Zakaj se nekateri razstrupljajo bolje, drugi pa slabše?

Razstrupljanje je proces

Ko govorimo o razstrupljanju, mislimo na dva procesa:

• sproščanje (mobilizacija) naloženih strupov iz skladiščnih mest (v različnih telesnih tkivih),
• izločanje strupov iz telesa.

Povprečno zdrav človek lahko občasno nežno razstrupi svoje telo. Tisti, ki imajo okrnjene razstrupljevalne mehanizme (več o tem v nadaljevanju), morajo redno izvajati ukrepe.

Spodnji seznam ni popoln, lahko pa vam pomaga pri načrtovanju razstrupljanja.

Specifične metode razstrupljanja so:

• post,
• kelacija (za odstranjevanje težkih kovin,)
• savne, kopeli, pregrevanje/potenje, fizična aktivnost,
• niacinski protokol,
• nožne ionske kopeli,
• terapija s soncem,
• terapija z vročino,
• energijski načini – bioresonančne metode, homeopatija.

Metode za podporo razstrupljanju:

• podpora s prehranskimi dopolnili in/ali zelišči,
• jetrni obkladki z ricinusovim oljem,
• jutranje uživanje olja in limone,
• zeleni smutiji (oskrba z žveplom, minerali, klorofilom, magnezijem itd.),
• klistirji: obvezni ob postu, pri zaprtju in nerednem odvajanju, pri protiparazitskem programu, ob razstrupljevalnih krizah,
• kavni klistirji.

Razstrupljanje in homeostaza

Razstrupljanje poteka v vseh zdravih organizmih in ni nič posebnega. Poteka tudi pri presnovi ter izgradnji tkiv, hormonov in encimov. Celo kadar telo razgradi snovi, telesne celice ali strupe, izloči le tisto, česar ne more »reciklirati« oz. ponovno uporabiti.

Naravno ravnovesje v organizmu (ter odnos med organizmom in okoljem) določa, katera snov in koliko te snovi se bo ohranilo v telesu, koliko pa se je bo izločilo. To ravnovesje imenujemo homeostaza. Tudi količina absorbiranih snovi – bodisi hranil bodisi strupov – ter zmožnost telesa, da samo razstruplja, vplivata na to, kako telo ravna s snovmi, ki vstopijo vanj. Oglejmo si tisti del razstrupljanja, ki se ukvarja z izločanjem snovi.

Kako poteka razstrupljanje?

Številni izmed t. i. strupov nastanejo v okviru čisto normalnih fizioloških presnovnih procesov in se izločijo kot končni produkti presnove. To velja npr. za tri urinske odpadne snovi:

• Sečna kislina je končni produkt presnove purina (razgradnje DNK). Ob nepravilni razgradnji purina se sečna kislina kopiči v sklepih in tkivih ter povzroča vnetja, ki jih imenujemo putika. Nagnjenost k putiki je dedna, lahko pa putiko sproži tudi prehrana, bogata s purini (veliko mesa, zlasti drobovine, stročnice). Presežno sečno kislino pa lažje izločimo, če dovolj pijemo. Voda res pomaga pri razstrupljanju!
• Sečnina nastane iz strupenega amonijaka, ta pa se sprošča iz dušika razgrajenih aminokislin. Pri ekstremno beljakovinski prehrani (npr. pri bodibilderjih) ali nepravilni razgradnji amonijaka (npr. ob pomanjkanju vitamina B6 zaradi presnovne motnje hemopirolaktamurije (HPU) se v telesu nakopiči preveč strupenega amonijaka, zaradi česar se lahko okvarijo celice.
• Kreatinin je končni produkt mišične presnove in se prav tako izloči prek ledvic. Ob poškodbi ledvic (npr. zaradi težkih kovin) se ti presnovki nabirajo v telesu in nastopi t. i. uremija. Če ledvic ni mogoče pozdraviti, bolnik po možnosti potrebuje umetno razstrupljanje – dializo.

Ključna vloga razstrupljevalnih encimov

Ključno vlogo pri razstrupljanju imajo številni specializirani encimi, ki omogočajo transformacijo mnogo snovi. Če jih primanjkuje ali če ne delujejo ustrezno, se strupene snovi nabirajo v telesu, ovirajo pravilno delovanje celic in povzročijo, da zbolimo.

Za delovanje encimov pa je pomembno, da je naša DNK brezhibna, saj telo encime tvori pretežno samodejno, glede na genetsko informacijo. Možno je, da gre pri ljudeh s šibko sposobnostjo samorazstrupljanja za polimorfizme, tj. spremembe znotraj genov, ki kodirajo ustrezne encime. Morda pa jim samorazstrupljanje otežuje pomanjkanjem encimskih kofaktorjev – aminokislin, vitaminov ali elementov v sledeh – ki kot gradniki in koencimi sploh omogočajo tvorbo za življenje nujnih razstrupljevalnih encimov.

Motnje v razstrupljevalnem sistemu, pomanjkanje ali okvaro posameznih encimov ter pomanjkanje kofaktorjev je mogoče ugotoviti z laboratorijskimi preiskavami. S prehrano, ki vsebuje obilo pomembnih hranil, in načrtno izbranimi prehranskimi dopolnili je mogoče nadomestiti primanjkljaj in okrepiti sposobnost samorazstrupljanja.

Kaj vse moti samorazstrupljanja telesa

Telo ima nenehno opraviti s strupi in zdravo telo jih odlično razgradi kar samo. Hude zastrupitve so sorazmerno redke, lahko pa so usodne in jih mora obravnavati zdravnik.

Na naše razstrupljevalne sisteme vplivajo različni notranji in zunanji dejavniki, zato se lahko hitro zgodi, da se začnejo strupi nabirati v telesu in samoregulacija ne deluje več.

Zgoraj smo omenili, da se delovanje razstrupljevalnih encimov razlikuje od posameznika do posameznika. Poleg genetskih motenj, ki vplivajo na delovanje razstrupljevalnih sistemov, je njihovo delovanje odvisno tudi od presnove zaužitih kofaktorjev, kot so aminokisline, ki vsebujejo žveplo, vitamin B6, cink, mangan, selen.

Telesu tuje snovi, sintetične snovi (zdravila, fitofarmacevtska sredstva, konzervansi itd.) ter težke kovine so za organizem čedalje večja obremenitev. Kosti sodobnega človeka vsebujejo 1000-krat več svinca kot kosti pračloveka. Mehčala iz plastenk in pesticidi iz živil plavajo po naši krvi. V čeljusti in organih se nalaga živo srebro iz amalgamskih zalivk in cepiv.

Da telo pod vsem tem bremenom strupov ne bi po hitrem postopku klonilo, mora s pomočjo potrebnih kofaktorjev nenehno proizvajati nove razstrupljevalne encime. Za vsako posamezno molekulo strupa se porabljajo vitamini, elementi v sledeh ali aminokisline, ki se s temi snovmi vežejo, da lahko organizem izloči strupene komplekse.

Če teh ključnih snovi ne prejemamo s hrano, se škodljive snovi ne morejo zadostno izločiti iz telesa. Zato se kopičijo v naših tkivih in organih ter škodujejo celicam, to pa se odraža v najrazličnejših bolezenskih znakih. Kolikor je mogoče, moramo torej zmanjšati vnos teh strupov v telo. S prehrano, bogato s pomembnimi hranili, z razstrupljevalnimi kurami in s prehranskimi dopolnili bomo spodbudili razstrupljanje in izločanje strupenih snovi.

Tri faze razstrupljanja

1. faza

V prvem koraku razstrupljanja se kemične snovi aktivirajo, tj. postanejo reaktivnejše, da se v drugi fazi razstrupljanja lažje transportirajo.

Za to so potrebni encimi, kot je citokrom P450, ki so odvisni od hema, rdečega krvnega barvila. Pri presnovnih motnjah, povezanih s hemom – npr. porfiriji ali HPU – nastopijo motnje v tvorbi encimov in s tem motnje v razstrupljanju.

Še en pomemben encim prve faze je glutation peroksidaza, ki je odvisna od elementa v sledeh selena. Če v prehrani primanjkuje selena ali se zaradi obremenjenosti s težkimi kovinami poraba selena poveča, razstrupljanje prve faze zastane. Primanjkljaj selena je najti pri 80–90 % ljudi.

Opozoriti velja, da lahko v prvi fazi najprej nastanejo tudi potencialno škodljive snovi, ki jih organizem razstrupi šele v drugi fazi, če je na voljo dovolj kofaktorjev.

2. faza

Vmesni produkti iz prve faze se vežejo na transportne snovi; ta proces imenujemo tudi konjugacija. S tem večina snovi postane vodotopna, in lahko se izloči prek ledvic. Snovi, ki so vodotopne samo v maščobi, iz jeter prek žolča dospejo do črevesa in se izločijo z blatom. Če organi razstrupljanja slabo delujejo, lahko pride do ponovne resorpcije teh strupov (prek enterohepatičnega obtoka med črevesom in jetri). To lahko omilimo z jemanjem npr. alg klorela ali medicinskega oglja med drugo fazo razstrupljanja.

Za razstrupljanje druge faze se med drugim uporabljajo aminokisline. Nekatere vsebujejo žveplo; med njimi so glicin, glutamin in cistein, ki skupaj tvorijo glutation. Ta je eden najpomembnejših antioksidantov in ga je najti v skoraj vseh celicah.

Še ena aminokislina je metionin, ki se pretvori v S-adenozil-metionin (SAM). Za to so potrebni magnezij, vitamin B12 in cink. SAM ima pomembno vlogo pri metilaciji snovi, kar je po eni strani potrebno za razstrupljanje, po drugi pa tudi za sintezo nevrotransmiterjev.

K reakcijam druge faze spada tudi konjugacija snovi z acetilnimi in metilnimi skupinami. Glede na to lahko npr. metilkobalamin (aktivna oblika vitamina B12) pomaga v drugi fazi razstrupljanja.

3. faza

Tretja faza je enosmerni transport snovi, ki so kongurirane, skozi celične membrane v kri ali žolč. V tretji fazi potekajo transportni procesi v krvi in limfi. Posebne transportne beljakovine nesejo druge snovi »štuporamo« ali jih kot transmembranske beljakovine skozi celične membrane spravijo iz organizma. Genetske okvare beljakovin, ki tvorijo membranske kanalčke, ali škoda zaradi težkih kovin in drugih strupov lahko ovirajo izločanje strupov iz celic.

Tudi regeneracija glutationa, tj. pretvorba oksidiranega glutationa (GSSG) v aktivirani reducirani glutation (GSH) poteka v tretji fazi.

Nenazadnje pa je pomembno dobro delovanje jeter in ledvic, da se strupene snovi zagotovo vežejo in izločijo. Če oba poglavitna organa razstrupljanja ne delujeta brezhibno, lahko v skrajnem primeru nastopi jetrna koma ali uremija.

Kaj preprečuje dobro razstrupljanje?

Glede na številne možne dejavnike v fazah razstrupljanja lahko sklepamo, da obstajajo dobri in slabi »samorazstrupljevalci«. Sklepamo lahko, da se organizem vsakega posameznika različno učinkovito spoprijema z okoljskimi strupi.

Nekaterim mejne vrednosti strupov v zraku ter ostankov v pitni vodi in živilih ali amalgamskih zalivkah ne povzročajo težav, drugi pa v enakih pogojih zbolijo.

Pobližje si oglejmo nekatere motnje razstrupljanja. Po tem ne bo več dvoma, da je uspešnejše in manj uspešnejše razstrupljanje vse prej kot mit.

 1. Presnovni motnji molekule hema: porfirija in HPU

Hem je rdeče krvno barvilo, ki omogoča transport kisika v krvi. Vezanega na transportno beljakovino globin ga najdemo v rdečih krvničkah kot hemoglobin. Rdeče krvničke se tvorijo in razgrajujejo v pribl. 120-dnevnih ciklih, prav tako hem. Pri obeh procesih lahko zaradi genskih polimorfizmov ali strupov pride do motenj.

A zavedati se moramo, da hem ne zagotavlja le nujnega prenosa kisika, temveč je sestavni del dihalne verige v mitohondrijih in s tem ključen dejavnik energijske oskrbe celic. Hem je pomemben za delovanje t. i. encimov P450, ki sodelujejo pri prvi fazi razstrupljanja. Poleg tega se lahko pri nepravilni presnovi hema v možganih nalaga preveč škodljivih beljakovin (amiloidov), ki povzročajo nevrološke okvare in Alzheimerjevo bolezen.

• Porfirija

Za porfirijo je značilna motnja v sintezi hema. Neporabljeni produkti presnove se nalagajo v različnih organih in lahko tam povzročajo bolezenske znake. Na obolenje kaže tudi prisotnost t. i. porfirinov v urinu.

Razlog je lahko genetsko pogojena motnja encima koproporfirin-oksidaza (CPOX) ali pa obremenjenost z živim srebrom in drugimi strupi, ki encim ovirajo. Še posebno težavno je, če sta prisotni genetsko pogojena motnja in obenem obremenjenost s težkimi kovinami. V vsakem primeru je močno ovirana sinteza hema.

Ker pa je hem sestavina encimov P450, ki so potrebni za razstrupljanje prve faze, so motnje v razstrupljanju neizogibne. Zato sta za bolnike s porfirijo še posebno pomembna izločanje težkih kovin in preprečevanje nadaljnjega obremenjevanja organizma z njimi.

• Presnovni motnji hemopirolaktamurija (HPU) in kriptopirolurija (KPU)

Pri HPU gre za povečano izločanje snovi hemopirol-laktam (HPL) prek urina. Izločeni piroli so sestavina porfirinov (ki so osnovni gradniki hema), zato gre tudi pri HPU za motnjo v presnovi hema. Motnja se deduje, lahko pa jo sprožita tudi obremenjenost s težkimi kovinami in drugimi strupi ali nitrozativni stres. Sorodna tej motnji je KPU, motnja, pri kateri se prek urina pospešeno izloča kriptopirol. Tudi KPU se lahko sproži zaradi obremenjenosti s strupi ali jemanja zdravil, ni pa dedna motnja kot HPU.

Obe motnji se medicinsko uvrščata med porfirije (ali porfirinopatije) in s tem med presnovne motnje hema. A kljub znanstvenim dokazom je za uradno medicino sporno, ali ti motnji res obstajata. Nič čudnega, saj se uradna medicina do obremenjenosti s strupi in motnje v razstrupljanju vede resnično mačehovsko.

Motnji KPU in HPU sta deloma podobni preostalim porfirijam. Zaradi primanjkljaja delujočega hema primanjkuje tudi encimov P450, to pa negativno vpliva na razstrupljanje prve faze. Pri motnjah presnove hema je pogostejše tudi škodljivo nalaganje amiloidov v možganih.

Poleg tega – in to je za KPU in HPU zelo značilno – telo izgublja velike količine vitamina B6, mangana in cinka. Da bi se organizem znebil presežnih pirolov, se tvorijo kompleksi s temi tremi mikrohranili, nato pa se vse skupaj izloči z urinom. Sčasoma nastopijo primanjkljaji teh mikrohranil in s tem povezani bolezenski znaki.

Ker cink in mangan sodelujeta pri tvorbi superoksidne dismutaze (SOD), ki lovi radikale, se zaradi oksidativnega stresa pojavijo poškodbe celic. Vitamin B6 je v svoji aktivni obliki (piridoksal-5-fosfat ali P5P) ključnega pomena za tvorbo celičnega razstrupljevalca glutationa. Ob pomanjkanju vitamina B6 začne primanjkovati tudi glutationa, in razstrupljanje se še bolj zmanjša. Poleg tega organizem postane dovzetnejši za virusne okužbe (npr. gripa, herpes, infekcijska mononukleoza), saj glutation deluje protivirusno.

Zaradi šibke sposobnosti razstrupljanja in porasta prostih radikalov (oksidativni stres) se kvarijo tudi mitohondriji v celicah, to pa še dodatno negativno vpliva na pridobivanje energije pri presnovi (dihalna veriga je oslabljena že zaradi pomanjkanja hema). Ogljikovi hidrati ne izgorevajo več zadostno, bolnik ne dobiva dovolj energije in začne hlepeti po sladkem in OH. Nenehna utrujenost in izčrpanost ter bolezni, kot sta izgorelost in sindrom kronične utrujenosti, so v takem primeru dokaj pogoste.

 2. Razstrupljevalni encimi: nima jih vsakdo dovolj

Strupe, ki so se aktivirali v prvi fazi razstrupljanja, je treba v drugi fazi s pomočjo razstrupljevalnih encimov povezati s snovmi (večinoma takimi, ki vsebujejo žveplo), da se tako izločijo.

Zaradi pomanjkanja kofaktorjev (elementov v sledeh, vitaminov, aminokislin) je proizvodnja encimov premajhna in pojavijo se motnje v razstrupljanju. Če poleg tega tudi ni dovolj snovi, sposobnih vezave strupov (kot so cistein, S-adenozil-metionin in glutation), strupi ostajajo v celicah.

Sorazmerno pogosti so tudi polimorfizmi razstrupljevalnih encimov, tj. genetske okvare, zaradi katerih je oslabljeno delovanje vitalnih encimov. Posledica je kronična motnja v razstrupljanju.

Med razstrupljevalne encime, katerih delovanje je mogoče določiti z laboratorijskim testom, spadajo glutation transferaze, glutation peroksidaza (odvisna od selena), superoksidna dizmutaza (SOD1 potrebuje cink in baker, SOD2 pa mangan), N-acetil-transferaze (NAT) in že omenjeni encimi P450 (pomembni za prvo fazo).

Ljudje, pri katerih se na tem področju odražajo motnje, bi se morali redno razstrupljati in se nato izogibati nadaljnjim obremenitvam z onesnaževali. Nujna je ustrezna oskrba z elementi v sledeh selenom, cinkom, manganom in bakrom ter aminokislinami cistein (N-acetil-cistein), L-glutamin in glicin.

Koristno je lahko tudi neposredno jemanje antioksidantov, kot je glutation (v reducirani obliki GSH). Pri oralnem jemanju glutationa ta razpade na sestavne dele (glutaminska kislina, glicin in cistein); a ob pomanjkanju delujočih encimov se ti ne morejo spet vezati v glutation. Mnogo zdravilcev zato priporoča oralno jemanje liposomskega glutationa ali acetil glutationa, ki naj bi bila stabilnejša in naj se pri absorpciji ne bi (povsem) razgradila.

 3. Glutation in antioksidativna sposobnost

Ob zastrupitvah in obremenjenosti s težkimi kovinami je poraba reduciranega (biološko aktivnega) glutationa (GSH) velika, pretvarja se namreč v oksidirani (neaktivni) glutation (GSSG). Zato ga primanjkuje za nevtralizacijo prostih radikalov, ki nenehno nastajajo pri normalni presnovi. Če v prehrani torej ni posameznih komponent glutationa – cisteina, glutamina in glicina – se tvori premalo reduciranega (biološko aktivnega) glutationa.

Količina reduciranega glutationa (GSH) v odnosu do oksidiranega glutationa (GSSG) kaže, kako dobro se zmorejo celice razstrupljati in se odzivati ob oksidativnem stresu. Temu pravimo tudi antioksidativna sposobnost in jo je mogoče določiti v krvnem serumu.

Še en encim, ki ima vlogo pri presnovi glutationa in s tem sposobnosti razstrupljanja, je gama-glutamil-cistein sintaza (GCS, pa tudi glutamat-cistein ligaza, GCL).

Če primanjkuje encima gama-glutamil-cistein sintaze, se glutation kljub zadostnim posameznim komponentam ne more tvoriti. To pa prej ali slej privede do celične smrti. Če je okvarjen gen za GCS, odmre že plod v maternici. Neustrezno delovanje tega encima v poznejšem življenju pa ima vlogo pri nastanku diabetesa, Parkinsonove bolezni, Alzheimerjeve bolezni, kronične obstruktivne pljučne bolezni, aidsa in raka. Razumljivo je, da je ob takem pomanjkanju glutationa tudi razstrupljevalna sposobnost organizma močno omejena.

Kadar primanjkuje reduciranega glutationa, ga je treba nadomestiti z infuzijo ali prehranskimi dopolnili v stabilni obliki (liposomski glutation, acetil glutation).

Obremenjenost z živim srebrom je zelo pogosta. Dobimo ga iz hrane, vode, amalgamskih zalivk in cepiv. Živo srebro blokira encim GCS. Ko smo zastrupljeni z živim srebrom, je sinteza glutationa motena in pomaga zgolj dodajanje reduciranega glutationa.

 4. Alergije in občutljivost na strupe

Pomembna je ne le količina nakopičenih strupov, temveč tudi individualni imunski odziv na posamezne snovi (v hrani, zobnih materialih, vodi, zraku, gospodinjstvu, na delovnem mestu …). Ni nujno, da ima človek šibko sposobnost samorazstrupljanja, ampak se lahko njegov imunski sistem alergično odziva že na majhno količino snovi. Znani so odzivi na plemenito kovino zlato v zobnih prevlekah, titanov oksid kot barvilo v tabletah in ovojnicah kapsul ter nikelj v gospodinjski posodi in bižuteriji. Občutljivost pa lahko povzročijo tudi umetne snovi, laki in kemikalije, predvsem če je oseba pogosto v stiku z njimi (na primer na delovnem mestu).

Ljudje s šibko sposobnostjo samorazstrupljanja morajo biti potrpežljivejši

Če pri razstrupljanju telesa zaznamo težave (imamo simptome oz. bolezni, ki nakazujejo, da naši mehanizmi samorazstrupljanja slabo delujejo), se je treba jemanja mikrohranil (vitaminov, mineralov, encimov, glutationa …) lotiti previdno. Začnemo z manjšimi dozami. Pomembno je, da razstrupljevalne organe najprej čim bolj okrepimo, nato pa izvedemo načrt razstrupljanja, ki bo zagotovil ustrezen potek vseh treh faz razstrupljanja.

Razstrupljanje telesa (tudi večkrat na leto) je v vsakem primeru priporočljivo, treba pa je biti previden in potrpežljiv.