Visoko senzibilni ali bipolarni?

Razlike med bipolarno motnjo in visoko senzibilnostjo

V nasprotju z bipolarno motnjo visoka senzibilnost ni duševna bolezen. Že to je eden izmed razlogov, da se v psihiatriji ta diagnoza ne postavlja. Pri bipolarni motnji imamo opraviti s presnovno motnjo v možganih; to neravnovesje se uravnava z zdravili. Pacienti si ob tem pogosto pomagajo s psihoterapijo, saj se morajo naučiti s to boleznijo živeti.

Bipolarna motnja tudi ne nastopi kar čez noč, ampak se priplazi postopoma in zahrbtno. Visoka senzibilnost pa je bodisi prirojena bodisi se razvije pozneje, pogosto kot posledica travmatičnih izkušenj.

Visoka senzibilnost je bila doslej v medicini skoraj neraziskano področje. Ni namreč priznana kot uradna diagnoza – kar niti ni potrebno, saj to ni bolezen. Tudi ni jasno, kaj visoka senzibilnost je: osebnostna značilnost ali posebnost pri procesiranju dražljajev v možganih. Mnogo visoko senzibilnih posameznikov je tudi izjemno občutljivih na svetlobo ali zvoke.

Visoko senzibilni ljudje čustvujejo občutno močneje kot povprečni ljudje, in sicer to velja za veselje, ljubezen in navdušenje kot tudi za žalost, zaskrbljenost in bolečino. Zato trpijo zaradi velikih nihanj v razpoloženju, kar pa si je spet mogoče zmotno pojasniti kot simptom bipolarne motnje.

Bipolarna motnja in nihanje razpoloženja

Tako za bipolarno motnjo kot za visoko senzibilnost so značilna nihanja razpoloženja. Le da so pri bipolarni motnji ta tako skrajna, da se pacienti brez zdravil le stežka prebijajo skozi življenje. Poznamo dva tipa bipolarne motnje:

Tip I

Pri bipolarni motnji tipa I so nihanja še posebno burna in manične faze posebno dolge. V taki fazi prizadeti trpijo zaradi grandioznosti, a obenem težko predvidijo posledice svojih nepremišljenih dejanj (na primer pretiranega trošenja denarja, igranja na srečo ali burnih ljubezenskih razmerij). Temu se pogosto pridruži preganjavica ali halucinacije. Manična faza lahko pri tipu I traja več mesecev. Ko prizadeti znova postane razsoden in se razpoloženje sprevrže v globoko depresijo, je njegovo življenje pogosto v razsulu.

Tip II

Pri bipolarni motnji tipa II so nihanja manj izrazita, a hitrejša. Vrhunci in padci lahko trajajo le po nekaj ur ali dni. Razpoloženje niha neodvisno od tega, kaj se prizadetemu dogaja. Torej tudi v mirnih obdobjih in z izogibanjem stresu teh nihanj ni mogoče bistveno ublažiti.

Nihanja razpoloženja pri visoko senzibilnem človeku

Kot vidite, lahko simptome bipolarne motnje tipa II. na prvi pogled zamenjamo s povsem običajnimi značilnostmi visoke senzibilnosti.

Bistvena razlika je v tem, da razpoloženjska nihanja visoko senzibilnega človeka sprožijo notranji in zunanji dražljaji. Vedno je torej nekaj, kaj njegove občutke sproži ali okrepi.

Visoko senzibilni morajo vse življenje poslušati pripombe o sebi, čaš da so pretirano občutljivi. Zanje je tudi značilno, da se hitro počutijo preplavljene z množico dražljajev in zato izčrpane.

Zbrati morajo vso svojo energijo, da bi se obranili pred vdorom tega obilja dražljajev. Po naporni situaciji je zanje pogosto težko znova pridobiti distanco do dogajanja in si obnoviti moči.

Dotaknejo se jih tudi čustva drugih

So namreč tako zelo empatični in se tako zelo vživijo v druge, da občutijo tudi njihov bes, žalost ali jezo. Valovanje teh čustev v sebi lahko doživljajo še ure in ure ter se le počasi uravnovesijo.

Za visoko senzibilne ljudi velja, da na splošno intenzivno zaznavajo katere koli čutne vtise, na primer ob sprehodu v naravi, opazovanju umetniškega dela ali poslušanju glasbe.

Visoko senzibilni zelo močno občutijo lastna čustva

Ti občutki lahko močno nihajo. Solze žalosti se izmenjavajo s pretiranim veseljem in občutkom sreče. Čustev tudi ne skrijejo zlahka pred drugimi. Prav tako izrazita je njihova telesna govorica.

Visoko senzibilni pogosto zaznajo, da so bolni, še preden jih pregleda zdravnik in dobijo diagnozo.

Nič čudnega torej, da so čustvena nihanja del njihovega vsakdana. Svoje občutljivosti pač ne morejo kar izklopiti. Stanje izčrpanosti po preobilju dražljajev lahko psihiater ali psiholog zmotno označi za depresivno fazo bipolarne motnje.

Velja tudi obratno: faze pretiranega pozitivnega čustvovanja lahko zamenjamo za manično fazo bipolarne motnje.

Bolezen ali osebnostna značilnost?

Znanost doslej visoke senzibilnosti ni podrobneje raziskala, saj visoka senzibilnost ni bolezen, ampak posebnost posameznika.

Vzroke za trpljenje mnogih visoko senzibilnih ljudi pogosto najdemo kar v vsakdanjem življenju. Pri okolici pogosto naletijo na le malo ali sploh nič razumevanja. Zaradi dobronamernih nasvetov in lastne nemoči se tak posameznik mogoče napoti k zdravniku, ki pa o visoki senzibilnosti prav tako ne ve tako rekoč nič ali je niti ne prepozna.

V storilno naravnani sodobni družbi živimo hitro, obveznosti in opravki se vrstijo kot po tekočem traku.

Delodajalci pričakujejo, da bo storilnost zaposlenih nenehno na vrhuncu. To pomeni še dodaten pritisk na visoko senzibilne, saj bi potrebovali več odmorov in kotiček, kamor se lahko umaknejo, da bi si lahko nabrali moči in si opomogli.

Oni so namreč prav tako storilni kot drugi ljudje, le da drugače delujejo. Zato morajo najprej poznati sami sebe in svoje posebnosti, preden lahko postavljajo meje in jih branijo.

Če imajo visoko senzibilni pri vsakodnevnem delu premalo priložnosti za odmor, se jim poveča raven stresnih hormonov v telesu.

A v današnji sferi dela je posameznik žal nima najboljših pogojev, da bi upošteval lastni ritem in potrebe. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da je empatija, ki jo premorejo visoko senzibilni ljudje, sama po sebi dobrina za družbo. Nihče se ne zna tako pristno vživeti v druge in se naravnati na njihove občutke kot visoko senzibilne osebe.

Tega njihovega posebnega daru ne smemo imeti za hibo, ampak za prednost.

Visoko senzibilni v nasprotju z bipolarnimi ne potrebujejo zdravljenja z zdravili. Vsekakor pa se morajo naučiti, kako s svojo visoko senzibilnostjo ravnati – morajo na primer poskrbeti, da imajo v vsakdanjiku dovolj priložnosti za odmor in umik.