede do čezmerne teže), kronične bolezni, rak ali celo duševne motnje.

V maščobi topni strupi se na primer nalagajo v maščobnem tkivu in se z leti v njem močno nakopičijo. Številni strokovnjaki menijo, da so lahko strupi, tako uskladiščeni v maščobnem tkivu, eden izmed sprožilcev raka dojk in prostate ter levkemije.

Znano je tudi že, da lahko različni uskladiščeni strupi součinkujejo in medsebojno delovanje celo okrepijo. Zato je treba telesu pri razstrupljanju pomagati – in tej pomoči pravimo razstrupljevalna kura.

Če torej želimo vedeti, kako spodbuditi telesu lastni proces samorazstrupljanja, si je morda pametno najprej ogledati, kako to samodejno razstrupljanje poteka.

Samorazstrupljanje telesa – brez encimov ne gre

Razstrupljanje lahko poteka vsepovsod v telesu (npr. v črevesni sluznici, krvi, tkivih, koži). Najobširnejši proces pa se odvija v našem največjem organu za razstrupljanje: jetrih. Vsi strupi, kisli presnovki in onesnaževala, ki v telo vstopijo oz. v njem nastanejo, slej ko prej po portalni veni dospejo do jeter.

Proces razstrupljanja imenujemo biotransformacija. Poteka v treh fazah, odvisno od tega, za kateri strup oz. snov gre.

Cilj biotransformacije je, da se onesnaževala spremenijo v neškodljive in vodotopne snovi, ki se nato zlahka izločijo prek ledvic z urinom. Ključno vlogo pri tem imajo številni encimi ali do neke mere že encimski kompleksi.

Tri faze samorazstrupljanja organizma

• 1. faza: prva faza je priprava na drugo fazo. V 1. fazi se strupi pretvorijo v ustrezno kemično obliko za nadaljnjo predelavo v drugi fazi. K razstrupljevalnim encimom prve faze spadajo npr. encimi citokrom P450. Ti opravijo prve korake procesa spreminjanja strupov v vodotopne in neškodljive snovi.

Encima prve faze sta tudi alkohol- in aldehid dehidrogenaza, ki organizem razstrupljata alkohola in skrbita, da je »maček« sorazmerno kratkotrajen. Encim prve faze je tudi glutation peroksidaza, ki prav tako sodeluje pri razstrupljanju. Loti se npr. vodikovega peroksida in drugih peroksidov ter strupov iz cigaretnega dima izpušnih plinov, težkih kovin in pesticidov.

• 2. faza: v drugi fazi se še izboljša topnost strupov v vodi. Tudi tu delujejo različni encimi, npr. UDP glukuroniltransferaza. Ta družina encimov skrbi za razstrupljanje organizma bilirubina, presežnih vitaminov in hormonov, nekaterih okoljskih strupov in zdravil ter za njihovo izločanje.

Še ena družina encimov druge faze se imenuje glutation S transferaza. Ta telo razstrupi živega srebra, pesticidov, antibiotikov in drugih encimov ter strupov, ki nastajajo pri kajenju. Encimi te družine obenem veljajo tudi kot izvrstni antioksidanti, ki skupaj s superoksidno dismutazo, elementi v sledeh (selen) in vitamini (E, C, betakaroten) varujejo celice.

Glutation-S-transferaza med drugim tudi nevtralizira proste radikale in tako zmanjša oksidativni stres. Prosti radikali se nenehoma tvorijo pod vplivom okoljskih strupov, sevanja, cigaretnega dima ter telesnega in duševnega stresa.

Presežek prostih radikalov je eden ključnih vzrokov za nastanek najrazličnejših vnetnih bolezni (od revme do vnetnih črevesnih bolezni pa vse tja do Alzheimerjeve in Parkinsove bolezni ter raka).

• 3. faza: v tretji fazi samodejnega razstrupljanja telesa so snovi, ki so bile najprej strupi, zdaj pa so topne v vodi, s krvjo, limfo ali žolčem prenesejo do organov razstrupljanja. Zelo majhni delci se lahko izločijo prek ledvic z urinom. Jetra večje delce izločijo v žolč. Ta po žolčevodih potuje do žolčnika in nato v črevo, od koder se izloči z blatom.

Kako dobro se razstruplja vaše telo?

Encimi, ki sodelujejo v prvi in drugi fazi razstrupljanja, so pri vsakomer različno aktivni. Po eni strani je ta aktivnost odvisna od obremenjenosti organizma s strupi (več ko je strupov, aktivnejši so encimi), po drugi strani pa tudi od posameznikove dedne zasnove.

Sposobnost samorazstrupljanja je namreč dedno pogojena. To je tudi odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da nekateri ljudje vse življenje kadijo, pijejo alkohol in nezdravo jedo, ne da bi kdaj zboleli (izvrstna sposobnost samorazstrupljanja), drugi pa zbolijo že zaradi ene same amalgamske zalivke (šibka sposobnost samorazstrupljanja).

Poleg tega se lahko nekateri s tem povezani geni v teku življenja okvarijo (zaradi oksidativnega stresa), zato začne sposobnost razstrupljanja upadati. Kdor ima organizem, ki se le šibko razstruplja, ima kronične težave, je utrujen, slabo spi in še marsikaj – med drugim ga lahko prizadene tudi presnovna motnja hemopirolaktamurija (HPU). Ta je pogosto prirojena, lahko pa se pojavi tudi pozneje v življenju. Po ocenah jo ima od 10 do 20 % ljudi, prevladujejo ženske (ni še znano, zakaj).

Ljudem s HPU drastično primanjkuje ključnih hranil, predvsem vitamina B6, cinka in mangana. Ravno te snovi pa so bistvenega pomena za samorazstrupljanje organizma. Oboleli se tako še težje znebi strupov. V tem primeru je priporočljivo jemanje visokih odmerkov ključnih hranil, saj ta telesu pomagajo spet okrepiti sposobnost izločanja strupov. Redne razstrupljevalne kure telo močno razbremenijo.

Naslednji pomembni dejavnik aktivnosti in učinkovitosti razstrupljevalnih encimov je posameznikov način življenja in prehranjevanja. Kdor ima po naravi povprečno močan razstrupljevalni sistem ter kadi, pije veliko alkohola in zaužije malo elementov v sledeh in vitaminov, je na »dobri« poti, da bo svoj sistem za razstrupljanje zelo obremenil ali preobremenil. V nasprotju z ljudmi, katerih sistem za razstrupljanje je močan, hitro podležejo kroničnim boleznim, torej slabim prehranjevalnim in življenjskim navadam, za katere so se odločili sami.

Po drugi strani pa lahko ohranimo zdravje in dobro počutje kljub šibkemu razstrupljevalnemu sistemu organizma. Z zdravim načinom življenja in prehranjevanja ter s pomočjo rednih razstrupljevalnih kur lahko telo ne le razbremenimo, temveč ga celo okrepimo, da bo kos strupom.

Je razstrupljevalna kura potrebna?

Redno razstrupljanje najverjetneje koristi vsakomur, kdor želi preprečiti kopičenje strupov v svojem telesu, se izogibati boleznim ter ostati krepak in zdrav. Za ljudi s kroničnimi boleznimi je razstrupljanje še pomembnejše, saj predpostavljamo, da je pri njih ravno obremenjenost s strupi prispevala k nastanku bolezni in zdaj tudi ovira okrevanje.

Kako lahko ugotovimo, ali je organizem obremenjen s strupi?

Če dvomite in želite najprej dokaze, da bi vam razstrupljevalna kura res koristila, lahko s testom Oligoscan ali z domačim testom preverite prisotnost težkih kovin v svojem urinu. To je namreč že prvi pokazatelj morebitne preobremenjenosti telesa. Lahko pa se obrnete na podkovanega zdravilca ali strokovnjaka za okoljsko medicino, ki bo preveril, koliko je vaš organizem obremenjen z okoljskimi strupi.

Ker pa se številni strupi – posebno težke kovine – skrivajo v tkivu, v krvi pa jih sploh ni mogoče zaznati, se lahko ob dvomu opravi t. i. mobilizacijski test s pomočjo dimerkaptosukcinilne kisline (DMSA, kelatni reagent). DMSA lahko mobilizira celo strupe v možganih in povzroči, da se izločijo. Nato je mogoče s pregledom urina ali blata ugotoviti, kolikšna je obremenjenost s strupi.

Preveriti je mogoče tudi prisotnost nešteto strupov v hišnem prahu in ugotoviti, koliko ste s strupi obremenjeni med lastnimi štirimi stenami.

Mnogo ljudi je posebno občutljivih na okoljske strupe; odziv spominja na alergijo. Ni sicer povsem jasno, ali gre tudi pri njih za slabšo sposobnost razstrupljanja. Zagotovo pa vemo, da je njihov imunski sistem (iz tega ali onega razloga) senzibiliziran na okoljske strupe. S t. i. limfocitnim transformacijskim testom (LTT) je mogoče ugotoviti, na katere okoljske strupe se oboleli odziva. S testiranjem se ugotavljajo naslednje skupine strupov:

• okoljski alergeni in onesnaževala: živo srebro, nikelj, formaldehid, poliklorirani bifenil, lateks lindan itd.,
• zaviralci gorenja,
• mehčala: ftalati,
• plesni in glivice (npr. kandida).

Če smo bolni in analiza pokaže obremenjenost s strupom, lahko domnevamo, da je bolezen mogoče omiliti ali celo pozdraviti – seveda ČE naredimo vse, da se v prihodnje izognemo viru strupa, in če strupe, ki so že v organizmu, izločimo z eno ali več razstrupljevalnimi kurami.

Celostno razstrupljanje – postopek

Učinkovita razstrupljevalna kura mora vključevati več ukrepov za razstrupitev na več ravneh. Celosten postopek razstrupljanja ima več ciljev:

1. Zmanjšanje obremenjenosti s strupi

Takoj se zavarujte pred vnašanjem strupov v telo. To lahko dosežete z uživanjem ekoloških živil, ki so bila pridelana brez umetnih gnojil, pesticidov in blata iz čistilnih naprav (kadmij), s prenehanjem kajenja (tudi pasivnega) ter z uporabo ekološke kozmetike in čistil.

2. Preprečevanje absorpcije strupov v telesu

Absorpcijo strupov lahko preprečimo z različnimi ukrepi:

• Absorpcijo kadmija iz črevesja preprečujemo z dobro oskrbo telesa z železom, kalcijem in cinkom.
• Nalaganje aluminija v tkivu preprečujemo z dobro oskrbo telesa z magnezijem in silicijem.
• Zdrava črevesna flora oz. jemanje probiotikov korenito zmanjšuje absorpcijo strupov iz črevesja.
• Zeolit ali tudi aktivno oglje lahko vežejo strupe v prebavnem sistemu, telo pa jih nato jih izloči z blatom.
• Izvleček artičoke organizem razstruplja posredno, saj spodbuja obnovo jeter, in neposredno, s tem ko pripomore k večjemu izločanju strupov oz. manjši obremenjenosti s strupi.

3. Skrb za organe, ki organizem razstrupljajo

Bolj ko so organi razstrupljanja (črevesje, jetra, ledvice, pljuča, koža) zdravi, učinkoviteje delujejo. Skrbite torej, da bodo vaši organi razstrupljanja v brezhibnem stanju.

4. Izboljšanje telesu lastne sposobnosti razstrupljanja

Glutation je snov, ki ga telo nujno potrebuje za razstrupljanje. To ni le eden najmočnejših telesu lastnih antioksidantov, ampak tudi sestavni del razstrupljevalnih encimov druge faze. Smiselno je torej povišati raven glutationa in tako izboljšati sposobnost organizma, da se razstrupi.

Jemanje glutationa sicer ne koristi v vseh primerih. Glutation je namreč neke vrste beljakovina, ki se v prebavnem traktu znova razgradi na osnovne sestavine. Koristni so tudi ukrepi za povečanje lastne proizvodnje glutationa v telesu. K temu pripomore uživanje sulforafana, kurkumina, izvlečka zelenega čaja in pterostilbena (ki ga najdemo v vsem temnem jagodičju).

Poleg tega velja jemati tudi minerale in elemente v sledeh, potrebne za tvorbo razstrupljevalnih encimov; med njimi so cink, mangan, baker in selen.

5. Zaščita celic pred okvarami zaradi strupov

Če so v telesu že strupi, povzročajo pospešeno nastajanje prostih radikalov, ki napadajo celotne celične strukture ter lahko privedejo do motenj v delovanju ter okvar tkiv in organov. Torej velja te proste radikale prestreči in tako (kljub strupom v telesu) njihov škodljivi učinek karseda zmanjšati.

Pri tem so najpomembnejši pomočniki antioksidanti, ki jih lahko uživamo v najrazličnejših oblikah, npr. kot kurkumin, astaksantin, OPC, sulforafan, izvleček zelenega čaja, resveratrol, kvercetin in druge. Za vse te snovi velja, da jih ni treba jemati samo v obliki prehranskih dopolnil. Deloma jih lahko v telo vnesemo tudi z ustrezno prehrano.

The post Razstrupljanje: kdo, kaj in kako appeared first on Avita.

Glutation se nahaja visoko koncentriran v skorajda vsaki telesni celici. Nahaja se tudi zunaj telesnih celic: v krvni plazmi, v prostorih med organi in tkivi, likvorju (možganski tekočini), žolču, znoju in drugih telesnih tekočinah. Po tem lahko sklepamo, da glutation opravlja življenjsko pomembne funkcije. Temu je res tako, saj glutation v kombinaciji z drugimi snovmi sodeluje pri številnih procesih, ki so nujni za normalno delovanje človeškega telesa.

Zaščita pred prostimi radikali

Glutation je najmočnejši med vsemi antioksidanti in kot tak skrbi za zaščito celic pred oksidativnim stresom. Oksidativni stres je glavni vzrok za staranje, nevrodegenerativne bolezni, multiplo sklerozo, rakava obolenja in še bi lahko naštevali.

Prosti radikali napadajo tudi zelo občutljive mitohondrije. To so drobni sestavni deli celic, nič večji od bakterij, v katerih nastaja energijsko bogat encim ATP (adenozin trifosfat). Mitohondriji torej ustvarjajo energijo, ki jo telo potrebuje za svoje delovanje. Poškodbe na mitohondrijih, ki skrbijo za nastajanje energije, se odražajo tudi na drugih sistemih – živčnem sistemu, imunskem sistemu, itd.

Nepravilno delovanje mitohondrijev ima še posebej velik vpliv na sisteme z veliko potrebo po energiji (srčna mišica, celice čutil …). Za obolenja, katerih izvor se skriva v nepravilnem delovanju mitohondrijev, se je oblikoval izraz mitohondrijopatija. Glutation varuje mitohondrije pred prostimi radikali, tako da lahko ti nemoteno proizvajajo energijo. Ker pa je za izdelavo glutationa prav tako potrebna energija, pride pri poškodbah mitohondrijev (zaradi napadov prostih radikalov) do začaranega kroga, ki vodi v nadaljnjo škodo.

Sodelovanje pri ostalih celičnih procesih

Glutation sodeluje tudi pri drugih celičnih procesih. Popravlja napake, ki se pojavijo na genetskem zapisu DNK, sodeluje pri delitvi celic, presnovi ter nastajanju in razgradnji beljakovin. Glutation vsebuje življenjsko pomembno aminokislino cistein, ki jo najbolj potrebujejo dojenčki, starejši in ljudje z določenimi metaboličnimi boleznimi.

Razstrupljanje z glutationom

Glutation ne veže nase samo prostih radikalov, temveč tudi strupene snovi. Ponaša se celo s sposobnostjo, da snovi, ki so topne v maščobi, spremeni v vodotopne. Katere snovi v telesu je sploh potrebno odstraniti? Gre predvsem za pesticide iz sadja in zelenjave, zdravila, dodatke v prehranskih izdelkih, alkohol, nikotin, težke kovine in nekatere druge snovi. Glutation varuje organizem pred toksini, ki bi sicer poškodovali jetra, pljuča, ledvice, kožo in DNK.

Podpora imunskemu sistemu in uravnavanje vnetnih procesov

Glutation igra pomembno vlogo pri levkotrienih in prostaglandinih, ki sprožajo vnetne procese v telesu. Vnetje je naravna reakcija imunskega sistema na napad bakterij, virusov in strupenih snovi. Glutation kot antioksidant s svojim delovanjem zavira vnetne procese in na ta način skrbi, da je obrambni odziv telesa primeren in uravnotežen.

Glutation prav tako spodbuja aktivnost limfocitov. Limfociti so posebna vrsta belih krvnih telesc, ki uničujejo z virusi okužene celice. Imajo sposobnost, da prepoznajo telesu tuje snovi, ki so v preteklosti že napadle, zato lahko na ponoven napad odreagirajo veliko hitreje. Izjemna je njihova sposobnost uničevanja rakavih celic. Glutation tako s spodbujanjem delovanja limfocitov varuje tudi pred nastankom ali širjenjem rakavih ter kroničnih obolenj.

Glutation v prehrani

Kdor se prehranjuje uravnoteženo in ob tem skrbi za zdrav življenjski slog, pokrije s prehrano dober delež potreb po glutationu. Največ ga najdemo v ekstraktu pivskega kvasa, jetrih, avokadu, arašidih, špargljih, lubenici in sveži šunki. Znatno večji delež se nahaja v svežih živilih, saj glutation pri nadaljnji obdelavi oksidira. V povprečju dnevno zaužijemo okoli 35 mg glutationa.

Žal smo ljudje v sodobnem času obremenjeni s stresom, premalo se gibljemo, s hrano pa dobimo veliko mero škodljivih snovi. Obstoječa količina glutationa ne zadošča več za popolno razgradnjo vseh toksinov. Še večje potrebe po glutationu se pojavijo v primeru bolezni. Ker jih je težko pokriti s prehrano, je smiselno poseči po prehranskih dopolnilih z glutationom, s katerimi se medicinska stroka ukvarja že več kot 50 let.

Rezultat dolgoletnega testiranja in iskanja optimalnega prehranskega dopolnila je liposomski glutation – Altrient GSH, ki velja najboljšo farmacevtsko obliko za oralno uživanje in je odlična alternativa intravenoznemu jemanju preko injekcij in infuzij. Pri tem izdelku je glutation enkapsuliran v mikroskopsko majhne maščobne delce, ki ga varujejo pred prebavnimi sokovi, zato kar 98% glutationa doseže krvni obtok.

Glutation za lepše staranje, boljše telesne sposobnosti in optimalno zdravje

Z ustrezno prehrano in uživanjem prehranskih dopolnil bomo poskrbeli, da se bo telo učinkovito bojevalo proti prostim radikalom in tipičnim boleznim, ki so povezane s staranjem (artritis, Parkinsonova bolezen, visok pritisk, Alzheimerjeva bolezen, tumorji …). Z glutationom preskrbljeni mitohondriji, ki veljajo za »elektrarne« telesa, bodo nemoteno proizvajali energijo, zato ne bo prišlo do upada telesnih moči in sposobnosti. Glutation prav tako skrbi, da ne pride do oksidacije hemoglobina v methemoglobin, kar bi preprečilo prenos kisika po krvi do celic in povzročilo utrujenost, občutek šibkosti in sopenje.

Glutation nam ne more pomagati, če živimo nezdravo, prav tako to ni čudežna snov, ki nas bi naredila imune na vse bolezni in tegobe tega sveta. Predstavlja pa trdno osnovo za zdravje, dobro kondicijo telesa, odlično počutje in upočasnjeno staranje telesa. V kombinaciji z zdravo prehrano, rednim gibanjem in zadostno mero sproščanja se bo tudi uživanje glutationa obrestovalo z zelo pozitivnimi učinki.

The post Glutation – najpomembnejši antioksidant appeared first on Avita.

• utrujenost in razdražljivost,
• težave s spanjem,
• glavobole in »meglo« v glavi,
• bolečine v sklepih,
• seneni nahod in težave s sinusi,
• zakisanost,
• prebavne težave in težave pri nadzorovanju telesne teže.

Paketi za učinkovito in celostno razstrupljanje

Za učinkovito in enostavno spomladansko razstrupljanje smo vam pripravili ŠTIRI PAKETE ZA CELOSTNO RAZSTRUPLJANJE po ugodnih cenah.

Izberite tistega, ki ga potrebujete in se pripravite na spomladansko čiščenje!

V razstrupljevalnih paketih boste našli:

• odlične probiotike, ki bodo pomagali, da se v črevesju naselijo dobre bakterije,
• kurkumo za spodbujanje jeter in žolčnika,
• encime, ki pomagajo k boljšemu delovanju prebavnega sistema,
• grenčice za spodbujanje encimov in žolča,
• ozonirana rastlinska olja za dovod kisika v telesne celice in
• zeliščni koncentrat (tekoči probiotik z zelišči) za čiščenje črevesja.

RAZSTRUPLJEVALNI PAKET 1

Probiotiki in grenčice

Primeren je za ljudi s kroničnimi in vnetnimi težavami črevesja (ulcerozni kolitis, Chronova bolezen, prepustno črevo, …) in jeter, utrujenostjo, za vse, ki si želijo ki želijo telo razbremeniti strupov.

Klikni tukaj za: NAKUP PAKETA ZA KRONIČNE TEŽAVE S ČREVESJEM IN JETRI >>>

RAZSTRUPLJEVALNI PAKET 2

Encimi in grenčice

Primeren je za ljudi, ki se spopadajo z napihnjenostjo in pritiskom pod desnim rebrnim lokom, zamaščenostjo jeter, težave s presnovo maščob, glavoboli, slabim zadahom in črevesnimi motnjami.

Klikni tukaj za: NAKUP PAKETA ZA TEŽAVE Z JETRI IN ŽOLČNIKOM >>>

RAZSTRUPLJEVALNI PAKET 3

Probiotiki in rizol

Primeren za ljudi, ki imajo težave s porušenim črevesnim ravnotežjem in se srečujejo s prekomernim razrastom glivic in glivičnim vnetjem (nohti, sluznica,…)  ter okužbami s paraziti.

Klikni tukaj za: NAKUP PAKETA ZA TEŽAVE S ČREVESJEM >>>

RAZSTRUPLJEVALNI PAKET 4

Kurkumin z encimi in probiotik z zelišči

Klikni tukaj za: NAKUP PAKETA ZA TEŽAVE S TANKIM ČREVESJEM >>>

Primeren je za ljudi, ki jih mučijo težave s tankim črevesjem in se srečujejo z vnetji (težave s sklepi), alergijami in intolerancami (seneni nahod, alergije na prah …), zaprtostjo, sindromom razdražljivega črevesja in kolikami.

Pozitivni učinki razstrupljanja telesa na zdravje so:

• odstranitev strupov iz telesa,
• boljše spanje in sveža energija,
• jasne misli in dobro počutje,
• odprava prebavnih težav in povečanje absorpcije hranil,
• ravnovesje črevesne flore ter
• okrepitev imunskega sistema in črevesne sluznice.

Katere izdelke vsebujejo paketi?

Probiotiki:
Mikrobiom-Intercell® Zdrava črevesna flora je predpogoj za zdravo črevo. Koristne bakterije zaščitijo črevesno sluznico in preprečujejo naselitev škodljivim bakterijam. Črevesje ostane čisto in zdravo, kar močno razbremeni jetra. Probiotiki poleg tega poskrbijo, da proces razstrupljanja steče že pred prihodom snovi v jetra. Nekoliko manj znano je, da probiotiki zdravijo celo zamaščenost jeter.

Kurkumin:
Kurkumin je aktivna snov v kurkumi. Kurkuma ni samo zelo poznana začimba rumeno-oranžne barve, temveč je tudi dobro poznano zdravilo za jetra. Deluje antioksidativno in varuje jetra pred škodo, ki bi jo povzročili strupi. Pomirjujoče deluje na jetra, žolčevode in žolčnik. Delovanje lahko še dodatno okrepimo, če kurkumin uživamo v kombinaciji s črnim poprom, ki vsebuje snov piperin.

Encimi:
Encime najdemo v vseh naših celicah. Prebavni encimi so odgovorni za hitro predelavo in razgradnjo hrane, ki jo zaužijemo. Encimi hrano razgradijo na posamezne sestavine, ki jih celice lahko absorbirajo in uporabijo. Brez encimov bi celice umrle od lakote, ne glede na to, koliko hrane bi zaužili, saj bi bila presnova onemogočena, hranila pa bi do celic prispela prepozno oziroma sploh ne.

Grenčice:
Grenčice so skoraj čudežno in vsestransko zdravilo. Delujejo na več nivojih: spodbujajo izločanje encimov in žolča, izboljšujejo prebavo, aktivirajo presnovne procese, pospešujejo nastajanje telesu lastnih baz in krotijo željo po sladki hrani, kar je že samo po sebi pravi blagoslov.

Ozonirana rastlinska olja – Rizol:
Rizol s pelinom je eterično olje, na katero je vezan ozon (O3) v obliki, ki jo telo najbolje prenaša. V telesu ustvari s kisikom bogato okolje, ki ni po godu patogenim anaerobnim bakterijam, virusom, glivicam in parazitom. Z uporabo rizola poskrbimo za optimalen dovod kisika v telesne celice. Zakisana tkiva postanejo čedalje bolj bazična, kar odžene parazite, glivice, bakterije (še posebej anaerobne) in viruse. Imunski sistem dobi priložnost, da se znova postavi na noge in ponovno opravlja svoje naloge. Zdrav imunski sistem varuje pred nastankom obolenj, v primeru že obstoječe bolezni pa jo zavira.

Zeliščni koncentrat Casa Sana:
Casa Sana® je zeliščni koncentrat z mikroorganizmi za čiščenje črevesja. Vsebuje 23 različnih dragocenih rastlinskih in zeliščnih izvlečkov in 21 probiotičnih kultur, ki čistijo črevesje na naraven način. Vsi izvlečki imajo blagodejen in pomirjujoč učinek na prebavni trak in nimajo odvajalnega učinka.

Poskrbite za svoje dobro počutje in zdravje že danes!

The post Paketi za čiščenje jeter IN črevesja! appeared first on Avita.

 Pomlad je idealna za razstrupljanje in hitro dosežemo dobre rezultate.

Zaradi nalaganja strupov nastanejo naslednje bolezni in simptomi:

1. Debelost

Peter Jentschura, nemški guru za zakisanost telesa, pravi, da po štiridesetem letu polovico naše teže predstavljajo strupi. Večina teh strupov se odloži v maščobna in vezivna tkiva, nekaj tudi v živčevje in organe. Kadar želimo shujšati, ne počnemo nič drugega, kot razstrupljamo. Zato kratkotrajne diete nikakor niso smiselne, ampak moramo spremeniti življenjski slog. Hkrati s hujšanjem pa ne smemo pozabiti na odvajanje strupov iz telesa. Če se zmanjša samo volumen telesa, strupi pa ostanejo, se bo naše zdravstveno stanje močno poslabšalo.

2. Bolečine v sklepih

Največkrat so posledica vnetij in zakisanosti telesa. Vnetja velikokrat povzročajo alergije (na mleko, pšenico) in histamin, ki ga je veliko v rdečem mesu, rdečem vinu, morskih sadežih, čokoladi in jagodah. Zaradi zakisanosti telesa se spremeni pH v sklepih in pride do tanjšanja (zmanjševanja) hrustanca, kar zdravniki imenujejo »obraba«. V nemškem društvu za artrozo imajo dokumentirane primere, ko se je po intenzivnem razkisanju telesa hrustanec ponovno odebelil in bolečine so izginile.

3. Depresija

Le kaj je bilo prej – depresija ali zastrupljenost telesa? Sliši se kot debata o jajcu in kuri, vendar se v 80 odstotkih depresija pojavi kot posledica zastrupljenosti telesa. Seveda težje začnemo z razstrupljanjem, ko smo že depresivni, vendar je treba začeti z majhnimi koraki in vztrajati.

4. Kronična utrujenost

Kako pogosto smo utrujeni predvsem zaradi dehidracije! Pijemo premalo vode in telo ne more opravljati svojih funkcij. Tudi strupov ne morem izločati iz telesa. Zato takrat, ko smo utrujeni, najprej spijmo pol litra vode, ne pa kavico. Vse razstrupljevalne metode vključujejo tudi pitje čiste vode z malo minerali, da se lahko strupi sploh izločijo iz telesa.

5. Pogosti prehladi in gripe

Črevesje je s 350 kvadratnimi metri površine največji organ za razstrupljanje. Ker tam leži več kot 75 odstotkov celic imunskega sistema, je od stanja v črevesju odvisno, kako zdravi smo. Pogosti prehladi in gripe (več kot dvakrat v sezoni) so zato neposredno povezani s črevesjem. Potrebna je sprememba prehrane in sanacija črevesja (s probiotiki, encimi, protiglivično in protiparazitsko dieto), v hujših primerih pa obisk pri terapevtu in alergijski test.

6. Ciste in miomi

Naše telo je pametno in strupe odloži v zdravju čim manj škodljiva »skladišča« – vezivno in maščobno tkivo. Ko skladišč zmanjka, si »ustvari« nova in nastanejo lahko ciste in miomi. Nekatere ciste in miomi se ponovijo ravno zato, ker nismo razstrupili telesa (spremenili vzrokov). Seveda pa je tudi v tem primeru bolje preprečiti kot pa zdraviti.

7. Rak in avtoimunske bolezni

Ko zbolimo za rakom, smo že močno zastrupljeni. To bi nam morala biti motivacija, da bi že prej poskrbeli za redna letna čiščenja telesa in preprečili nastanek raka. Pri avtoimunskih boleznih pa je potrebno vedno upoštevati zastrupljenost s težkimi kovinami, ki zahtevajo posebne postopke razstrupljanja.

8. Prezgodnje staranje, izpadanje las

Najkasneje po 35. letu starosti se začne pešanje naših fizičnih in umskih sposobnosti. Koža postane utrujena in zgubana, lasje posivijo in se razredčijo, nohti in zobje postanejo krhki, poslabša se nam vid … Zaradi napačne in nekakovostne prehrane dobimo v telo premalo hranil, zato jih telo vzame iz skladišč. Ravno te vitalne snovi pa potrebujemo tudi za razstrupljanje telesa. Zato moramo pri razstrupljanju, poleg čiščenja strupov, poskrbeti tudi za zalogo vitalnih snovi. S pomočjo sokov, smutijev, super živil in prehranskih dopolnil damu telesu življenjsko pomembne vitalne snovi.

9. Nespečnost

Jetra in ledvice, dva organa za razstrupljanje telesa, sta ponoči zelo aktivna. Jetra nas s svojim intenzivnim delovanjem zbujajo med eno in tretjo uro zjutraj, ledvice naslednji dve uri. Nespečnost v teh urah je zelo zanesljiv znak, da so organi za razstrupljanje preveč obremenjeni in moramo nekaj ukreniti. V blažjih primerih pomagajo že sprememba prehrane, pitje vode, redno gibanje, manj kave in alkohola.

10. Težave s pomnjenjem in koncentracijo

Ko se strupi shranijo v skladišča (medcelični prostor), se poslabša dotok hranil do celice. Celice zato slabše delujejo, celo pospešeno odmirajo, pa tudi manj strupov odide iz celice. Kadar imamo težave s pomnjenjem in koncentracijo, pa še nismo starejši od 75. leta, smo lahko prepričani, da je v našem telesu preveč strupov. V mlajših letih (pred 30) pomaga že, če pijemo več vode in spremenimo prehrano (manj sladkorja, alkohola in mesa). V srednjih letih pa se lotimo intenzivnega razstrupljanja, lahko celo posta ali nekajtedenske veganske prehrane.

The post 10 posledic nabiranja strupov v telesu appeared first on Avita.

Pripadnice nežnejšega spola se nekaj kislih presnovkov znebijo enkrat mesečno, med menstruacijo. Kadar pa je kislih presnovkov toliko, da jih telo ne zmore odstraniti sproti, se njihov presežek uskladišči. Kako zelo smo zakisani, lahko ugotovimo tudi po količini celulita na stegnih, bokih, zadnjici in nadlahteh – več kot ga je, bolj polna so naša skladišča kislih presnovkov. V meni se vsakomesečna čišča ustavi, zato je še toliko bolj pomembno, da ženska v to obdobje vstopi s čim manjšo zalogo uskladiščenih kislih presnovkov ali v meni poskrbi za razkisanje.

Celulit ni samo lepotni problem!

Pomarančna koža torej ni le lepotni problem, pač pa skriva neprijetno in potencialno nevarno resnico – v grudicah pod kožo so shranjeni kisli presnovki, ki so ostali v telesu. Kisli presnovki, ki bi nenadzorovano potovali po telesu, bi lahko povzročili nepopravljivo škodo, zato jih telo nevtralizira in uskladišči. Pogled na grudice pod kožo morda res ni lep, a se gotovo strinjate, da so manjše zlo, kot pa če bi nam zaradi navala preveč kisle krvi odpovedalo srce. Uskladiščeni kisli presnovki ovirajo dotok krvi in z njo kisika in hrane za celice, zato je zelo pomembno, da jih odstranimo ali njihovo količino vsaj čim bolj zmanjšamo.

Kako uspešno odpravimo celulit?

Običajno je koža od vseh organov, ki nam pomagajo pri razstrupljanju (črevesje, jetra, ledvice, pljuča in koža), v najboljšem stanju in je zato razkisanje preko nje hitro in uspešno. Razkisanje preko kože pa ima še eno prednost: preko nje se kisli presnovki iz telesa izločijo neposredno, za razliko od ledvic, ki z urinom iz telesa spravijo pretežno nevtralne soli. Zaradi vsega tega je seveda smiselno, da se razkisanja lotimo tudi s pomočjo kože: lahko se spotimo v savni, pri gibanju ali pa se razkisamo s pomočjo bazičnih kopelih.

Kako se razkisamo s pomočjo bazičnih kopeli

En- do dvakrat na teden si pripravimo bazično kopel (pH 8,5) celega telesa, druge dni pa uporabljamo bazične nožne kopeli.

1. Bazična kopel celega telesa – voda naj ima temperaturo od 36 do 37°C. V kadi ostanemo vsaj uro in pol. Za še večji učinek kožo med kopanjem večkrat (vsakih 5 do 10 minut) zdrgnemo z gobo ali s kopalno ščetko. Če se voda preveč ohladi, lahko dotočimo toplo vodo. To so osnovni nasveti, sicer pa naj vsakdo posluša sebe in ostane v kopeli tako dolgo, dokler se v njej dobro počuti. Bazična kopel naj bi trajala od 45 minut pa tudi do 3 ure. Med kopanjem boste opazili nenavaden pojav: koža se ne bo nagubala, pa tudi če boste v bazični kopeli vodi ležali nekaj ur.

2. Bazična nožna kopel – traja naj vsaj pol ure, lahko pa tudi več kot eno uro. Še bolj smo motivirani, če vemo, da stopala veljajo za pomožne ledvice. Bazična nožna kopel učinkovito pozdravi glivično okužbo nohtov, ki je značilna težava zakisanih ljudi.

3. Bazična sedeča kopel – ta naj traja okoli 15 minut, temperatura vode pa naj bo okoli 28 stopinj. Koristna je, kadar imamo težave v genitalnem ali analnem področju.

Kako učinkovito razkisamo telo

• Odstranimo ali vsaj zmanjšamo povzročitelje zakisanosti: opustimo kajenje, uživamo manj mesa (odpovemo se svinjini in prekajenemu mesu), zmanjšamo ali pa se povsem odpovemo sladkorju in kavi.

• Uživamo veliko sadja in zelenjave in si na ta način zagotovimo potrebne minerale in vitamine. Takšna prehrana poskrbi za nevtraliziranje kislih presnovkov – tako tistih, ki jih na novo vnesemo v telo, kot tistih, ki jih je telo že uskladiščilo.

• Popijemo dovolj tekočine: pijemo čisto vodo, s katero se kisli presnovki izplaknejo iz telesa. Dnevna potreba po tekočini je 1 l na 25 kg telesne teže.

• Redno se gibljemo (počepi, hoja) na svežem zraku. Gibanje naj bo zmerno, saj s pretiranim naporom telo le še bolj zakisamo.

• Razstrupljanje in razkisanje spodbujamo tudi tako, da krepimo presnovno funkcijo jeter (bazični povoji) in črevesja (bazično klistiranje).

V nekaj tednih ali najkasneje mesecih nam bo s pomočjo teh navodil zagotovo uspelo močno zmanjšati celulit ali se ga celo popolnoma znebiti. Bazične kopeli, še posebej tiste, ki trajajo dlje časa, pa tudi drastično izboljšajo videz kože. Spodbudijo izločanje kislih presnovkov ter pri tem aktivirajo potenje in lojnice. Tako koža sama ohranja ustrezno vlažnost. Koža bo mehka, čista in dišeča – kot pri dojenčku.

The post Kopeli za razkisanje in odpravo celulita appeared first on Avita.

Za poslabšano zmožnost samorazstrupljanja lahko okrivimo dva poglavitna dejavnika.

• Moderen način življenja, ki razstrupljevalne organe v telesu preobremenjuje s strupi.
• V zadnjih desetletjih se srečujemo s kemičnimi snovmi, s katerimi prej nikoli nismo prišli v stik.

V obeh primerih telesu ne preostane drugega, kot da strupe začasno odloži v tkiva. Na žalost je prostega prostora za takšne odpadne produkte čedalje manj, količina nakopičenih strupov pa se samo povečuje.

Različni strupi se odlagajo na različna mesta v telesu

Strupi, ki so topni v maščobi, se nalagajo v tkivih, bogatih z maščobo. Takšna mesta predstavljajo poleg maščobnih tkiv tudi hrbtni mozeg, živčevje in možgani.

V maščobah topni strupi so npr. živo srebro (v ribah in amalgamskih zalivkah), organske svinčeve spojine (izpušni plini), strupi v stanovanjskih prostorih (zaščitna sredstva za les in PVC), sintetične dišave (v kozmetiki, čistilnih sredstvih…), mehčalci, ostanki razredčil, dioksini …

Vodotopni strupi se nalagajo v vezivnih tkivih. Sem sodijo organske kisline (posledica napačne prehrane – kislih presnovnih ostankov), svinčeve soli in druge kovinske spojine (v barvah ali starih vodovodnih ceveh), kadmij (iz tobačnega dima) …

Hormonsko aktivni strupi (t. i. hormonski motilci) se nabirajo v ščitnici, možganih, jajčnikih in modih. Najdemo jih v insekticidih (pesticidih), sredstvih za zatiranje plevela (herbicidih) in fungicidih (sredstvih za zatiranje plesni), cinkovih soleh in antibiotikih (v živalskih produktih).

Začasno, časovno omejeno shranjevanje strupov telesu ne povzroči velike škode. V kolikor pa strupi ostanejo dlje časa v telesu, se pojavijo znaki kronične zastrupitve. In prav takšni primeri kronične zastrupitve so v uradni medicini spregledani, morda tudi zato, ker je tema zelo zapletena, zdravljenje pa mora biti zastavljeno obsežno in celostno.

Cena postavljanja tovrstne diagnoze je precej visoka, saj so praktično vsa testiranja samoplačniška. Ob tem je pacient deležen številnih kritik, zakaj se je testiranja sploh udeležil, saj naj bi bila vsa tovrstna testiranja prevara.

Uradna medicina se le stežka sprijazni z dejstvom, da so nekateri simptomi »neznanega izvora« povezani s kronično zastrupitvijo, pri kateri ni mogoče predpisati farmacevtskih sredstev, temveč je potrebno z bolnikom opraviti poglobljen razgovor, mu svetovati celostno zdravljenje in zastaviti ustrezen program razstrupljanja telesa.

Razstrupljanje: kako doseči, da bo razstrupljevalna kura zares uspešna

Izraz »razstrupljanje« se danes uporablja skoraj izključno v pogovornem jeziku, pred tem pa je bil v rabi v strokovnem medicinskem jeziku, še posebej na področju humoralne medicine. Če dandanes zdravniku omenimo, da se želimo razstrupiti, je zelo verjetno, da se bo ob omembi izraza zasmejal. In to kljub dejstvu, da je vsakdo izmed nas dnevno izpostavljen številnim strupom, tako preko dihalnih poti kot tudi črevesja in kože.

Izraz »razstrupljanje« se pogosto pojavlja v kombinaciji s postenjem in čiščenjem črevesja. Ljudje na Zahodu se okoljiskim strupom in težkim kovinam praktično ne moremo več izogniti, saj nas spremljajo na vsakem koraku. Ne glede na to, ali uživamo sadje, zelenjavo, meso, žita ali ribe – pri konvencionalno pridelanih živilih bomo povsod naleteli na ostanke škropiv, antibiotikov, hormonov in težkih kovin.

Kot je spoznal že švicarski zdravnik Paracelsus, je meja med zdravilom in strupom precej tanka. Vse snovi lahko predstavljajo strup, če so napačno odmerjene. Akutne zastrupitve uradna medicina uspešno rešuje, zatakne pa se pri kroničnih, počasi napredujočih in dolgo časa nevidnih kroničnih zastrupitvah. Neredko se kronična zastrupitev niti ne odkrije oz. prepozna.

»Priljubljeno« obliko kroničnega (samo)zastrupljanja predstavlja uživanje alkohola in kajenje tobaka. Čeprav je pitje alkohola in kajenje cigaret v družbi relativno sprejemljivo, to še ne pomeni, da je za telo kaj manj nevarno. V tobačnem dimu se tako skriva poleg nikotina (močnega živčnega strupa) še 3000 drugih strupenih in potencialno rakotvornih snovi. Pri alkoholu je strupen »samo« etanol, ki prav tako deluje kot živčni strup.

Tudi naša prehrana ni več to, kar je bila. V preteklosti so bila živila bogata z vitamini, minerali, balastnimi snovmi in drugimi hranilnimi snovmi. Takšna prehrana je telo  nahranila, ne samo nasitila, kakor današnja prehrana, ki je polna sladkorja, maščob, barvil, ojačevalcev okusa in drugih cenenih snovi.

Te snovi omogočajo proizvajalcem nizke stroške proizvodnje in visoke dobičke pri prodaji, za zdravje kupca pa jim je prav malo mar. V izdelke so doda velikanske količine sladkorja, soli in dodatkov, da se zadovolji brbončice, ki se navadijo na močne okuse umetnih živil.

Sladkor se, na žalost, nikoli ne obravnava kot potencialen strup. V majhnih količinah za telo ne predstavlja problema, vendar pa ga je v moderni prehrani toliko, da poškoduje tako zobno sklenino, živce, ledvice, oči kot tudi celotno črevesno floro. Podoben učinek na telo imajo sintetična barvila, konzervansi in ojačevalci okusa. Njihovo dolgoročno učinkovanje na telo še ni dobro raziskano. Vemo pa, da tovrstne substance niso primerne za človeško uživanje.

Problem sodobne prehrane bi lahko razvrstili v dve kategoriji:

• Prvo kategorijo predstavljajo industrijsko pripravljena živila, ki vsebujejo zdravju škodljive snovi.
• Drugo kategorijo pa predstavljajo živila, ki vsebujejo premalo hranilnih snovi (npr. zaradi gojenja na osiromašenih tleh), kar na dolgi rok prav tako vodi v razvoj zdravstvenih težav.

»Plastična« industrijska hrana za ljudi ima številne značilnosti strupov. Žal pa ni nič drugače s svežim mesom, ki je prepojeno s kemičnimi sredstvi, zdravili, cepivi in antibiotiki. Mislili bi si, da je kontaminirano meso bolj izjema kot pravilo, vendar temu žal ni tako.

Skorajda vsaka kontrola kakovosti mesa odkrije nepravilnosti, klub temu se na sistemski ravni ne zgodi kaj dosti. Ostanke antibiotikov iz živalskih prsi, bedrc in pečenk dnevno serviramo na mize, ti zaidejo v naš organizem in rušijo črevesno floro ter povzročajo še celo vrsto drugih, resnih zdravstvenih težav.

Ostanki antibiotikov v mesu bi morali sprožiti pravcati škandal, vendar dokler imajo potrošniki na voljo poceni meso, vzreditelji živine dovolj prometa, zdravniki pa dovolj bolnikov, se zdijo vsi zadovoljni.

Še en vir strupov predstavljajo oksidirane maščobe. Nenasičene maščobne kisline oksidirajo še posebej hitro, zaradi česar postanejo olja žarka. Oksidirane maščobne kisline so zdravju škodljive. Pokvarjene maščobe običajno prepoznamo po vonju in okusu. Težava se pojavi pri močno začinjenih jedeh, ki prekrijejo žarki okus, kar lahko sproži pojav akutnih zdravstvenih težav.

Škodljivost žarkih maščob povezujemo predvsem s povečano pojavnostjo policikličnih aromatskih ogljikovodiki (PAH), ki se pričnejo tvoriti pri temperaturah nad 100 stopinj Celzija, največ pa se jih pojavi pri zelo visokih temperaturah (300 stopinj). Raziskave kažejo, da imajo policiklični aromatski ogljikovodiki potencialno rakotvorno učinkovanje na organizem.

Nanodelci v hrani so strupeni, ker lahko zaradi svoje izjemno majhne velikosti preidejo celo skozi možgansko ovojnico. Do danes še ni znano, kakšne posledice ima to na človeško zdravje, zagotovo pa ne pomeni nič dobrega.

Kemikalije nas napadajo z vseh strani – prisotne so v kmetijstvu, proizvodnji in skladiščnih procesih. Že pred absorpcijo motijo delovanje telesa – glifosfat npr. moti nastajanje beljakovin, kar lahko sproži avtizem pri plodu v maternici. Sumi se, da organofosfati sprožijo pojav ADHD pri plodu. Bromirani bifenoli posegajo v presnovo ščitničnih hormonov in prav tako povzročajo okvare pri plodu. Različna sredstva za mehčanje, kot so npr. ftalati in bisfenol A uničijo krhko ravnovesje steroidnih hormonov (npr. estrogena), hkrati pa negativno učinkujejo na presnovo, rast in razvoj. Težke kovine delujejo kot zaviralci encimskega delovanja in močno poškodujejo živčne celice. Težke kovine se uporabljajo za cepiva in konzerviranje (živo srebro), zdravila (aluminij), itd.

Kemikalije se nahajajo še v topilih, izpušnih plinih, čistilnih sredstvih, lakih, barvah, sredstvih za impregniranje, gradbenih materialih (azbest) in izdelkih za široko potrošnjo. Nečistoče najdemo tudi v pitni vodi, zelenjavi in sadju s kontaminiranih zemljišč. Zdi se, da je moderen človek postal že precej odporen na različne kemikalije, saj bi takšna količina kemikalij naše prednike že zdavnaj pogubila.

Kaj lahko storimo na tem področju? Najbolj učinkovit ukrep je znižanje dovoljenih vrednosti določenih snovi v živilih. Pristojne inštitucije morajo poostriti preglede, potrošniki pa se morajo zavedati, da s svojo denarnico odločajo, kakšni izdelki se bodo nudili na policah. Če bomo zadovoljni z nizkokakovostno, poceni in kontaminirano hrano, bo ta tudi v prihodnosti na voljo na policah trgovin.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je situacija zaradi različnih zakonov veliko boljša kot pred 100 leti. Sama količina strupenih snovi, s katerimi pridemo v stik, se je znižala, problematične pa so predvsem nove kemične spojine, za katere ne vemo, kakšen učinek imajo na zdravje. Za razliko od težkih, akutnih zastrupitev izpred stoletja se zdaj pogosteje srečujemo s počasi napredujočimi, kroničnimi zastrupitvami.

Posvetimo se še eni vrsti strupov, in sicer biološko aktivnim strupom, imenovanim prosti radikali, ki so sestavljeni iz molekul kisika in dušika. Te spojine so izgubile enega izmed elektronov, zaradi česar so izjemno reaktivne. V svoji neposredni okolici iščejo molekule, katerim bi lahko odvzele manjkajoči elektron. S tem seveda uničijo biološko funkcijo dotičnih molekul – te zaradi ukradenega elektrona postanejo tudi same prosti radikal – vse skupaj pa vodi v verižno reakcijo, ki povzroči oksidativni stres. Prosti radikali se še posebej radi vežejo na lipide v celičnih membranah in s tem povzročijo nepopravljivo škodo na celici. Ko prosti radikali dosežejo mitohondrije in DNK v celičnem jedru, se celica zmaliči in rakava obolenja imajo prosto pot.

Najpomembnejši ukrep pri obravnavi zastrupitev je prepoznavanje in izogibanje strupom. Če se strupom izognemo, potem si prihranimo mučno in dolgotrajno odstranjevanje. Na žalost se kljub najboljšim namenom dandanes težko izognemo vsem strupom, ki nas obdajajo v okolju, oblačilih, prehrani in stanovanjih, saj nekateri nimajo posebnega vonja, okusa ali videza.

Kaj lahko naredimo s strupi, ki jih že imamo v telesu?

Tako klasična kot tudi celostna medicina poznata koncept razstrupljanja telesa. Obstaja kar nekaj načinov, s katerimi lahko trdovratne strupe spravimo iz telesa. V uradni medicini je dobro poznana 2,3-dimerkapto-1-propansulfonska kislina (krajše DMPS), ki se uporablja za zdravljenje zastrupitev z živim srebrom, arzenom, svincem in nekaterimi drugimi kovinami.

DMPS se vbrizga intravenozno, lahko pa jo tudi zaužijemo oralno. V telesu tvori kelat (kompleks, na katerega se kasneje vežejo težke kovine), ki se nato z urinom odstrani iz telesa. DMPS seveda ni naravna spojina in ima kar nekaj stranskih učinkov, vendar se kljub temu pogosto uporablja za razstrupljanje.

Pri zastrupitvah z gobo mušnico se uporablja visoko koncentrirana oblika pegastega badlja, ki varuje jetra pred poškodbami. Jetra so namreč »centralni logistični center« za čiščenje telesa, zato ne preseneča, da proces razstrupljanja povečini poteka v jetrih. Seveda morajo biti zdrava, da lahko uspešno opravljajo svojo funkcijo. Jetra so prav tako centrala za nadzor in predelavo snovi, ki jih mora telo nevtralizirati, pa tudi nadzor nad snovmi, ki jih telo potrebuje za izdelavo lastnih substanc.

Preko glavne žile vratnice v jetra prihajajo strupi, hranilni delci in razgrajeni delci neposredno iz črevesja, kjer se nahaja prebavljena kaša. V eni minuti se skozi žilo vratnico do jeter pretoči približno en liter krvi, napolnjene z različnimi substancami. Iz hranilnih snovi jetra sintetizirajo telesu lastne snovi, kot so beljakovine, hormoni in faktorji strjevanja krvi. Jetra predelujejo stranske produkte presnove, odstranjujejo strupe, shranjujejo vitamine ter nadzorujejo količino sladkorja, beljakovin in maščob v krvi. Prav zato je skrb za zdrava jetra tako pomemben del splošnega zdravja.

V času posta so jetra dvakratno obremenjena: odzvati se morajo na spremembo v presnovi in hkrati nevtralizirati vse strupe, ki se tekom postenja sprostijo iz tkiv. Da bi jetrom kar najbolj olajšali delo, je pomembno, da njihovo delovanje podpremo že pred postenjem – npr. z jemanjem izvlečka pegastega badlja ali grenčic.

Predpogoja za uspešno razstrupljanje sta:

• Organi morajo biti pripravljeni na proces razstrupljanja. Že pred začetkom jih podpremo s hranilnimi snovmi, povečano količino vode, izogibanjem stresu in ustreznim počitkom. Le tako bo telo pripravljeno na proces razstrupljanja, ki ga precej obremeni.
• Nakopičene strupene snovi se morajo odstraniti iz telesa počasi, da ne pride do preobremenitev in poškodb organizma. Pri razstrupljanju se strupi sproščajo iz vezivnih tkiv in maščobnih celic, zato za kratek čas naraste koncentracija sproščenih strupov v krvi.

Nekateri v vezivnih tkivih nakopičeni strupi morda ne povzročajo nobenih neposrednih težav, dokler se tekom razstrupljanja ne sprostijo nazaj v krvni obtok. Od tam lahko zaidejo v druge organe. Seveda se ob tem poraja vprašanje, ali ni morda bolje, da strupi počivajo na »deponiji«, kjer ne povzročajo nobenih (vidnih) težav?

Pri tem se je potrebno zavedati, da je vsako odlagališče odpadkov enkrat polno. Manjša količina presnovnih odpadkov in strupov morda ne povzroča težav, slej ko prej pa bo previsoka koncentracija v tkivih ali organih privedla do zakisanja in ohromljenega delovanje tkiva ali organa. Prav zato je razstrupljanje nekakšno nujno zlo, zaradi katerega je vredno potrpeti tudi nadležne simptome, ki se pojavijo med razstrupljanjem.

Telo se izločanjem toksinov precej namuči, saj je v maščobi topne strupene snovi težko ločiti od maščobnih celic. V ta namen jetra pretvorijo strupe v vodotopne oz. izdelujejo žolč, ki veže nase toksine in poskrbi, da se izločijo ob odvajanju.

Pri razstrupljanju ni pomembno samo to, da telo sprosti nakopičene strupene snovi iz tkiv v krvni obtok. Sočasno moramo poskrbeti, da zaužijemo dovolj snovi, ki nase vežejo škodljive snovi v črevesju in se skupaj z njimi izločijo preko blata. Sladkor in bela moka v takem primeru zavirata proces razstrupljanja, zato se jima na daleč izognimo!

Izločanje strupov

Za podporo izločanju strupov iz telesa se svetujejo nekatere rastline in homeopatska zdravila. Homeopatsko zdravilo, ki bi bilo namenjeno izključno razstrupljanju, ne obstaja, se pa zdravilo Okoubaka Aubrev, ki vsebuje mešanico zaščitnih komponent, ponaša z najboljšim razstrupljevalnim učinkom med homeopatskimi zdravili. Uporablja se samostojno ali v sklopu razstrupljevalne kure (potenca D6) v časovnem obdobju več tednov.

Posvetimo se še zlati klasiki naravne medicine: zdravilnim rastlinam z razstrupljevalnim učinkom. Obstaja kar nekaj rastlin, ki zelo dobro kljubujejo strupom in izpušnim plinom v mestih. Takšne rastline so razvile različne obrambne mehanizme, ki rastlino obvarujejo pred poškodbami. Z zaužitjem dosežemo enak učinek na človeško telo.

Zeli z razstrupljevalnim učinkom

• Navadni pelin (Herba Artemisiae cc.)
• Zlata rozga (Herba Solidaginis cc.)
• Bršljanasta grenkuljica (Herba Hederae terr. cc.)
• Repinec (Radix Bardanae cc.)
• Regrat, predvsem korenina regrata (Radix Taraxaci cc.)
• Korenina cikorije (Radix Cichorii cc.)

Večina ljudi, še posebej ljubitelji angleških zelenic, te rastline označi za plevel in se jih želi na vsak način znebiti. Ob tem pa spregledajo, da jim na domačem pragu raste zdravilna rastlina, ki bi pripomogla k olajšanju težav, ki jih zelo verjetno pestijo.

Zgoraj omenjene rastline lahko v enakem deležu pripravimo v poparku: uporabimo dve čajni žlički zelišča in prelijemo z 200 ml prevrete vode. Pustimo namakati približno 15 minut. Po sprostitvi velike količine strupenih snovi (npr. po odstranjevanju amalgamske zalivke ali po postenju) se priporoča pitje ene do štirih skodelic razstrupljevalnega poparka na dan. Pitje naj traja do 12 mesecev.

Poleg zgoraj omenjenih zelišč lahko uporabljamo tudi druga razstrupljevalna sredstva: zeleni ovseni čaj (ki odstranjuje presnovne ostanke), zeolit (ki veže nase strupene snovi v črevesju) in alge (še posebej alge klorela). Alge klorela so enocelične rastline, ki imajo debelo zunanjo celično steno. Ta vsebuje veliko balastnih snovi, na katero se vežejo nezaželene substance, ki jih kasneje izločimo na stranišču. Na ta način se še posebej učinkovito vežejo in izločijo težke kovine.

Seveda je pomembno, da so alge klorela visoko kakovostne in brez nečistoč, sicer jih bomo v telo vnesli več kot izločili. Alge klorela niso nepogrešljive samo pri razstrupljanju težkih kovin, temveč so tudi prava zakladnica aminokislin, mineralov, vitaminov in klorofila, saj jih vsebujejo veliko več od povprečja.

Še eno učinkovito sredstvo za razstrupljanje telesa predstavljajo zdravilne gobe. Gobe (glive) ne spadajo med rastline ali živali, temveč taksonomsko predstavljajo svoje kraljestvo. V naravi opravljajo vrsto pomembnih ekoloških nalog. Ena izmed njih je »predelava odpadkov« oz. razstrupljanje vode, tal in deloma zraka.

Gobe vase posrkajo vse, kar uničuje naravno biološko ravnovesje. Prav zaradi tega je pomembno, da divje gobe nabiramo samo v čistem okolju, sicer so preveč obremenjene z okoljskimi strupi. Zdravilne gobe vzgajajo v sterilnem okolju, ki onemogoča kontaminacijo.

Aktivne snovi v gobah, ki se ponašajo z razstrupljevalnim učinkom, je mogoče predelati v kapsule. Po zaužitju ekstrakta gob te snovi v telesu opravijo enako nalogo kot v naravi – nase vežejo strupene snovi (podobno kot pri spirulini nastane kelat).

Poleg vezave strupenih snovi so zdravilne gobe zmožne tudi nevtralizacije prostih radikalov, saj vsebujejo veliko antioksidantov. Med drugimi vsebujejo antioksidant ergotionin, ki se nahaja skoraj izključno v gobah (v mesu in jetrih živali najdemo samo zanemarljive količine).

Ergotionin se po moči lahko primerja z najmočnejšim poznanim antioksidantom glutationom. Organsko gledano so tudi prosti radikali strupi, saj s svojim delovanjem poškodujejo celice. Gobe kot sredstvo za razstrupljanje nudijo še en mehanizem delovanja. Vsebujejo namreč biološko aktivne substance, kot so polisaharidi in triterpeni, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema.

Črevesje

Čiščenje oz. klistriranje črevesja močno pripomore k razbremenitvi spodnjega dela prebavnega trakta. Da bi dosegli maksimalno učinkovitost, je potrebno proces pogosto ponavljati. S tem ima kar nekaj ljudi težave, saj čiščenje črevesja povezujejo z odporom in gnusom. Težava je v tem, da je črevesje eden izmed razstrupljevalnih organov, ki lahko svojo funkcijo opravlja le, če je primerno vzdrževano. S presnovnimi ostanki zamazano črevo ne odstranjuje toksinov tako, kot bi moralo.

Koža

Enako velja za kožo. Le zdrava koža normalno opravlja funkcijo razstrupljanja. Pri tem ji ne pomagajo različni čudežni razstrupljevalni obliži, temveč redni obiski savne v kombinaciji z intenzivnimi masažami. Vročina v savni povzroči potenje, preko katerega se iz telesa izločajo škodljive snovi.

Pri masaži se pospeši prekrvavitev in pretok limfe, hkrati pa se z gnetenjem iz tkiv sprostijo uskladiščeni strupi. Masaža močno izboljša učinek savne, ob tem pa nas tudi sprošča. Manj stresa pomeni manj prostih radikalov, zato lahko zdravo  in redno sproščanje v vseh oblikah prištevamo med učinkovite oblike razstrupljanja.

Vas zanima, kako ste obremenjeni s težkimi kovinami?

Naročite se na testiranje Oligoscan in v nekaj sekundah boste izvedeli, kateri od 20 mineralov vam manjka in katera od 14 težkih kovin vam povzroča težave.

Naročila sprejemamo na spletni strani www.testmineralov.si >>>

The post Strupi v telesu so trdovratna nadloga appeared first on Avita.

Grenka sol oziroma magnezijev sulfat (MgSO₄) je naravna anorganska spojina, grenko-slanega okusa. Njene pozitivne učinke so prvič prepoznali v 17. stoletju v angleškem mestu Epsom, zato se je zanjo uveljavil izraz Epsomska sol. Odkritje zdravilnih lastnosti soli je pripeljalo do nastanka prvih toplic v Veliki Britaniji, kmalu pa se je znanje o njeni uporabnosti razširilo po vsem svetu.

Grenka sol na prvi pogled spominja na običajno kuhinjsko sol, a gre za popolnoma različni spojini. Kuhinjska sol vsebuje natrij in klor (kemijska formula NaCl), medtem ko grenka sol vsebuje 10 % magnezija, kisik in 13 % žvepla v obliki sulfata. Zaradi omenjene kemijske sestave je vsestransko uporabna, njene zdravilne učinke namreč s pridom izkoriščajo v zdravstvu, kozmetični in prehranski industriji in celo v vrtnarstvu.

Magnezij in žveplo sta izredno pomembna za pravilno delovanje človeškega organizma. Magnezij sodeluje pri delovanju več kot 300 encimov, blaži vnetja, odpravlja krče, zmanjša vnetne procese in pomaga zmanjševati bolečine v sklepih in mišicah. Poleg tega je ključnega pomena za proizvodnjo energije v celicah. Pomanjkanje magnezija dolgoročno vodi v kronično utrujenost, razdražljivost in težave pri premagovanju stresa.

Po drugi strani je žveplo pomembna sestavina pri tvorbi elastina, keratina, kolagena in hrustanca. Skrbi za pravilno delovanje encimov in hormonov, ohranja prožnost mišic in krepi sklepe. Spojina magnezijevega sulfata se lahko uporablja za obkladke ob pikih ter sončnih ali drugih opeklinah. Prav tako je uporabna kot piling, saj odstranjuje odmrle plasti kože, spodbuja cirkulacijo in pomladi kožo.

Številni jo dodajajo vrtninam (predvsem vrtnicam, paradižnikom in paprikam), saj magnezij vpliva na trdnost celičnih sten in ima pomembno vlogo pri kaljenju semen, fotosintezi ter razvoju plodov. Seveda pa pri grenki soli ne moremo mimo njenih razstrupljevalnih in odvajalnih učinkih, ki bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

Kaj je Glauberjeva sol?

Glauberjevo sol ali natrijev sulfat (Na₂SO₄) se v naravi nahaja v obliki minerala glauberita. V laboratoriju je njene brezbarvne kristale v 17. stoletju prvi pridobil Johann Rudolf Glauber, po katerem je kasneje dobila ime. Sam jo je zaradi njenih zdravilnih lastnosti poimenoval kar čudežna sol (sal mirabilis). Natrijev sulfat se danes uporablja pri izdelavi lepenk, stekla, proizvodnji barvil, čistil in kot surovina pri proizvodnji zdravil. V medicini je znana raba soli za zdravljenje okuženih ran, težav s prebavo, jetri in pri glavobolih. Glauberjeva sol deluje kot močno odvajalo, saj zadržuje vodo v črevesju in preprečuje, da bi se absorbirala iz blata.

Uporaba sulfatnih soli v času postenja

Sulfatne soli, kamor sodita grenka in Glauberjeva sol, so primerne za pripravo telesa na postenje. Tega je namreč zaželeno začeti s temeljitim praznjenjem črevesja, saj v nasprotnem primeru v prebavnem sistemu zastajajo odpadne snovi. Prav tako z omenjenim postopkom omogočimo organizmu, da se lažje znebi strupov, ki jih s pomočjo posta poskuša izločiti iz telesa. Temeljito čiščenje črevesja dodatno poskrbi za to, da občutek lakote hitro mine, zaradi česar se lažje prepustimo postenju.

Odvajalna sredstva se pri nekaterih očiščevalnih dietah uporabljajo skozi celotno obdobje postenja. Glavni razlog za to je zmanjšano delovanje peristaltike (črevesnega gibanja), ki lahko povzroči ponovno absorpcijo odpadnih snovi v krvni obtok. Zaradi omenjenega razloga se vsak drugi dan priporoča uporaba klistiranja s toplo vodo ali uporaba grenke soli, medtem ko Glauberjeva sol za večkratno praznjenje črevesja ni primerna.

Odmerjanje sulfatnih soli

Za čiščenje črevesja raztopimo 20 do 30 gramov grenke soli v 500 mililitrov tople vode. Zmes dobro premešamo, da se sol raztopi in mešanico popijemo. Pri Glauberjevi soli prvi dan postenja raztopimo 30 do 40 miligramov soli v 500 mililitrih tople vode in popijemo na prazen želodec. Slano-grenak okus lahko izboljšamo tako, da uporabimo hladnejšo vodo ter v mešanico dodamo nekaj kapljic limoninega soka ali sok grenivk.

Odvajalno delovanje sulfatnih soli

Sulfatne soli so osmotska odvajala, saj sulfati nase vežejo vodo, ki se nahaja v celicah črevesne stene. Na ta način se poveča volumen vsebine črevesja in zmehča blato. S tem se na črevesno steno ustvari pritisk, da se sproži gibanje črevesja. Magnezij v grenki soli spodbuja izločanje črevesnih hormonov, kar dodatno odvajanje pospeši in olajša.

Pri čiščenju črevesja telo izgublja veliko količino vode in mineralov, zato je potrebno izgubljeno tekočino nenehno nadomeščati. Priporoča se pitje 0,5 litra do 1 litra vode približno pol ure po zaužitju raztopine. V nasprotnem primeru se lahko pojavijo stranski učinki dehidracije, kot so glavoboli in omotica.

Na čistilni učinek soli je potrebno počakati od ene do pet ur po zaužitju, kar je odvisno predvsem od naše presnove. Po tem času se bodo izločile vse nečistoče iz črevesja skozi zadnjično odprtino. Pri nekaterih je potrebno zgolj eno odvajanje, pri nekaterih več, zato je priporočljivo, da pri izvajanju čistilne kure ostanete doma. Pri popolnem čiščenju se blato v straniščni školjki usede na dno, izločijo se tudi zelene žolčne grudice, ki plavajo na vrhu, saj vsebujejo veliko maščob.

Izločanje blata lahko traja nekaj ur ali cel dan.  V primeru, da izločanje tekočega blata traja dlje kot en dan in obenem izločanje spremljajo močne bolečine in krče, morate obiskati zdravnika.

Kaj storiti, če sulfatne soli ne prinesejo želenih učinkov?

V določenih primerih z danim odmerkom ne dosežemo želenega odvajalnega učinka. Največja težava je, da ni splošnih smernic za odmerjanje sulfatnih soli. Pri nekaterih je za ustrezen učinek dovolj ena čajna žlička soli, medtem ko drugi potrebujejo večji odmerek. Na učinkovitost odvajanja vplivajo predvsem telesna teža, značilnosti naše presnove in črevesna občutljivost. V primeru, da se odvajanje ne pojavi po dveh do treh urah, svetujemo, da poskušate spodbuditi odvajanje s telesno aktivnostjo.

Vašo črevesno aktivnost lahko spodbudite s kratkimi vajami, kot so hoja po stopnicah ali enostavne gimnastične vaje. Če se čistilni učinki še vedno ne pojavijo, je smiselno nekoliko povečati odmerek raztopine. Pri tem je pomembno, da odmerek povečujete počasi in previdno, saj lahko nenadne in drastične spremembe v črevesju povzročijo nelagodje in bolečine. To še posebej velja v primeru, da čiščenje črevesja izvajate prvič. V kolikor pri prvem poskusu ne čutite nobenega učinka, ponovite postopek čez nekaj dni z rahlo večjim odmerkom.

Ali se lahko odmerek soli predozira?

Pri odmerjanju grenke soli ne smemo preseči največjega priporočenega odmerka, ki je pri grenki soli 30 gramov, pri Glauberjevi soli pa 40 gramov. Preveliki odmerki lahko privedejo do resnih neželenih učinkov, kot so huda driska, utrujenost, mišična oslabelost, prebavne motnje, otrplost v prsih, neredni srčni utrip, dehidracija in nelagodje. Če sumite, da ste prekoračili dovoljeni odmerek, se posvetujte s terapevtom.

Pomembno je poudariti, da nobena od naštetih soli ni primerna za redno uporabo v primerih daljšega zaprtja. Prav tako se omenjenih soli ne sme uporabljati za hujšanje. Dolgotrajno uporaba soli namreč uniči naravno ravnovesje črevesne flore, poleg tega se pojavi še neravnovesje elektrolitov ali pomanjkanje mineralov. Obenem lahko pride do presežka nekaterih mineralov, predvsem magnezija (v primeru grenke soli) ali natrija (pri Glauberjevi soli). Priporoča se, da se očiščevalne kure ne izvaja pogosteje kot dvakrat letno (običajno spomladi in jeseni).

Kako zmanjšamo neželene vplive soli na črevesno floro?

Močna odvajala pogosto zmotijo ravnovesje črevesne flore. Motnje v delovanju črevesja se lahko pojavljajo še dva tedna po izvedeni terapiji. Omenjene težave lahko učinkovito preprečimo z jemanjem probiotikov. Raziskave so pokazale, da lahko s temeljitim praznjenjem črevesja in istočasnim uživanjem probiotikov celo povečamo raznolikost koristnih bakterij v črevesju. Posebno pozornost morajo ohranjanju zdrave črevesne flore nameniti vsi, ki trpijo zaradi črevesnih bolezni.

Kdaj se odsvetuje uporaba soli?

Praznjenje črevesja prinaša številne zdravstvene koristi, vendar pa uporaba sulfatnih soli pri določenih zdravstvenih težavah ni primerna. Uporaba soli za razstrupljanje se odsvetuje ljudem, ki imajo črevesne bolezni, občutljiva prebavila, visok krvni pritisk, nagnjenost k glavobolom, oslabljeno delovanje ledvic, motnje hranjenja ali druga podobna obolenja. V primeru, da trpite za katerim od zgoraj naštetim obolenj, se pred očiščevalno kuro posvetujte s terapevtom ali zmanjšajte odmerek soli.

Prav tako se uporaba močnih odvajal, kamor sodita tudi grenka in Glauberjeva sol, odsvetuje v času nosečnosti. Po drugi strani se v te obdobju priporoča uporaba blagih odvajal, saj so pogoste težave z zaprtjem. Na voljo so številna druga blaga naravna odvajala, kot so klistiranje, pitje tekočin, ki so bogata s kislinami (npr. jabolčni kis, sok kislega zelja …), ovseni kosmiči, številna semena (laneno seme ali chia semena) ali olja (npr. laneno, olivno ali ricinusovo olje).

Uporaba opisanih soli lahko zmanjša učinkovitost določenih zdravil, zato morate biti ob morebitnem jemanju drugih zdravil še posebej pozorni. Grenka in Glauberjeva sol lahko vplivata na poslabšano absorpcijo antibiotikov in srčnih glikozidov, ki se uporabljajo pri zdravljenju srčnega popuščanja ali srčne aritmije. Prav tako lahko omenjeni soli zmanjšata delovanje kontracepcijskih tablet. Priporoča se, da soli ne jemljete sočasno z drugimi zdravili, ampak naj bo vmes vsaj dve do štiriurni presledek.

Na kaj moramo biti pozorni pri nakupu in shranjevanju soli?

Sulfatni soli sta na voljo v lekarnah, drogerijah in številnih spletnih prodajalnah. Pri nakupu priporočamo, da izberete izdelke, ki ne vsebujejo barvil, sladil in drugih umetnih dodatkov. Sol hranimo v neprodušno zaprti posodi, kjer bo zaščitena pred odvečnih zrakom, svetlobo, toploto in vlago. Posodo je potrebno shranjevati na sobni temperaturi, saj se pri temperaturi nad 33 °C kristali raztopijo. Izdelek shranjujte izven dosega otrok.

Nasveti za vse, ki prvič opravljate temeljito praznjenje črevesja

Temeljito praznjenje črevesja je povezano s številnimi predsodki, občutki gnusa ali strahu. Za vas smo pripravili kratke nasvete, kako varno opraviti temeljito čiščenje črevesja.

• Dovolite si čas za počitek

Praznjenje črevesja je lahko precej dolgotrajen proces, zato si morate zanj vzeti dovolj časa. Priporoča se, da v tem času ostanete doma in izkoristite čas za sprostitvene dejavnosti, kot so branje knjig, poslušanje glasbe, telovadba, pitje čaja ali druge podobne dejavnosti.

• Pripravite telo na praznjenje črevesja

Za temeljito čiščenje črevesja se ne moremo odločiti čez noč. Priporočljivo je, da dan ali dva pred samim praznjenjem črevesja uživamo lahko hrano z malo maščobami in beljakovinami. V tem času se odsvetuje pitje alkohola in kajenje.

• Odženite grenko-slan okus

Grenka in Glauberjeva sol sta grenko-slanega okusa, ki je le redkim okusen. Priporočamo, da napitek hitro spijete, pri tem pa preusmerite svoje misli na prijetnejše stvari. Slano-grenak okus lahko izboljšamo tako, da uporabimo hladnejšo vodo ter v mešanico dodamo nekaj kapljic limoninega soka ali sok grenivk. Dodatno možnost: pred pitjem raztopine si pripravimo napitek iz sveže stisnjenega soka, ki ga popijemo takoj po zaužitju soli.

• Posvetujte se s svojim terapevtom

Za vsa dodatna morebitna vprašanja in nasvete, se obrnite na svojega terapevta. Ta bo odgovoril na vsa vaša vprašanja in dileme, zato se boste lažje in pravilneje lotili postopka praznjenja črevesja.

The post Grenka in Glauberjeva sol kot naravni odvajali appeared first on Avita.

Terapije z glutationom

Terapije z glutationom lahko primerjamo z menjavo pogonskega olja pri vozilih in strojih, druge terapije pa z menjavo posameznega vijaka. Menjava pogonskega olja ima pomemben vpliv na delovanje celotnega stroja, je pa res, da je včasih potrebno zamenjati tudi samo en vijak…

Če se vrnemo nazaj h glutationu: uživanje glutationa ima pozitivne učinke na različne telesne sisteme. Uživanje je primerno za stare in mlade, za zdrave in bolne ljudi. Pri slednjih so potrebe po glutationu še dodatno povišane. Zdravljenje z glutationom se izvaja kot spremljevalna terapija in ni nadomestilo za zdravljenje, ki ga je prepisal vaš zdravnik.

Alergije in intolerance

Alergije in preobčutljivostne reakcije predstavljajo enega največjih zdravstvenih problemov sodobne industrijske družbe. V Nemčiji se skoraj vsakemu tretjemu človeku tekom življenja pojavi alergija na določeno snov. Nagnjenost k preobčutljivostim je delno genetsko pogojena, njihov nastanek pa domnevno spodbujajo telesu tuje snovi, ki jih v sodobnem času ne manjka – od dodatkov v prehrani, izpušnih plinov, eksotičnih jagod in sadja …

Med najbolj pogoste alergene uvrščamo pršice, hišni prah, cvetni prah, penicilin in nekatera živila (z glutenom, laktozo …). Alergeni pridejo v telo preko dihal, kože ali zaužite hrane. Imunski sistem te sicer neproblematične snovi zazna kot škodljive vsiljivce in nanje burno odreagira s tvorbo protiteles (IgE). Dolgotrajnejše alergijske reakcije vodijo v razvoj kroničnih vnetij in astme.

Glutation sodeluje pri uravnoteženju odzivnih reakcij imunskega sistema. Hkrati tudi odstranjuje strupene snovi in alergene, zato je telo manj obremenjeno.

Sladkorna bolezen – diabetes mellitus

Vedno več ljudi v sodobnem svetu zboleva za sladkorno boleznijo. Gre za presnovno bolezen, pri kateri zaradi pomanjkanja ali neučinkovanja inzulina prihaja do povišanih vrednosti krvnega sladkorja. Obstaja več vrst sladkorne bolezni: sladkorna bolezen tipa 1 (imamo jo vse življenje), sladkorna bolezen tipa 2 (nastane zaradi nepravilne prehrane, debelosti…) in nosečniška sladkorna bolezen.

Posledice nezdravljene sladkorne bolezni se kažejo na živcih in krvožilnem sistemu. Glavni razlog za nastanek sladkorne bolezni tipa 2 sta nezdrav življenjski slog in premalo gibanja. Glutation nam sicer lahko pomaga s protivnetnimi in antioksidativnimi lastnostmi, vendar morajo biti spremembe širše zastavljene. Raziskave so prav tako pokazale, da jemanje glutationa pozitivno vpliva na izločanje inzulina.

Fibromialgija

Fibromialgija prizadene psiho, hormonski in živčni sistem. Zdi se, da gre razloge za nastanek bolezni iskati v genetskih prepozicijah. Med tipične simptome fibromialgije prištevamo bolečine, razpršene po različnih delih telesa, motnje koncentracije, nespečnost in utrujenost. Bolezen je neozdravljiva in v veliki meri vpliva na kakovost življenja. Čeprav natančni vzroki za nastanek bolezni še niso znani, pa med sprožilce prištevamo hud stres in oslabitev imunskega sistema, ki ga lahko na srečo podpremo z uživanjem glutationa.

Degenerativne bolezni živčevja

Za degenerativne bolezni živčevja je značilno postopno izgubljanje živcev na določenem delu centralnega živčnega sistema. Zaradi tega nastanejo gibalne, zaznavne in kognitivne motnje, kot so Parkinsonova bolezen, multipla skleroza in demenca.

Nastanek teh bolezni kljub številnim raziskavam še vedno ni razjasnjen. Znano pa je, da se pri tovrstnih obolenji pogosto diagnosticira zmanjšano nastajanje encima ATP, poškodbe mitohondrijev, obremenitve z oksidativnim stresom in kronična vnetja. Pri določenih oblikah Parkinsonove bolezni je mogoče zaznati tudi povečano obremenitev z odpadnimi/strupenimi snovmi. Glutation zavira napredovanje teh bolezni, deloma lahko tudi izboljša simptomatiko.

Utrujenost in izgorelost

Mnogo ljudi dandanes tarna zaradi izčrpanosti. Poznamo različne vrste utrujenosti – od sindroma izgorelosti (burn-out) pa vse do sindroma kronične utrujenosti. Utrujenost se pojavi zaradi stresa, preobremenjenosti, pomanjkanja spanja, včasih pa je simptom druge bolezni, npr. fibromialgije. Z glutationom obvarujemo mitohondrije, »elektrarne« telesa, pred oksidativnimi poškodbami, telo razbremenimo strupenih snovi, ki ga obremenjujejo, hkrati pa podpremo oslabljen imunski sistem.

Kardiovaskularne bolezni

V razvitih državah so kardiovaskularne bolezni glavni vzrok za smrt ljudi – v kar 40% primerov. Čeprav so težave najpogostejše pri starejših, pa obolevajo tudi mlajši. Zdravljenje je dolgotrajno in zajema več aspektov življenja. Predvsem je potrebno spremeniti nezdrav slog življenja. Med najbolj pogostimi kardiovaskularnimi obolenji je visok krvni tlak, ki velikokrat ne povzroča vidnih simptomov. Prav zato je visok krvni tlak prava časovna bomba, ki se na daljši rok lahko izrazi kot arterioskleroza ali kot srčna kap. Pri arteriosklerozi pride do otrditve in odebelitve žilnih sten. Glutation se izkaže tudi pri tej bolezni, saj izboljšuje prenos kisika do celic, uravnava krvni tlak in spodbuja izdelovanje ATP v mitohondrijih, ki je nujno potrebna za delovanje srčne mišice (velike porabnice energije).

Okužbe

Pri okužbah imunski sistem reagira na viruse, bakterije in druge tujke, ki zaidejo v telo. Ob tem nastopijo neprijetni ali celo boleči simptomi. Glutation uravnava delovanje imunskega sistema, da ta ne bi pretirano odreagiral. Glutation prav tako zmanjšuje okužbe, ki nastanejo kot posledica napada bakterij in virusov.

Rakava obolenja

So med najpogostejšimi povzročitelji smrti, takoj za kardiovaskularnimi obolenji. Za nastanek rakavih obolenj krivimo proste radikale, virusne okužbe in toksine, ki povzročijo spremembe v zapisu DNK. Celice s spremenjenim (mutiranim) DNK se intenzivno množijo. Rast lahko traja mesece ali celo leta. Programirana celična smrt, ki bi mogla nastopiti pri spremenjenih celicah, se ne zgodi. Razvije se karcinom.

Glutation lahko služi kot preventiva, uspešno pa tudi zavira rast tumorjev. Celice varuje pred prostimi radikali in s tem pred poškodbami genskega zapisa. Krepi imunski sistem, zato se ta lahko brani pred virusnimi infekcijami, ki so v 20% vzrok za nastanek tumorja. Nenazadnje pa nudi glutation tudi protivnetne lastnosti. Prav kronična vnetja so v 15 – 20% primerih vzrok za nastanek rakavih obolenj. Eno takšnih vnetij je revmatoidni artritis. Uživanje glutationa prav tako zmanjšuje stranske učinke kemoterapije.

The post Zdravljenje z glutationom appeared first on Avita.

Vendar pa aluminij ni samo v okolju okoli nas, temveč tudi v naših telesih. Kar 80% ljudi ima v telesu prevelike količine aluminija, kar so ugotovili s testiranjem las. Koncentracija aluminija v laseh je namreč zelo podobna deležu aluminija v kosteh. Nabira se počasi, a vztrajno. Največje količine aluminija  se naberejo v jetrih, kosteh, pljučih, ščitnici in možganih.

Koliko aluminija prenesemo?

Zgornji mejni odmerek aluminija znaša 1 mg/kg telesne teže na teden, vendar so raziskave pokazale, da ta odmerek dosežemo že z uživanjem enega ali dveh obrokov.

Dnevno ga v telo vnašamo s prehrano, ki je zavita v alu folijo, ki je shranjena v konzervah z aluminijastim premazom ali pa je pripravljena v aluminijastih loncih. Aluminij se nahaja tudi v nekaterih rastlinah, njegova vsebnost pa je odvisna od tal, na katerih rastline rastejo. Aluminiju v rastlinah se je težko izogniti, za razliko od drugih virov izpostavljenost.

Aluminij se pospešeno absorbira ob pomanjkanju mineralov, ki so njegovi antagonisti (npr. magnezij). Telo poskuša manjkajoči mineral nadomestiti s snovjo, ki mu je podobna, torej aluminijem. Absorpcija se poveča tudi ob pospešenem delovanju obščitnične žleze.

Ker aluminij ne igra nobene biološke vloge v telesu, temveč samo predstavlja nepotrebno breme, velja pravilo: Manj kot zaužijemo, bolje bo.

Kdo je najbolj ogrožen?

Že dolgo obstaja sum, da aluminij s svojimi nevrotoksičnimi učinki predstavlja možen vzrok za nastanek Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni ter avtizma. Raziskave so pokazale, da je v možganih umrlih z Alzheimerjevo boleznijo močno povišan delež aluminija.

Najbolj so ogroženi delavci, ki se z aluminijem srečujejo na delovnem mestu (vdihovanje aluminijevega prahu), izogniti pa se mu ne moremo niti v vsakdanjem življenju. Prisoten je namreč v vodi, zemlji in zraku, zato ga v telo vnesemo s pijačami, hrano (konzerve, živila v foliji…), zdravili (proti želodčni kislini, bolečinam, driski in v nekakovostnih prehranskih dopolnilih), itd.

Kako v telo dobimo aluminij

1. Aluminij iz gospodinjstva

 Aluminijaste folije, konzerve z aluminijastim premazom in priprava živil v loncih iz aluminija predstavljajo prvi poglavitni vir izpostavljenosti aluminiju, ki ga zlahka izločimo iz vsakdanjega življenja. Živilska industrija uporablja aluminij kot »dodatek živilom« z oznako E 173. Prisoten je v barvilih za prelive peciv in dekoracije tort.

Aluminij je v gospodinjstvu tako pogost, da se njegove prisotnosti niti ne zavedamo več. Poleg najbolj očitne alu folije predstavljajo vir aluminija tudi tetrapaki, ovojnine zobnih past in druga živila oz. kozmetika, pri katerih je pokrovček narejen iz aluminija. Veliko ga je v dezodorantih, saj povzroča zoženje por in s tem omejuje potenje.

Zavijanje v aluminijasto folijo poviša vsebnost aluminija v živilu za 3 – 100-krat.

2. Aluminij iz rastlin

Najvišjega priporočenega odmerka (1 mg/kg telesne teže na teden) ne presežemo le z zavijanjem živil v alu folijo. Zadostuje že uživanje rastlin, ki vsebujejo aluminij. Tu se nam zastavlja vprašanje, kako je aluminij sploh prišel v rastline. Odgovor se po vsej verjetnosti skriva v onesnaženosti okolja. Soli in kisline raztapljajo aluminij v zemlji in povzročijo njegovo sproščanje.

Kisel dež ter gnojenje in zakisanje tal povzročijo, da se v rastlino absorbira veliko več aluminija, kot bi se sicer. Skozi korenine aluminij prispe v rastline, rastline zaužijejo živali, ljudje pa zaužijemo tako rastline kot tudi živali, ki vsebujejo prevelike količine aluminija, in smo tako kot zadnji člen v prehranski verigi močno izpostavljeni.

3. Aluminij iz živil

V naši ponvi ali alu foliji se zgodi enako kot v naravi: živila v alu foliji ali lonci potresemo s soljo, začimbami in polijemo z različnimi kislinami (npr. vinom), kar povzroči izločanje aluminija iz folije oz. lonca.

V aluminijastih pločevinkah se praviloma nahajajo gazirane pijače, ki vsebujejo askorbinsko, citronsko ali fosforno kislino. Kislina v pijači povzroči, da se aluminij intenzivneje sprošča iz pločevinke.

Aluminij se pospešeno sprošča tudi ob stiku z mastnimi in kislimi živili – takšna živila so npr. majoneze, kečap, gorčice in paštete, ki se povečini nahajajo v tubicah, prevlečenih z aluminijem. Če je aluminijasta pločevinka, v kateri se nahaja živilo, poškodovana (npr. opraskana), se izločanje aluminija v živilo podvoji.

Če temu prištejemo še aluminij, ki ga vsebujejo rastline, ni težko razumeti, zakaj se tedenski odmerek tako hitro doseže oz. preseže.

Aluminij se nahaja v številnih živilih, ki jih uživamo vsakodnevno. Najdemo ga v sirih, pecilnem prašku, soji iz konvencionalne pridelave, moki itd. Velikokrat je skrit pod drugimi imeni: kot natrijev aluminijev silikat E554 v kakavu, soli in pecilnem prašku (za ohranjanje sipkosti), kot aluminijev fosfat v topljenem siru (za emulgacijo) ter kot kalijev aluminijev sulfat v moki za ohranjanje beline in sipkosti.

Vse to so seveda živila, ki jih pogosto uživamo, zato se koncentracija aluminija zelo počasi, vendar vztrajno povečuje – vse dokler se v telesu ne nabere kritična količina, na katero telo odreagira z boleznijo ali celo odpovedjo organov. Da bi se kar najbolj izognili aluminiju v živilih, se odločimo za ekološko pridelana živila, ki niso zapakirana v konzerve.

4. Aluminij v zdravilih, kozmetiki in cepivih

Aluminij se ne nahaja zgolj v živilih. Pogost je v zdravilih uradne medicine, ki naj bi poskrbela za naše zdravje, njihov učinek pa je pravzaprav nasproten. Najpogosteje se pojavlja kot barvilo za tablete ter kot dodatek kozmetiki. Posebej veliko aluminijevih spojin je v antacidih, ki nevtralizirajo želodčno kislino in s tem ublažijo zgago, kislo spahovanje in želodčne bolečine. Redno jemanje antacidov močno poveča obremenjenost telesa z aluminijem.

V skorajda vseh dezodorantih se nahaja aluminijev klorid, ki je veliko bolj strupen od drugih aluminijevih spojin. Prehaja skozi možgansko membrano, poškoduje lahko DNK, zavira obnovo telesnih celic in negativno deluje na različne epigenetske procese v telesu. Aluminij se nahaja tudi v sončnih kremah.

Naslednji pomemben vir aluminija so cepiva, ki aluminij vpeljejo v naše telo že v zgodnjem otroštvu. Aluminij v cepivih naj bi spodbujal njihovo delovanje – brez njega se imunski sistem ne bi odzval na cepivo z izdelovanjem protiteles. Na ta način s cepivi v telo vnesemo zaskrbljujoče količine aluminija in nevarnih težkih kovin (npr. živega srebra).

5. Aluminij v tobaku

Aluminiju so močno izpostavljeni aktivni in pasivni kadilci, saj se v cigaretnem dimu nahaja aluminij v močno vpojni obliki. Ta povzroča astmo in pljučno fibrozo. Prek pljuč preide aluminij v krvni obtok, od tam pa naprej v centralni živčni sistem in možgansko tkivo. Aluminij v možganih in živčevju povzroča oksidativni stres, ki vodi v razvoj nevrodegenerativnih bolezni.

Aluminij in rak na prsih

Aluminij in njegova povezava z rakom na prsih je še ena dokaj neraziskana tema, ki pa bi si zaslužila več pozornosti. Obstajajo namreč poročila o povišanih vrednostih aluminija v prsnem tkivu žensk, ki so zbolele za rakom na prsih. Povišana vrednost sicer ni nedvomen dokaz, da aluminij povzroča raka na prsih – povišano vrednost je namreč mogoče razložiti tudi z ugodnimi pogoji, ki jih rakavo tkivo daje za akumulacijo aluminija.

Raziskave in iskanje vzročne povezanosti še potekajo, vendar pa se zdi, da ima aluminij s svojimi lastnostmi (škodovanje DNK zapisu, motenje epigenetskih procesov…) vse predispozicije za povzročitev in razvoj raka na prsih. Znano je, da ovira delovanje receptorjev za estrogen, kar znatno zvišuje verjetnost za razvoj rakavih celic.

Najbolj moteča za delovanje estrogenskih receptorjev sta aluminijev klorid in aluminijev hidroksiklorid, ki se nahajata v dezodorantih in izdelkih za nego telesa. Ena izmed raziskav je pokazala, da že 100.000-krat nižje dozacije aluminijeva klorida, kot se nahajajo v dezodorantih in izdelkih za nego telesa, povzročajo nekontrolirano rast celic v prsih.

Znaki preobremenjenosti telesa z aluminijem

Preobremenjenost telesa z aluminijem se kaže z različnimi telesnimi simptomi, ki pa niso povsem specifični, zato jih z lahkoto zamenjamo za znake drugih bolezni. Prvi znaki zastrupitve z aluminijem so: suha koža in sluznice, kolike, napenjanje, glavoboli, pekoč občutek v glavi, ki ga začutimo po obroku, odpor do uživanja mesa in razdražljivo črevesje. Pri hujših primerih zastrupitve se pojavijo resnejši simptomi, kot so izguba spomina in koordinacije, paraliza, zmedenost, oslabitev kostne mase, karies in celo encefalopatija.

Aluminij – kako se razstrupimo

Po prebranem se verjetno sprašujete, kako lahko aluminij odstranimo iz telesa. Poglejmo si nekaj naravnih metod za doseg tega cilja.

Razstrupljanje nabranega aluminija se v osnovi ne razlikuje od ukrepov za splošno razstrupljanje telesa. Prvi in najpomembnejši ukrep je povečano uživanje vode. Le tako je namreč mogoče iz telesa z urinom odplakniti nabrane škodljive snovi. Povečana količina vode tudi zmanjšuje verjetnost zaprtij. Ta niso samo neprijetna, temveč tudi škodljiva, saj povečujejo čas zadrževanja strupov v telesu in s tem povišujejo verjetnost, da se bodo absorbirali.

Nepogrešljiv del vsakega razstrupljevalnega procesa je čiščenje črevesja (klistiranje). Na ta način se črevesje očisti vseh zastalih odplak in škodljivih snovi, ki se ne morejo izločiti pri običajnem opravljanju potrebe. Klistiranje ne odstranjuje samo škodljivih snovi, temveč preprečuje nadaljnja zaprtja.

Naslednji splošni korak, ki pomaga pri odpravljanju škode zaradi aluminija, je uporaba probiotikov. Aluminij namreč škoduje črevesni flori, ta pa je nepogrešljiv del imunskega sistema. Probiotiki so žive, telesu koristne kulture, ki v črevesju uporabljajo zelo pomembne naloge za človeško telo. Za svoje delovanje potrebujejo hrano – prebiotike. Med prebiotike med drugim prištevamo tudi prej omenjene pektine.

1. Silicij

Že vsaj 15 let je dobro poznano dejstvo, da silicij zavira absorpcijo aluminija v telesu in spodbuja njegovo izločanje iz telesa. Uživanje s silicijem bogate vode v časovnem obdobju 12 mesecev je po izsledkih raziskav učinkovit način za izločanje aluminija iz telesa preko urinalnega trakta. Pri tovrstnem razstrupljanju so se pokazali tudi drugi povezani pozitivni učinki, kot je npr. izboljšanje stanja ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. Za razstrupljanje telesa s silicijem je potrebno zaužiti okoli 75 mg dnevno. Ta odmerek dosežemo že s 40 grami naravno pridelanega krompirja ali 400 grami špargljev.

2. Vitamin D

Vitamin D v telesu opravlja celo vrsto nalog. Da je ena izmed njih tudi izločanje aluminija, je bilo do sedaj poznano le redkim. Zanimivo je, da vitamin D pospešuje absorpcijo nekaterih mineralov, kot je npr. kalcij. Zdi se, da to velja tudi za aluminij, vendar se sočasno poveča tudi njegovo izločanje. Pilotna študija je pokazala, da se skupna količina aluminija v krvi ob jemanju vitamina D bistveno zmanjša.

3. Antioksidanti (glutation)

Aluminij v telesu povzroča oksidativni stres. Za premagovanje le-tega telo potrebuje zadostno mero antioksidantov. Eden najmočnejših je glutation, ki ga proizvajajo človeške celice, lahko pa ga zaužijemo tudi s prehranskimi dopolnili. Za nastajanje glutationa v telesu so potrebne tri aminokisline: cistein, glutamat in glicin.

Te aminokisline najdemo v avokadu, špargljih, grenivkah, jagodah, pomarančah, paradižniku, melonah, bučkah, špinači, jajcih, mesu, papriki, česnu, čebuli, sirotki, brokoliju, breskvah, okri in pšenici. Z uživanjem teh živil bomo spodbudili nastajanje glutationa, lahko pa se dobi kot prehransko dopolnilo, v liposomski obliki.

Na nastajanje glutationa pozitivno vpliva tudi telovadba, izpostavljanje vitaminu D, kopeli z epsom soljo ter uživanje MSM-ja, NAC-a in kurkumina.

4. Žveplo

Žveplo je nujno potrebno za nastajanje prej omejenega glutationa. Najdemo ga v čebuli, česnu, čemažu in živalskih beljakovinah, seveda če te niso obremenjene z zdravili, antibiotiki in rastni hormoni. Kot prehransko dopolnilo je bolj znano pod imenom MSM.

5. Melatonin

Melatonin iz telesa odstranjuje škodljive snovi in preprečuje posledice oksidativnega stresa. Za nastajanje melatonina v telesu je potrebno uživati zadostne količine vode. Naravni viri melatonina so paradižniki, banane, rjavi riž, oves in koruza.

6. Folna kislina in vitamin C

Vitamina B9 in C tvorita t.i. kelate, s pomočjo katerih se pospeši izločanje aluminija iz telesa. Folna kislina ugodno vpliva tudi na izločanje drugih težkih kovin iz telesa. Dober vir vitamina C je acerola, kot prehransko dopolnilo pa liposomski vitamin C, ki ima odlično absorpcijo.

7. Vitamin E v kombinaciji s selenom in cinkom

Šele pred kratkim je bil objavljen prispevek, ki prikazuje vitamin E v povsem novi luči. Nova dognanja namreč kažejo, da vitamin E varuje zdravje možganov in zavira razvoj Alzheimerjeve bolezni. Starejše študije pa so pokazale, da vitamin E varuje organe (še posebej jetra) pred poškodbami, ki jih povzroča aluminij. Učinke vitamina E okrepi sočasno jemanje selena ali cinka. Kombinacija s selenom varuje reproduktivne organe žensk med nosečnostjo, kombinacija s cinkom pa preprečuje poškodbe na moških reproduktivnih organih.

8. Pektini

Če poenostavimo, so pektini bolj ali manj topne balastne snovi. Največji delež pektinov najdemo v celičnih stenah rastlin. Po zaužitju lahko v prebavnem traktu tvorijo holesterol in upočasnjujejo absorpcijo glukoze. V debelem črevesju služijo kot hrana za tam naseljene mikroorganizme, ki pektine prebavijo in jih izločijo kot kratkoverižne maščobne kisline, ki so nepogrešljive za obstoj zdrave črevesne flore. Domneva se, da pektini tako kot druge balastne snovi zavirajo absorpcijo aluminija.

9. Zeleni čaj

Kakovosten (ekološki) zeleni čaj preprečuje in popravlja že nastale poškodbe zaradi oksidativnega stresa, ki ga je sprožila prisotnost aluminija v telesu. Zanimivo je, da ne deluje samo preventivno, temveč tudi popravlja že nastalo škodo. Glavna aktivna učinkovina v zelenem čaju je L-teanin, ki je dostopen tudi v obliki prehranskega dopolnila.

10. Kurkumin

Kurkumin je glavna aktivna učinkovina v kurkumi. Raziskave so pokazale, da s svojim protivnetnim in antioksidativnim delovanjem učinkovito odpravlja poškodbe, nastale zaradi prisotnosti težkih kovin ali aluminija. Pomembno je, da izberemo kurkumin ekološkega izvora, iz pravilno posušenih pripravkov, ki so bili zavarovani pred oksidacijo (npr. izdelek CurcuZym-Intercell). Ker se kurkumin relativno slabo absorbira, lahko njegov izkoristek močno izboljšamo z dodajanjem piperina (eteričnega olja popra) ali s segrevanjem v maščobi (npr. v mleku).

11. Alge klorela, čemaž, koriander in druga živila za čiščenje

Alge so izjemno bogate s hranilnimi snovmi. Alge klorela se ponašajo s sposobnostjo vezave škodljivih snovi na svoje celične stene. S tem jih nevtralizirajo in poskrbijo za varno izločitev iz telesa. Še posebej močno delovanje imajo alge klorela, pri katerih se mehansko poškoduje celične stene in tako poveča površina za absorpcijo škodljivih snovi. Zelo dobro se obnesejo pri razstrupljanju vseh škodljivih snovi, ne samo aluminija.

Vsako pomlad nam bo v pomoč tudi čemaž, ki mobilizira uskladiščene težke kovine iz tkiv, kar je predpogoj za njihovo izločanje. Za mobilizacijo aluminija iz tkiv se odlično obnesejo tudi koriander, ječmenova trava, zeolit in sveži zelenjavni sokovi v kombinaciji s povišanim uživanjem vode.

Povzetek

Težko je razumeti, kako se lahko tako škodljiva kovina, kot je aluminij, pojavlja praktično povsod okoli nas. Zastrupitve z aluminijem uradna medicina ignorira oz. o njih le redko diskutira. Kje tiči razlog za takšno vedenje?

Po naših domnevah je aluminij tako pogost, da bi upad njegove uporabe predstavljal velike težave za industrijo. Uporaba aluminija malce spominja na zgodbo z živim srebrom: dokler se ni vedelo kaj dosti o tem, kako strupen je, je bila njegova raba precej razširjena.

Ne trdimo, da je aluminij tako strupen kot živo srebro, vendar pa je veliko bolj prisoten v našem vsakdanjem življenju, zato so priporočeni najvišji odmerki izredno hitro preseženi. Ogroženo zdravje ljudi je v primerjavi z gospodarsko škodo kot kaže drugotnega pomena, zato o škodljivosti aluminija ne govorimo dovolj pogosto.

Pri razstrupljanju telesa zaradi preobremenjenosti z aluminijem veljajo enaka pravila kot za splošno razstrupljanje. Čas igra ključno vlogo – aluminija ni mogoče odstraniti iz telesa v nekaj urah ali dneh. Potrebno je biti vztrajen in se držati ukrepov kar nekaj mesecev (tudi do enega leta), ob tem pa aluminij tudi kar najbolj odstraniti gospodinjstva in drugih segmentov vsakdanjega življenja (kozmetika, aluminijaste folije, konzerve, termovke, lonci …).

The post Aluminij nas počasi, a vztrajno zastruplja appeared first on Avita.