Zdrava pitna voda je najdragocenejši naravni vir vsakega naroda.
Avtor: Anton Komat (odlomek iz knjige Nespametni bodo žejni, vir: Mavrica)
“Voda obstaja kot tekočina v oceanih, morjih, jezerih in rekah in v podtalju; najdemo jo v plinastem stanju v ozračju ali v trdnem stanju kot led in sneg. Oceani pokrivajo 70 % zemeljske površine in vsebujejo 97 % planetove vodne mase, preostala 2 % vode sta ujeta v večni sneg in led in le manj kot 1 % planetarne vode je sladke. Na ta slab odstotek vodne mase se je “obesila” naša civilizacija z vso svojo nesnago, strupi in svinjarijo. Da bi se hitro in ceneno znebili odpadkov in odplak, smo zgradili svoja mesta in industrijo kar na bregovih rek.
Vsakdo je deloval po načelu “Mojo nesnago na sosedovo dvorišče!” Reke so tekle svojo pot in njihov tok smo še pospešili z uravnavo in betoniranjem njihovih strug in bregov, dokler nam reke niso povrnile našega nasilja s poplavami. Vodotoki odnašajo strupe in umazanijo “po ovinku” naravnost na naše krožnike in v naše kozarce. Narava vrača udarec tudi čez desetletja! Lep zgled je podtalnica, ki je postala najsramotnejše odlagališče naše umazanije.
Spremenimo se v vodno molekulo in krenimo na razburljivo vodno potovanje po planetu. V zraku bi bili 9 dni, po reki bi potovali 2 tedna, v prsti bi ždeli do enega leta, veliko jezero bi nas gostilo do 10 let, v plitvem morju bi lebdeli 120 let, v oceanu od 3000 do 5000 let, ledena kapa Antarktike bi nas zaledenela za 10 000 do 100 000 let in prav toliko časa bi blodili v temi podtalja. Da, hitrost gibanja podtalnice je neskončno majhna, le nekaj metrov na mesec ali še manj. Poglejmo si dva zgleda! V mestu Norwich v Angliji so že davnega 1815 onesnažili podtalnico s kitovim oljem in še dandanes voda vsebuje velike količine kitovih olj izpred 180 let.
Drugi primer je mesto Bellevue v Ohio (kakšno lepo ime!). Če pogledamo v njihove današnje vrtine pitne vode, bomo našli v njih še nerazpadli toaletni papir izpred 120 let! Od leta 1872 naprej so namreč prebivalci spuščali lastne odpadke v takrat opuščene vodne vrtine in vodnjake, ne vedoč, da bodo ti dobro stoletje pozneje prišli na dan na 180 km² velikem območju današnjih novih vrtin. V teminah podzemlja pač ne žive razkrojevalci, ki bi razgrajevali človeško nesnago. Tam so razmere anaerobne in sterilne.
Planetarno kroženje vode, orjaško kolo, ki ga poganja sončna energija, se je vse do današnjih dni ljudem dozdevalo kot prispodoba večnosti. Toda geološka zapažanja nam govore, da hitre spremembe vodnega ciklusa povzročajo zelo dramatične evolucijske spremembe. V večjem delu zgodovine planeta se je vodni ciklus spreminjal počasi, s hitrostjo, pri kateri je življenje imelo dovolj časa za prilagoditev novim razmeram. Milijarde let so minile v neskončnem vrtenju sončnega kolesa, dokler se ni pojavila nenavadna živalska vrsta, ki je s svojo rušilno tehnologijo zamajala ekosistem planeta do temeljev. Kam se je izgubila modrost, ta najvišja kategorija človeškega duha?
Nosilci današnjega pohlepa in zla, zbiralci denarja, so si na svoj papirnati emblem drznili napisati: In God we trust! (Verjamemo v Boga). Primerneje bi bilo zapisati: In Gold we trust! (Verjamemo v zlato).
Natočimo si torej kozarec vode iz domače kuhinjske pipe, natančneje si jo poglejmo proti svetlobi in odpijmo požirek! “Voda je čista in primernega okusa!” boste rekli, toda vaša zmota je popolna. Povedal vam bom samo primer, ki se je dogodil lansko poletje. V Biološkem centru v Ljubljani smo gojili vodne bolhe (Daphnia magna), ki smo jih potrebovali za modifikacijo biološkega testa, s pomočjo katerega ugotavljamo obstoj težkih kovin in pesticidov v sladkih vodah. Namnožene rakce smo želeli prenesti v novo gojišče, zato smo v stekleno posodo natočili vodo iz pipe. V nekaj sekundah so vsi rakci poginili. Kasneje smo v analizi ugotovili, da je pomor rakcev povzročila visoka koncentracija organofosfornih insekticidov, in to v pitni vodi!
Predolgo smo ljudje slepo verjeli, da iz pip pijemo zdravo vodo, kajti voda je postajala vse bolj škodljiva našemu zdravju. Danes je voda polna nevarnih industrijskih ostankov, goriv iz puščajočih rezervoarjev, strupov iz mrtvih njiv industrijskega kmetijstva, izcedkov bližnjih deponij in množice strupenih kemikalij. V “pitni” vodi je prisotna cela zbirka najhujših strupov, ki bi si je zaželel prav vsak srednjeveški poklicni zastrupljevalec. V njej najdemo klor, svinec, kadmij, krom, živo srebro, arzenik, azbest, cianide, fluoride, benzen, klorbenzen, radon, PCB, kloroform, vinilklorid, trikloretilen, metilklorid, nitrate, pesticide – ubijalce življenja ter vsakovrstne biološke kontaminante iz sosednjih greznic in divjih odlagališč. “Pitna” voda torej ogroža naše zdravje! Kaj storiti?
Bilo je pred nekako petnajstimi leti, ko sem pri nekem omizju, kjer so se kresale ekološke teme, izjavil, da ni daleč dan, ko bomo tudi v Sloveniji kupovali ustekleničeno pitno vodo. Zgroženi obrazi sogovorcev so mi nemo govorili, da tokrat resnično pretiravam, in še poceni sem jo odnesel. Toda že nekaj let imamo na policah trgovin v Sloveniji redno ponudbo ustekleničene pitne vode. Je morda rešitev v pitju ustekleničene vode? Ne bodite no naivni! Navedel vam bom vsaj tri tehtne razloge. Prvi je pomanjkljiva sanitarna kontrola.
V ZDA, kjer je nenajavljena kontrola kakovosti, ki jo izvaja IBWA (International Botled Water Association) resna zadeva, so preiskave ugotovile, da ustekleničena voda v 26 % ni nič boljša kakor voda iz pip. Plastenke in zamaške dobavljajo polnilnicam ločeno v kartonski embalaži in jih ob polnjenju ne razkužijo, zato 25 % sveže ustekleničene vode vsebuje patogene bakterije. Po izteku 63 dni pa so prav v vsaki steklenici vode našli patogene bakterije in glivice. Voda je bila torej okužena že med polnjenjem!
Pri nekaterih rednih kontrolah so ugotovili tudi do trikrat prekoračeno “dopustno” vsebnost arzenika in celo največji svetovni proizvajalec ustekleničene vode Perrier je moral poleti 1990 umakniti iz prodaje 160 milijonov steklenic vode zaradi prekoračene vrednosti benzena. V ZDA imajo standarde “le” za 60 nevarnih kemikalij, ki se lahko nahajajo v pitni vodi. Preostalih 700 nevarnih toksinov v vodi, ki ogrožajo zdravje prebivalstva, pa uradno ne nadzoruje nihče. Kako pa je v naši ljubi Sloveniji?
Pri nas še kancerogenega antrazina niso umaknili iz nacionalnega zastrupljevalnega programa, ki se ga dosledno drži naše kmetijstvo. Drugi razlog je visoka cena ustekleničene vode, tretji pa je popolnoma praktične vrste, saj bi štiričlanska družina potrebovala dnevno za pitje vsaj 6 litrov ustekleničene vode, da ne govorim o dnevno potrebni količini vode za kuhanje.
Američani pravijo: We must think, before we drink! (Premisliti moramo, preden pijemo!) In oni že dobro vedo, zakaj. Pomislimo tudi v Sloveniji! Mnogo naših vodovodov je dotrajanih ali kako drugače neustreznih, da ne govorimo o kanalizaciji in raznoraznih čistilnih napravah. Ljubljanska čistilna naprava bi vsekakor spadala pod spomeniško varstvo, saj so pri njeni gradnji mastno zaslužili le gradbinci. Železobetonska gmota v spomin in svarilo! Zgradba se vedno projektira po izbrani tehnologiji, težko pa je novo tehnologijo vgraditi v ohranjeni skelet ljubljanskega “čistilozavra”. Obnova in izgradnja mestne infrastrukture danes daleč zaostaja za napredujočo polucijo.
“Ni denarja!” pravi država, kajti država danes raje zapravlja denar za bolj “vidne” naložbe, kot so sijajne avtoceste in superenergetski objekti. To prinaša točke na volitvah! Kaj pa zdravstvo in vsemogočna medicina? Zdravstvo je naravnost zaljubljeno v bleščečo tabletno embalažo in ostrino skalpela, simbolov kurativne medicine, in v zapletena vezja prestižnih diagnostičnih aparatur. Bog pomagaj preventivni medicini! Z njo se danes ukvarjajo le še redki žlahtni zdravniki in ozaveščeno prebivalstvo! Kdo bo ozdravil našo pitno vodo?