Prevelik trebuh – zdravstvene posledice

Debel trebuh spodbuja apetit

Dva izmed hormonov, ki se sproščata iz trebušnega maščevja, se imenujeta leptin in adiponektin. Regulirata občutek lakote in sprejem hranilnih snovi. Količina leptina se povečuje s količino telesne maščobe. Visoke ravni leptina signalizirajo našim možganom, da smo siti in da v tistem trenutku ne potrebujemo nobenih hranil. Nizke vrednosti pa povzročajo napade lakote, ki nas silijo k brskanju po hladilniku in obisku najbližje restavracije s hitro hrano.

Pri ljudeh z visoko telesno težo se seveda sprošča velika količina leptina, zato po prej omenjenem pravilu ne bi smeli občutiti pretirane lakote. Žal pa postanejo živčne celice v možganih, ki so receptorji za leptin, čedalje bolj preobremenjene, kar posledično vodi do odpornosti na leptin. Zaradi stalne pretirane količine leptina v krvi, postane telo sčasoma neobčutljivo na njegovo delovanje – zaviranje apetita. Še več, odpornost na leptin, ki nastane kot posledica debelosti, povzroča nebrzdan občutek lakote, kar slej ko prej vodi k še večjemu obsegu trebuha. Prav zaradi te odpornosti so terapije z leptinom povsem nesmiselne.

Trebušna maščoba povečuje možnosti za nastanek sladkorne bolezni

Pri ljudeh s preveliko telesno težo je mogoče opaziti tudi znižano vrednost hormona adiponektina v krvi. Nizka raven adiponektina vodi k oslabljenemu delovanju inzulina, kar imenujemo tudi odpornost na inzulin.

Naloga inzulina je, da zmanjšuje vrednost sladkorja v krvi. Če je delovanje inzulina zaradi zmanjšanih vrednosti adiponektina oslabljeno, se dvigne raven sladkorja v krvi in s tem tudi nevarnost za nastanek sladkorne bolezni tipa 2.

Raziskave so potrdile, da povzročajo snovi, ki se sproščajo iz trebušne maščobe, neobčutljivost receptorjev za inzulin. Zaradi tega je motena oskrba celic z glukozo. Takšno stanje vodi v začaran krog: odpornost na inzulin – povišan krvni sladkor – povečano izločanje inzulina. Celice trebušne slinavke se sčasoma utrudijo in tako nastane kronična sladkorna bolezen tipa 2, ki zahteva nadzorovano in redno vbrizgavanje inzulina.

Zaradi trebušne maščobe lahko naraste nivo holesterola

Ker inzulin vpliva tudi na presnovo maščob, nam preti tako povišanje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi kot tudi zamaščenost jeter.

Kombinacija debelosti, visokega krvnega sladkorja in naraščajočih vrednosti krvni maščob velikokrat vodi k nadaljnjim zdravstvenim težavam, kot sta visok krvni pritisk in arterioskleroza. Nastanek slednje je še posebej pogosto povezan s trebušno maščobo.

Trebušna maščoba je škodljiva za srce

Zdravstvene študije so pokazale, da debelost (še posebej pa debel trebuh) znatno povečuje tveganje za nastanek kardiovaskularnih obolenj, pri tem najbolj izstopa povečano tveganje za razvoj arterioskleroze.

Poleg tega izločajo tkiva trebušne maščobe vnetne snovi, imenovane citokini. Med citokine spadata tudi tumorski nekrozni faktor (TNF) in interlevkin-6. V kolikor te snovi v veliki količini krožijo po telesu, se organizem nahaja v stanju prikritega kroničnega vnetja. Takšno kronično vnetje je nesporno povezano z nastankom arterioskleroze. Arterioskleroza vodi k povišanemu krvnemu tlaku (ta je bil lahko zvišan že prej) in nenazadnje tudi k srčni ali možganski kapi.

Trebušna maščoba povečujejo verjetnost za nastanek tromboz in embolij

Naslednja vrsta snovi, ki jih v primeru povečanega trebuha telo pospešeno izdeluje, so inhibitorji aktivatorja plazminogena (PAI). Gre za posebne beljakovine, ki igrajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi in delujejo kot zaviralci fibrinolize.

Izraz »fibrinoliza« (iz lat. »raztopiti«) označuje raztapljanje krvnih strdkov, ki ga telo samo opravi. Fibrinoliza torej skrbi za to, da je kri vedno tekoča in brez strdkov, žilni sistem pa varen pred trombozami in embolijami.

Ko pride v telesu zaradi trebušne maščobe do pretiranega izločanja inhibitorjev aktivatorja plazminogena, je telo nezmožno skrbeti za urejen proces fibrinolize. To privede do upočasnjenega razgrajevanja krvnih strdkov, ki lahko sčasoma prerastejo v večje trombe. Ti lahko zamašijo žile na določenem predelu in povzročijo trombozo. Še slabše je, če se trombi ločijo od žilnih sten in postanejo embolusi – krvni strdki, ki prosto plavajo v krvnem obtoku. Embolusi lahko povzročijo embolijo ali srčno kap.

Debel trebuh ima torej zelo neugoden vpliv na zdravje srčno-žilnega sistema. Prizaneseno pa ni niti dihalnim potem in celo miselnim procesom, ki prav tako utrpijo škodo v primeru povečane trebušne maščobe.

Trebušna maščoba lahko povzroči astmo

Pri vsakem vdihu se trebušna prepona skrči, potisne trebušne organe navzdol in razširi prsni koš. V pljučih nastane vakuum, zato zrak vdre vanje.

Prevelika količina trebušne maščobe ovira proces dihanja, zato dihamo bolj plitvo. Predebeli ljudje velikokrat sopejo oz. so »kratke sape«. Dihi so kratki in hitri, zato se pljuča ne napolnijo v celoti. Poleg tega lahko snovi, ki jih izloča trebušna maščoba, doprinesejo k nastanku in razvoju vnetnih procesov v pljučih, ki še dodatno otežkočajo dihanje in prinašajo astmatične težave.

Zaradi trebušne maščobe je tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni večje

Pravi razlogi za nastanek Alzheimerjeve bolezni še dandanes niso povsem znani. Dolgo so znanstveniki predvidevali, da je nagnjenost k bolezni podedovana. Zdaj je jasno, da igrajo genetski dejavniki pomembno vlogo zgolj v 5-10% primerov.

Kot dejavnike tveganja pa bi veljalo izpostaviti – poleg obremenjenosti telesa z aluminijem – različna predhodna obolenja. K tovrstnim obolenjem sodijo prav bolezni, ki smo jih do sedaj povezali s trebušno maščobo – obolenja srčno-žilnega sistema, povišane vrednosti holesterola in odpornost na inzulin oz. sladkorna bolezen.

Nove študije ne le potrjujejo vlogo trebušne maščobe za nastanek prej omenjenih bolezni, temveč jo tudi neposredno povezujejo s povišanim tveganjem za nastanek Alzheimerjeve bolezni.

Trebušna maščoba povečuje nevarnost za nastanek raka

Kot da vsa ostala tveganja še ne bi bila dovolj, pa trebušna maščoba povečuje tudi verjetnost za nastanek raka. Znanstveniki predvidevajo, da je to posledica že večkrat omenjenih kroničnih vnetnih procesom, ki jih povzročajo snovi, ki jih sprošča trebušna maščoba. Med temi snovmi se znajdejo tudi hormoni, ki povzročajo raka na gastrointestinalnem traktu, kot je npr. rak na črevesju, rak na požiralniku, rak trebušne slinavke in rak na jetrih.