Bodi srečen, ne popoln

Perfekcionizem ni pot, ki vodi do sreče in notranjega zadovoljstva

Perfekcionizem je prizadevanje za doseganje popolnosti. Ta cilj je pogosto nedosegljiv, zato lahko pretirano strmenje k popolnosti prinese le razočaranje. Najbrž smo že vsi kdaj načrtovali popoln vikend oddih, želeli skuhati popolno kosilo ali ustvariti popoln videz za zabavo. Naši poskusi so se pogosto bolj klavrno končali. Seveda ni nič narobe s tem, da poskušamo iz vsake situacije iztisniti največ, vendar se moramo zavedati, da le redke stvari v življenju potekajo brezhibno in da so napake sestavni del življenja.

Težnja po odličnosti tako sama po sebi ni slaba, saj človeka motivira, da se pri doseganju ciljev zares potrudi. Razlika med zdravo težnjo po odličnosti in perfekcionizmom se pojavi pri samih ciljih in občutkih, ki se pojavijo ob morebitnem neuspehu. Pri zdravi težnji po odličnosti so cilji visoki, a stvarni, medtem ko si perfekcionist določi cilje, ki so redko dosegljivi.

Človek, ki teži k odličnosti, bo ob morebitnem neuspehu nezadovoljen, vendar ne tesnoben in nesrečen. Prav tako bo tak človek razporejal svojo energijo v skladu s pomembnostjo ciljev in jo ne bo trošil vse do meje izčrpanosti, kar je značilno za perfekcioniste. Nenazadnje pri osebah, ki želijo doseči odličnost, samovrednotenje ni odvisno od doseganja ciljev, saj ostanejo stabilni kljub morebitnim napakam in hitro okrevajo po neuspehu.

Za perfekcioniste je poleg tega značilno čezmerno upoštevanje pravil, pretirana točnost, varčnost, togost, nenehna zaposlenost z delom in nezmožnost sprostitve. Nalogam, ki jih opravljajo, posvetijo izjemno pozornost in v njih vložijo vso svojo energijo. Napakam se želijo na vsak način izogniti, saj jih dojemajo kot znak neuspeha.

Strah pred napakami in neuspehom predstavlja osrednjo motivacijo oseb, ki stremijo k popolnosti. Prepričani so, da so zaželeni, spoštovani in uspešni le, če vse naredijo brezhibno in brez napak. Nekateri raziskovalci trdijo, da posamezniki z visokimi ideali kompenzirajo lastne občutke manjvrednosti in želijo na tak način dokazati, da so dovolj dobri, pridni in vredni.

Težnja, da bi delo opravili brez napak, jih žene, da opravilu posvetijo toliko svoje energije, da ga le redko končajo ali pa s končnim rezultatom nikoli niso zadovoljni. Zaradi tega pogosto spregledajo del, ki so ga opravili dobro.

Na to nas opominja kratka zgodba o budističnem menihu, ki je v svojem samostanu želel zgraditi zid iz tisočih kamnov. Zavzeto se je lotil dela in se trudil, da bi kamne postavil čim bolj enakomerno. Ko je končal z delom, je zgrožen opazil, da dva kamna stojita postrani. Kmalu za tem je prišel nek obiskovalec in občudoval novozgrajen zid. Menih je bil presenečen, da obiskovalec hvali njegovo površno delo. Vprašal ga je, ali ne vidi dveh ukrivljenih kamnov. Obiskovalec mu je odvrnil, da jih je seveda opazil, vendar je videl tudi vseh ostalih 998, ki so dobro postavljeni.

Popolnost v sodobni družbi

Ideal popolnosti se začne oblikovati v otroštvu in nas spremlja skozi celotno življenje. Z odraščanjem sprejemamo nase vedno večje odgovornosti in dolžnosti, zato vedno težje izpolnimo lastne visoke zahteve.

Predvsem ženske smo nagnjene k temu, da želimo uskladiti popolno kariero, ljubko družinsko življenje, kvaliteten partnerski odnos in ob vsem tem še poskrbeti za svoje potrebe. Zato ni presenetljivo, da kar 48 odstotkov žensk navaja, da so njihove visoke zahteve glavni sprožilec stresa, medtem ko je pri moških ta delež nekoliko nižji in znaša 37 odstotkov.

Študije dodatno kažejo, da je perfekcionizem pogostejši pri mlajših osebah, prav tako se njihov delež konstantno povečuje. Raziskave navajajo, da se je v zadnjih dvajsetih letih za 10 odstotkov povečal delež mladih, ki strmijo k lastni popolnosti.

Za 33 odstotkov se je zvišal delež oseb, ki menijo, da drugi od njih pričakujejo popolnost, medtem ko se je za 16 odstotkov povečal delež ljudi, ki od drugih pričakujejo, da bodo bili popolni. Številni avtorji menijo, da so navedene številke vsaj delno posledica življenja v kapitalistični družbi, ki je izrazito usmerjena k dosežkom in stalni želji po nečem boljšem, hitrejšem in sposobnejšem.

Iluzijo popolnosti dodatno ustvarjajo mediji, ki nam dnevno prikazujejo zgodbe uspešnih ljudi in nasvete, kako lahko tudi mi dosežemo popolno postavo, službo in nasploh ideal popolnosti. To je tesno povezano s prepričanjem, da vsak kuje svojo srečo. Kdor torej ne doseže določenega bogastva in prestiža, velja za manj sposobnega in sam nosi odgovornost, da tega ni dosegel.

V družbi imamo po drugi strani jasno postavljena pričakovanja do posameznikov, zato se ljudje nenehno primerjamo med seboj, kar dodatno stopnjuje pritisk na posameznika, da dela preko svojih zmožnosti.

Težnjo k popolnosti kasneje prenašamo na svoje otroke, saj morebitni neuspeh naših potomcev dojamemo kot lasten neuspeh. Dodaten razlog je bojazen, da otrok ne bo sprejet in da ne bo imel dobrih pogojev za integriranje v družbeno okolje. Tretji razlog je, da še vedno lovimo sanje, ki jih sami nismo dosegli.

Vsa previsoka starševska pričakovanja lahko prej ali slej v otroku vzbudijo neprijetne občutke in ga spremenijo v otroka, ki si želi na vsak način ugajati staršem. Otrok, ki bo v otroštvu podvržen visokim pričakovanjem, ne bo mogel razviti zdravega odnosa do pričakovanj in bo s tem nadaljeval začaran krog želje po popolnosti.

Pasti perfekcionizma

Osebe, ki strmijo k popolnosti, si postavljajo zelo visoke standarde, s čimer se pretirano obremenjujejo, prav tako se težko soočijo z morebitno kritiko ali neuspehom, ki ju jemljejo zelo osebno. Zaradi tega pogosto občutijo krivdo, razočaranje ali sram. Rešitev, s katero bi se znebili neprijetnih občutkov, vidijo v tem, da so še boljši in še bolj pridni. S tem seveda še poglobijo občutke neuspeha, kar lahko dolgoročno vodi do nizke samopodobe, izgorelosti, tesnobe, samomorilnih misli ali depresije.

Perfekcionizem ne določa zgolj tega, da želimo določene naloge opraviti na najboljši možen način, ampak se odraža na vseh preostalih področjih, med katere zagotovi sodi stremljenje k popolni postavi in popolnemu izgledu, kar se izraža v pretirani skrbi za zunanji videz.

Pretirano obremenjevanje z videzom nemalokrat vodi v razvoj motenj hranjenja. Prav tako perfekcionisti pogosto pričakujejo podobne standarde od ostalih, zato imajo mnogokrat majhno socialno mrežo in težave z vključevanjem v skupino.

Kako preprečiti nadvlado perfekcionizma nad nami?

Pretirano strmenje k popolnosti človeka hromi, izčrpava in na telesu pušča resne fizične in psihične posledice. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj nasvetov, kako lahko zmanjšamo perfekcionizem in izboljšamo kvaliteto svojega življenja.

1. Spremenimo svojo miselno naravnanost

Zavedati se moramo, da sprememb ne smemo pričakovati čez noč, saj lahko pričakovanja znižujemo le postopoma. Najprej je potrebno pregledati vsa področja, kjer se perfekcionizem kaže, nato pa izbrati posamezno področje, na katerem želimo zavestno nižati svoja pričakovanja. Seveda ni realistično, da si bomo popolnoma prenehali prizadevati za odlično opravljeno delo, vendar si moramo postopoma dovoliti napake.

2. Uživajmo v danem trenutku

Ljudje, ki stremijo k popolnosti, usmerjajo vso svojo pozornost na prihodnost, saj trenutno stanje služi le za primerjavo, kako daleč so od želenega cilja. Osredotočeni so na to, da zapolnijo vrzel med resničnostjo in željami, zato težko prepoznajo lepoto trenutka in uživajo v njem.

Zapise o pomenu uživanja v danem trenutku najdemo že v starodavnem zgodovinskem epu Bhagavad-gita, ki po vsem svetu slovi kot dragulj indijske modrosti. V njem Šri Krišna poučuje zaupnega prijatelja Ardžuno o tem, da naj ne hrepeni zgolj po sadu svojih dejanj, ampak naj poskuša delati čim bolje v danem trenutku.

Do podobnih ugotovitev prihajajo avtorji novejših raziskav. Harvardski doktorski študent Matthew Killingsworth je ustvaril aplikacijo za telefone, ki vam ob naključno izbranih trenutkih dneva zastavi nekaj preprostih vprašanj, o tem, kaj počnete, ali vam med dejavnostjo odtavajo misli in kako se počutite v danem trenutku.

Izsledki raziskave kažejo, da tavanje misli bolj vpliva na samo počutje kot sama vrsta opravka, s katerim smo ob izbranem trenutku zaposleni. Kakršnokoli fantaziranje, skrb ali premišljevanje, ki ni vezano na trenutno opravilo, v nas pogosteje vzbuja negativne občutke. Raziskava torej potrjuje, da je človek najbolj srečen, ko je polno prisoten v trenutku, medtem ko nas beg iz  trenutne situacije pogosto dela nesrečne.

Večjo prisotnost v danem trenutku lahko dosežemo s tehnikami sproščanja, med katerimi je zelo uspešna tehnika čuječnosti. Pri omenjeni tehniki gre za zavedanje dogajanja v sedanjem trenutku. Zavedamo se svojih misli, občutkov in zunanjega dogajanja, vendar jih ne presojamo ali drugače analiziramo. Miselni proces torej zamenjamo s procesom čutenja. Pomembno je, da se vedno znova vračamo v stanje čuječnosti, ko ugotovimo, da je našo pozornost odneslo drugam.

3. Optimizirajmo delovni učinek

Osebe, ki se trudijo doseči popolnost, vlagajo ves svoj trud v določeno opravilo, kar pa ni vedno najbolj smotrno in učinkovito. O tem, da je smiselno optimizirati delovni učinek govori t.i. Paretovo načelo ali pravilo 20/80. To temelji na predpostavki, da z 20 odstotkov vloženega dela dosežemo kar 80 odstotkov uspeha. Za preostalih 20 odstotkov rezultatov moramo vložiti 80 odstotkov truda, zato je neproduktivno in neučinkovito, da si za cilj postavimo stoodstotni oziroma popolni rezultat.

Razmerja so seveda lahko večja ali manjša, zato tega pravila ne smemo jemati dobesedno. Kljub temu je bistveno, da pri vsaki nalogi prepoznamo ključne dejavnike, ki prispevajo levji delež h končnemu rezultatu. Zaradi tega je smiselno, da pri posameznemu opravilu vidimo celotno sliko in se ne zapletamo v podrobnosti. Prav tako je dobro, da že od samega začetka pustimo nekaj prostora za napake, saj le pripravljenost na neuspeh omogoča končni uspeh.