Vitamin K – vitamin za kri in kosti

Vitamin K ali vitamin koagulacije

Vitaminska abeceda je resnici na ljubo malce zmedena. Po vitaminih A, B, C, D in E sledi vitamin K. Njegovo ime je drugačnega izvora od ostalih. Leta 1929 ga je odkril danski znanstvenik Henrik Dam in ga poimenoval po njegovi najpomembnejši funkciji – koagulaciji oz. strjevanju krvi. Ameriški znanstvenik Edward A. Doisy pa je zaslužen za prvo uspešno izolacijo vitamina K in določitev njegove strukture. Znanstvenika sta leta 1943 za njuno delo in raziskave v povezavi z vitaminom K prejela Nobelovo nagrado za medicino.

Oblike vitamina K

Poznamo tri oblike vitamina K, od tega dve naravni in nekaj sintetičnih z oznakami K3 – K7, od katerih je najaktivnejši vitamin K3.

Prva oblika vitamina K, ki se nahaja v naravi, je filokinon ali vitamin K1. Najdemo ga v solati, avokadu, kalčkih, špinači, cvetači, brokoliju, ohrovtu, zelju, olivnem in sojinem olju ter olju oljne ogrščice. Vitamin K je zelo lipofilen, kar pomeni, da lahko absorpcijo bistveno izboljšamo z dodajanjem maščobe. Za razliko od drugih vitaminov, ki so topni v maščobah (A, D in E), se vitamin K ne skladišči v telesu in ga je potrebno redno uživati s hrano. Pri rastlinskih virih je vezan v kloroplastih, zato se pri surovi hrani le stežka odcepi.

S kuhanjem zelenjave bomo dosegli, da se bo vitamin K1 bolje absorbiral v tankem črevesju. Špinačo torej uživajmo kuhano in z dodatkom masla. Absorpcijo zavirajo visoki odmerki luteina in vitamina E. Vitamin K je občutljiv na dnevno svetlobo, na kisik pa je relativno dobro odporen. Nekatere bakterije, ko je Bacillus natto, imajo zmožnost, da vitamin K1 predelajo v bolj učinkoviti K2.

Menakinon oz. vitamin K2 (najpomembnejša tipa tega vitamina sta označena z MK-4 in MK-7) se nahaja večinoma v živalskih maščobah (v mesu, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih), vendar je kljub temu najbogatejši vir fermentirana soja. To živilo (jap. »natto«) predstavlja pomemben del japonske tradicionalne prehrane. Znanstveniki raziskujejo morebitne povezave med uživanjem vitamina K2 v fermentirani soji in dolgoživostjo ter dobrim zdravstvenim stanjem Japoncev, ki uživajo tradicionalno prehrano.

V človeškem telesu vitamin K2 sintetizirajo črevesne bakterije (npr. Escherichia coli), vendar ne v zadostni količini, zato ga je potrebno dovajati s hrano. Poleg fermentirane soje (natto) so dober vir vitamina K2 tudi gosja jetra, gavda in brie sir, rumenjak, piščančja jetra, maslo, govedina, kislo zelje, kefir, jogurt in goveja jetra. Ker je vitamin K2 zelo drag, ga zelo malo podjetij vključuje v prehranska dopolnila. V primerjavi z vitaminom K1 dosega vitamin K2 bistveno boljše rezultate pri absorpciji (vitamin K1 okoli 5 – 10%, vitamin K2 skoraj 100% absorpcija).

Vitamin K3 je pomemben, ker se lahko s pomočjo bakterij pretvori v vitamin K2. V naravi ga ne najdemo, njegovo vlogo v organizmu pa še podrobneje raziskujejo.

Naloge vitamina K

1. Strjuje kri:

Najpomembnejša vloga vitamina K v organizmu je sodelovanje pri procesu koagulacije oz. strjevanja krvi. Je nujni kofaktor pri aktivaciji kar 7 beljakovin za strjevanje krvi in na ta način preprečuje obsežne notranje ali zunanje krvavitve.

2. Mineralizira kosti:

Vitamin K je prav tako ključen za izkoristek kalcija v organizmu, s tem pa tudi zaslužen za preprečevanje osteoporoze. Ima namreč sposobnost, da aktivira osteokalcin. Gre za posebno beljakovino, ki se veže na mineral kalcij in poskrbi, da se ta znajde na primernem mestu – v okostju. Kosti postanejo trdnejše, zlomi pa manj pogosti. Vitamin K z aktivacijo posebnih MGP beljakovin (angl. Matrix Gla Protein) preprečuje kalcificiranje arterij, hrustanca v sklepih, mišic in drugih mehkih tkiv. Vitamin K prav tako spodbuja nastajanje kolagena, ki daje kostem določeno elastičnost in vzdržljivost.

Vitamin K naj bi vedno jemali skupaj z vitaminom D, še posebej takrat, ko jemljemo prehranska dopolnila s kalcijem. Vitamin D namreč pomaga pri absorpciji kalcija iz črevesja v kri, vitamin K pa z aktivacijo osteokalcina usmerja kalcij stran od mehkih tkiv in proti kostem. Kombinacija obeh vitaminov zagotavlja, da se bo kalcij znašel tam, kjer je dejansko potreben.

3. Regulira diferenciacijo in delitve celic

4. Zmanjšuje verjetnosti za nastanek raka (vitamin K2 upočasnjuje razvoj raka prostate)

5. Zmanjšuje verjetnost za nastanek srčnih bolezni

6. Skrbi za zdravje kože

7. Spodbuja delovanje možganov

Pomanjkanje in predoziranje vitamina K

Pomanjkanju vitamina K2, ki se nahaja v hrani živalskega izvora in fermentirani hrani, so izpostavljeni predvsem vegetarijanci, vegani, presnojedci in otroci, ki še nimajo dovolj bakterij v črevesju, količina vitamina K v materinem mleku pa je nizka. Preventivni dodatek vitamina K po porodu zmanjša možnost različnih krvavitev pri novorojenčkih, od katerih so verjetno najnevarnejše krvavitve v možganih.

Pomanjkanje vitamina K je redko, saj ga je razmeroma lahko dobiti s hrano, poleg tega pa ga proizvajajo tudi telesu lastne bakterije. Vzroke za morebitno pomanjkanje gre iskati v jemanju zdravil proti strjevanju krvi in antibiotikov. K pomanjkanju so bolj nagnjeni ljudje z jetrnimi in črevesnimi boleznimi. Simptomi pomanjkanja so kalcifikacija arterij, osteoporoza, slabše kognitivne funkcije in daljši čas strjevanja krvi.

Ker je vitamin K precej nestrupen, je tudi predoziranje zelo redko. Do sedaj niso znani primeri zastrupitve, razen s sintetično obliko vitamina (K3 – menadion). Priporočen dnevni vnos pri odraslih ženskah znaša okoli 60 µg, pri moških okoli 70 µg. Potrebe so nekoliko višje pri ljudeh, starejših od 50 let.