Vagusni živec

Kaj je vagusni živec?

Vagusni živec je deseti možganski živec in glavni živec parasimpatičnega živčevja. Zaradi njegove razvejane strukture mu pravijo tudi klatež. Živec se začne v možganskem deblu, tik za ušesi. Od tam naprej poteka po obeh straneh vratu vse do srca, pljuč, želodca, slinavke, jeter in skoraj vseh drugih organov v trebušni in medenični votlini.

Vagus opravlja nešteto pomembnih funkcij, najpomembnejše pa so:

• ščiti srce pred preobremenjenostjo,
• uravnava delovanje imunskega sistema,
• sodeluje pri obnovi celic,
• prispeva k občutku sitosti,
• regulira dihanje, delovanje jeter in trebušne slinavke ter tvorbo oksitocina.

Kljub številnim nalogam, ki jih posreduje vitalnim organom, to delo opravlja zgolj 20 % živčnih vlaken živca. Ostalih 80 % ima nalogo obveščanja možganov o stanju telesa.

Kaj je polivagalna teorija?

Dober vpogled v delovanje avtonomnega živčevja in s tem povezanega vagusnega živca nam omogoča polivagalna teorija, ki jo je razvil profesor psihiatrije z Univerze Illinois Stephen Porges. Gre za kompleksno teorijo, ki razširja osnovno delitev avtonomnega živčevja na simpatično in parasimpatično.

Porges loči tri različne načine odzivanja na situacijo. Poleg simpatičnega živčevja imamo še parasimpatično, ki se sestavljeno iz dveh delov – ventralnega in dorzalnega.

Ti trije sistemi naj bi bili med seboj izredno prepleteni, saj naš živčni sistem nenehno presoja, kako varno je naše okolje in ali so v njem kakšna tveganja.

Poleg preverjanja zunanjih okoliščin upošteva tudi notranja telesna stanja. S pomočjo danih zaznav se sistem odloča, kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v ospredju. Na stresne in ogrožajoče situacije se torej lahko odzovemo s tremi različnimi deli avtonomnega živčnega sistema.

1. stopnja: Počutimo se varno in prijetno

V varnih situacijah uporabljamo strategijo imenovano socialno angažiranje. Gre za strategijo, ki je evolucijsko gledano najnovejša. Omogoča jo poseben del parasimpatičnega živčnega sistema, ki se imenuje ventralni del. Vlakna tega dela so obdana z mielinsko plastjo, kar spodbuja hiter prenos informacij.

Ventralni del je najbolj dejaven, kadar se počutimo varno in sprejeto. To bi moralo biti stanje, v katerem smo večino časa. Ko se ne počutimo ogroženi, nas obdajajo pozitivni občutki, kot so veselje, ljubezen in zadovoljstvo. To stanje spodbuja socialna vedenja, pri katerih smo odprti in komuniciramo z drugimi osebami, kar izboljša naše možnost za preživetje.

Ta sistem povezuje delovanje naših mišic obraza, vratu, grla s srcem in pljuči. Poteka vse do diafragme. Vpliva na obrazno mimiko, sposobnost poslušanja, ton glasu in govorni ritem, kar omogoča socialno interakcijo. V tej fazi se spodbudi prebava, gibanje črevesja, odpornost na infekcije, počitek, pretok krvi k manj vitalnim organom (koža, okončine), izloča se oksitocin. Omenjeni sistem tako uravnava telesne procese, povezane z ohranjanjem telesne energije. Dejaven je, ko telo miruje. Odgovoren je za rast in obnovo, spodbuja normalno delovanje žlez, prebavil, srca, ledvic in jeter.

V brezskrbnih situacijah je naš imunski sistem zdrav, spanec dober, stimulira se izločanje sline in prebava, zato dobro jemo, aktivirajo se obrazne mišice, zato z obrazom izražamo široko paleto čustev, v telesu občutimo mirnost in radovednost.

V primeru zaznane nevarnosti sistem spodbudi, da se s pomočjo mišic glave in vratu začnemo orientirati po prostoru in zaznavati stopnjo nevarnosti, medtem ko z obrazno mimiko izražamo svoje čustveno stanje.

2. stopnja: Aktiviramo vso energije

Avtonomni živčni sistem nenehno bdi nad našo varnostjo. V primeru, da začutimo že najmanjše nelagodje, se aktivira druga stopnja avtonomnega živčevja – simpatični del. Povsem možno je, da nevarnost še ni dosegla praga zavesti in jo zaznamo zgolj nezavedno. Ob začuteni nevarnosti se zmanjša aktivnost sprednjega vagusa oziroma ventralnega dela.

V stresni in nevarni situaciji tako zaznamo ogroženost in oprezamo za nevarnostjo. Kljub temu še vedno (sicer nezavedno) verjamemo, da bomo preživeli.

Vključi se mehanizem, ki se imenuje boj ali beg. Ob tem se sprostijo adrenalin in drugi stresni hormoni, kri se preusmeri v velike skeletne mišice in pospeši se dihanje. Povečajo se krvni tlak, srčni utrip in velikost zenic. Jetra sprostijo shranjen sladkor, da imajo mišice na voljo dodatno energijo. Ustavi se apetit in odvajanje blata. Dlani se nam potijo, pogosto jih stiskamo v pesti. Črviči nas v želodcu. Telo se v stanju pripravljenosti.

Spremeni se tudi naše vedenje do drugih, počutimo se izzvane. Spremljajo nas močni občutki jeze, nestrpnosti in strahu. V obraznih mišicah začutimo napetost, pokažemo lahko zgolj jezo ali strah,  medtem ko pozitivna čustva kažemo le prisiljeno in nepristno. Z našimi kretnjami nezavedno ščitimo vitalne organe.

Gre za mehanizem, ki nas je že od prazgodovine varoval pred nevarnostjo. Danes grožnje ne predstavljajo več sabljezobi tiger in drugi plenilci, ampak nenehne zahteve delovnega mesta in življenja v družbi.

3. stopnja: Obstanemo v šoku

V primeru, da vsi dosedanji odzivi niso učinkoviti ali mogoči, se vključi evolucijsko najstarejši del avtonomnega živčnega sistema. Gre za dorsalni del parasimpatičnega živčnega sistema, ki je ostanek naše plazilske preteklosti. Obsega spodnji del vagusnega živca, ki poteka nižje od prepone. Ta vlakna nimajo mielinske ovojnice, zato so njihovi odzivi počasnejši. Mehanizem se vključi, ko smo v življenjsko nevarni okoliščini.

Pri aktivaciji tega sistema se poveča shranjevanje energije, aktivnost inzulina in sproščanje endorfinov, ki pomagajo otopiti bolečino in povišajo bolečinski prag. Pri tem se zmanjšajo srčni utrip, krvni tlak, telesna temperatura in odziv imunskega sistema. Aktivacija omenjenega sistema pogosto povzroči otopelost ali odrevenelost. Spremljajo ga občutki brezizhodnosti, nemoči in apatije. Zamrznjeno stanje je način varčevanja z energijo.

Reakcijo dorzalnega dela živčnega sistema pogosto opazimo v živalskem svetu. V primeru, da določeno žival napade plenilec, bo ta najprej aktivirala simpatični živčni sistem, ki bo telo mobiliziralo v stanje boja ali bega. Če ta žival ne bo uspela dovolj hitro zbežati, se bo vključil dorzalni vagus, ki bo žival ohromil. Žival bo obležala na tleh, njeno dihanje bo izredno šibko, srči utrip se bo znatno znižal. Plenilec bo mislil, da je žival mrtva in bo s tem pogosto izgubil zanimanje, saj mrtvo meso prinaša potencialne okužbe.

4. in 5. stopnja: Preplet delovanja različnih delov živčnega sistema

Stanley Rosenberg opisuje še dodatni dve stopnji živčnega sistema, pri kateri prihaja do mešanega delovanja dveh delov avtonomnega sistema.

V četrti stopnji gre pojemajoče delovanje obeh delov parasimpatičnega živčevja. Ta naj bi se aktivirala pri višji ravni zavedanja, npr. pri meditaciji. Zanjo sta značilna močna ustvarjalnost in t.i. flow. Flow je stanje, pri katerem smo zatopljeni v določeno aktivnost, kar nas navdaja z občutkov veselja in sreče. Zanj je značilnost spremenjeno dojemanje časa, saj se nam zdi, da takrat čas teče hitreje.

V peti stopnji gre po drugi strani za sočasno aktivacijo simpatičnega živčnega sistema in ventralnega dela parasimpatičnega živčnega sistema. Ta se pojavi v situacijah, ko poteka tekmovanje na prijateljskem nivoju. Pogosto se pojavlja pri športnih igrah. Pri njih se namreč močno borimo, a se še vedno počutimo prijetno in varno.

Kaj se zgodi, če smo nenehno pod stresom?

Za pravilno delovanje vagusnega živca je pomembno, da v našem življenju prevladuje delovanje ventralnega dela živčnega sistema. Kljub temu se je v sodobnem načinu življenja težko izogniti nenehnim stresnim situacijam, ki nas obkrožajo v službenem in zasebnem življenju. Možgani tako neprestano zaznavajo ogroženost in ohranjajo telo v stanju pripravljenosti.

Zaradi tega se vedno težje aktivira parasimpatični del živčevja, ki bi poskrbel za počitek in nas napolnil z energijo.

Aktivacija simpatičnega ali dorzalnega dela parasimpatičnega živčevja sama po sebi ni problematična, če se za tem vrnemo v stopnjo umirjenosti.

Nenehna aktivacija simpatičnega živčnega sistema se odraža v stanjih kroničnih napetosti, ki se kažejo v otrdelih mišicah, nočnemu brušenju zob, napetih mišicah obraza, vratu in ramen, hladnih rokah in stopalih ali znojenju brez razloga. Tudi če napete mišice na bolečem predelu masiramo, se bolečina kmalu pojavi na drugem območju.

Poleg tega je lahko opazno pomanjkanje energije, pozabljivost, težave s koncentracijo, pretirana zaskrbljenost ali nezmožnost odločanja. Prav tako se pojavijo dolgoročne posledice, med katere sodijo težave s srcem in pljuči, kot so bolečine v prsih, astma, srčne aritmije in visok krvni pritisk.

Dodatno se pojavijo težave v prebavilih, kot so driska, zgaga, acidoza, zaprtje, izguba apetita ali prenajedanje. V primeru kronične aktivnosti dorzalnega dela vagusnega živca se pojavijo občutki depresije, nezmožnost socialnih interakcij in zmanjšana produktivnost.

Kako spodbuditi delovanje ventralnega dela živčnega sistema?

Pravilno delovanje vagusnega živca lahko spodbudimo kljub dolgotrajnemu neuravnovešenemu delovanju sistemov. V varnem okolju se lahko posamezniki naučijo, kako deluje njihov živčni sistem in prepoznajo nesmiselne obrambne reakcije. V nadaljevanju predstavljamo enostavne nasvete, s katerimi lahko zavestno vplivamo na delovanje avtonomnega sistema.

• Vaje za uravnavanje vagusnega živca

Terapevt Stanley Rosenberg je razvil preprosto dvominutno vajo za uravnavanje delovanja vagusnega živca. Ob rednem izvajanju vaje se poleg tega poveča pretok krvi v možgansko deblo, pravilno se naravnata zgornja vratna vretenca (atlas in axis), izboljša se splošna gibljivost glave in okrepi se delovanje preostalih štirih lobanjskih živcev.

Za izvedbo vaje se udobno uležemo. Prepletemo roki in ju položimo pod glavo. Pogled usmerimo v desno, pri tem ne premikamo celotne glave, ampak samo oči. Po kratkem času (30 do 60 sekund) bomo pogoltnili slino, zazehali ali zavzdihnili. Pri tem se spremeni vdih, kjer prvemu vdihu pred izdihom sledi še drug vdih. To so znaki, da se avtonomni živčni sistem sprošča. Nato pogled usmerimo naprej. Vajo ponovimo še na levi strani. Z očmi poiščemo najbolj levo točko, ki jo še vidimo, brez da bi premaknili glavo. Zadržimo pogled in počakam na znake, s katerimi se naše telo sprošča.

Vajo nadaljujemo v sedečem položaju. Opazujmo, kaj se je zgodilo z gibljivostjo glave. Ali opazimo kakšne spremembe? Mogoče je, da se bomo počutili nekoliko omotično, saj smo se med vajo sprostili in se nam je zaradi tega znižal krvni pritisk. V tem primeru zgolj počakamo minuto, da omotica mine. Vaje redno ponavljamo.

• Sprostitev v naravi

Sprehodi v naravi so lahko dober način za spodbujanje parasimpatičnega živčevja. Čas, ki ga preživimo v naravi, zmanjšuje stres, uravnava srčni utrip in napolni dušo.

• Obrazna akupresura

Za globinsko sprostitev se priporoča obrazna akupresura, kjer s pritiski prstov na akupresurne točke sprostimo prost pretok energije po energijskih kanalih (meridianih). S tem spodbudimo organe, da bolje opravljajo svojo funkcijo, iz telesa izločimo strupe in okrepimo samozdravilne sposobnosti organizma.

• Dihalne vaje

Dih nam omogoča neposreden dostop do uravnavanja avtonomnega živčnega sistema. Dihanje pogosto poteka povsem avtomatsko, vendar če se osredotočimo na naše dihanje, lahko nanj vplivamo. Počasnejše in globje dihanje povečuje aktivnost parasimpatičnega živčevja, medtem ko neredno in hitro dihanje ali močan vzdih in izdih spodbujajo delovanje simpatičnega živčevja.

Počasno dihanje in kombinaciji z vokalizacijo v srednjem frekvenčnem območju umirja telo. Sprednja vagusna veja je povezana z mišicami okoli grla, s petjem jo tako dodatno stimuliramo. Zaradi tega pomirjujoče deluje nežno prepevanje, petje uspavank ali brundanje.