Encimska terapija – rešitev za širok spekter bolezni

Encimska terapija izvira iz pradavnine

Encimska terapija ni novost zadnjih let. Ljudje že tisočletja s pridom uporabljajo z encimi bogate rastline in sadeže (npr. papajo, ananas …) v zdravilne namene. Tudi danes so izolirani rastlinski encimi sestavni del mnogih zdravil in prehranskih dopolnil, njihovo delovanje pa potrjujejo številne izvedene študije.

Ob tem velja poudariti, da se skorajda pri vsaki bolezni kot posredni ali neposredni vzrok pojavlja pomanjkanje encimov ali zmanjšana encimska dejavnost. Ob pomanjkanju encimov presnovni procesi ne potekajo, ključne naloge v organizmu so ohromljene.

Brez encimov ni življenja

Encimi so nujen sestavni del vseh živih bitij na Zemlji – rastlin, živali in ljudi. Brez njih večina presnovnih procesov v organizmu ni možna. V človeškem telesu ohranjajo homeostazo (zdravo ravnovesje snovi) in mu omogočajo, da sam odpravlja napake v delovanju organizmu ter se s tem pozdravi.

Brez encimov ni mogoča presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Tudi vitamini, minerali in hormoni bi ob odsotnosti encimov težko opravljali svoje naloge ali pa bi bilo okrnjeno njihovo nastajanje.

Encimi so soudeleženi pri razstrupljanju telesa, celjenju ran, prenosu dražljajev po živčnem sistemu in deljenju celic. Nujni so tako za dihanje kot gibanje.

Kaj so encimi?

Encimi so posebne beljakovinske molekule, ki delujejo kot katalizatorji – snovi, ki vplivajo na hitrost kemijskih reakcij (jih zavirajo ali pospešujejo), ne da bi se ob tem spremenili, porabili ali izginili. Tako so vseskozi na voljo za sodelovanje v naslednji reakciji. Kljub temu je njihova življenjska doba omejena, kot to velja za vse druge beljakovinske molekule.

Nekateri encimi so aktivni zgolj 20 minut, spet drugi delujejo tedne ali celo mesece. Takoj, ko delovanje encima postane okrnjeno, ga zamenja nov, aktivnejši encim. Za odstranitev izrabljenega encima po krvnem obtoku ali limfnem sistemu skrbijo specializirani encimi.

Ta učinkovita organizacija, ki spominja na dogajanje v čebeljem panju, nakazuje, da encimi med seboj sodelujejo in komunicirajo. V ta namen vzpostavijo t.i. encimske kaskade, pri katerih vsak encim poskrbi za aktivacijo naslednika.

Kako pristanejo encimi v krvi?

Encimske molekule so prevelike, da bi iz tankega črevesja prišle neposredno v krvni obtok. Znanstveniki so ugotovili, da za transport uporabijo molekule alfa-2-makroglobulina, na katerega se vežejo in tako brez težav dosežejo različne celice v telesu.

Količina encimov, ki doseže krvni obtok, je odvisna od različnih dejavnikov. Eden pomembnejših je pH vrednost, saj ima vsak encim določene zahteve. Pepsin npr. potrebuje zelo kislo okolje, tripsin pa rahlo bazično. Rahle spremembe pH vrednosti v telesu znatno vplivajo na delovanje encimov, zato je vzdrževanje kislinsko-bazičnega ravnovesja pomembno tudi iz tega vidika.

Encimi se odzivajo tudi na dvig telesne temperature. Pri višji temperaturi postanejo bolj aktivni, saj je to naravni znak, da je telo napadeno in se bori proti bolezenskim mikroorganizmom. Dvig temperature je navzgor omejen na 45° C, pri kateri telo ne more več preživeti, saj pride do razpada določenih encimov. Do zmanjšane aktivnosti pride tudi pri močnem znižanju telesne temperature (podhladitvi).

Poleg pH vrednosti in telesne temperature na encimsko aktivnost močno vplivajo težke kovine, določena zdravila (npr. aspirin) in okoljski strupi.

Encimi potrebujejo vitamine in minerale

Za ohranjanje zdravja posameznih telesnih celic je potrebna vrsta encimov, med katerimi jih večino izdela telo samo. Novi encimi so sprva neaktivni in čakajo na svojo priložnost. Ko jih telo potrebuje, jih aktivira s posebnimi encimi. Za aktivacijo določenih so potrebni t.i. koencimi, ki jih telo izdela iz vitaminov, mineralov in elementov v sledeh. Gre za vitamine A, B, C, E in K, minerale magnezij, natrij in kalij ter elemente v sledeh baker, mangan, železo, cink, nikelj, selen in molibden.

Koencimi se od encimov ločijo po svoji sestavi, saj niso narejeni iz beljakovin, so veliko manjši in se za razliko od encimov pri sodelovanju v presnovnih procesih porabljajo. Prav zato je pomembno, da njihovo zalogo vseskozi obnavljamo.

Z uživanjem raznolike, zdrave prehrane, bomo organizmu omogočili izdelavo koencimov in normalen potek encimskih reakcij.

Z encimi so posebej bogata določena živila, med njimi velja omeniti ananas, banane, kefir, papajo, kalčke in surovo zelje. Ta živila razbremenjujejo prebavo in trebušno slinavko, ki bi sicer morala encime za prebavo živil izdelati sama.

Zaužiti encimi so beljakovinske molekule, ki morajo najprej nepoškodovane preiti skozi želodčno kislino, da lahko delujejo v tankem črevesju. To je relativno težka naloga, saj se v želodčni kislini nahajajo pepsini, ki razgrajujejo beljakovine. Ker živila, bogata z encimi vsebujejo relativno malo beljakovin, se na srečo ob njihovem zaužitju sprošča relativno malo pepsinov – ob predpostavki, da jih ne uživamo sočasno z beljakovinskimi živili.

Kdaj uvesti encimsko terapijo?

Uživanje encimsko bogatih živil je izvrstna priložnost za ohranjanje zdravja in preventivo pred obolenji. Za bolne ljudi pa količina encimov, ki se nahaja v naravnih virih pogosto ne zadošča za omilitev bolezenskih težav.

Ko zbolimo so potrebe telesa po encimih izredno visoke, zato se poleg encimskih živil in pogovora s certificiranim terapevtom priporoča tudi uvedba encimske terapije. Jemanje prehranskih dopolnil z encimi okrepi oslabljen imunski sistem bolnikov in povrne sposobnost samozdravljenja telesu.

Sistemska encimska terapija je znanstveno dokazano učinkovita metoda, ki temelji na jemanju preparatov z rastlinskimi ali živalskimi encimi. Izraz »sistemska« nakazuje, da encimi ne delujejo zgolj v prebavnem sistemu, temveč predvsem v krvi in tkivih. Pri sistemski encimski terapiji se uporabljajo rastlinski encimi, kot sta bromelain in papain, pa tudi živalski encimi kot so tripsin, kimotripsin in pankreatin, ki se pridobivalo iz trebušne slinavke svinj in govedi. Za optimalno delovanje se priporoča jemanje tako rastlinskih kot tudi živalskih encimov.

• Bromelain: zavira vnetja in nastajanje metastaz, podpira delovanje imunskega sistema, omogoča normalen pretok krvi.
• Papain: deluje antioksidativno, antibakterijsko in protivnetno. Blaži vnetja in bolečine ter spodbuja celjenje ran.
• Tripsin in kimotripsin: spodbujata prebavo, blažita bolečine in vnetja. Pripravkom s tripsinom in kimotripsinom se pogosto dodaja flavonoid rutin, ki izboljša njuno učinkovitost.

Vsestranskost encimske terapije

Encimska terapija se je torej izkazala za uspešno v zelo širokem spektru obolenj, med drugim:

• pri boleznih, katerih vzrok je vnetje,
• pri oslabljenem imunskem sistemu,
• pri obolenjih krvnih žil,
• pri obolenjih hrbtenjače in sklepov,
• pri avtoimunskih obolenjih,
• za blaženje bolečin
• in kot spremljevalna terapija pri rakavih obolenjih.

Encimska terapija uravnava imunski sistem

Imunski sistem je najpomembnejša obrambna linija telesa. Z vestno skupino pomagačev (encimov) napada viruse, bakterije in druge telesu tuje snovi. Zdravi smo tako dolgo, dokler je zdrav in normalno delujoč naš imunski sistem. Največ davek za zdravje imunskega sistema terja nezdrav življenjski slog, pri katerem kvalitativno in kvantitativno škodo utrpijo tudi encimi.

Sčasoma se razvijejo kronične bolezni, proti katerim se tudi imunski sistem ne uspe več boriti. Takrat je skrajni čas, da ga podpremo z ustrezno encimsko terapijo. S pravilnim odmerjanjem lahko spodbudimo neaktivne encime k delovanju, hkrati pa »obrzdamo« imunski sistem tam, kjer se odziva pretirano (npr. pri alergijah in avtoimunskih obolenjih).

Encimska terapija pri vnetjih

Iz poškodovanega tkiva se pogosto razvije vnetje, ki ga spremlja oteklina, rdečina in bolečina. Gre za naraven in zaželen odziv imunskega sistema, ki je nujno potreben za celjenje poškodbe. Na mestu vnetja poteka boj proti škodljivim klicam, poškodovano tkivo se odstranjuje, hkrati pa nastaja novo. Vnetnih procesov zato ne smemo potlačiti, temveč lahko zgolj skrbimo, da ostajajo v določenih okvirjih. Za uravnavanje odziva telesa z vnetji seveda skrbijo encimi.

Encimi prav tako na mestu vnetja odstranjujejo imunske komplekse iz antigenov (povzročiteljev vnetja) in protiteles (beljakovin, ki nevtralizirajo antigene). Če encimi teh imunskih kompleksov ne bi odstranjevali iz telesa, bi se ti začeli nabirati v sklepih in tkivih, kjer bi povzročili nadaljnja vnetja. Poleg tega encimi aktivirajo makrofage, ki požirajo poškodovano in odmrlo tkivo.

Po končanem procesu vnetja encimi skrbijo, da se edem (oteklina) povrne v prvotno stanje, kar zmanjša bolečino na mestu vnetja. S spodbujanjem rasti novega tkiva poskrbijo, da je proces celjenja zaključen.

Encimska terapija pri revmatskih obolenjih

Revmatska obolenja se v grobem delijo na degenerativna in vnetna revmatska obolenja. Slednja se lahko izrazijo kot več kot 100 različnih bolezni (artroza, artritis, ankilozirajoči spondilitis, itd.). Eden najbolj značilnih znakov revmatskega obolenja je bolečina, ki jo encimi dokazano učinkovito blažijo.

Encimska terapija pri trombozi

Encimi pomagajo pri zdravljenj telesnih poškodb, saj z uravnavanjem strjevanja krvi nadzorujejo celjenje ran. Uravnoteženo strjevanje krvi omogoča, da se krvavitev zaustavi, hkrati pa ni strjevanje krvi tako intenzivno, da bi nastajali krvni strdki, ki bi povzročili zamašitev žil (trombozo).

Encimska terapija pri avtoimunskih obolenjih

Ko imunski sistem pomotoma napada celice lastnega organizma, govorimo o avtoimunskih boleznih. Mednje prištevamo revmatoidni artritis, multiplo sklerozo, hashimotov tiroiditis, lupus in celiakijo. Kot smo že omenili, pride pri poškodbah do vnetnih procesov, ki so pri avtoimunskih obolenjih kronična.

Imunski sistem je pri avtoimunskem obolenju zašel iz ravnovesja – kje so torej encimi, da bi ga spravili na prave tire? Velika verjetnost je, da je bilo encimov za uravnavanje imunskega sistema premalo že pred nastankom bolezni, kaj šele da bi uspeli blažiti vnetja po izbruhu.

Ker imunski sistem zmotno zaznava telesu lastne celice kot tuje organizme, sprošča ob »napadu« na telo protitelesca, ki se vežejo na domnevne antigene in tvorijo imunske komplekse. Ti antigeni so pravzaprav avtoantigeni, npr. sklepni hrustanec, ki ga protitelesca napadajo v primeru revmatoidnega artritisa, ali živčevje v primeru multiple skleroze.

Pri vseh avtoimunskih boleznih se je jemanje encimov izkazalo za učinkovito, še posebej v zgodnjih fazah bolezni.

Encimska terapija pri rakavih obolenjih

Tekom življenja se celice neprestano delijo. Pri prepisu informacijo lahko pride do napake, celica mutira in postane rakava. Imunski sistem prepozna tovrstne celice in nadnje pošlje makrofage, ki jih požrejo. Ampak ob enem predpogoju: zdravem imunskem sistemu.

Vsakdo izmed nas ima v sebi na stotine mutiranih celic, vendar ob normalno delujočem imunskem sistemu to ne predstavlja težave. Problem nastane, ko se rakave celice vztrajno množijo, združujejo in sčasoma tvorijo tumor.

Tudi v primeru rakavih obolenj se domneva, da bi encimi lahko okrepili imunski sistem in ga podprli v boju proti nastajajočim rakavim celicam. Encimska terapija v primeru rakavih obolenj se uporablja kot spremljevalna terapija, ob stalnem nadzoru zdravnika ali terapevta.

Jemanje encimov

Način jemanja encimov prilagodimo bolezenskim težavah, ki jih želimo odpraviti. Pri težjih obolenjih se encimi vbrizgavajo neposredno v krvni obtok. V preventivni namen se največkrat uporabljajo tablete, dražeji in kapsule. Če vsebujejo encime, ki bi jih lahko želodčna kislina poškodovala, morajo biti oviti v posebno zaščitno plast.

Nekateri encimi nimajo težav z želodčno kislino. V izdelku Enzymatin se nahaja 11 encimov, ki izboljšujejo prebavo beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob ter lahko nepoškodovani prečkajo želodec. Dodani vitamini E, D3 in B12 pomagajo okrepiti encimsko delovanje.

Pred pričetkom jemanja encimov se posvetujmo z zdravnikom ali terapevtom, saj nekateri encimi redčijo kri in bi lahko tako imeli negativno delovanje ob sočasnem jemanju določenih zdravil, pred operativnimi posegi ali v času nosečnosti.

Encimi so torej gonilna sila telesa, ki omogoča potek najrazličnejših telesnih procesov – od prebave, zaznavanja in občutenja zunanjega sveta, absorpcije hranilnih snovi pa vse do ohranjanja kislinsko-bazičnega ravnovesja in zdravega imunskega sistema. Ob spoznanju, da s potenjem, odvajanjem strupov in naravnim staranjem izgubljamo dragocene encime, je vredno določiti stanje encimov v telesu in nadomestiti manko z jemanjem izbranih encimov.