Ameriški zdravnik dr. Stanley Bass je več kot 50 let preučeval medsebojno povezanost prebave in vrstnega reda živil. Po njegovem mnenju je bilo prav uživanje hrane v pravilnem zaporedju poleg postenja ključ do urejene prebave. Odločno je zavračal uporabo zdravil za ta namen. Svojo teorijo je uspešno izvajal v praksi, tudi na sebi, saj je doživel častitljivih 95 let.

Proces prebave je skrbno opazoval pri vojaku, ki je bil ustreljen v trebuh, kar je povzročilo veliko luknjo v trebuhu in prebavnem traktu. Skoznjo so zdravniki lahko nazorno videli potek prebave, pri čemer so ugotovili, da se hrana po zaužitju ne meša kaj dosti, temveč po črevesju potuje v istem zaporedju kot ob zaužitju.

Tudi testiranje na podganah, ki so jih hranili s hrano različnih barv (črno, belo, rdečo), je pokazalo, da se barve v iztrebkih niso pomešale.

Otroci spontano uživajo hrano v pravilnem zaporedju – dokler se ne vmešamo odrasli

Dr. Staney Bass je ugotovil, da otroci spontano uživajo hrano v pravilnem zaporedju, če jim ne zapovemo, v kakšnem vrstnem redu morajo živila pojesti. Navadno instinktivno začnejo s sadjem, ki je lahko prebavljivo, nato s solato, siri in šele nazadnje z mesom, ki je najtežje prebavljivo. Pri zadnjem obroku, ki je najtežje prebavljivo, so že razmeroma siti, zato ga pojedo najmanj.

Takšen vrstni red je priporočal tudi dr. Bass – začnemo z najlažje prebavljivimi živili, težje prebavljiva pa si prihranimo za konec. Po njegovem prepričanju torej ni priporočljivo uživati lubenice za sladico po glavnem obroku, pri katerem smo zaužili pečenega piščanca s krompirčkom. Lubenica bi se sicer prebavila zelo hitro, ker pa smo jo pojedli za težko prebavljivim obrokom, bo na vrsto prišla šele, ko se bosta prebavila krompir in meso (več ur) – do takrat pa bo v črevesju že zavrela, pri čemer bodo nastajali plini in alkohol. Prav to povzroča številne črevesne težave – od napihovanja, zgage, spahovanja, vetrov pa vse do bolečin.

Kakšen je pravilni vrstni red uživanja živil?

Metoda prehranjevanje po dr. Bassu ne zapoveduje, katera živila naj bi jedli, temveč v kakšnem vrstnem redu jih je smotrno zaužiti. Dr. Bass se je zavedal pomena encimov, ki razgrajujejo določene skupine živil. Ti lahko optimalno delujejo le, če so živila zaužita v pravem vrstnem redu – od najlažje prebavljivega proti najtežje prebavljivemu.

Vrstni red živil po enostavnosti in hitrosti prebave:

1. Sadje, sadni sokovi
2. Zelenjava (listnata zelenjava, korenovke – ne krompir)
3. Riž
4. Sir
5. Meso

Med lažje prebavljiva živila sodijo tista, ki imajo višji delež vode. Živila z veliko beljakovinami in maščobami so težje prebavljiva.

Uživanje jedi v tem vrstnem redu preprečuje utrujenost po obroku. Učinek bo prav nasproten – že kmalu po obroku se bomo počutili polni energije. Če bi jedi jedli v drugačnem zaporedju oz. bi si od vsake skupine živil privoščili kakšen grižljaj, potem bi prebava trajala veliko dlje, v črevesju pa bi prišlo do sproščanja plinov in kislin. Ob tem velja poudariti, da je prebava lahko optimalna in hitra le, če živila najprej temeljito prežvečimo in prepojimo s slino. S tem črevesju naredimo veliko uslugo.

Živila, na katera smo bili preobčutljivi, začnemo bolje prenašati

Zanimiva posledica uživanja jedi v pravilnem vrstnem redu je lažje prenašanje določenih živil, na katera smo bili prej preobčutljivi. Ne samo napačni vrstni red, temveč tudi napačno kombiniranje živil lahko povzroči preobčutljivostni odziv. Če npr. oreščke uživamo skupaj s sadjem, pride v črevesju do vretja, kar vodi v zgago, napihnjenost in bolečine. Sadje moramo zaužiti pred oreščkih, ki so bogati z beljakovinami, saj se sadje prebavlja bistveno hitreje.

Pogoste napake pri kombiniranju živil

SADJE

• Priljubljena kombinacija melone in pršuta je zelo neugodna za prebavo, saj z beljakovinami bogat pršut zavira prebavo melone, ki bi se sicer prebavila izredno hitro zaradi visokega deleža vode.
• Sadje, najsi bo posušeno ali sveže, bi morali uživati kot prvi del obroka oz. še na prazen želodec.
• V kolikor ga zmešamo s kosmiči, oreščki (študentska hrana), semeni ali sladili, se prebava znatno oteži in upočasni.
• Mešanje sladkega sadja s sadjem, ki vsebuje veliko kislin, se ne priporoča.
• Če uživamo več vrst sadja v enem obroku, potem najprej zaužijemo sadje z največjo vsebnostjo vode (melone, lubenice…), nato kislo sadje (borovnice, ribez, jabolka, granatna jabolka), na koncu pa najslajše sadje (hruške, kakije, banane).
• Po uživanju sadja počakamo približno 15 minut in nato nadaljujemo z naslednjo skupino živil.

PIJAČE

• Pijete sadne sokove na koncu obroka? Napaka! Tako kot sadje se tudi ti prebavijo zelo hitro, v samo nekaj minutah. Vendar temu ni tako, če so pred njimi na vrsti še sirova plošča, goveja juha, solata, pečenka…
• Tudi pitje vode med ali po obroku se ne priporoča. Najboljši čas za uživanje vode je 30 do 60 minut pred obrokom.

ZELENJAVA

• Zelenjavo in zelenjavne jedi uživamo pred škrobnatimi živili in ne skupaj z njimi.

ŠKROBNA IN BELJAKOVINSKA ŽIVILA

• Živila, bogata s škrobom (krompir, riž, rezanci, makaroni, špageti, tortelini), uživamo pred in ne skupaj z beljakovinskimi živili (torej pred mesom, ribami in jedmi iz jajc).

Čas, ki ga potrebujejo posamezna živila, da se prebavijo

V nadaljevanju navajamo nekaj živil in čas, ki ga ta porabijo, da se prebavijo – seveda v primeru, da so bila temeljito prežvečena in zaužita v pravilnem vrstnem redu.

Opomba: beljakovine iz živalskih virov se hitreje prebavijo, če so surove, kot če jih skuhamo oz. spečemo.

Jedi, ki so mešanica različnih živil

Mnoge jedi so kombinacija številnih živil iz različnih skupin. Pica je sestavljena iz testa (škrob), paradižnika (zelenjava), sira (mlečni izdelek), gobic, šunke (svinjsko meso) in številnih drugih dodatkov. Podobno velja za kosmiče, sirove štručke, lazanje, peciva in še bi lahko naštevali.

Kdor želi poskusiti metodo po dr. Bassu, bi se moral tovrstnih kombinacij izogibati. Namesto sirove štručke si raje privošči najprej kruh in šele nato sir, namesto pice pa najprej zelenjavni krožnik, nato štručko z origanom in šele na koncu malce sira ali salame.

Morda se zdi metoda malce zapletena in predstavlja odmik od načina prehranjevanja, ki smo ga kot družba navajeni. Vendar ravno v tem leži srčika problema in izvor številnih prebavnih motenj, ki so dandanes prej stalnica kot izjema.

Pomen zdrave prebave

Metoda prehranjevanja v pravilnem vrstnem redu po dr. Bassu je v prvi vrsti namenjena ljudem, ki že dlje časa občutijo kronične prebavne težave, ki se jih ne morejo znebiti. Odlično se obnese tudi ljudem s preobčutljivostmi. Seveda pa lahko ta način prehranjevanja poskusi vsak, ki se po obroku želi počutiti lahkoten in napolnjen z energijo. Kot pri vsaki spremembi, ki posega v življenjski stil, je potrebno nekaj časa in vztrajnosti, da se naučimo novega sistema uživanja hrane, ki smo ga sicer kot otroci že poznali, vendar so nas tekom odraščanja naučili drugačnih pravil.

Ljudje se razlikujemo tako po sestavi črevesne flore kot tudi po hitrosti prebave, zato lahko kos pice za nekoga ne predstavlja nobenega problema, nekdo drug pa po obroku občuti tiščanje, napenjanje in bolečine. Metoda po dr. Bassu tako ni nujno potrebna za vsakogar, je pa dobrodošla rešitev za ljudi, ki raje poiščejo vzrok tegob, kot da bi jih odpravljali (prekrivali!) s tabletami.

Tudi recepti, ki vsebujejo mešanico živil, niso sami po sebi nezdravi, predstavljajo pa več dela za naše črevesje, ki si občasno zasluži počitek in tudi čiščenje (o čiščenju črevesja smo pri Aviti že večkrat pisali). Prav varčevanje z energijo je nemalokrat ključ do ozdravitve celo pri boleznih, ki niso neposredno povezane s prebavo.

Drugi razlog, zakaj je zdrava prebava tako pomembna, je absorpcija hranil iz živil. Četudi je živilo polnovredno in bogato z vitamini, minerali in drugimi snovmi, si telo z njim ne more pomagati, če ga ne uspe temeljito prebaviti.

Nenazadnje pa velja omeniti, da uživanje hrane po metodi dr. Bassa pomaga pri hujšanju, saj bomo želodec napolnili z lahko prebavljivimi živili, ki navadno vsebujejo manj kalorij, posledično pa bomo zaužili manj mastne, kalorične hrane.

Drugi nasveti po dr. Bassu za zdravo prebavo

• Temeljito žvečenje: prebavni proces se začne v ustih. Z zobmi moramo grižljaje drobiti in prepojiti s slino (prebavnimi encimi). S tem telesu prihranimo veliko energije, ki bi jo sicer potreboval za razgradnjo večjih kosov hrane v črevesju.
• Majhne porcije: živila uživamo v zmernih količinah, saj tako skrajšamo čas, potreben za prebavo.
• Obrok naj sestavlja čim manj različnih živil. Za prebavo določenega obroka bo tako telo potrebovalo manj različnih encimov.
• Uživanje v obroku: ko si pripravimo obrok, si zanj vzamemo čas in se mu posvetimo z mislimi. Obedovanje med delom, pred televizijo ali celo med hojo ni primerno, saj hrano premalo prežvečimo, hkrati pa se tudi bistveno poveča verjetnost, da bomo uživali nezdrava (hitro pripravljena) živila. Tako zaužito hrano navadno jemo v velikih količinah, saj so misli povsem drugje, občutke sitosti pa spregledamo.
• Zdrava živila iz ekološke pridelave: Izogibamo se umetnim aromam, sladilom, ojačevalcem okusa in podobnim dodatkom, ki zmedejo naravni občutek sitosti.
• Skrbimo za zadosten vnos tekočine, najbolje mlačne vode, čaja ali kombuče, saj se občutek žeje nemalokrat zmotno interpretira kot lakota. Vode ne uživamo med ali tik po obroku.

The post Pravilen vrstni red jedi za boljšo prebavo appeared first on Avita.

Kurkuma zaradi svoje zdravilne moči in vsestranskosti slovi kot sveta začimba, ki jo uporabljajo v različne namene – nepogrešljiva je v tradicionalnih nepalskih in indijskih jedeh (npr. curry), služi kot barvilo za živila, prehranska dopolnila, kozmetiko in blago, v prvi vrsti pa je cenjeno zdravilo tradicionalne azijske medicine (npr. ajurvedske medicine). Arheologi so ugotovili, da prebivalci Azije kurkumo uporabljajo že več kot 4500 let.

Kurkuma je bližnja sorodnica ingverja, še ene izredno zdravilne zeli, ki prav tako vsebuje določen delež spojine kurkumin.

Iz posušene in zmlete korenike kurkume nastane prah intenzivno rumeno-oranžne barve. V nekaterih trgovinah je mogoče najti tudi celo koreniko kurkume, ki po videzu spominja na koreniko ingverja. Uživamo jo lahko svežo (naribano). Okus kurkume je rahlo pekoč, mehak in trpek. Ob segrevanju na olju postane aroma kurkume še bolj intenzivna. Spominja na ingver, pomaranče in poper. Slednjega pogosto dodajajo k prehranskim dopolnilom s kurkuminom in s tem izboljšajo njegovo slabo absorpcijo skozi črevesne stene. Spojina v popru, ki poveča absorpcijo kurkumina, se imenuje piperin. V kurkumi se nahaja približno 5% glavne zdravilne učinkovine z imenom kurkumin, ki prihaja iz skupine flavonoidov. V njej se nahajajo tudi druge zdravilne učinkovine, kot je npr. turmeron, ki spodbuja obnovo možganskih celic in povezav med njimi ter na ta način preprečuje različne degenerativne bolezni možganov (Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, možganska kap). V kurkumi najdemo poleg tega še mucin. Nastajanje te snovi v telesu sicer spodbuja želodčna stena, da se zaščiti pred prebavnimi sokovi. Če bomo toplo vodo zmešali z žličko soli in žličko kurkume, bomo uspešno ublažili težave s kislino v želodcu (npr. zgaga). Spojino kurkumin so prvič kemijsko izolirali že davnega leta 1815, vendar je bilo potrebnih še več kot sto let, da so znanstveniki v celoti razbrali njeno kemijsko strukturo. Z intenzivnim raziskovanjem v 20. stoletju so znanstveniki odkrili mnoge zdravilne lastnosti kurkumina za človeško telo.

Zdravilne lastnosti kurkumina

• Deluje protivnetno: na mehur, dlesni, sklepe (npr. osteoartritis kolena), oči, kožo (dermatitis in luskavica)… Pri tem mora biti odmerek kurkumina dovolj velik (400-600 mg 3x dnevno).
• Za lepšo kožo: kurkumina pasta se v Indiji uporablja pri poročnih obredih, saj naj bi pozitivno učinkovala na zdravje in s tem videz kože.
• Lajša bolečine (npr. pri artritisu).
• Ima močen antioksidativen učinek.
• Regulira krvni sladkor.
• Lajša alergije.
• Zmanjšuje tveganje za srčni napad.
• Učinkovito zdravi virusni hepatitis, saj se kurkumin ponaša s protivirusnim in protibakterijskim delovanjem.
• Podpira pravilno delovanje jeter, žolčnika in prebavnih organov: na jetra deluje razstrupljevalno, spodbuja nastajanje prebavnih sokov, zdravi kolitis, Crohnovo bolezen in sindrom razdražljivega črevesja.
• Pomaga v boju proti depresiji.
• Upočasnjuje simptome Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni: preprečuje smrt možganskih celic in spodbuja nastajanje novih.
• Upočasnjuje razvoj multiple skleroze.
• Deluje protirakavo: zavira rast tumorjev in s tem širjenje rakavih obolenj. Še posebej učinkovito deluje na rak dojke, prostate, želodca, dvanajsternika in jeter.
• Preprečuje nabiranje maščobnega tkiva: s svojim delovanjem izboljšuje presnovo maščob.

Priporočen dnevni odmerek

Za doseganje pozitivnih učinkov pri zgoraj omenjenih težavah bi bilo potrebno zaužiti zelo velike količine kurkume z žličko (4 – 5 g), kar pa bi razdražilo prebavila in povzročilo drisko. Priporočljivo je, da kurkumin uživamo v obliki visoko koncentriranih prehranskih dopolnil. Eno takšnih je kurkumin v obliki kurkumin-fosfolipid-kompleksa z dodanimi vitamini. Kurkumin v patentiranem fosfolipidnem kompleksu se absorbira kar 29-krat bolje od običajnega kurkumina.

Druga možnost je izdelek Liposomska kurkuma in resveratrol, ki vsebuje 95 % standardizirane kurkuminoide in se zaradi lipidne oblike odlično absorbira. 

Kurkumin lahko v manjših količinah zaužijemo z dodajanjem kurkume kot začimbe. Absorpcija bo občutno boljša, če kurkumin zaužijemo skupaj z maščobo, saj je ta topen v maščobi. Zelo okusen je napitek iz medu, vode, limone in manjše količine kurkume, ki je hkrati pravi balzam za imunski sistem. Z rednim uživanjem bomo telo odlično pripravili na zimsko sezono prehladov in drugih obolenj.

Predoziranje kurkumina

Uživanje kurkumina le zelo redko povzroča nezaželene stranske učinke. Uživanje večjih količin kurkumina se ne priporoča nosečnicam in ljudem z ledvičnimi kamni, saj se v kurkumi skriva precejšnja količina oksalatov. Ti se vežejo na kalcij in skupaj z njim tvorijo kristale kalcijevega oksalata oz. sečne kamne.

The post Kurkumin – zdravilni oranžni prah z daljnega vzhoda appeared first on Avita.

Poglejmo, kateri so:

1. Stres in ponočevanje

Preveč stresno življenje in pomanjkanje možnosti, da bi se umirili in posvetili sebi, povzroči to, da smo skoraj neprestano v stanju stresa. Telo se nanj odzove z nagonom po preživetju. Poveča se izločanje hormona kortizol, zaradi katerega se poveča apetit, hkrati pa traja dlje časa, da lakoto potešimo. Zaradi presežka kortizola nam najbolj ustreza tolažilna hrana, ki je močno kalorična, mastna in sladka. Takšna hrana je odlična podlaga za pridobivanje teže.

Ure spanja pred polnočjo zaležejo dosti bolj kot tiste po polnoči. Približno 90 minut po tem, ko utonemo v sen, se začne v telesu sproščati rastni hormon, ki krepi kosti, znižuje krvni tlak, vpliva na razgradnjo maščob in rast mišic. Ponočnjakom ga primanjkuje, hkrati pa imajo preveč kortizola, ker svoje telo s pomanjkanjem spanja spravljajo v stres. Če ponoči ne spimo, je tudi verjetnost, da bomo preverili in uredili vsebino hladilnika, veliko večja.

Značilna za presežek kortizola je trebušna debelost, zaradi katere imamo več možnosti, da bomo umrli zaradi srčno-žilnih bolezni.

2. Zdravila

Stranski učinek številnih zdravil je povečanje teže. Taki so npr. kortikosteroidi, antidepresivi, antipsihotiki, zdravila proti migreni, krčem, visokemu pritisku ter zdravila za sladkorno. Če je možno, izberemo zdravila, ki nimajo teh stranskih učinkov.

3. Slabo delovanje ščitnice

Ste kar naprej utrujeni, vas zebe in se na videz brez razloga redite? Našteti simptomi so značilni za pomanjkanje ščitničnega hormona, do katerega pride zaradi slabega delovanja ščitnice. Metabolizem se upočasni, teža pa raste.

4. Menopavza

Za to obdobje so značilne spremembe v hormonskem ravnotežju. Estrogen in progesteron začneta upadati. S staranjem pride do upadanja hormona DHEA, ki pomembno vpliva na delovanje drugih hormonov. Do največjega padca pride okoli 45. leta. Posledice so izguba mišične mase, motnje v presnavljanju maščob, pozabljivost, diabetes, depresije, težave s kožo.

Veliko žensk se ob vstopu v meno zredi. Značilno je nabiranje maščobe na trebuhu, namesto na bokih in stegnih. S staranjem se upočasni metabolizem, mišična masa pa se zmanjšuje. Ker za delovanje mišic porabimo več kalorij, kot za ostala tkiva, moramo prehrano prilagoditi spremenjenim razmeram. Pomaga tudi redna vadba, saj le-ta ohranja mišice in spodbuja metabolizem.

5. Diete in prehrana

Stroge restriktivne diete so škodljive, saj spravijo telo v stanje mirovanja. Telo doživlja dieto kot obdobje stradanja, pred katerim se zavaruje tako, da začne s svojimi zalogami ravnati zelo varčno, ob vsakem vnosu hrane pa skuša vsaj del novega vnosa dodati zalogam. Takšen način sčasoma pripelje do tega, da lahko jemo zelo malo, a se vseeno redimo. Za uspešno hujšanje moramo nahraniti svoje telo in metabolizem z vsemi potrebnimi hranili, antioksidanti in minerali. Več o tem lahko preberete v članku Shujševalne diete so nesmiselne.

6. Črevesna flora

Najnovejše raziskave kažejo, da lahko na debelost odločilno vpliva sestava črevesne flore. Od mikroorganizmov v črevesju je odvisno, kako dobro bomo prebavili hrano. Pri napačni sestavi nam bo »dal« krompir več kalorij, kot pri zdravi črevesni flori. Sestavo črevesne flore porušijo napačna prehrana z veliko sladkorja, antibiotiki in okoljski strupi.

Ko potegnemo črto, ugotovimo, da lahko kljub na prvi pogled različnim vzrokom rečemo, da velja stari rek – če bi rad imel lepo postavo, jej manj in več migaj. Smo to, kar jemo. Snovi, ki jih vnašamo v svoje telo, nas gradijo in delajo zdrave ali pač bolne. Z gibanjem pospešimo metabolizem, dobimo več veselja do življenja, lažje poskrbimo zase. Z bazično prehrano, ki temelji na zelenjavi in jo dopolnjujejo živila iz drugih skupin, pa zgradimo vitko in vitalno telo.

The post Zakaj se zredim hitreje kot drugi? appeared first on Avita.

• Pegasti badelj je najbolj znano zelišče za ohranjanje zdravja jeter. Vsebuje antioksidative in flavonoide, ki ščitijo celice pred škodljivimi snovmi in spodbujajo obnavljanje jeter.

• Artičokin sok ima antioksidativne lastnosti in zato ščiti celice jeter ter izboljša njihovo delovanje. Spodbuja izločanje žolča, s pomočjo katerega se skozi prebavila izločijo toksini in škodljivi mikroorganizmi. Najbolj učinkovit je sveže pripravljen sok.

• Regrat je učinkovito sredstvo za izboljšanje zdravja jeter. Uporabni so vsi deli rastline, a je korenina za zdravljenje jeter najbolj dragocena. Uporabljamo posušene in v prah zmlete korenine.

• Česen: že majhna količina aktivira jetrne encime, s pomočjo katerih se iz telesa odplavijo strupi. Prav tako vsebuje visoke deleže alicina in selena, ki pomagata pri čiščenju jeter.

• Grenivka: vsebuje veliko vitamina C in antioksidantov. Pospešuje naravni proces čiščenja v jetrih. Že kozarček sveže stisnjenega soka bo pospešil proizvodnjo jetrnih encimov, ki odstranijo iz jeter strupe.

• Rdeča pesa in korenje: vsebujeta velike količine flavonoidov in beta karotena. Uživanje obeh vrst zelenjave izboljša delovanje jeter.

• Zeleni čaj: ni le okusen napitek, pač pa vsebuje tudi veliko rastlinskih antioksidantov, ki so koristni za zdravje jeter. Pomembno je, da je čaj ekološko pridelan, ker bomo sicer jetra dodatno obremenili s strupi (pesticidi, herbicidi …).

• Zelena listnata zelenjava: je ena od najmočnejših zaveznic pri čiščenju jeter. Uživamo lahko surovo, kuhano ali pa jo uporabimo za pripravo sokov. Vsebuje velike količine klorofila, in zato dobesedno posrka strupe iz krvnega sistema. Rukola, regrat, špinača in radič pospešujejo tvorjenje žolča, ki skozi prebavila odplavi strupe iz telesa.

• Hladno stiskana ekološko pridelana olja (olivno, konopljino in laneno olje) so odlična za zdravje jeter, saj pomagajo v procesu razstrupljanja in tako razbremenijo jetra.

• Limone: vsebujejo veliko C vitamina, ki pomaga telesu predelati strupe v oblike, ki so topne v vodi. Sveže pripravljena domača limonada, ki jo spijemo na tešče, bo spodbudila delovanje jeter.

• Kurkuma: nam zagotovi encime, ki jih jetra potrebujejo za uspešno razstrupljanje.

Kaj lahko še naredite za zdravje svojih jeter?

Odpovejte se alkoholu, kofeinu in tobaku. Poskrbite za redno in zmerno telesno dejavnost. Izogibajte se predelanim živilom, sladkorju in kemičnim aditivom. Izjemno pomembna je uravnovešena prehrana, z veliko kakovostne zelenjave in živili, ki smo jih že našteli.

Zdravje jeter je močno odvisno tudi od rednega praznjenja črevesja. Odpadne snovi, ki zastajajo v črevesju, nas zastrupljajo in slabšajo delovanje jeter in celotnega organizma.

The post Dobra hrana za zdrava jetra appeared first on Avita.

Nekaj najpomembnejših učinkov grenčin:

1. Uravnavajo prebavo, pospešujejo tvorbo prebavnih sokov ter krepijo delovanje žolčnika in jeter.
2. Pomagajo pri razstrupljanju.
3. Pripomorejo k razkisanju.
4. Prispevajo k odpravljanju glivic in uravnavanju črevesne flore.
5. Med drugim lahko ublažijo simptome histaminske intolerance.
6. Pomagajo zniževati visoko raven holesterola.
7. Uravnavajo apetit in tako pripomorejo k zniževanju telesna teže.
8. Zaustavljajo napade volčje lakote in so v pomoč pri spoprijemanju z odvisnostjo od sladkorja.

Merjenje grenkosti

Če imajo živila grenak okus, pomeni, da vsebujejo veliko grenčin. Grenčine so sekundarne rastlinske snovi, kot sta naringin v grenivkah ali cinarin v artičokah. Za merjenje intenzivnosti grenkega okusa v živilih se uporablja tako imenovano ‘grenkobno število’. To opisuje, kako močno grenkost zaznamo ob zaužitju. Grenkobno število 10.000 na primer pomeni, da je pri izvlečku enega grama rastline v 10 litrih vode še vedno možno zaznati rahlo grenak okus. Zelišči s posebej visoko koncentracijo grenčin sta na primer encijan in pelin.

Med živila, ki so posebej bogata z grenčinami, spadajo:

Zelenjava:

• Artičoke
• Belo zelje
• Brokoli
• Cvetača
• Ingver
• Jajčevec
• Kitajsko zelje
• Koleraba
• Koromač
• Rdeče zelje
• Savojsko zelje

Sadje:

• Brusnice
• Citrusi (limone in pomaranče)
• Granatno jabolko
• Grenivke

Zrna in žitarice:

• Amarant
• Kvinoja
• Proso

Solate:

• Endivija
• Cikorija
• Radič
• Rukola

Zelišča in začimbe:

• Bazilika
• Krebuljica
• Koriander
• Lovor
• Luštrek
• Majaron
• Melisa
• Pehtran
• Poprova meta
• Rožmarin
• Semena kumine
• Šetraj
• Timijan

Hrana dandanes ni več tako grenka, kot je bila nekoč. Veliko omenjenega sadja in zelenjave smo več desetletij vzgajali na način, da bi bila čim prijetnejšega okusa za človeka. V tem postopku se je iz živil vse bolj izločal grenak priokus. Zaradi tega uživanje tovrstnih živil pogosto ne zadostuje, da bi dodobra izkoristili zdravilno moč grenčin in moramo poseči po koncentriranih pripravkih v obliki grenčic, kapsul ali praška.

The post Katera živila vsebujejo grenčine? appeared first on Avita.

Vitamin K2 je oblika vitamina K z najvišjo stopnjo biološke razpoložljivosti (najboljšo absorpcijo). Je eden najpomembnejših vitaminov za ohranjanje zdravja kosti. Študije so pokazale, da vitamin K2 zavira izgubo kostne mase pri ljudeh z osteoporozo, v določenih primerih pa celo poskrbi za nadomestitev že izgubljene kostne mase. Rezultati študij kažejo, da uživanje vitamina K2 zmanjša možnost za nastanek zlomov kosti za kar 80%!

Vitamin K2 je eden redkih vitaminov, ki ne povzroča težav ob predoziranju, saj se ves presežek izloči iz telesa. Za razliko od drugih v maščobah topnih vitaminov se vitamin K2 ne shranjuje v telesu. V telo ga večinoma vnesemo s prehrano, manjši delež pa (iz vitamina K1) izdelajo črevesne bakterije.

Vitamin K2 odlično dopolnjuje jemanje kalcija, saj mu pomaga, da se veže v kostno tkivo. Ob pomanjkanju vitamina K2 se kalcij veže na stene krvnih žil, v hrustanec, mehka tkiva, notranje organe in srčne zaklopke, kjer povzroča nevarne kalcinacije.

Jemanje vitamina K2 je nepogrešljivo v primeru, da jemljemo prehranska dopolnila z vitaminom D. Slednji se tako kot kalcij prične nabirati v ožilju.

Na srečo ima vitamin K2 edinstveno sposobnost, da aktivira določene beljakovine, ki preprečujejo tvorbo oblog v ožilju, iz katerih se bi v nadaljevanju razvila ateroskleroza.

Na ta način vitamin K2 prepreči otrditev mehkih tkiv, izboljša izkoristek vitamina D in kalcija ter poskrbi, da se vežeta točno tja, kjer jih telo potrebuje – v kosti.

Druge koristne lastnosti vitamina K2

Vitamin K2 ne skrbi zgolj za zdravje kosti, temveč tudi:

• spodbuja delovanje jeter,
• zmanjšuje vnetja,
• utrjuje zobe,
• regulira rast celic,
• preprečuje osteoporozo,
• sodeluje pri izdelavi inzulina in s tem uravnava krvni sladkor ter preprečuje razvoj sladkorne bolezni,
• skrbi za dvig energije in kondicije,
• preprečuje nastanek rakavih obolenj,
• izboljša kognitivne sposobnosti,
• izboljšuje moško spolno zdravje (povečuje raven testosterona pri moških),
• zmanjšuje raven moških hormonov pri ženskah policističnim sindromom jajčnikov,
• zmanjšuje verjetnost nastanka srčnih obolenj,
• in izboljšuje prekrvavitev.

Viri vitamina K2

V telesu nastajale zelo majhen delež vitamina K2 (v obliki MK-4), zato ga moramo povečini v telo vnesti s hrano.

Če najdemo vitamin K1 v rastlinski hrani, pa se vitamin K2 nahaja v hrani živalskega izvora in živilih, pri katerih je prišlo do bakterijske fermentacije.

Največ vitamina K2 najdemo v fermentirani soji (natto), jetrih, siru gavda, siru brie, rumenjaku, maslu, govedini, kislem zelju, kimčiju, kefirju in jogurtu.

Natto v Sloveniji težko kupimo, saj ne ustreza evropskemu okusu. Ima namreč sluzasto strukturo in vonj po amonijaku, ki pa Japoncev ne motita.

Vitamin K2 v prehrani

Znanstveniki so ugotovili, da je pojavnost ateroskleroze in osteoporoze veliko manjša med japonskim prebivalstvom v primerjavi z Evropejci. Razlog za to morda tiči prav v vitaminu K2, ki ga je v izobilju v fermentirani rastlinski hrani. Japonci namreč pogosto uživajo tradicionalno jed »natto« iz fermentirane soje, ki jo odličen vir vitamina K2.

Prehranske navade Evropejcev pa večkrat vključujejo zelenolistno zelenjavo, ki sicer vsebuje vitamin K1, vendar ima ta v primerjavi z vitaminom K2 slabšo absorpcijo (zgolj 5 – 20% izkoristek).

Pomanjkanje vitamina K2

Uradne ocene, koliko vitamina K2 potrebujemo dnevno, še ni. Ocena znanstvenikov se giblje nekje med 100 in 300 mikrogrami. Pomanjkanje vitamina K2 je zelo pogosto – gre  celo za eno najpogostejših pomanjkanj določenega hranila.

Najbolj so pomanjkanju vitamina K2 izpostavljeni vegani, vegetarijanci in presnojedci, saj se vitamin K2 povečini nahaja v živilih živalskega izvora.

Tako je vitamin K2 poleg vitamina B12, vitamina D, cinka, joda, železa in maščobnih kislin omega-3 eno tistih živil, pri katerih morajo biti vsi, ki ne uživajo živil živalskega izvora, še posebej previdni. V primeru, da ugotovijo, da jim ga primanjkuje, se lahko poslužujejo prehranskih dopolnil.

Simptomi pomanjkanja vključujejo pogosto krvavenje iz nosu, počasno celjenje ran, kronično utrujenost ter pogoste želodčne in črevesne težave.

Zakaj novorojenčki dobijo K2

Pomanjkanje vitamina K2 je pogosto tudi pri dojenčkih, saj ga preko posteljice prejmejo le malo, še posebej, če mati uživa določena zdravila (antibiotike, zdravila za redčenje krvi, zdravila za zdravljenje epilepsije).

Otrok tako po rojstvu prejme injekcijo vitamina K2 in si s tem zagotovi zadostno količino faktorjev, ki vplivajo na strjevanje krvi. Doziranje vitamina K preprečuje pojav notranjih krvavitev, vseeno pa se v stroki pojavljajo tudi pomisleki, ali v tem primeru lahko govorimo o pomanjkanju, saj gre za naravno nizke vrednosti. Nasprotniki tudi opozarjajo, da injekcija povzroči bliskovito povečanje vitamina K2 v novorojenčkovem telesu, hkrati pa vsebuje tudi nezaželene primesi, ki lahko otroku škodujejo.

The post Vitamin K2 – po krivici zanemarjen vitamin appeared first on Avita.

Strah je občutek, ki ga vsi dobro poznamo. Rahla zaskrbljenost, neugodno počutje in občutki stiskanja v prsih. Z občasnimi občutki strahu ni nič narobe – nasprotno – strah je varovalni mehanizem telesa, ki nas odvrača od nevarnih situacij. Drugače pa je pri napadih tesnobe in panike, ki izvirajo iz neracionalnega strahu in nas hromijo.

Klasične metode zdravljenja napadov tesnobe in panike obsegajo kognitivno vedenjsko terapijo in jemanje psihofarmakoloških zdravil. Ta sicer ublažijo simptome, vendar ne odpravljajo vzrokov za pojav psiholoških motenj. Poleg tega jih je potrebno jemati skrajno previdno, saj lahko hitro povzročijo odvisnost.

Zdravljenje psiholoških težav preko prehrane je relativno nov in nepoznan koncept, ki šele pridobiva na veljavi. Temelji na spremembi prehrane in dodajanju določenih hranilnih snovi, ki jih osebi primanjkuje. Na ta način je mogoče na naraven način blažiti najrazličnejše psihološke težave – od nervoze, anksioznosti, občutkov strahu, razdražljivost pa vse do napadov panike in depresivnih občutij.

Prvi pogoj za tovrstno zdravljenje je poznavanje potreb lastnega organizma po določenih hranilnih snoveh, drugi pogoj pa je, da smo pripravljeni vnesti spremembe v svoje prehranjevalne navade. Čeprav morda nekaterih psiholoških motenj na ta način ni mogoče povsem pozdraviti, pa so odlično dopolnilo konvencionalnim metodam in včasih predstavljajo manjkajoči delček na poti do okrevanja.

Pomen aminokislin za zdravje psihe

Aminokisline so gradniki, iz katerih nastanejo beljakovine. V telesu opravljajo številne funkcije, zato morajo biti organizmu vseskozi na razpolago. Določene aminokisline lahko telo proizvaja samo, druge pa moramo zaužiti s hrano. V biokemičnih procesih, ki se potekajo v možganih, je prisotnost beljakovin potrebna za nastajanje nevtrotransmiterjev ali živčnih prenašalcev, ki prenašajo signale po živčnem sistemu in imajo velik vpliv na naše psihično stanje.

Najboljša živila za zdravje možganov so meso, jajca, ribe, mleko in stročnice, ki so bogat vir beljakovin. To velja seveda ob predpogoju, da nanje nismo alergični. V kolikor s hrano ne zaužijemo dovolj beljakovin, jih je smiselno jemati v obliki prehranskih dopolnil. Ta relativno hitro vzpostavijo ravnovesje v možganih in pomagajo pri nespečnosti, depresijah, občutkih strahu in drugih psiholoških težavah.

Določene aminokisline in nevrotransmiterji, ki iz njih nastanejo so ključnega pomena za dobro počutje. Med njimi velja še posebej omeniti:

• Serotonin: imenujemo ga tudi hormon sreče. Skrbi za dobro počutje, pozitivno naravnanost in trden spanec. S svojim delovanjem preprečuje depresivna občutja. Za nastajanje serotonina v telesu je potrebnih več dejavnikov – poleg vitaminov, mineralov in elementov v sledeh je potrebna tudi prisotnost aminokisline L-triptofan.

Čeprav so se študije do sedaj osredotočale predvsem na njegovo delovanje pri depresijah, pa se je serotonin izkazal za učinkovitega pri zdravljenju anksioznosti. Jemanje 5-HTP, vmesne stopnje pri pretvorbi L-triptofana v serotonin, izboljša spanec ter zmanjša pojavnost anksioznosti, depresij, glavobolov, napadov panike in agorafobije (strahu pred odprtimi prostori).

Naraven način za dvig serotonina je zmerno ukvarjanje s športom na svežem zraku in sončni svetlobi. V zimskem času, ko je naravne svetlobe manj, nam bo svetlobna terapija v pomoč pri izboljšanju počutja.

• Gama amino maslene kisline: so nevrotransmiterji s pomirjujočim delovanjem. Nahajajo se predvsem v živilih, bogatih z beljakovinami, kot so parmezan, orehi, kokošja jajca, paradižniki. Ob pomanjkanju se pojavijo motnje spanje, nemir, stres, sindrom izgorelosti in anksioznost, zato je uživanje gama amino maslenih kislin pomemben dejavnik pri zagotavljanju sprostitve in mirnega spanca.
• Kateholamini: (adrenalin, noradrenalin, dopamin): možgani in nadledvične žleze jih izdelujejo kot odziv na doživljanje stresa. Pri zadostnih količinah kateholaminov v telesu se počutimo optimistični, polni energije in skoncentrirani. Pri dolgotrajnem stresu se zaloge izčrpajo, zato nas prevzamejo občutki nemotiviranosti in slabega razpoloženja. Za nastajanje kateholaminov so potrebne omega-3 maščobne kisline, vitamin D in tirozin.
• Endorfini: so nevrotransmiterji, ki blažijo fizično in psihično bolečino. Pri športnikih se sproščajo v trenutkih največjega napora in za nekaj časa ohromijo občutke bolečine. Blažijo tudi pretirano emocionalno občutljivost. Naravnih načinov za dvig endorfinov je kar nekaj – od meditacije, akupunkture, gibanja, dihalnih vaj, objemanja, preživljanja časa v naravi do masaže.

Minerali in vitamini, ki pomagajo pri nihanju razpoloženja in doživljanju strahu

Minerali in vitamini imajo prav tako pozitiven učinek na psihično zdravje in nam pomagajo prebroditi različne težave. Če mineralne snovi in vitamine jemljemo s prehranskimi dopolnili, je pomembno, da ne vsebujejo nepotrebnih dodatkov, kot so umetna barvila, sredstva za povečevanje volumna, arome, itd. Najpomembnejši minerali in vitamini za psihično zdravje so:

• Cink: številne študije potrjujejo njegovo nepogrešljivost za zdravje živčnega sistema. Najboljši viri cinka so morska hrana, rdeče in belo meso, ribe, siri in bučna semena. Pri telesnem napor, stresu in visokem vnosu sladkorja se hitro porablja.
• Magnezij: pomirja živčni sistem in s tem preprečuje živčnost, tesnobo, strahove, razdražljivost in nemir. Najdemo ga v temnozeleni zelenjavi, stročnicah, mesu, ribah, oreščki, bananah, semenih, lubenicah, figah in krompirju. Domača kostna juha je odličen vir magnezija, poleg tega pa vsebuje še kalcij in druge pomembne minerale.
• Vitamini skupine B: pomembni so skoraj vsi vitamini iz te skupine: vitamin B1, B3, B5, B6, B9 in B12. Vpleteni so v številne telesne procese, naj si bo v pridobivanje energije, sintezo hormonov ali druge procese, ki posredno ali neposredno vplivajo na psihično stanje.
• Vitamin D: Pomaga pri depresijah in občutkih strahu, ki so sezonsko pogojeni (se pojavljajo predvsem pozimi). V tem času je sončno obsevanje manjše, zaradi česar se zmanjša tudi nivo vitamina D v telesu.
• Vitamin C: pomanjkanje povzroča nemir in občutke strahu, zato se priporoča jemanje dodatnih odmerkov v času večjih psihičnih naporov (menjava službe, večje spremembe na osebnem področju, itd.).

Obolelo črevesje blokira sprejemanje hranilnih snovi

Za uspešno preskrbo s hranilnimi snovmi ni dovolj, da jih samo zaužijemo. Da bi prišle do mesta v telesu, kjer opravljajo svojo nalogo, se morajo vsrkati skozi črevesne stene v krvni obtok. Če so črevesne resice poškodovane, absorpcija hranilnih snovi ni možna.

Črevesne bakterije prav tako proizvajajo gama amino maslene kisline in triptofan, ki sta pomembni snovi za psihično zdravje. Do težav z absorpcijo lahko pride že v želodcu pri pomanjkanju želodčne kisline, ki bi pomagala razgrajevati hrano, kar dodatno obremenjuje trebušno slinavko.

Kako živila vplivajo na počutje?

Če določeno živilo slabo prenašamo ali smo nanj celo alergični, bomo po zaužitju najverjetneje opazili poslabšanje splošnega počutja. Alergije poškodujejo črevesje in zmanjšajo absorpcijo hranilnih snovi, kar vodi v pomanjkanje in otežen potek najrazličnejših procesov v telesu.

Še posebej problematična so živila z glutenom, ki v telesu sproža vnetni odziv in povzroča poškodbe prebavnega trakta, na psihični ravni pa vodi v razdraženost, depresije, nihanje razpoloženja in tesnobe. Preobčutljivost na gluten je mogoče dokazati s testiranjem blata in krvi, vendar so testi lahko nezanesljivi.

Učinkovitejša metoda je enomesečno izogibanje glutenu, ki ga nato za en dan ponovno uvedemo na jedilnik. V kolikor opazimo znatno poslabšanje psihičnega stanja kot tudi fizični odziv, smo najverjetneje preobčutljivi na gluten. To pomeni, da moramo žita, kot so pšenica, ječmen in rž zamenjati z alternativami brez glutena (koruza, riž, kvinoja, ajda, amarant).

Drugo skupino pogosto problematičnih živil predstavljajo mlečni izdelki. Preobčutljivost nanje tako kot pri živilih z glutenom testiramo z izločevalno dieto, ki je lahko nekoliko krajša (14 dni).

V splošnem naj bodo živila, ki jih uživamo iz ekološke pridelave, brez nepotrebnih dodatkov, lokalnega porekla in sveža. Pri maščobah se priporočajo hladno stiskana rastlinska olja z nenasičenimi maščobnimi kislinami. Za malico si privoščimo oreščke in semena.

Poleg prehrane, ki je samo delček mozaika zdravega življenja, se za izboljšanje psihičnega stanja priporočajo še gibanje na svežem zraku, zadosten spanec, čas za druženje ter različne metode sprostitve (masaže, dihalne vaje, meditacija in joga).

The post Kaj jesti za psihično zdravje? appeared first on Avita.

• je nihanje teže za telo in za psiho velik stres;
• se med hitrim hujšanjem koncentracije težkih kovin in strupov v telesu hitro povečajo. Če hujšanja ne pospremimo tudi z ustreznim razstrupljanjem, se bomo namesto z novimi oblekami kmalu ukvarjali z zdravstvenimi težavami;
• stalno tehtanje, odrekanje hrani in štetje kalorij vodita v prehranske motnje (ljudje, ki so več ali manj neprestano na dieti, imajo kar 8-krat večjo možnost, da dobijo prehranske motnje);
• nas diete ne naučijo zdravega načina prehrane. Sestavljene so tako, da se jih lahko držimo določen čas, nato pa ponovno začnemo jesti »po starem«. To je glavni vzrok, da se po končani dieti skoraj zanesljivo spet zredimo.

Isto početje = isti rezultati.

Če hočemo shujšati, moramo radikalno spremeniti življenje, ne pa se zgolj odrekati hrani, obsedeno šteti kalorije in tehtati vsak grižljaj z mislijo – samo da bo konec, potem pa … Cilj je vzpostaviti zdrav način prehranjevanja in se navaditi na redno vadbo, ki se ju bomo lahko držali vse življenje, ne le nekaj tednov ali mesecev. Treba se je organizirati in povsem spremeniti način življenja, saj je povsem jasno – z enakim načinom bomo prišli do enakih rezultatov.

Kaj pa, če ne diete?

Če bi radi shujšali, jejte manj in drugače, več migajte in se ne ukvarjajte toliko s svojimi maščobnimi blazinicami. Verjetno bo marsikdo menil: kako dolgočasno, kako prežvečeno! A kako zelo res …

Pravi cilj ne sme biti dietna prehrana za zmanjšanje telesne teže, pač pa zdravje. Zdrav, vitalen in močan organizem je že sam po sebi gibek in vitek. Za pot do zdravega, vitkega telesa potrebujemo dva osnovna pogoja: dovolj primernega gibanja in zdravo prehrano. Poleg tega pa še: obvladovanje stresa, dovolj kakovostnega spanja in pitje zadostnih količin vode.

Z gibanjem bomo pridobili mišice. Mišice porabijo več kalorij, kot drugo tkivo. Vendar ne razvijamo mišic le tam, kjer bi se radi znebili maščobnih blazinic, saj to ne bi imelo nobenega smisla. Mišice moramo razviti povsod. Ne le zato, ker so pomembne za zdravo in lepo držo, ki omogoča notranjim organi dobro in nemoteno delovanje, pač pa tudi zato, ker bo tudi naša presnova postala hitrejša.

Če želimo imeti močno in lepo razvito telo, potrebujemo več testosterona. Zato izbiramo vaje za moč in ne le aerobnih vaj (npr. hoja ali tek). Hoja je sicer odlična za zdravje; sprehodi v naravi nas ne le okrepijo pač pa tudi sproščajo. Vendar le hoja ali tek ne bosta dovolj. Nujno potrebne so tudi vaje za moč.
Diete so sestavljene enostransko, kar pomeni, da z njimi ne moremo dobiti vseh nujno potrebnih hranil. Telo se na pomanjkanje hranil odzove z upočasnjenim metabolizmom. Zato ljudje, ki so kar naprej na dieti, hujšajo čedalje bolj počasi. Pravijo, da se zredijo že ob pogledu na sladice. Kljub odvečni teži so podhranjeni. Začne jim primanjkovati vitaminov in mineralov, kar vodi v bolezen. V nasprotju z dietami je prehrana v skladu s sodobno prehransko piramido primerna za vse življenje.

Več o tem, kako shujšamo na zdrav način in teže nikoli več ne pridobimo, pa lahko preberete v članku: Kako zdravo shujšati – najnovejši nasveti.

The post Shujševalne diete so nesmiselne appeared first on Avita.

Leta 2016 je japonski raziskovalec Jošinori Osumi prejel Nobelovo nagrado za medicino za odkritje molekularnih mehanizmov, ki omogočajo avtofagijo. Avtofagija je že dolgo časa poznan telesni proces, pri katerem pride do samouničenja obolele celice (grško autos – sam + phageîn – jesti, požirati). Ta naravni čistilni proces ohranja zdravje organizma, saj izloči šibke in nezdrave celice. Če je v organizmu porušeno kislinsko-bazično razmerje v prid kislinam, naravni obrambni mehanizmi, med drugim tudi avtofagija, ne delujejo pravilno.

Nastajanje kislin v telesu    

V telesu vseskozi nastajajo kisline, ki jih je potrebno nevtralizirati. Dober primer je ogljikov dioksid, ki nastaja kot stranski produkt celične presnove, iz telesa pa ga izločamo z dihanjem. Drug primer je nastajanje mlečne kisline v mišicah. Ob zahtevnejši fizični aktivnosti preskrba celic s kisikom ni zadostna.

Energija sicer lahko nastaja tudi ob odsotnosti kisika z razgradnjo sladkorja (anaerobna glikoliza), stranski učinek neoptimalne proizvodnje energije pa je presežek mlečne kisline – športnikom dobro poznani »muskelfiber« ali boleče mišice po vadbi.

Tretji primer je sečna kislina, ki nastaja ob razpadu celic, pa tudi ob uživanju industrijsko predelanih mesnih izdelkov, ki so bogati s purini (sečna kislina je končni produkt razgradnje purinov). Purini v telesu spodbujajo vnetja in nastanek rakavih obolenj.

Podoben učinek imajo sladkorji, kava, izdelki iz bele moke, alkohol in nikotin. Med drugimi krivci za povečano nastajanje kislin v telesu velja še omeniti pomanjkanje spanja, stres in jemanje zdravil.

Pri presežku kislin se telo počasneje obnavlja, oskrba celic s hranilnimi snovmi je otežena, poveča se verjetnost pojava bolezni. Zato je kislinsko-bazično ravnovesje ključni dejavnik zdravega življenja.

Kako sodoben način življenja izčrpava naravne pufre

Zdrav organizem ima številne mehanizme za nevtralizacijo kislin. Eden izmed njih so baze, naravno nasprotje kislin, med katere spadajo minerali in elementi v sledeh. Pravo bogastvo bazičnih snovi se skriva v rastlinski prehrani, ki je temelj naravne regeneracije telesa.

Če ima telo več bazičnih mineralov, jih shranjuje na zalogo v obliki pufrov. Eden izmed izjemnih načinov, kako telo regulira ravnovesje (homeostazo) v telesu preko pufrov, je uravnavanje nivoja hidrogenkarbonata v krvi. Z njim telo nevtralizira morebitne presežke kislin.

Kisline se izločajo skozi številne organe: pljuča, jetra, ledvice, kožo in črevesje. Z leti postaja razgradnja strupov čedalje težja, zanjo se potroši vse več mineralov. Ob rojstvu je 70% telesnih tekočin brez presnovnih ostankov, medtem ko pri starosti 40 let pade na 35%, pri 60 letih pa na zgolj 25%. V preostanem deležu telesnih tekočin se torej nahajajo odpadki iz presnove, ki bi jih telo želelo izločiti, vendar za to nima dovolj mineralov.

V takšni brezizhodni situaciji organizem prične črpati minerale, kot so npr. natrij, magnezij in kalcij, iz lastnih virov. Kalcij se npr. črpa iz zob in kosti. Seveda ga zaradi izčrpavanja v teh delih telesa prične primanjkovati.

V celostni medicini se začaran krog zakisanosti, pomanjkanja baz in izčrpavanja lastnih mineralov imenuje latentna acidoza oz. zakisanost telesa. Prav ta spada med pomembne, a pogosto prezrte dejavnike za pojav bolezni. Je odraz modernega načina življenja, ki vodi v zakisanost (uživanje hitre in industrijsko predelane hrane, okoljski strupi v oblačilih, pohištvu in čistilih, elektrosmog, itd.).

Kako prepoznamo latentno acidozo?

Čeprav na medicinskem področju še vedno poteka burna debata o obstoju in klasifikaciji latentne acidoze, pa so jo zdravniki prepoznali in uspešno zdravili že pred več kot sto leti. Za razliko od življenjsko ogrožajoče akutne acidoze je latentno acidozo nemogoče dokazati s testom pH-vrednosti krvi, ki se navadno giblje v normalnem območju od 7,37 do 7,43.

Se pa latentna acidoza »izdaja« z drugimi simptomi, med drugim z zgago, razpokano in suho kožo, bolečinami v hrbtu, mišično napetostjo, motnjami mesečnega ciklusa ter lomljivimi nohti in lasmi.

Na psihični ravni se pojavi pomanjkanje motivacije, izčrpanost, utrujenost, motnje koncentracije in zmanjšana storilnost. Zaradi presežka kislin je delovanje imunskega sistema okrnjeno, kar vodi v večjo dovzetnost za bakterijska in virusna obolenja.

S testiranjem urina je mogoče dobiti dobro predstavo o tem, kako uspešen je organizem pri izločanj presežnih kislin. Indikatorje za merjenje vrednosti pH v urinu je mogoče dobiti v lekarnah in specializiranih trgovinah.

Vrednosti pH v urinu se čez dan spreminjajo – jutranji urin je najbolj kisel, tekom dneva naj bi se nevtraliziral okoli vrednosti 7 (razpon vrednosti pH je od 1 do 14). Po petih do sedmih merjenjih na dan lahko oblikujemo prve zaključke o tem, kako učinkovit je organizem pri razkisanju.

Pri zdravih ljudeh se pojavi izmenjevanje pH-vrednosti urina: zjutraj kisel, opoldan nevtralen, popoldne izrazito bazičen, zvečer ponovno rahlo kisel. Pri latentni acidozi pa so vrednosti relativno konstantne in vseskozi v predelu nizkega pH (recimo od 5 do 5,5 pH).

S testiranjem krvi ali testom Oligoscan lahko ugotovimo, ali vzrok za zakisanost leži v pomanjkanju bazičnih mineralov (magnezija, kalija, kalcija, žvepla, cinka in bakra).

Bazična prehrana je podporni steber imunskega sistema

Kronična zakisanost ni nedolžna, saj ima močan vpliv na zdravje. Spodbuja razvoj tihih vnetij, ki sčasoma izbruhnejo v obliki hudih kroničnih obolenj, kot so sladkorna bolezen, revmatska obolenja, osteoporoza in rak. Jemanje zdravil sicer blaži njihove simptome, ne odpravlja pa vzroka.

K zdravljenju latentne acidoze je potrebno pristopiti celostno.

• Prvi korak je zagotovo izločitev hitre in industrijsko predelane hrane, izdelkov iz bele moke, sladkorja in alkohola z jedilnika.
• Drugi pomemben ukrep je uživanje od 2,5 do 3 litrov tekočine na dan. Zelo priporočljiva je mineralna voda z visokim deležem hidrogenkarbonata. Tudi zeliščni čaji iz koprive, melise, lipe in regrata ter zeleni čaj so odlična izbira. V primeru slabega počutja se priporočata dve žlici jabolčnega kisa, ki ima bazičen vpliv na telo, kar morda zaradi njegovega okusa ne bi pomislili.
• Omejiti je potrebno uživanje mesa in mesnih izdelkov. V njih se nahajajo aminokisline z žveplom, ki se razgrajujejo v homocistein, ki na ožilje in možgane deluje kot strup.
• Omejimo uporabo nezdravih (nasičenih) maščob pri pripravi jedi.
• Zmanjšamo uporabo soli, ki moti bakterijsko okolje v želodcu in povečuje izločanje kalija iz telesa. Za popestritev okusa lahko izberemo kurkumo ali čili. V teh dveh začimbah se namreč skrivajo dragocene pekoče snovi, ki pospešujejo presnovo in podpirajo razstrupljanje.
• Uživamo rastlinska živila, v katerih je veliko sekundarnih rastlinskih snovi (flavonoidi, karotenoidi …).
• Prava zakladnica bazičnih snovi so zelenjavne juhe. Uporabimo lahko krompir, por, čebulo, zeleno, korenje in druge pridelke z vrta.

Bazična prehrana jeseni za zdravje čez zimo

Jeseni je pravi čas, da svoje obrambne celice pripravljamo kot vojake na najtežji, zimski boj. Kot smo omenili, je bazična prehrana eden temeljnih dejavnikov zdravja imunskega sistema. Ob tem je pomembno poudariti, da okus živila ni nujno povezan z njegovim delovanjem v telesu.

Na jesenskem jedilniku naj se znajdejo bazična živila (če je mogoče – iz domače ali ekološke pridelave, saj vsebujejo več mineralov), kot so:

• krompir (tudi sladki krompir),
• buče,
• jabolka,
• zelje,
• brokoli,
• pastinak,
• korenje,
• peteršilj,
• rdeča pesa,
• avokado,
• grozdje,
• artičoke,
• mandlji,
• stevija,
• vsa zelišča,
• ingver,
• divja zelenjava (koprive, regrat, tolščak, čemaž itd.)
• kumare.

Določena živila telo zakisajo. To ne pomeni, da jih moramo povsem izločiti iz prehrane, saj je med njimi veliko živil, ki so sicer zdrava in pomemben del prehrane. Lahko pa omejimo njihovo uživanje, poiščemo zamenjave ali enostavno povečamo delež bazičnih živil v primerjavi z živili, ki zakisajo. Ta živila so:

• koruza,
• olive,
• kava,
• gorčica,
• kakav,
• vloženo sadje,
• brusnice,
• ribez,
• slive,
• koruzni škrob,
• meso in mesni izdelki,
• riž,
• pšenica,
• testenine,
• kruh,
• stročnice,
• maslo,
• sir,
• sladoled,
• arašidi,
• orehi,
• rastlinska in živalska olja,
• sladkor,
• alkoholne pijače.

Drugi načini za krepitev imunskega sistema poleg bazične prehrane

• Pred zimo je vredno temeljito očistiti črevesje, saj s tem organizem razbremenimo starih presnovnih odpadkov. Najlažje bomo to storili s pitjem 250 ml mlačne vode z dodano eno čajno žličko grenke soli na prazen želodec (približno 45 minut pred zajtrkom). Kura naj traja le nekaj dni, ne izvajamo pa je v primeru želodčno-črevesnih obolenj ali pri oslabljenem delovanju ledvic. Za čiščenje črevesja je primerna tudi metoda klistiranja.
• Uživamo prehranska dopolnila z bazičnimi minerali, ki jih telesu primanjkuje. S testom Oligoscan lahko najhitreje in povsem neboleče ugotovimo stanje zalog mineralov.
• Bazične kopeli z mineralnimi snovmi spodbujajo izločanje strupov skozi kožo. Kopel naj traja od 30 do 45 minut, temperatura vode naj znaša od 36 do 38 stopinj. Drugi pozitivni učinki bazične kopeli so razbremenitev mišic, blaženje bolečin v sklepih ter mehka in bolj sijoča koža.
• Imunski sistem je doma v črevesju, zato poskrbimo za zdravo črevesno floro z naravnimi probiotiki (odličen vir so fermentirana živila) ali jemanjem prehranskih dopolnil s kar najširšim spektrom in številom bakterijskih kultur.
• Ne pozabimo na zadostno pitje vode – voda je naravni čistilec telesa, ki odplakne nečistoče.
• Dihajmo umirjeno, telovadimo, meditirajmo in se z rednim sproščanjem, masažami in zadostnim spancem izogibajmo pretiranemu stresu.

The post Okrepimo imunski sistem z bazično prehrano appeared first on Avita.

Brez vitamina C človeško telo ne more delovati. Ne gre zgolj za najpomembnejši vodotopni vitamin z antioksidativnim delovanjem, ki podpira normalno delovanje imunskega sistema, temveč je poleg tega dragocena hranilna snov, ki skrbi za izgradnjo vezivnih tkiv celotnega organizma (kosti, mišice, krvne žile …).

Zanimivo je, da lahko skoraj vse živali z izjemo opic, netopirjev, morskih prašičkov ter nekaterih ptic in insewktov same izdelujejo vitamin C. Ljudje pa smo z evolucijo izgubili enega izmed encimov, ki nam bi to omogočal, zato ga moramo redno in konsistentno uživati (s hrano, prehranska dopolnila). Ob tem velja povedati, da smo ljudje med vsemi sesalci najbolj dovzetni za infekcijska obolenja.

Vitamin C je tako pogost dodatek v hrani, farmacevtska industrija pa se (z izjemo praškov za lajšanje prehlada) za vitamin C ne zanima kaj dosti, saj ga ni mogoče patentirati, hkrati pa je relativno poceni.

Skorbut, bolezen mornarjev 18. stoletja

Kako strašne so posledice pomanjkanja vitamina C, so v preteklosti na lastni koži izkusili mornarji na dolgih čezoceanskih plovbah. Zbolevali so za boleznijo, imenovano skorbut. Pri skorbutu je zaradi pomanjkanja vitamina C moten nastanek kolagena in veznega tkiva, kar privede do nastanka modric, krvavenja dlesni, bolečih in vnetih sklepov, izgube zob, oslabelosti srčne mišice in počasnega celjenja ran.

Mornarji, ki so bili več mesecev brez dostopa do sveže hrane in zelenjave, so zaradi skorbuta pogosto celo izgubili življenje.

Odkritje vitamina C

Prav strah in trepet pred to boleznijo pa je bil povod za raziskovanje vitamina C in spoznanje, kako pomemben je za delovanje organizma. Leta 1752 je škotski ladijski zdravnik James Lind z vrsto poskusom prišel do spoznanja, da uživanje limoninega soka preprečuje skorbut, ni pa vedel, katera je glavna učinkovina v limoni, ki tako učinkovito preprečuje in celo zdravi skorbut.

Menil je, da gre zdravilni učinek pripisati kislinam, zato je mornarjem predpisoval uživanje kisa in celo žveplene kisline. Sčasoma je postalo jasno, da gredo zasluge neki drugi snovi, ki so jo uspešno sintetizirali veliko kasneje. To je uspelo madžarsko-ameriškemu biokemiku Albertu Szent-Györgyiju, ki je leta 1927 izoliral askorbinsko kislino iz paprike in zelja. Njegovo odkritje je odprlo pot izdelavi umetnega vitamina C, ki se proizvaja iz glukoze.

Ameriški zdravnik Dr. Frederick Klenner je tlakoval pot današnjim terapijam z visokimi odmerki vitamina C, hkrati pa je bil med prvimi, ki je poročal o izboljšanju stanja pri pacientih s hudimi infekcijskimi boleznimi, kot so otroška paraliza, mumps, ošpice, herpes, virusni encefalitis (vnetje možganov), pasovec (herpes zoster) in virusni hepatitis (vnetje jeter). Pomagal naj bi celo pri regeneraciji telesa po piku strupenih kač. Kljub odličnim rezultatom na področju zdravljenja bolnikov so njegovi dosežki ostali v medicinskih krogih skorajda neopaženi.

Zdravljenje z visokimi odmerki vitamina C

Dandanes se na srečo čedalje več zdravnikov posveča terapiji z visokimi odmerki vitamina C. Le malokatera snov ima tako širok spekter delovanja, ne le kot pomoč pri infekcijskih obolenjih, temveč tudi kot preventiva pred kroničnimi obolenji in kot zaviralec procesov staranja.

Visoki odmerki vitamina C poleg virusov uničujejo tudi bakterije (stafilokoke, streptokoke, celo bakterijo Borrelia burgdorferi, ki povzroča lymsko boreliozo…), zato se lahko uporabljajo namesto antibiotikov, kar je v času vse večje odpornosti bakterij na antibiotična zdravila izrednega pomena.

Zdravljenje mora seveda vedno potekati pod nadzorom zdravnika ali usposobljenega terapevta. Pri zdravljenju z visokimi odmerki vitamina C namreč doziranja do 75 g v infuzijski raztopini niso nobena redkost. Prednost zdravljenja z visokimi odmerki vitamina C je v tem, da se vitamin C odmerja neposredno v kri. Na ta način vitamin C zaobide prebavni trakt, kjer sicer pride do velikih izgub. Gre namreč za zelo neobstojno snov, ki hitro oksidira.

Presežek vitamina C se izloči z urinom, zato se stranski učinki navadno ne pojavijo. Visokih odmerkov ne jemljemo oralno, saj sicer dosežemo nasprotne učinke od želenih, prav tako se lahko pojavijo bolečine v želodcu in driska.

Učinkovanje vitamina C

Visoko učinkovitost vitamina C je mogoče povezati z dejstvom, da sodeluje pri številnih pomembnih biokemičnih procesih v telesu. V nadaljevanju bomo našteli nekaj področij delovanja vitamina C.

1. Najpomembnejši vodotopni antioksidant

Antioksidanti v telesu preprečujejo in popravljajo škodo, ki jo povzročajo prosti radikali, ki se sproščajo v procesu oksidativnega stresa. Ta se pojavi v primeru obolenj, stresa, pomanjkanja spanca, zakisanosti telesa, itd. Agresivni prosti radikali, ki se ob tem sproščajo, povzročajo poškodbe tkiva, napadajo dele DNK zapisa in so sokrivi za proces staranja. Prednost vitamina C je v tem, da lahko prodre skozi stene celic in deluje neposredno na mestu napada.

2. Izgradnja kolagena

Kolagen lahko nastaja le ob sočasni prisotnosti vitamina C. Velja za najpomembnejšo snov pri izgradnji vezivnih tkiv v kosteh, mišicah, sklepih, kitah, dlesnih, itd. Ob pomanjkanju vitamina C se tvori nezadostna količina kolagena, ki sčasoma privede do degradacije tkiv in bolezni, kakršna je npr. artroza. Krvaveče dlesni, rane, ki se zdravijo počasi, pojav celulita in neelastičnost kože so lahko prvi znaki, da telesu primanjkuje vitamina C.

3. Ohranjanje žilnega sistema

Vitamin C skrbi za moč in prožnost krvnih žil. Notranja stran žil je namreč narejena iz močnih in elastičnih kolagenskih vlaken. Poleg tega ohranja strukturo in ustrezno konsistenco notranjih žilnih celic. V primeru pomanjkanja pride do razpok med temi celicami, na takšnih mestih pa se pričneta nabirati kalcij in holesterol, ki povzročata zamašitev in otrditev žil, kar sproža vnetne procese, povečuje nevarnost strdkov in kapi.

4. Presnova maščob

Vitamin C pospešuje razgradnjo holesterola v jetrih in s tem znižuje nivo škodljivih trigliceridov in lipoproteinov v krvi. Povišuje vrednost dobrega holesterola HDL in hkrati znižuje vrednosti homocisteina, ki povečuje verjetno srčnega napada in kapi.

5. Krepitev imunskega sistema

Je ena izmed najbolj poznanih funkcij vitamina C. S svojim delovanjem spodbuja aktivnost belih krvničk, povečuje njihovo število in jim pomaga pri razstrupljanju telesa. Ljudje s pomanjkanjem vitamina C so bolj dovzetni za okoljiske strupe, saj so procesi razstrupljanja ovirani. To je še posebej problematično pri kadilcih. Za nevtralizacijo škodljivih učinkov ene same cigarete mora telo porabiti kar 25 gramov vitamina!

Vitamin C iz telesa pomaga odstranjevati pesticide, težke kovine (svinec, kadmij, živo srebro), amfetamine, alkohol ter strupe strupenih živali, rastlin in gob.

6. Boljše razpoloženje in lažje premagovanje stresa

Največje koncentracija vitamina C se nahajajo v možganih in nadledvičnih žlezah. Ob pomanjkanju vitamina C se sprošča manj stresnega hormona, kot bi ga telo potrebovalo za premagovanje naporov. Če stres vztraja, se zaloga stresnih hormonov hitro porabi – takrat nastopijo utrujenost, razdražljivost, občutljivost na bolečino, težave s sklepi in depresivna občutja. V takšnih primerih je zadostna preskrbljenost z vitaminom C naravnost nepogrešljiva, saj varuje nadledvične žleze pred izčrpanostjo.

7. Preprečevanje rakavih obolenj

Preprečevanje rakavih obolenj z vitaminom C je trenutno še stvar burnih debat. Zdravnikom, ki namesto uveljavljenih metod uradne medicine (obsevanj, operacij in kemoterapije) svetujejo rešitve s področja alternativne medicine, grozijo tožbe, globe in celo odvzemi licenc. Kljub temu pa raziskave kažejo, da vitamin C s svojim močnim antioksidativnim delovanjem zmanjšuje verjetnost pojava rakavih tvorb in zavira razvoj že nastalih. Poleg tega blaži utrujenost in bolečine, ki spremljajo rakava obolenja ter s tem dviguje kakovost življenja obolelih.

Različne oblike vitamina C

Najbolj poznana oblika vitamina C je askorbinska kislina. Je relativno cenovno ugodna, zaradi visoke kislosti pa lahko previsoki odmerki dražijo želodec. Osebe, ki želijo oralno jemati odmerke vitamina C in imajo pogosto težave s slabostjo in zgago, naj raje posežejo po natrijevem askorbatu, soli askorbinske kisline, ki tudi pri višjih odmerkih ne obremenjuje želodca.

Ker je vitamin C topen v vodi, ostane v telesu le določen čas, preden se preko ledvic izloči iz telesa z urinom. Prav zato je potrebno telesu zagotoviti reden vnos vitamina, najbolje preko tablet s podaljšanim sproščanjem.

Prednost intravenoznega odmerjanja vitamina C je v visoki biološki razpoložljivosti (zmožnosti absorpcije), ki pri višjih odmerkih z oralnim jemanjem hitro pada.

Liposomski vitamin C

Novost med izdelki z vitaminom C je t.i. liposomski vitamin C, ki predstavlja ustrezno alternativo intravenoznemu zdravljenju. Pri tej obliki je vitamin C ovit v liposom oz. lipidni (maščobni) dvosloj, ki varuje vsebino pred želodčno kislino. Prav zato se vitamin C iz tovrstnih izdelkov sprosti veliko kasneje, telo pa ga lahko v celoti transportira do ciljnih celic. Tudi prenos v samo celico je olajšan, saj se maščobni ovoj pritrdi na celico, združi z njo in spusti vsebino neposredno v notranjost. Ker se vitamin C ne sprosti v želodcu, se s tem izognemo draženju, slabosti in zgagi. Še nekaj je pomembno: pri kakovostnih liposomskih vitaminih C je izkoristek (absorbcija v telo) 95 do 99 odstoten.

Naravni viri vitamina C

Če se raje odločite za naravne vire vitamina C, vam je na srečo na voljo kar nekaj alternativ. Prednost naravnih virov je sinergijsko delovanje širokega spektra drugih vitaminov, mineralov in sekundarnih rastlinskih snovi, ki dodatno okrepijo delovanje vitamina C. Tako na primer bioflavonoidi, ki so odgovorni za rdečo barvo šipka, aktivno podpirajo absorpcijo vitamina C.

Največ vitamina C se nahaja v svežih, neobdelanih živilih, saj je vitamin C zelo občutljiv na zunanje dejavnike (temperaturo, svetlobo, itd.).

• Camu-camu je eksotični sadež iz Amazonije, ki ga predelujejo v prah ali kapsule. Vsebuje kar 2 g vitamina C na 100 g sadeža, kar ga postavlja na prvo mesto po vsebnosti med vsemi naravnimi snovmi.
• Češnje acerola so prav tako bogat vir vitamina C, vsebujejo ga približno 1,5 g na 100 g sadežev.
• Med domačimi rastlinami pripada prvo mesto šipku, v katerem se nahaja približno 500 – 1500 mg vitamina C na 100 g plodov. Največ vitamina C bomo zaužili z jemanjem šipka v prahu.
• Rakitovec vsebuje približno 400 – 900 mg na 100 g sadežev. Uživamo ga v obliki prahu, napitkov, marmelad in sirupov (pozor – pri toplotni obdelavi se količina vitamina C zmanjša). Rakitovec raste tudi v Sloveniji, obiramo ga septembra.
• Veliko vitamina C najdemo še v peteršilju (160 mg/100 g), rdeči papriki (140 mg/100 g) in kiviju (90 mg/100 g).

Priporočeni dnevni odmerki

Splošen priporočen dnevni odmerek je težko določiti. Ker se presežki vitamina C izločajo iz urina in na zgoraj niso omejeni (kot pri nekaterih v maščobah topnih vitaminih), se priporočila gibljejo nekje med 95 mg – 10 g na dan.

Pred jemanjem večjih odmerkov se velja posvetovati z zdravnikom ali kvalificiranim terapevtom, saj lahko prevelike količine vitamina C v določenih primerih sprožijo nastanek ledvičnih kamnov. Visoki odmerki se odsvetujejo tudi bolnikom z motnjami strjevanja krvi, hematokromatozo in boleznimi mrežnice.

Neizkoriščen potencial vitamina C

Ker vitamin C zaradi nizke cene ni zanimiv za farmacevtsko industrijo, ostajajo njegovi potenciali poznani ozkemu krogu medicinske stroke in laikov. O njegovem učinkovanju je bilo izvedeno že več kot 6000 kliničnih študij, žal so bili pri nekaterih uporabljeni prenizki odmerki, zaradi česar vitamin C ni dosegel želenih rezultatov.

Na srečo pa je kar nekaj znanstvenikov opravilo testiranja z visokimi odmerki, ki so dokazala, da spada vitamin C med najbolj podcenjene učinkovine za zdravljenje širokega spektra obolenj, ki nam dandanes pretijo.

The post Vitamin C – najbolj podcenjena zdravilna učinkovina appeared first on Avita.