Živo srebro na naših krožnikih

Strupeno živo srebro v ribah

Živo srebro, nikelj, poliklorirani bifenili (PCB) ali dioksinom podobni PCB so kemijski onesnaževalci, pogosto prisotni v sladkih vodah in morju. Najnevarnejše izmed njih je živo srebro, ki je močan živčni strup. Uživanje rib, školjk in drugih morskih sadežev je, poleg amalgamskim zalivk, glavni vir zaužitega živega srebra pri ljudeh.

Ribe zelo učinkovito absorbirajo živo srebro, težko pa ga izločijo, saj ni topno. Dolgoživeče ribe in tiste, ki se nahajajo višje na prehranjevalni verigi, ga absorbirajo bistveno več. Razlogov za povečano vsebnost živega srebra v ribah so trije: pretiran ribolov, klimatske spremembe in onesnaževanje.

Ribe, ki so najbolj onesnažene s težkimi kovinami, so tune, lososi, mečarice in trske. Uživanje rib iz onesnaženih voda je najbolj nevarno za otroke, doječe matere, nosečnice in ljudi z alergijami. Dojenčkom vsaj do enega leta starosti ne dajemo rib.

Kronična in akutna zastrupitev

V ribah se kopiči metilirano živo srebro, ki velja za najbolj strupeno obliko te težke kovine. Po raziskavah ameriškega centra za nadzor nad boleznimi je metilirano živo srebro prisotno v telesu večine ljudi, celo pri novorojenčkih, če so matere uživale ribe iz onesnaženih morij.

Otroci, ki so izpostavljeni večjim količinam metiliranega žive srebra že pred rojstvom, se pozneje v življenju pogosteje podvrženi motnjam razmišljanja in spomina, pa tudi motnjam govora, koncentracije in fine motorike. Kronično zastrupitev z živim srebrom prepoznamo po izrazitih simptomih, ki vključujejo motnje koordinacije, vida, sluha, govora in šibkost mišic.

Kronična zastrupitev z nizkimi, a rednimi odmerki živega srebra poslabša že obstoječe kronične zdravstvene težave ter doprinese k razvoju novih, še posebej obolenj živčevja, srčno-žilnega sistema in avtoimunske bolezni. Ena takšnih je tudi čedalje bolj razširjeno zmanjšano delovanje ščitnice.

Ropanje svetovnih morij

Po vsem povedanem se verjetno sprašujete, zakaj nutricionisti še vedno priporočajo uživanje rib in to celo dvakrat tedensko. Morja so zaradi pretiranega lova čedalje bolj izropana, količina zaužitih rib pa se je v zadnjih 50 letih podvojila. Skuše in tune, ki se jih najpogosteje konzervira, so med najbolj prizadetimi vrstami rib, saj se je njihova populacija zmanjšala za kar tri četrtine.

Ker se bistveno več rib ulovi, kot se uspe populacija obnavljati po naravni poti, smo na dobri poti, da bo rib v nekem trenutku zmanjkalo, kar pa pomeni tudi zrušenje širšega ekosistema. Letno se ulovi okoli 80 milijonov ton morskih rib, ob tem pa se ulovi še za polovico toliko drugih morskih živali in rib, ki se jih ne prodaja. Ta bitja so stranski ulov, ki umrejo povsem zaman – preprosto zato, ker človeku ne predstavljajo komercialne vrednosti.

So ribe iz ribogojnic bolj zdrave?

Ob tem se poraja vprašanje, kaj je primerna alternativa ribam iz onesnaženih voda. V ribogojnicah bomo sicer našli ribe, ki so manj obremenjene z živim srebrom, vendar se za njihovo rast in preprečevanje bolezni uporabljajo različna zdravila, katerih sledovi ostanejo v ribjem mesu. V ribogojnicah živijo ribe na veliko manjšem prostoru, kot bi sicer v naravi, zato se obolenja hitreje širijo med njimi.

Ali so ribe nujen del zdrave prehrane?

Čeprav morda nutricionisti trdijo drugače, pa ribe niso nujno potrebne za človeško zdravje. Ljudje, ki so v preteklosti živeli v predelih brez morij, so lahko preživeli brez rib in morske hrane.

V drugih kulturah, npr. nekaterih azijskih, ob Sredozemlju, itd., pa so ribe ključni del prehrane. Same po sebi so sicer odličen vir različnih hranilnih snovi, npr. omega-3 maščobnih kislin, beljakovin, mineralov in vitaminov, vendar z veliko količino zaužitih rib prejmemo tudi veliko količino težkih kovin. Omega-3 maščobne kisline lahko na srečo nadomestimo z rastlinskimi viri.

Rastlinski viri omega-3 maščobnih kislin

Vse maščobe niso slabe za telo – prav nasprotno – nekatere so ključnega pomena na telesno zdravje. Telo jih ne more izdelati samo, zato jih je potrebno zaužiti s prehrano. Ene najbolj zdravih maščobnih kislin, ki nam jih v sodobni prehrani prepogosto primanjkuje, so omega-3 maščobne kisline.

Ob pomanjkanju se pojavijo raznolike zdravstvene težave, od srčno-žilnih bolezni, obolenj živčevja in vnetij pa vse do avtoimunskih obolenj. Ribe so v prehrani cenjene prav zaradi visoke vsebnostih teh maščob. Vendar pa se velja tako s stališča ekologije (pretiran ribolov) kot tudi zdravstvenih razlogov (vsebnost težkih kovin v ribah) uživanju rib odpovedati ali pa ga vsaj omejiti.

Na srečo se omega-3 maščobne kisline nahajajo tudi v rastlinskih virih. Največ jih najdemo v rastlinskih oljih in semenih (laneno seme, laneno olje, konopljina semena, konopljino olje, orehi, chia semena …). So odlična rešitev ne samo za ljudi, ki se želijo izogniti uživanju rib, temveč tudi za vegane.

V rastlinskih virih se nahajajo predvsem kratkoverižne omega-3 maščobne kisline, v živalskih pa dolgoverižne omega-3 maščobne kisline, ki so nekoliko pomembnejše za človeško zdravje. Eden redkih neposrednih rastlinskih virov dolgoverižnih maščobnih kislin za vegane so alge, ki pa so žal tako kot ribe, onesnažene zaradi človekovega odnosa do okolja.

Pretvorba maščobnih kislin pri veganih

Znanstvena odkritja v zadnjih letih so pokazala, da se določen delež kratkoverižnih maščobnih kislin v telesu pretvori v dolgoverižne. Pri tem je zanimivo, da se v telesu veganov in vegetarijancev večji delež maščobnih kislin pretvori iz kratkoverižnih v dolgoverižne – na ta način telo kompenzira zmanjšan vnos dolgoverižnih maščobnih kislin.

Vegani so imeli po raziskavah sodeč celo višje vrednosti dolgoverižnih omega-3 maščobnih kislin (EPA in DHA) kot osebe, ki redno uživajo ribe. Iz tega izhaja, da je uživanje rib za namen preskrbe z omega-3 maščobnimi kislinami precenjeno, sposobnost telesa, da določeno vrsto maščobnih kislin predela v drugo, pa je močno podcenjena.

Veganom se torej ni potrebno bati pomanjkanja dolgoverižnih maščobnih kislin, v kolikor uživajo dovolj rastlinskih virov s kratkoverižnimi omega-3 maščobnimi kislinami (ALA). Če se želimo o tem še dodatno prepričati, se lahko odločimo za test, imenovan omega 3 indeks. Predpiše nam ga lahko zdravnik ali pa ga opravimo sami.

Kaj lahko storimo, če želimo ribe vseeno uživati?

Za marsikoga so ribe v zmernih količinah gurmanska poslastica. Dokler jih uživamo zmerno, je vpliv škodljivih snovi v njih na zdravje relativno zanemarljiv. Ob tem pa velja upoštevati še nekaj drugih nasvetov, kako kar najbolj zmanjšamo vnos težkih kovin in drugih strupov:

• Uživamo ribe preverjenih dobaviteljev, ki lahko dokažejo poreklo rib v ponudbi.
• Pri mastnih ribah odstranimo kožo in maščobo, saj se tam zadržuje največji delež strupov.
• Izogibamo se uživanju rib iz vrha prehranjevalne verige (tun, mečarica, morski pes), saj vsebujejo bistveno več težkih kovin kot manjše ribe z dna prehranske lestvice (losos, sardela, skuša).
• Policiklični aromatski ogljikovodiki so poleg živega srebra najpogosteje prisotni v ribjem mesu. V živila ne zaidejo zgolj zaradi onesnaženosti voda, temveč tudi zaradi določeni vrst obdelave ribjega mesa (prekajevanje, pečenje, pečenje na žaru).

Stanje v Sloveniji

• Večina slovenskih površinskih voda presega dovoljene vrednosti živega srebra, to še posebej velja za vode, ki tečejo po območjih zdajšnjega ali preteklega rudarjenja in ostalih degradiranih ozemljih.
• Porečje Idrijce je zaradi 500-letnega rudarjenja močno obremenjeno z živim srebrom, s tem pa tudi Soča in celoten Tržaški zaliv, kamor se Idrijca izliva. Idrijca vsebuje 20x več živega srebra kot v zgornjem toku nad mestom.
• Letno Idrijca v Jadransko morje izlije približno 1500 kilogramov živega srebra, ob poplavah, ki se pojavljajo od 5 – 10 let pa lahko v le nekaj dneh prinese trikratno letno količino. Ribe iz Soče in Idrijce vsebujejo kar dvakrat več živega kot ribe iz drugih slovenskih rek. Kumulacija živega srebra je manjša samo zato, ker gre za vnešene ribe, ki ne živijo tako dolgo kot npr. morski psi.
• Čeprav idrijski rudnik že dlje časa ni aktiven, pa padavine izpirajo izkopano jalovino in druge rudarske ostanke. Od začetka rudarjenja pa do zaprtja rudnika so idrijski rudarji odkopali preko 12 milijonov ton rude, iz katere so pridobili 153.000 ton živega srebra, v celotnem času delovanja pa naj bi Idrijca v morje izlila okoli 35.000 do 40.000 ton živega srebra.
• Aktivnosti na morskem dnu, kakršna sta npr. gradnja plinskih terminalov ali poglabljanje dna, dvigujejo nakopičeno živo srebro.
• Čedalje pogosteje pa prebiramo tudi o prisotnosti mikroplastike v ribah. Sredozemsko morje, katerega del je tudi nam tako ljubo Jadransko morje, spada med bolj onesnažena morja. Zaradi zaprtosti, plitkosti ter prisotnosti turizma in intenzivnega gospodarstva se v njem nabira veliko manjših in večjih delcev plastike. Mikroplastika sčasoma tako kot živo srebro zaide v prehransko verigo in nenazadnje pristane v človeških telesih.