Aluminij nas počasi, a vztrajno zastruplja

Razstrupljanje | 23. 10. 2018

Aluminij nam je v marsikaterem pogledu olajšal življenje – težke litoželezne posode so zamenjale lažje iz aluminija, težko keramiko za shranjevanje živil je zamenjala priročna aluminijasta folija, vedno nam je na razpolago hrana iz (aluminijastih) konzerv, zaradi aluminija so lažji tudi avtomobili in letala. Pa vendar nam je aluminij hkrati tudi otežil življenje, saj njegova prisotnost v človeškem telesu povzroča resna obolenja.

Aluminij je lahka kovina srebrnobele barve. Je tretji najpogostejši element v zemeljski skorji. Kljub visokemu deležu v zemeljski skorji pa njegovo pridobivanje ni enostavno, saj terja zapleten kemični proces. Zaradi številnih pozitivnih lastnosti se aluminij uporablja v številnih panogah – od gradbeništva, elektronike, pakirne tehnike, optike, živilske industrije pa vse do astronavtike.

Vendar pa aluminij ni samo v okolju okoli nas, temveč tudi v naših telesih. Kar 80% ljudi ima v telesu prevelike količine aluminija, kar so ugotovili s testiranjem las. Koncentracija aluminija v laseh je namreč zelo podobna deležu aluminija v kosteh. Nabira se počasi, a vztrajno. Največje količine aluminija  se naberejo v jetrih, kosteh, pljučih, ščitnici in možganih.

Koliko aluminija prenesemo?

Zgornji mejni odmerek aluminija znaša 1 mg/kg telesne teže na teden, vendar so raziskave pokazale, da ta odmerek dosežemo že z uživanjem enega ali dveh obrokov.

Dnevno ga v telo vnašamo s prehrano, ki je zavita v alu folijo, ki je shranjena v konzervah z aluminijastim premazom ali pa je pripravljena v aluminijastih loncih. Aluminij se nahaja tudi v nekaterih rastlinah, njegova vsebnost pa je odvisna od tal, na katerih rastline rastejo. Aluminiju v rastlinah se je težko izogniti, za razliko od drugih virov izpostavljenost.

Aluminij se pospešeno absorbira ob pomanjkanju mineralov, ki so njegovi antagonisti (npr. magnezij). Telo poskuša manjkajoči mineral nadomestiti s snovjo, ki mu je podobna, torej aluminijem. Absorpcija se poveča tudi ob pospešenem delovanju obščitnične žleze.

Ker aluminij ne igra nobene biološke vloge v telesu, temveč samo predstavlja nepotrebno breme, velja pravilo: Manj kot zaužijemo, bolje bo.

Kdo je najbolj ogrožen?

Že dolgo obstaja sum, da aluminij s svojimi nevrotoksičnimi učinki predstavlja možen vzrok za nastanek Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni ter avtizma. Raziskave so pokazale, da je v možganih umrlih z Alzheimerjevo boleznijo močno povišan delež aluminija.

Najbolj so ogroženi delavci, ki se z aluminijem srečujejo na delovnem mestu (vdihovanje aluminijevega prahu), izogniti pa se mu ne moremo niti v vsakdanjem življenju. Prisoten je namreč v vodi, zemlji in zraku, zato ga v telo vnesemo s pijačami, hrano (konzerve, živila v foliji…), zdravili (proti želodčni kislini, bolečinam, driski in v nekakovostnih prehranskih dopolnilih), itd.

Kako v telo dobimo aluminij

  1. Aluminij iz gospodinjstva

 Aluminijaste folije, konzerve z aluminijastim premazom in priprava živil v loncih iz aluminija predstavljajo prvi poglavitni vir izpostavljenosti aluminiju, ki ga zlahka izločimo iz vsakdanjega življenja. Živilska industrija uporablja aluminij kot »dodatek živilom« z oznako E 173. Prisoten je v barvilih za prelive peciv in dekoracije tort.

Aluminij je v gospodinjstvu tako pogost, da se njegove prisotnosti niti ne zavedamo več. Poleg najbolj očitne alu folije predstavljajo vir aluminija tudi tetrapaki, ovojnine zobnih past in druga živila oz. kozmetika, pri katerih je pokrovček narejen iz aluminija. Veliko ga je v dezodorantih, saj povzroča zoženje por in s tem omejuje potenje.

Zavijanje v aluminijasto folijo poviša vsebnost aluminija v živilu za 3 – 100-krat.

  1. Aluminij iz rastlin

Najvišjega priporočenega odmerka (1 mg/kg telesne teže na teden) ne presežemo le z zavijanjem živil v alu folijo. Zadostuje že uživanje rastlin, ki vsebujejo aluminij. Tu se nam zastavlja vprašanje, kako je aluminij sploh prišel v rastline. Odgovor se po vsej verjetnosti skriva v onesnaženosti okolja. Soli in kisline raztapljajo aluminij v zemlji in povzročijo njegovo sproščanje.

Kisel dež ter gnojenje in zakisanje tal povzročijo, da se v rastlino absorbira veliko več aluminija, kot bi se sicer. Skozi korenine aluminij prispe v rastline, rastline zaužijejo živali, ljudje pa zaužijemo tako rastline kot tudi živali, ki vsebujejo prevelike količine aluminija, in smo tako kot zadnji člen v prehranski verigi močno izpostavljeni.

  1. Aluminij iz živil

V naši ponvi ali alu foliji se zgodi enako kot v naravi: živila v alu foliji ali lonci potresemo s soljo, začimbami in polijemo z različnimi kislinami (npr. vinom), kar povzroči izločanje aluminija iz folije oz. lonca.

V aluminijastih pločevinkah se praviloma nahajajo gazirane pijače, ki vsebujejo askorbinsko, citronsko ali fosforno kislino. Kislina v pijači povzroči, da se aluminij intenzivneje sprošča iz pločevinke.

Aluminij se pospešeno sprošča tudi ob stiku z mastnimi in kislimi živili – takšna živila so npr. majoneze, kečap, gorčice in paštete, ki se povečini nahajajo v tubicah, prevlečenih z aluminijem. Če je aluminijasta pločevinka, v kateri se nahaja živilo, poškodovana (npr. opraskana), se izločanje aluminija v živilo podvoji.

Če temu prištejemo še aluminij, ki ga vsebujejo rastline, ni težko razumeti, zakaj se tedenski odmerek tako hitro doseže oz. preseže.

Aluminij se nahaja v številnih živilih, ki jih uživamo vsakodnevno. Najdemo ga v sirih, pecilnem prašku, soji iz konvencionalne pridelave, moki itd. Velikokrat je skrit pod drugimi imeni: kot natrijev aluminijev silikat E554 v kakavu, soli in pecilnem prašku (za ohranjanje sipkosti), kot aluminijev fosfat v topljenem siru (za emulgacijo) ter kot kalijev aluminijev sulfat v moki za ohranjanje beline in sipkosti.

Vse to so seveda živila, ki jih pogosto uživamo, zato se koncentracija aluminija zelo počasi, vendar vztrajno povečuje – vse dokler se v telesu ne nabere kritična količina, na katero telo odreagira z boleznijo ali celo odpovedjo organov. Da bi se kar najbolj izognili aluminiju v živilih, se odločimo za ekološko pridelana živila, ki niso zapakirana v konzerve.

  1. Aluminij v zdravilih, kozmetiki in cepivih

Aluminij se ne nahaja zgolj v živilih. Pogost je v zdravilih uradne medicine, ki naj bi poskrbela za naše zdravje, njihov učinek pa je pravzaprav nasproten. Najpogosteje se pojavlja kot barvilo za tablete ter kot dodatek kozmetiki. Posebej veliko aluminijevih spojin je v antacidih, ki nevtralizirajo želodčno kislino in s tem ublažijo zgago, kislo spahovanje in želodčne bolečine. Redno jemanje antacidov močno poveča obremenjenost telesa z aluminijem.

V skorajda vseh dezodorantih se nahaja aluminijev klorid, ki je veliko bolj strupen od drugih aluminijevih spojin. Prehaja skozi možgansko membrano, poškoduje lahko DNK, zavira obnovo telesnih celic in negativno deluje na različne epigenetske procese v telesu. Aluminij se nahaja tudi v sončnih kremah.

Naslednji pomemben vir aluminija so cepiva, ki aluminij vpeljejo v naše telo že v zgodnjem otroštvu. Aluminij v cepivih naj bi spodbujal njihovo delovanje – brez njega se imunski sistem ne bi odzval na cepivo z izdelovanjem protiteles. Na ta način s cepivi v telo vnesemo zaskrbljujoče količine aluminija in nevarnih težkih kovin (npr. živega srebra).

  1. Aluminij v tobaku

Aluminiju so močno izpostavljeni aktivni in pasivni kadilci, saj se v cigaretnem dimu nahaja aluminij v močno vpojni obliki. Ta povzroča astmo in pljučno fibrozo. Prek pljuč preide aluminij v krvni obtok, od tam pa naprej v centralni živčni sistem in možgansko tkivo. Aluminij v možganih in živčevju povzroča oksidativni stres, ki vodi v razvoj nevrodegenerativnih bolezni.

Aluminij in rak na prsih

Aluminij in njegova povezava z rakom na prsih je še ena dokaj neraziskana tema, ki pa bi si zaslužila več pozornosti. Obstajajo namreč poročila o povišanih vrednostih aluminija v prsnem tkivu žensk, ki so zbolele za rakom na prsih. Povišana vrednost sicer ni nedvomen dokaz, da aluminij povzroča raka na prsih – povišano vrednost je namreč mogoče razložiti tudi z ugodnimi pogoji, ki jih rakavo tkivo daje za akumulacijo aluminija.

Raziskave in iskanje vzročne povezanosti še potekajo, vendar pa se zdi, da ima aluminij s svojimi lastnostmi (škodovanje DNK zapisu, motenje epigenetskih procesov…) vse predispozicije za povzročitev in razvoj raka na prsih. Znano je, da ovira delovanje receptorjev za estrogen, kar znatno zvišuje verjetnost za razvoj rakavih celic.

Najbolj moteča za delovanje estrogenskih receptorjev sta aluminijev klorid in aluminijev hidroksiklorid, ki se nahajata v dezodorantih in izdelkih za nego telesa. Ena izmed raziskav je pokazala, da že 100.000-krat nižje dozacije aluminijeva klorida, kot se nahajajo v dezodorantih in izdelkih za nego telesa, povzročajo nekontrolirano rast celic v prsih.

Znaki preobremenjenosti telesa z aluminijem

Preobremenjenost telesa z aluminijem se kaže z različnimi telesnimi simptomi, ki pa niso povsem specifični, zato jih z lahkoto zamenjamo za znake drugih bolezni. Prvi znaki zastrupitve z aluminijem so: suha koža in sluznice, kolike, napenjanje, glavoboli, pekoč občutek v glavi, ki ga začutimo po obroku, odpor do uživanja mesa in razdražljivo črevesje. Pri hujših primerih zastrupitve se pojavijo resnejši simptomi, kot so izguba spomina in koordinacije, paraliza, zmedenost, oslabitev kostne mase, karies in celo encefalopatija.

Aluminij – kako se razstrupimo

Po prebranem se verjetno sprašujete, kako lahko aluminij odstranimo iz telesa. Poglejmo si nekaj naravnih metod za doseg tega cilja.

Razstrupljanje nabranega aluminija se v osnovi ne razlikuje od ukrepov za splošno razstrupljanje telesa. Prvi in najpomembnejši ukrep je povečano uživanje vode. Le tako je namreč mogoče iz telesa z urinom odplakniti nabrane škodljive snovi. Povečana količina vode tudi zmanjšuje verjetnost zaprtij. Ta niso samo neprijetna, temveč tudi škodljiva, saj povečujejo čas zadrževanja strupov v telesu in s tem povišujejo verjetnost, da se bodo absorbirali.

Nepogrešljiv del vsakega razstrupljevalnega procesa je čiščenje črevesja (klistiranje). Na ta način se črevesje očisti vseh zastalih odplak in škodljivih snovi, ki se ne morejo izločiti pri običajnem opravljanju potrebe. Klistiranje ne odstranjuje samo škodljivih snovi, temveč preprečuje nadaljnja zaprtja.

Naslednji splošni korak, ki pomaga pri odpravljanju škode zaradi aluminija, je uporaba probiotikov. Aluminij namreč škoduje črevesni flori, ta pa je nepogrešljiv del imunskega sistema. Probiotiki so žive, telesu koristne kulture, ki v črevesju uporabljajo zelo pomembne naloge za človeško telo. Za svoje delovanje potrebujejo hrano – prebiotike. Med prebiotike med drugim prištevamo tudi prej omenjene pektine.

  1. Silicij

Že vsaj 15 let je dobro poznano dejstvo, da silicij zavira absorpcijo aluminija v telesu in spodbuja njegovo izločanje iz telesa. Uživanje s silicijem bogate vode v časovnem obdobju 12 mesecev je po izsledkih raziskav učinkovit način za izločanje aluminija iz telesa preko urinalnega trakta. Pri tovrstnem razstrupljanju so se pokazali tudi drugi povezani pozitivni učinki, kot je npr. izboljšanje stanja ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. Za razstrupljanje telesa s silicijem je potrebno zaužiti okoli 75 mg dnevno. Ta odmerek dosežemo že s 40 grami naravno pridelanega krompirja ali 400 grami špargljev.

  1. Vitamin D

Vitamin D v telesu opravlja celo vrsto nalog. Da je ena izmed njih tudi izločanje aluminija, je bilo do sedaj poznano le redkim. Zanimivo je, da vitamin D pospešuje absorpcijo nekaterih mineralov, kot je npr. kalcij. Zdi se, da to velja tudi za aluminij, vendar se sočasno poveča tudi njegovo izločanje. Pilotna študija je pokazala, da se skupna količina aluminija v krvi ob jemanju vitamina D bistveno zmanjša.

  1. Antioksidanti (glutation)

Aluminij v telesu povzroča oksidativni stres. Za premagovanje le-tega telo potrebuje zadostno mero antioksidantov. Eden najmočnejših je glutation, ki ga proizvajajo človeške celice, lahko pa ga zaužijemo tudi s prehranskimi dopolnili. Za nastajanje glutationa v telesu so potrebne tri aminokisline: cistein, glutamat in glicin.

Te aminokisline najdemo v avokadu, špargljih, grenivkah, jagodah, pomarančah, paradižniku, melonah, bučkah, špinači, jajcih, mesu, papriki, česnu, čebuli, sirotki, brokoliju, breskvah, okri in pšenici. Z uživanjem teh živil bomo spodbudili nastajanje glutationa, lahko pa se dobi kot prehransko dopolnilo, v liposomski obliki.

Na nastajanje glutationa pozitivno vpliva tudi telovadba, izpostavljanje vitaminu D, kopeli z epsom soljo ter uživanje MSM-ja, NAC-a in kurkumina.

  1. Žveplo

Žveplo je nujno potrebno za nastajanje prej omejenega glutationa. Najdemo ga v čebuli, česnu, čemažu in živalskih beljakovinah, seveda če te niso obremenjene z zdravili, antibiotiki in rastni hormoni. Kot prehransko dopolnilo je bolj znano pod imenom MSM.

  1. Melatonin

Melatonin iz telesa odstranjuje škodljive snovi in preprečuje posledice oksidativnega stresa. Za nastajanje melatonina v telesu je potrebno uživati zadostne količine vode. Naravni viri melatonina so paradižniki, banane, rjavi riž, oves in koruza.

  1. Folna kislina in vitamin C

Vitamina B9 in C tvorita t.i. kelate, s pomočjo katerih se pospeši izločanje aluminija iz telesa. Folna kislina ugodno vpliva tudi na izločanje drugih težkih kovin iz telesa. Dober vir vitamina C je acerola, kot prehransko dopolnilo pa liposomski vitamin C, ki ima odlično absorpcijo.

  1. Vitamin E v kombinaciji s selenom in cinkom

Šele pred kratkim je bil objavljen prispevek, ki prikazuje vitamin E v povsem novi luči. Nova dognanja namreč kažejo, da vitamin E varuje zdravje možganov in zavira razvoj Alzheimerjeve bolezni. Starejše študije pa so pokazale, da vitamin E varuje organe (še posebej jetra) pred poškodbami, ki jih povzroča aluminij. Učinke vitamina E okrepi sočasno jemanje selena ali cinka. Kombinacija s selenom varuje reproduktivne organe žensk med nosečnostjo, kombinacija s cinkom pa preprečuje poškodbe na moških reproduktivnih organih.

  1. Pektini

Če poenostavimo, so pektini bolj ali manj topne balastne snovi. Največji delež pektinov najdemo v celičnih stenah rastlin. Po zaužitju lahko v prebavnem traktu tvorijo holesterol in upočasnjujejo absorpcijo glukoze. V debelem črevesju služijo kot hrana za tam naseljene mikroorganizme, ki pektine prebavijo in jih izločijo kot kratkoverižne maščobne kisline, ki so nepogrešljive za obstoj zdrave črevesne flore. Domneva se, da pektini tako kot druge balastne snovi zavirajo absorpcijo aluminija.

  1. Zeleni čaj

Kakovosten (ekološki) zeleni čaj preprečuje in popravlja že nastale poškodbe zaradi oksidativnega stresa, ki ga je sprožila prisotnost aluminija v telesu. Zanimivo je, da ne deluje samo preventivno, temveč tudi popravlja že nastalo škodo. Glavna aktivna učinkovina v zelenem čaju je L-teanin, ki je dostopen tudi v obliki prehranskega dopolnila.

  1. Kurkumin

Kurkumin je glavna aktivna učinkovina v kurkumi. Raziskave so pokazale, da s svojim protivnetnim in antioksidativnim delovanjem učinkovito odpravlja poškodbe, nastale zaradi prisotnosti težkih kovin ali aluminija. Pomembno je, da izberemo kurkumin ekološkega izvora, iz pravilno posušenih pripravkov, ki so bili zavarovani pred oksidacijo (npr. izdelek CurcuZym-Intercell). Ker se kurkumin relativno slabo absorbira, lahko njegov izkoristek močno izboljšamo z dodajanjem piperina (eteričnega olja popra) ali s segrevanjem v maščobi (npr. v mleku).

  1. Alge klorela, čemaž, koriander in druga živila za čiščenje

Alge so izjemno bogate s hranilnimi snovmi. Alge klorela se ponašajo s sposobnostjo vezave škodljivih snovi na svoje celične stene. S tem jih nevtralizirajo in poskrbijo za varno izločitev iz telesa. Še posebej močno delovanje imajo alge klorela, pri katerih se mehansko poškoduje celične stene in tako poveča površina za absorpcijo škodljivih snovi. Zelo dobro se obnesejo pri razstrupljanju vseh škodljivih snovi, ne samo aluminija.

Vsako pomlad nam bo v pomoč tudi čemaž, ki mobilizira uskladiščene težke kovine iz tkiv, kar je predpogoj za njihovo izločanje. Za mobilizacijo aluminija iz tkiv se odlično obnesejo tudi koriander, ječmenova trava, zeolit in sveži zelenjavni sokovi v kombinaciji s povišanim uživanjem vode.

Povzetek

Težko je razumeti, kako se lahko tako škodljiva kovina, kot je aluminij, pojavlja praktično povsod okoli nas. Zastrupitve z aluminijem uradna medicina ignorira oz. o njih le redko diskutira. Kje tiči razlog za takšno vedenje?

Po naših domnevah je aluminij tako pogost, da bi upad njegove uporabe predstavljal velike težave za industrijo. Uporaba aluminija malce spominja na zgodbo z živim srebrom: dokler se ni vedelo kaj dosti o tem, kako strupen je, je bila njegova raba precej razširjena.

Ne trdimo, da je aluminij tako strupen kot živo srebro, vendar pa je veliko bolj prisoten v našem vsakdanjem življenju, zato so priporočeni najvišji odmerki izredno hitro preseženi. Ogroženo zdravje ljudi je v primerjavi z gospodarsko škodo kot kaže drugotnega pomena, zato o škodljivosti aluminija ne govorimo dovolj pogosto.

Pri razstrupljanju telesa zaradi preobremenjenosti z aluminijem veljajo enaka pravila kot za splošno razstrupljanje. Čas igra ključno vlogo – aluminija ni mogoče odstraniti iz telesa v nekaj urah ali dneh. Potrebno je biti vztrajen in se držati ukrepov kar nekaj mesecev (tudi do enega leta), ob tem pa aluminij tudi kar najbolj odstraniti gospodinjstva in drugih segmentov vsakdanjega življenja (kozmetika, aluminijaste folije, konzerve, termovke, lonci …).

ŠE VEČ KORISTNIH NASVETOV

Nazaj na seznam člankov
  • Silicij, mineral lepote
    Prehrana / 26. 06. 2018

    Silicij zavira napredovanje kroničnih vnetnih bolezni, kakršne so dermatitis, luskavic in revmatoidni artritis. Preprečuje aterosklerozo, sladkorno bolezen, alopecijo in osteoporozo, saj poveča vsrkanje kalcija. Skrbi za trdnost, prožnost in gibljivost telesnih tkiv ter zavira staranje. Ime »mineral lepote« si je prislužil s pozitivnim učinkovanjem na zdravje las, kože in nohtov. V telo ga moramo vnesti s hrano, kar je težko, saj sodobna živila vsebujejo le malo silicija.

    PREBERITE VEČ
  • 10 posledic nabiranja strupov v telesu
    Razstrupljanje / 27. 11. 2017

    Strupi pridejo v naše telo vsak dan in iz različnih virov. Telo uporablja različne mehanizme za izločanje teh strupov. Dokler lahko izločimo toliko strupov, kot jih dobimo, ostanemo zdravi. Ko pa je strupov preveč in se začnejo nalagati v telesu, se pojavijo prve zdravstvene težave. Več strupov imamo vskladiščenih, hitreje bomo zboleli.

    PREBERITE VEČ

E-REVIJA AVITA

Brezplačni nasveti, dvakrat mesečno, o zdravem načinu življenja in akcijskih ponudbah.

  • This field is for validation purposes and should be left unchanged.