Silicij in zaščita pred aluminijem

Nevarna lahkost bivanja z aluminijem

Aluminij nam je navidezno olajšal življenje: namesto težkih keramičnih, steklenih ali litoželeznih posod lahko uporabljamo lahke aluminijaste, ki omogočajo enostavno prenašanje, čiščenje in uporabo. Po drugi strani se pri razvoju aluminijastih posod in izdelkov ni kaj preveč razmišljalo o škodljivih učinkih, ki jih ima aluminij na zdravje. Če bi bila splošna javnost bolje ozaveščena o raziskavah, ki povezujejo aluminij z avtizmom, Alzheimerjevo boleznijo, rakom na dojkah, multiplo sklerozo in demenco, bi pošteno premislili o uporabi aluminija v vsakdanjem življenju.

Z aluminijem se srečamo že v najbolj ranih otroških letih, ko smo cepljeni. V cepivih se namreč poleg drugih težkih kovin običajno nahaja tudi aluminij. Kasneje aluminij v telo prihaja z živili in pitno vodo. Še posebej veliko ga je v živilih, pakiranih v aluminijasti embalaži (npr. tubah) ali foliji.

Največ aluminija se izloča, ko imamo v embalaži toplo, mastno ali kislo živilo. Zdravju najbolj škodljive so tako gazirane pijače iz plastenk (zaradi kislosti), živila, ki jih pečemo v aluminijasti foliji (npr. krompir, zaradi toplote ob pečenju) in živila v tubah (npr. kečap, majoneza, pašteta, zaradi visoke vsebnosti maščobe). Aluminij se prav tako dodaja jedem v obliki praškov. Pozorni bodimo na naslednje snovi: natrijev aluminijev silikat, aluminijev fosfat in kalijev aluminijev sulfat.

Aluminij bomo našli tudi v zdravilih. Največ ga je v t.i. antacidih oz. zdravilih za zmanjšanje želodčne kisline. Kar nekaj časa se je uporabljal pri dializi, dokler niso ugotovili njegovih pogubnih učinkov na zdravje možganov.

Pred nekaj leti je bilo kar nekaj polemik glede vsebnosti aluminija v dezodorantih, vendar ti predstavljajo le manjši delež dnevnega vnosa aluminija (seveda pa se dezodorantom z aluminijevimi solmi kljub temu velja izogniti).

Aluminij je živčni strup

Naravni razstrupljevalni sistem telesa poskuša izločiti kar največ aluminija, kar pa mu uspeva le deloma. Sčasoma se ostanki aluminija pričnejo kopičiti v telesnih tkivih, vključno z možgani. Iz tega vidika so cepiva še posebej problematična, saj zaobidejo razstrupljevalni proces v prebavnem traktu in se injicirajo neposredno v tkiva. S testom krvi in urina je skorajda nemogoče zaznati pretirano nalaganje aluminija, saj se povišane vrednosti pokažejo le v primeru akutne zastrupitve.

Še posebej nevarne so posledice nalaganja aluminija v možganih in živčnem sistemu. Čeprav aluminij tehnično ne spada med težke kovine, pa ima na živčevje enak učinek kot živo srebro, svinec, kadmij, itd. Če količina aluminija preseže 1,00 μg/g suhe teže naših možganov, se pojavijo bolezenski znaki. Izmerjene vrednosti pri umrlih bolnikih z demenco so  bile celo stokratno ali dvestokratno presežene.

Poleg poškodb na živčnem sistemu (in s tem povezanih hudih kroničnih bolezni) povzroča aluminij tudi zmanjšanje imunske odpornosti, poškodbe DNK in napake pri delitvi celic (kar je velikokrat povod za razvoj raka). Aluminij zmanjšuje absorpcijo mineralnih snovi v telo (še posebej fluora in fosforja), zato se sčasoma pojavita izguba kostne mase in karies.

Pospešimo izločanje aluminija iz telesa

Za odstranjevanje nakopičenega aluminija telo porabi veliko energije. Pri tem si pomaga z antioksidanti, ki bijejo boj proti oksidativnemu stresu – neizogibni posledici prevelikih količin aluminija v telesu. Med antioksidanti zagotovo velja omeniti enega najmočnejših, ki se imenuje glutation. Glutation sicer proizvaja telo samo, vendar ne v zadostnih količinah, ki bi lahko kljubovale vsakodnevni izpostavljenosti strupom. V povezavi z razstrupljanjem velja omeniti tudi žveplo. Najdemo ga v česnu, čebuli, mesu ali kot prehransko dopolnilo.

Silicij – protistrup za aluminij

Silicij je element v sledeh, ki ga telo potrebuje v relativno majhnih količinah. Vendar pa so prav ti nizki odmerki ključnega pomena za izločanje aluminija iz telesa. V telo ga moramo vnesti s prehrano.

Raziskave so pokazale, da je število nevrodegenerativnih bolezni znatno manjše pri skupinah ljudi, ki uživajo vodo z zadostno količino silicija. Izkazalo se je, da silicij pospešuje izločanje aluminija z urinom iz telesa, pri tem pa ne povzroča negativnega vpliva na stanje drugih koristnih rudnin, kot sta baker in železo.

Delovanje silicija poteka na več ravneh – skrbi namreč, da se aluminij ne naloži v tkiva (zavira absorpcijo aluminija v črevesju), poleg tega pa spodbuja izločanje že nakopičenega aluminija iz telesnih tkiv, celo iz možganov. Na ta način silicij bistveno zmanjša verjetnost za nastanek težkih nevrodegenerativnih bolezni, prav tako pa izboljšuje kognitivne funkcije (npr. sposobnost pomnjenja). Ker ima sposobnost odstranjevanje že nakopičenega aluminija, obstaja verjetnost, da se s silicijem lahko izboljša stanje že obstoječe Alzheimerjeve bolezni.  Ne glede na to, ali potrebujemo preventivo ali kurativo, naj bo naša prehrana raznolika in bogata s silicijem.

Splošne koristi uživanja silicija

Silicij ni samo naravni »protistrup« za nakopičen aluminij, temveč se ponaša s kar nekaj koristnimi učinki na človeško telo. S svojim delovanjem krepi lase in nohte. Gladi, mehča in skrbi za elastičnost vezivnih tkiv ter s tem preprečuje nastanek celulita in gub. Ker preprečuje nastajanje oblog kalcija, se znatno zmanjša nevarnost infarkta. Silicij sodeluje tudi pri izgradnji kosti – v sodelovanju s kalcijem in magnezijem zmanjšuje verjetnost za nastanek osteoporoze. Poleg tega dviguje raven imunske odpornosti s spodbujanjem nastajanja belih krvničk.

Kako zadostiti potrebam telesa po siliciju?

Polnozrnata žita

Žita, kot so proso, rjavo proso, oves in ječmen ter krompir v teoriji predstavljajo najboljši vir silicija. Dejanska vsebnost silicija pa je odvisna od tal, na katerih rastejo. Če so ta revna s silicijem, je tudi količina tega elementa v žitu zelo nizka. Silicij se navadno nahaja v zunanjem ovoju žita. Pri luščenju in mletju se večji del silicija torej izgubi. Da bi uspešno pokrili dnevne potrebe po siliciju (skrajna, spodnja meja je 40 mg, lahko pa do 500 mg), moramo kar najbolj posegati po polnozrnatih (neoluščenih, nepredelanih) žitih.

Viri silicija v zelenjavi in sadju:

Krompir (ca. 200 mg / 100 g)

Špinača (ca. 4 mg / 100 g)

Fižol (ca. 2 mg / 100 g)

Špargli (ca. 18 mg / 100 Gramm)

Marelice (ca. 1 mg / 100 Gramm)

Jabolka (ca. 1 mg / 100 Gramm)

Viri silicija v neoluščenih, nepredelanih žitih:

Oves (400 – 600 mg / 100 Gramm)

Proso (ca. 500 mg / 100 Gramm)

Rž (ca. 16 mg / 100 Gramm)

Pšenica (ca. 160 mg / 100 Gramm)

Druga živila, ki so bogata s silicijem:

kreša, jabolka, pomaranče, ječmen, banane, leča, riž, koruza, redkev, jagodičevje, voda, surovo zelje, kumare, buče, korenje, čebula, arašidi, mandlji.

Zeli s silicijem

S silicijem so bogate koprive in njivska preslica. Koprive lahko uživamo v obliki prahu, jih dodamo v smoothie ali pa jih pripravimo kot okusno prilogo (enako kot špinačo). Iz kopriv in njivske preslice izdelujemo tudi organsko gnojilo in biodinamično škropivo za rastline.

Prehranska dopolnila s silicijem

Zanesljiv vir silicija predstavljajo tudi visokokakovostna prehranska dopolnila. Priporočeno je, da se silicij nahaja v mikro obliki, saj ga tako telo veliko lažje absorbira. Dnevno lahko zaužijemo do 500 miligramov silicija, s tem napolnimo izpraznjene zaloge silicija in pospešimo izločanje škodljivega aluminija. Idealna terapija s silicijem traja vsaj tri do šest mesecev, priporoča pa se tudi dolgotrajno redno jemanje.

Onesnaženju z aluminijem torej nismo prepuščeni na milost in nemilost, temveč lahko z aktivno preskrbo s silicijem, antioksidanti in preventivnim izogibanjem močno zmanjšamo njegov škodljiv vpliv na možgane in splošno zdravje.