Razstrupljanje organizma je danes pomembnejše kot kdajkoli doslej, saj se novice o različnih oblikah onesnaženosti vsepovsod okrog nas kar vrstijo:
• arzen v rižu,
• svinec iz industrijskih izpustov in keramičnih glazur,
• kadmij v žitu, oljnicah in tobačnem dimu,
• živo srebro v ribah, morskih sadežih in zobnih zalivkah,
• fitofarmacevstska sredstva (pesticidi) v vseh živilih,
• dioksin v mesu,
• aluminij v pitni vodi, zraku in cepivih,
• strupi iz plesni v stanovanju, a tudi v hrani,
• kemikalije, ki izhlapevajo iz talnih oblog in pohištva,
• zdravila, ki jih mora telo prav tako razstrupiti, kar je dodaten napor za telesu lastno sposobnost razstrupljanja.
Glede na vse te strupe morda ne bi bilo odveč, če bi se od časa do časa lotili celovite kure razstrupljanja svojega organizma. Tako ga bomo razbremenili strupov in se obvarovali pred boleznimi, ki jih ti povzročajo.
Razstrupljevalne kure so poznali že v starem veku
Ljudje so že v starih časih vedeli, kako dobro organizmu dene intenzivna razstrupljevalna kura. Zato imajo različni postopki razstrupljanja že dolgo zgodovino. Na primer v ajurvedi je bilo razstrupljanje osrednja sestavina vsakega zdravljenja ali preventivne obravnave. Metode prečiščevanja so bile raznovrstne: čiščenje črevesja, kura uživanja masla gi, oblivanje z oljem, masaže in posebne prehranske smernice.
Tudi tradicionalna kitajska medicina je poznala mnogo ukrepov za temeljito razstrupitev. V Evropi pa je Hipokrat, najznamenitejši zdravnik starega veka, v svoje zdravstvene obravnave po potrebi vključeval pet poglavitnih metod razstrupljanja: znojenje, puščanje krvi, bruhanje, odvajanje in izžiganje.
Navdušenje za razstrupljanje tudi v poznejših zgodovinskih obdobjih ni upadlo. Tako se je še v 19. stoletju najpomembnejši napotek znamenitega nemškega zdravilca Kneippa za vsesplošno zdravje glasil: Prvič razstrupljanje, drugič razstrupljanje, tretjič razstrupljanje!
Sodobno razstrupljanje po dr. Yuju
V Kneippovih časih izraz razstrupljanje ni bil tako običajen kot danes, ko je to priljubljena modna beseda. Na tržišču je najti nešteto razstrupljevalnih kur, ne da bi kdo vedel, proti katerim strupom in kako naj bi sploh delovale.
Na voljo je le malo študij, primanjkuje zlasti kliničnih študij o konkretnih razstrupljevalnih kurah; med redkimi izjemami je kura strokovnjaka za razstrupljanje dr. Georgea Yuja. V zvezi s to je bilo opravljenih več študij primera, kohortnih študij in kontroliranih (a ne randomiziranih) študij.
Yu je svojo razstrupljevalno kuro osnoval na pristopu, namenjenem težkim bolnikom, npr. ameriškim vojakom, ki so se iz Vietnama ali zalivske vojne vrnili hudo zastrupljeni, ali reševalcem, ki so po terorističnem napadu 11. septembra 2001 v New Yorku na kraju dogodka pomagali žrtvam. Ozračje je bilo izjemno strupeno, saj je bilo polno azbesta, benzena, steklenih vlaken, dioksinov, svinca in še marsičesa.
Yujevo razstrupljevalno kuro izvajamo štiri tedne, vključuje pa štiri glavne sestavine:
1. Niacin (vitamin B3): jemljemo ga v visokih odmerkih najmanj dve uri po jedi. Začnemo z 20 mg in odmerek postopoma zvišujemo na do 200 mg. Niacin pospešuje lipolizo ali razgradnjo maščobnih celic. Najprej povzroči, da se maščobne celice odprejo. Ob tem pa izločijo ne le maščobo, temveč tudi v maščobi topne strupe, ki so shranjeni v njej.
Visoki odmerki niacina (večinoma od 500 mg naprej) lahko povzročijo t. i. niacinsko rdečico. Niacin namreč širi žile, zaradi česar se pospeši prekrvitev in sprosti histamin. Koža ob tem pordi in se segreje, postane nam vroče, lahko se pospeši srčni utrip in pojavi srbečica. Najpozneje po eni uri se stanje umiri.
Pri nekaterih boleznih, ki vključujejo motnje krvnega obtoka, lahko ta pojav učinkuje nadvse zdravilno, npr. pri aterosklerozi in podobnih boleznih. Strah, da bi ob tem trajno škodovali organizmu, je povsem odveč. Škodljivo bi bilo lahko kvečjemu jemanje visokih odmerkov niacina mesece in leta (to je sicer nekdaj veljalo kot ukrep za znižanje ravni holesterola). Niacinsko rdečico lahko sicer preprečimo ali ohranimo v zmernih mejah tako, da odmerek niacina zvišujemo počasi.
2. Gibanje: najpozneje 15 minut po zaužitju niacina se 20 do 30 minut intenzivno gibljemo, da okrepimo izločanje strupov. (Katero športno aktivnost izvajamo, ni pomembno.)
3. Savna: takoj nato gremo za 40 minut v savno (po možnosti infrardečo), da bi se strupi izločili z znojenjem. Kdor v savni ne zdrži 40 minut, naj se savna dvakrat po 20 minut. A tudi za savno velja pravilo postopnosti: prve dni se savnamo dvakrat po 5 minut, nato pa čas vsak dan nekoliko podaljšamo.
4. Zeolit: zatem (z veliko vode) zaužijemo katero od t. i. veziv, najbolje zeolit ali kakovostno aktivno oglje. Te snovi vežejo preostale strupe, ki so že razgrajeni, a se še niso izločili z znojenjem, ter jih po črevesu izločijo. Če vzamemo eno jedilno žlico zeolita, moramo ob tem spiti pol litra vode – poleg vode, ki jo spijemo, da bi nadomestili izgubo vode zaradi znojenja v savni (na vsakih 15 minut savnanja naj bi spili 250 ml vode).
5. Postenje: nato se je treba najmanj 6 ur postiti, saj organizem potrebuje čas za razstrupljanje oz. počitek po njem. Po tem zaužijemo lahek obrok, ki pa naj bo bogat s pomembnimi hranili, npr. zeleni smuti ali hranljivo juho.
Uradna medicina kljub številnim zabeleženim pozitivnim izkušnjam Yujevo razstrupljevalno kuro seveda odsvetuje. Razstrupljevalne kure naj bi bile načeloma nepotrebne, ker telo strupe zlahka izloči sámo, brez posebnih dodatnih ukrepov.
Ali telo nima lastnega »programa« razstrupljanja?
Seveda ima telo lastne mehanizme za razstrupljanje, ki so življenjskega pomena. Brez njih bi otrok najverjetneje umrl že pred dopolnjenim prvim letom starosti. Vsak organizem obvlada visoko učinkovite metode razstrupljanja in se tako obvaruje pred strupi, onesnaževali in kislimi presnovki.
Zakaj torej razstrupljevalna kura? Pri tolikšni količini pesticidov, težkih kovin, zdravil, radioaktivnih elementov in kemikalij, s katerimi se danes srečujemo, je organizem pogosto preobremenjen. Temu navalu preprosto ni več kos.
Danes namreč organizma ne obremenjujejo samo strupi, temveč mu škoduje nezdrava prehrana z veliko sladkorja in malo vitalnih hranil, vse skupaj pa poslabšata tudi pomanjkanje gibanja in stres. Že samo zaradi tega je organizem oslabljen. Kako naj potem opravi še s strupenimi snovmi? Seveda naredi največ, kolikor zmore. Vendar običajno ne more izločiti VSEH strupov. Še zlasti pa ne, PREDEN ti že povzročijo škodo. Škoda je dodatno breme, saj organizem potrebuje še več energije, da jo popravi. Ne uspe mu tudi vselej popraviti celotne škode – in prav ta nepopravljena škoda lahko povzroči celične spremembe ter nazadnje celo raka ali druge težave.
Obenem v telesu zastane nekaj strupov (to je do neke mere odvisno tudi od osebne, gensko pogojene samorazstrupitvene sposobnosti organizma). Posledica so lahko upočasnjena presnova (kar privede do čezmerne teže), kronične bolezni, rak ali celo duševne motnje.
V maščobi topni strupi se na primer nalagajo v maščobnem tkivu in se z leti v njem močno nakopičijo. Številni strokovnjaki menijo, da so lahko strupi, tako uskladiščeni v maščobnem tkivu, eden izmed sprožilcev raka dojk in prostate ter levkemije.
Znano je tudi že, da lahko različni uskladiščeni strupi součinkujejo in medsebojno delovanje celo okrepijo. Zato je treba telesu pri razstrupljanju pomagati – in tej pomoči pravimo razstrupljevalna kura.
Če torej želimo vedeti, kako spodbuditi telesu lastni proces samorazstrupljanja, si je morda pametno najprej ogledati, kako to samodejno razstrupljanje poteka.
Samorazstrupljanje telesa – brez encimov ne gre
Razstrupljanje lahko poteka vsepovsod v telesu (npr. v črevesni sluznici, krvi, tkivih, koži). Najobširnejši proces pa se odvija v našem največjem organu za razstrupljanje: jetrih. Vsi strupi, kisli presnovki in onesnaževala, ki v telo vstopijo oz. v njem nastanejo, slej ko prej po portalni veni dospejo do jeter.
Proces razstrupljanja imenujemo biotransformacija. Poteka v treh fazah, odvisno od tega, za kateri strup oz. snov gre.
Cilj biotransformacije je, da se onesnaževala spremenijo v neškodljive in vodotopne snovi, ki se nato zlahka izločijo prek ledvic z urinom. Ključno vlogo pri tem imajo številni encimi ali do neke mere že encimski kompleksi.
Tri faze samorazstrupljanja organizma
• 1. faza: prva faza je priprava na drugo fazo. V 1. fazi se strupi pretvorijo v ustrezno kemično obliko za nadaljnjo predelavo v drugi fazi. K razstrupljevalnim encimom prve faze spadajo npr. encimi citokrom P450. Ti opravijo prve korake procesa spreminjanja strupov v vodotopne in neškodljive snovi.
Encima prve faze sta tudi alkohol- in aldehid dehidrogenaza, ki organizem razstrupljata alkohola in skrbita, da je »maček« sorazmerno kratkotrajen. Encim prve faze je tudi glutation peroksidaza, ki prav tako sodeluje pri razstrupljanju. Loti se npr. vodikovega peroksida in drugih peroksidov ter strupov iz cigaretnega dima izpušnih plinov, težkih kovin in pesticidov.
• 2. faza: v drugi fazi se še izboljša topnost strupov v vodi. Tudi tu delujejo različni encimi, npr. UDP glukuroniltransferaza. Ta družina encimov skrbi za razstrupljanje organizma bilirubina, presežnih vitaminov in hormonov, nekaterih okoljskih strupov in zdravil ter za njihovo izločanje.
Še ena družina encimov druge faze se imenuje glutation S transferaza. Ta telo razstrupi živega srebra, pesticidov, antibiotikov in drugih encimov ter strupov, ki nastajajo pri kajenju. Encimi te družine obenem veljajo tudi kot izvrstni antioksidanti, ki skupaj s superoksidno dismutazo, elementi v sledeh (selen) in vitamini (E, C, betakaroten) varujejo celice.
Glutation-S-transferaza med drugim tudi nevtralizira proste radikale in tako zmanjša oksidativni stres. Prosti radikali se nenehoma tvorijo pod vplivom okoljskih strupov, sevanja, cigaretnega dima ter telesnega in duševnega stresa.
Presežek prostih radikalov je eden ključnih vzrokov za nastanek najrazličnejših vnetnih bolezni (od revme do vnetnih črevesnih bolezni pa vse tja do Alzheimerjeve in Parkinsove bolezni ter raka).
• 3. faza: v tretji fazi samodejnega razstrupljanja telesa so snovi, ki so bile najprej strupi, zdaj pa so topne v vodi, s krvjo, limfo ali žolčem prenesejo do organov razstrupljanja. Zelo majhni delci se lahko izločijo prek ledvic z urinom. Jetra večje delce izločijo v žolč. Ta po žolčevodih potuje do žolčnika in nato v črevo, od koder se izloči z blatom.
Kako dobro se razstruplja vaše telo?
Encimi, ki sodelujejo v prvi in drugi fazi razstrupljanja, so pri vsakomer različno aktivni. Po eni strani je ta aktivnost odvisna od obremenjenosti organizma s strupi (več ko je strupov, aktivnejši so encimi), po drugi strani pa tudi od posameznikove dedne zasnove.
Sposobnost samorazstrupljanja je namreč dedno pogojena. To je tudi odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da nekateri ljudje vse življenje kadijo, pijejo alkohol in nezdravo jedo, ne da bi kdaj zboleli (izvrstna sposobnost samorazstrupljanja), drugi pa zbolijo že zaradi ene same amalgamske zalivke (šibka sposobnost samorazstrupljanja).
Poleg tega se lahko nekateri s tem povezani geni v teku življenja okvarijo (zaradi oksidativnega stresa), zato začne sposobnost razstrupljanja upadati. Kdor ima organizem, ki se le šibko razstruplja, ima kronične težave, je utrujen, slabo spi in še marsikaj – med drugim ga lahko prizadene tudi presnovna motnja hemopirolaktamurija (HPU). Ta je pogosto prirojena, lahko pa se pojavi tudi pozneje v življenju. Po ocenah jo ima od 10 do 20 % ljudi, prevladujejo ženske (ni še znano, zakaj).
Ljudem s HPU drastično primanjkuje ključnih hranil, predvsem vitamina B6, cinka in mangana. Ravno te snovi pa so bistvenega pomena za samorazstrupljanje organizma. Oboleli se tako še težje znebi strupov. V tem primeru je priporočljivo jemanje visokih odmerkov ključnih hranil, saj ta telesu pomagajo spet okrepiti sposobnost izločanja strupov. Redne razstrupljevalne kure telo močno razbremenijo.
Naslednji pomembni dejavnik aktivnosti in učinkovitosti razstrupljevalnih encimov je posameznikov način življenja in prehranjevanja. Kdor ima po naravi povprečno močan razstrupljevalni sistem ter kadi, pije veliko alkohola in zaužije malo elementov v sledeh in vitaminov, je na »dobri« poti, da bo svoj sistem za razstrupljanje zelo obremenil ali preobremenil. V nasprotju z ljudmi, katerih sistem za razstrupljanje je močan, hitro podležejo kroničnim boleznim, torej slabim prehranjevalnim in življenjskim navadam, za katere so se odločili sami.
Po drugi strani pa lahko ohranimo zdravje in dobro počutje kljub šibkemu razstrupljevalnemu sistemu organizma. Z zdravim načinom življenja in prehranjevanja ter s pomočjo rednih razstrupljevalnih kur lahko telo ne le razbremenimo, temveč ga celo okrepimo, da bo kos strupom.
Je razstrupljevalna kura potrebna?
Redno razstrupljanje najverjetneje koristi vsakomur, kdor želi preprečiti kopičenje strupov v svojem telesu, se izogibati boleznim ter ostati krepak in zdrav. Za ljudi s kroničnimi boleznimi je razstrupljanje še pomembnejše, saj predpostavljamo, da je pri njih ravno obremenjenost s strupi prispevala k nastanku bolezni in zdaj tudi ovira okrevanje.
Kako lahko ugotovimo, ali je organizem obremenjen s strupi?
Če dvomite in želite najprej dokaze, da bi vam razstrupljevalna kura res koristila, lahko s testom Oligoscan ali z domačim testom preverite prisotnost težkih kovin v svojem urinu. To je namreč že prvi pokazatelj morebitne preobremenjenosti telesa. Lahko pa se obrnete na podkovanega zdravilca ali strokovnjaka za okoljsko medicino, ki bo preveril, koliko je vaš organizem obremenjen z okoljskimi strupi.
Ker pa se številni strupi – posebno težke kovine – skrivajo v tkivu, v krvi pa jih sploh ni mogoče zaznati, se lahko ob dvomu opravi t. i. mobilizacijski test s pomočjo dimerkaptosukcinilne kisline (DMSA, kelatni reagent). DMSA lahko mobilizira celo strupe v možganih in povzroči, da se izločijo. Nato je mogoče s pregledom urina ali blata ugotoviti, kolikšna je obremenjenost s strupi.
Preveriti je mogoče tudi prisotnost nešteto strupov v hišnem prahu in ugotoviti, koliko ste s strupi obremenjeni med lastnimi štirimi stenami.
Mnogo ljudi je posebno občutljivih na okoljske strupe; odziv spominja na alergijo. Ni sicer povsem jasno, ali gre tudi pri njih za slabšo sposobnost razstrupljanja. Zagotovo pa vemo, da je njihov imunski sistem (iz tega ali onega razloga) senzibiliziran na okoljske strupe. S t. i. limfocitnim transformacijskim testom (LTT) je mogoče ugotoviti, na katere okoljske strupe se oboleli odziva. S testiranjem se ugotavljajo naslednje skupine strupov:
• okoljski alergeni in onesnaževala: živo srebro, nikelj, formaldehid, poliklorirani bifenil, lateks lindan itd.,
• zaviralci gorenja,
• mehčala: ftalati,
• plesni in glivice (npr. kandida).
Če smo bolni in analiza pokaže obremenjenost s strupom, lahko domnevamo, da je bolezen mogoče omiliti ali celo pozdraviti – seveda ČE naredimo vse, da se v prihodnje izognemo viru strupa, in če strupe, ki so že v organizmu, izločimo z eno ali več razstrupljevalnimi kurami.
Celostno razstrupljanje – postopek
Učinkovita razstrupljevalna kura mora vključevati več ukrepov za razstrupitev na več ravneh. Celosten postopek razstrupljanja ima več ciljev:
1. Zmanjšanje obremenjenosti s strupi
Takoj se zavarujte pred vnašanjem strupov v telo. To lahko dosežete z uživanjem ekoloških živil, ki so bila pridelana brez umetnih gnojil, pesticidov in blata iz čistilnih naprav (kadmij), s prenehanjem kajenja (tudi pasivnega) ter z uporabo ekološke kozmetike in čistil.
2. Preprečevanje absorpcije strupov v telesu
Absorpcijo strupov lahko preprečimo z različnimi ukrepi:
• Absorpcijo kadmija iz črevesja preprečujemo z dobro oskrbo telesa z železom, kalcijem in cinkom.
• Nalaganje aluminija v tkivu preprečujemo z dobro oskrbo telesa z magnezijem in silicijem.
• Zdrava črevesna flora oz. jemanje probiotikov korenito zmanjšuje absorpcijo strupov iz črevesja.
• Zeolit ali tudi aktivno oglje lahko vežejo strupe v prebavnem sistemu, telo pa jih nato jih izloči z blatom.
• Izvleček artičoke organizem razstruplja posredno, saj spodbuja obnovo jeter, in neposredno, s tem ko pripomore k večjemu izločanju strupov oz. manjši obremenjenosti s strupi.
3. Skrb za organe, ki organizem razstrupljajo
Bolj ko so organi razstrupljanja (črevesje, jetra, ledvice, pljuča, koža) zdravi, učinkoviteje delujejo. Skrbite torej, da bodo vaši organi razstrupljanja v brezhibnem stanju.
4. Izboljšanje telesu lastne sposobnosti razstrupljanja
Glutation je snov, ki ga telo nujno potrebuje za razstrupljanje. To ni le eden najmočnejših telesu lastnih antioksidantov, ampak tudi sestavni del razstrupljevalnih encimov druge faze. Smiselno je torej povišati raven glutationa in tako izboljšati sposobnost organizma, da se razstrupi.
Jemanje glutationa sicer ne koristi v vseh primerih. Glutation je namreč neke vrste beljakovina, ki se v prebavnem traktu znova razgradi na osnovne sestavine. Koristni so tudi ukrepi za povečanje lastne proizvodnje glutationa v telesu. K temu pripomore uživanje sulforafana, kurkumina, izvlečka zelenega čaja in pterostilbena (ki ga najdemo v vsem temnem jagodičju).
Poleg tega velja jemati tudi minerale in elemente v sledeh, potrebne za tvorbo razstrupljevalnih encimov; med njimi so cink, mangan, baker in selen.
5. Zaščita celic pred okvarami zaradi strupov
Če so v telesu že strupi, povzročajo pospešeno nastajanje prostih radikalov, ki napadajo celotne celične strukture ter lahko privedejo do motenj v delovanju ter okvar tkiv in organov. Torej velja te proste radikale prestreči in tako (kljub strupom v telesu) njihov škodljivi učinek karseda zmanjšati.
Pri tem so najpomembnejši pomočniki antioksidanti, ki jih lahko uživamo v najrazličnejših oblikah, npr. kot kurkumin, astaksantin, OPC, sulforafan, izvleček zelenega čaja, resveratrol, kvercetin in druge. Za vse te snovi velja, da jih ni treba jemati samo v obliki prehranskih dopolnil. Deloma jih lahko v telo vnesemo tudi z ustrezno prehrano.