Štirje glavni povzročitelji hormonskih motenj

Hormonske motnje – drobne nepravilnosti z velikimi posledicami

Hormonski sistem je sistem, s katerim telo učinkovito nadzoruje potek notranjih procesov. Pri živalih in ljudeh ga sestavljajo celice, ki izločajo hormone. Nekatere tovrstne celice se združijo in tvorijo žleze. Poznamo dva tipa žlez – žleze z notranjim izločanjem (endokrine žleze) in žleze z zunanjim izločanjem (eksokrine žleze).

Med endokrine žleze spadajo: možganski privesek (hipofiza), češerika, ščitnica, obščitnice, spolne žleze, nadledvičnici, Langerhansovi otočki (v trebušni slinavki) in priželjc. Med eksokrine žleze pa prištevamo: trebušno slinavko, obušesno žlezo slinavko, duodenalno žlezo (v podsluznici dvanajsternika), žleze v materničnem vratu, žleze v žrelu, jezične žleze, bulbouretralno žlezo (pri sečnici), čašice v dihalih, podjezično in podčeljustno žlezo slinavko, dišavnice, mlečne žleze in lojnice.

Pri zdravem hormonskem sistemu je izločanje hormonov natančno odmerjeno, saj lahko že najmanjša odstopanja predstavljajo tveganje za razvoj bolezni. Ob pojavu glavobolov, alergij, depresij in zmanjšanju telesnih sposobnosti pa le redkokdo pomisli na hormonske težave. Prav zato težave ostanejo dolgo neodkrite in nezdravljene.

Simptomi hormonskega neravnovesja:

• glavobol, migrena,
• alergije
• depresija,
• pozabljivost, slaba koncentracija,
• nespečnost,
• zmanjšanje telesne sposobnosti,
• motnje menstrualnega cikla,
• izpadanje las,
• izguba libida,
• in pojav nepravilnosti na koži.

Motnje hormonskega ravnovesja povzročajo resna obolenja, med drugim Alzheimerjevo bolezen, astmo, sladkorno bolezen, epilepsijo, multiplo sklerozo in določene vrste raka.

Štirje sovražniki hormonskega ravnovesja

Da bi preprečili težave, ki jih povzroča hormonsko neravnovesje, je potrebno poznati štiri najpomembnejše dejavnike, ki mu botrujejo – le tako se lahko proti njemu uspešno borimo.

1. dejavnik: pomanjkanje vitamina D

Vitamin D je dobro poznan vitamin, ki v telesu nastaja ob izpostavljanju sončnim žarkom. V telesu deluje kot pomemben nevroregulatorni hormon, kar pomeni, da s svojim delovanjem nadzoruje in uravnava procese v živčnem sistemu. Pomanjkanje vitamina D onemogoča drugim hormonom, da bi nemoteno posredovali signale po telesu. To tudi pojasni, zakaj pomanjkanje vitamina D vodi v razpoloženjske motnje, depresije in razdražljivost.

Tovrstnim motnjam smo še posebej izpostavljeni pozimi, ko je sončnega obsevanja manj, zaloge vitamina D v telesu pa pričnejo počasi kopneti. Pomembno je, da tudi v zimskem času preživimo nekaj ur na prostem, še posebej v sončnih dneh, poleg tega pa uživamo več živil z vitaminom D (losos, ribje olje, jajčni rumenjak, mleko, pomarančni sok…).

Kadar pa vitamina D močno primanjkuje, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili.

2. dejavnik: Nikotin, kofein in stres

Ko smo pod stresom ali po tem, ko smo kadili cigarete ali uživali kavo, morajo nadledvične žleze pospešeno izločati stresne hormone. Na kratek rok to ne predstavlja težave, dolgoročni stres pa vodi v nespečnost in preobremenjenost nadledvičnih žlez. Pojavijo se poškodbe na celični ravni, ki jih telo le stežka odpravi. Zaradi poškodb se izloča manj hormonov, ki pa so nujno potrebni za sposobnost koncentracije. V najboljšem primeru se pojavi samo utrujenost, v slabšem primeru pa nastane pravcati kaos na področju občutenja.

Kavi in nikotinu se torej velja izogibati, ob tem pa poskrbeti za raznovrstno, bazično in s hranilnimi snovmi bogato prehrano. Delovanje nadledvičnih žlez bomo podprli z uživanjem vitaminov iz skupine B, z vitaminom C, magnezijem, probiotiki, encimi in t. i. adaptogeni (npr. rožni koren). Ciljno uživanje preparatov za krepitev nadledvičnih žlez ima pozitiven učinek tudi na preostale telesne žleze, s čimer se popravi celotno hormonsko ravnovesje v telesu.

3. dejavnik: okoljski strupi, sevanje in zdravila

Okoljski strupi, vsakodnevna mera sevanja (mobilniki in druge naprave, rentgenske preiskave) in zdravila (vključno s kontracepcijskimi tabletami) močno porušijo hormonsko ravnovesje v telesu. Še posebej občutljiva je ščitnica. Oslabljeno delovanje ščitnice se odraža kot slabše delovanje ostalih hormonskih žlez v telesu, ki so že tako na udaru zaradi prej omenjenih dejavnikov.

Pri zdravilih velja preveriti, katera moramo nujno jemati in katera je mogoče opustiti, da bi s tem razbremenili hormonske žleze. Veliko kroničnih boleznih lahko pozdravimo ali vsaj olajšamo s celostnim naravnim zdravljenjem in spremembo življenjskega sloga, zato se je vredno poslužiti tovrstnih metod, preden se odločimo za jemanje zdravil. Morebitne nakopičene okoljske strupi iz telesa odplaknemo s čiščenjem črevesja (klistriranjem), razstrupljevalno kuro in razkisanjem telesa.

4. dejavnik: snovi s hormonskim delovanjem

Dandanes se vsepovsod okoli nas nahajajo snovi, ki spreminjajo hormonsko ravnovesje v telesu. Gre za povsem vsakdanje predmete, kot so igrače, oblačila, elektronika, pesticidi, čistila, kozmetika, zdravila, posode, embalaža in celo živila. Ker je njihov učinek na hormonsko ravnovesje navadno škodljiv, jih imenujemo endokrini disruptorji oz. hormonski motilci. S svojim delovanjem pospešujejo ali upočasnjujejo, blokirajo ali aktivirajo ter spreminjajo delovanje telesu lastnih hormonov. Zelo znani in močni hormonski motilci so poliklorirani bifenili (PBC), težke kovine (svinec, kadmij, živo srebro), ftalati in bisfenol A (BPA).

Bisfenol A je kemikalija, ki posnema delovanje estrogena. Povezali so ga z nastankom rakavih obolenj, debelosti in srčnih obolenj. Na prisotnost BPA v plastiki opozarja z znakom za recikliranje (puščice v obliki trikotnika, ki imajo v sredini številko 7). Včasih se je nahajal v otroških stekleničkah, nato pa so njegovo uporabo v otroških izdelkih prepovedali. Še vedno se lahko nahaja v nekaterih drugih plastičnih izdelkih.

Kako hormonski motilci pristanejo v telesu?

Hormonski motilci lahko v telo zaidejo po različnih poteh: preko prebavnega trakta, pljuč ali kože. Škodljivi so za vse, še posebej dramatične posledice pa imajo za otroke. Prav zato so zakonodajalci na evropski ravni zahtevali prepoved uporabe ftalatov in bisfenola A pri izdelavi otroških igrač, dud in otroških plastenk.

Kljub temu pridejo otroci pogosto v stik z viri strupenih snovi, še posebej, če radi jemljejo stvari v usta. To so lahko vinilne tapete, pohištvo iz umetnega usnja, rokavice, kuhinjski in kopalniški pripomočki, kabli in drugi izdelki z dodatkom PVCja. Iz PVC talnih oblog strupi izhlapevajo v zrak, se nakopičijo na prašnih delcih in preko pljuč zaidejo v telo otrok in odraslih.

Hormonski motilci vstopajo v telo tudi preko kože ob nanosu kozmetičnih izdelkov s konzervansi (npr. metilparaben v tekočem milu, šamponih, losjonih, itd.).

Hormonsko delovanje endokrinih disruptorjev

Vpliv hormonskih motilcev je še posebej očiten pri otrocih, ki se razvijajo v materinem telesu ali pa doživljajo hormonske spremembe v puberteti. Njihov telesni in duševni razvoj je lahko zaradi vpliva hormonskih motilcev moten ali celo prizadet. Pri fantih in moških se to kaže kot deformiran razvoj spolnih organov, rak na modih ter zmanjšano število spermijev in zmanjšana kakovost sperme.

Pri deklicah in ženskah vodijo hormonske spremembe v prezgodnjo puberteto in povišano tveganje za razvoj raka na prsih. Poleg tega hormonski motilci povečujejo verjetnost za razvoj alergij, sladkorne bolezni, debelosti, motenj možganskega razvoja in vedenja ter srčno-žilna obolenja.

Zakonodaja sicer določa mejne vrednosti za nekatere znane hormonske motilce, vendar se pri tem pojavljata dva ključna problema:

• mejne vrednosti so postavljene previsoko za otroke, saj so bolj občutljivi od odraslih;
• še vedno je nevaren t.i. učinek koktajla.

Zgornje mejne vrednosti ne preprečijo učinka koktajla

O učinku koktajla govorimo takrat, ko pridemo istočasno v stik z več strupenimi snovmi, kar danes ni nobena redkost. Skupinsko delovanje strupenih snovi je lahko veliko močnejše od delovanja posamezne substance. Do učinka koktajla lahko pride že ob nanosu sončne kreme po tuširanju z gelom za prhanje.

Poleg tega uživamo jedi iz plastičnih embalaž ter sadje in zelenjavo iz konvencionalne pridelave, v trgovinah in na bankomatih pa dobimo v roke račune in potrdila, ki vsebujejo kemikalijo BPA. Če torej po prejemu računa na poti iz trgovine z neumitimi rokami zagrizemo v neoprano jabolko iz konvencionalne pridelave, smo v telo vnesli pravi koktajl različnih strupov.

Sčasoma se v telesu nabere množica hormonskih motilcev, ki povzročajo škodo zdravju na ravni celotnega telesa. Če se želimo izogniti nastanku kroničnih bolezni v telesu, moramo iz svojega vsakodnevnega okolja odstraniti kar največ škodljivih dejavnikov.

Kako se lahko izognemo delovanju hormonskih motilcev?

Čeprav se zdi, da se hormonski motilci nahajajo povsod okoli nas in da se jim je nemogoče izogniti, pa lahko z drobnimi ukrepi bistveno zmanjšamo izpostavljenost tem škodljivim snovem.

• Kupujemo in uživamo živila iz ekološke pridelave, ki so bolj zdrava in manj obremenjena s škodljivimi snovmi kot živila iz konvencionalne pridelave. Vsebujejo več hranilnih snovi, s katerimi krepijo telo in ga naredijo manj dovzetnega za učinke hormonskih motilcev.
• Kupujemo le sadje, ki naravno diši in nima lepljive površine. Pred zaužitjem sadje operemo.
• Če je le mogoče, se izognimo predpakiranim izdelkom, saj kemikalije iz plastične ovojnine prehajajo v živilo.
• Tla in preproge čistimo z ekološkimi čistilnimi sredstvi. Redno brišemo prah in zračimo prostore, da preprečimo zastajanje kemikalij v hišnem prahu.
• Nove izdelke iz tekstila (posteljnino, oblačila, brisače) ter plišaste in plastične igrače pred prvo uporabo operemo.
• Izbiramo visoko kakovostne igrače, ki običajno vsebujejo manj škodljivih snovi z delovanjem na hormone kot igrače nižjega cenovnega razreda.
• Zaupajmo svojemu nosu! Izdelki z močnim vonjem običajno vsebujejo hlapljive snovi, ki ogrožajo zdravje in povzročajo motnje v hormonskem ravnovesju.
• Če je le mogoče, se izogibamo vsem otroškim izdelkom in embalažam za živila iz polikarbonata. Steklene posodice za živila in stekleničke za pijače so dobra alternativa.
• Če smo v dvomih, imamo kot potrošniki pravico, da od proizvajalca izvemo, ali se v izdelku nahaja določena snov.