Zakisanost telesa – mit ali resnica?

Mit ali resnica

Zaradi nasprotujočih si mnenj si ljudje težko ustvarijo realno predstavo o zakisanosti. Razumevanje še dodatno otežuje kopica medicinskih izrazov. V tem članku vam želimo kar najenostavneje predstaviti temo zakisanosti in iz gore informacij (in dezinformacij!) izluščiti najpomembnejša spoznanja o tej temi.

Kaj je torej zakisanost telesa?

Že sama beseda »zakisanost« nam pove, da se pri tem stanju v telesu nahaja preveč kislin. Lahko pa zakisanost definiramo tudi takole: telesu primanjkuje bazičnih snovi (mineralov). Bistvo torej leži v pravem ravnovesju med kislinami in bazami v telesu.

Kislinsko-bazično ravnovesje določa vrednost pH v telesnih tekočinah:

• Nevtralna pH vrednost je 7.
• Vrednosti, ki so manjše od 7, opredeljujemo kot kisle.
• Vrednosti, ki znašajo več kot 7, opredeljujemo kot bazične.

Verjetno se še spomnite osnovnošolskih poskusov z lakmusovim papirjem, ki se v bazičnih snoveh obarva modro, v kislih pa rdeče. Le malokdo ve, da ima prav vsaka telesna celica določen pH. Ta pH vrednost je bistvenega pomena za pravilno delovanje celice, tkiva in posledično tudi organa.

Na primer, vrednost pH v krvi se nahaja med 7,35 in 7,45. Vrednost pH krvi je strogo začrtana in se more vedno gibati znotraj omenjenih številk, drugače hitro umremo. Kri je torej vedno rahlo bazična. Samo v primeru zakisanja krvi govorimo o acidozi. Acidoza povzroča padec krvnega tlaka, motnje srčnega ritma, zastoj srca, zmanjšano moč krčenja srca, ohromitev centralnega živčnega sistema, zmedenost, šibkost mišic ali celo komo.

Vrednost pH v žolču se nahaja med 7,5 in 8,8, pH urina pa je nekje med 5 in 8. V tem razponu pH delujejo encimi in hormoni kar najbolj optimalno.

Kdo je ogrožen?

Zakisanost je lahko kratkotrajna (akutna) ali pa dolgotrajna (kronična). Neravnovesje kislin in baz prizadene tako organe izločanja (ledvice, pljuča, črevesje, kožo in jetra) kot tudi drugi procese v telesu.

Motnje kislinsko-bazičnega ravnovesja niso redke in imajo resne posledice. Še posebej ogroženi so ljudje z oslabljenimi  ledvicami, sladkorno boleznijo, cirozo jeter in kronično diarejo. V Nemčiji je takšnih pacientov okoli 6 do 7 milijonov. Dejanskega števila ljudi, pri katerih se pojavlja zakisanost, ne poznamo, saj se zakisanost kot bolezensko stanje ne vpisuje v zdravstvene kartoteke. Poleg splošne zakisanosti celega telesa (organov, tkiv, krvi, tekočin) poznamo tudi lokalno zakisanost, npr. pri vnetjih in putiki. Le-ta pa se slej ko prej odraža tudi v spremenjeni pH vrednosti krvi in na ta način hitro preraste v kronično zakisanost.

Kaj povzroči zakisanost?

Z medicinskega vidika gre razloge za nastanek zakisanosti iskati v naslednjih dejavnikih:

1. Zakisanje zaradi povečanega uživanja živil, ki zakisajo
2. Zakisanje zaradi povečanega nastajanja kislin v telesu
3. Zakisanost zaradi zmanjšanega izločanja kislin
4. Zakisanje zaradi zmanjšanega presnavljanja kislin
5. Pomanjkanje baz zaradi zmanjšanega vnosa
6. Pomanjkanje baz zaradi zmanjšanega nastajanja
7. Pomanjkanje baz zaradi povečanega izločanja
8. Pomanjkanje baz zaradi pospešenega razgrajevanja

Čeprav se pri nastanku bolezni običajno sprašujemo o njenem vzroku, pa je v primeru zakisanosti izredno težko identificirati enega samega sprožitelja. Povečini gre za preplet genskih predispozicij, stresorjev in onesnaženja iz okolja ter nezdravih življenjskih odločitev. Na žalost imamo ljudje vpliv zgolj na slednje. K sreči igra življenjski slog pomembno vlogo, zato vsaka sprememba na tem področju prinaša opazne rezultate.

Pomembno ni samo gibanje, temveč tudi izbira živil. Prehrana povprečnega Evropejca vsebuje veliko živil živalskega izvora. V njih je veliko žveplenih aminokislin ter sečne, dušikove in žveplene kisline. Prav tako vsebujejo veliko škodljivih nasičenih maščobnih kislin in trigliceridov. Živalska koža in drobovina vsebujeta purine (gradnike nukleinske kisline), ki jih človeško telo predela v sečno kislino, ob tem pa nastane množica kislih presnovkov. Povišana sečna kislina vodi v putiko in nastanek ledvičnih kamnov.

Telo zakisajo tudi sladkarije, ki sproščajo ocetno kislino, in gazirane pijače, ki vsebujejo ogljikovo, taninsko in fosforno kislino. Dodatno smo obremenjeni še z različnimi dodatki prehrani, kot so emulgatorji, barvila in umetnimi konzervansi, ki prav tako močno zakisajo telo. V tem pogledu je bilo telesom naših prednikov veliko prihranjeno.

Čeprav pomanjkanje gibanja povzroča zakisanost, pa tudi pretiravanje z gibanje dviguje nivo kislin v telesu. Pri dolgotrajnem in intenzivnem napenjanju mišic se spremeni presnova v našem telesu – telo se prične posluževati anaerobne glikoze, torej glikolize brez prisotnosti kisika (glikoliza je kemični proces razgradnje sladkorjev v enostavnejše spojine ob sproščanju energije). Pri tovrstni presnovi sladkorjev se sicer sprosti bistveno manj energije kot pri drugih presnovnih procesih, je pa sproščanje energije izredno hitro. Stranski produkt anaerobne glikolize je mlečna kislina.

Do pomanjkanja kisika pri presnovnih procesih ne pride samo pri intenzivnem ukvarjanju s športom, temveč tudi pri lakoti, vročini, kariesu, kroničnih infekcijah, revmatskih obolenjih, ranah, poškodbah, visokem krvnem tlaku, srčnem popuščanju, debelosti, sladkorni bolezni, povišanem holesterolu, opeklinah in zastrupitvah.

Vzrok za zakisanje se lahko skriva med drugim tudi v delovanju dihalnih organov. V primeru obolenja dihal se povišan nivo ogljikovega dioksida v krvi, kar vodi v acidozo. Dvig ogljikovega dioksida prav tako povzročajo zdravila, droge, motnje zavesti, kapi, vnetja pljuč, edemi, umetno dihanje ter poškodbe kostnega mozga in hrbtenjače. Zloraba protibolečinskih sredstev in antibiotikov povzroča moteno delovanje ledvic in s tem zmanjšano sposobnost odstranjevanje kislih presnovkov iz telesa.

Zakisanosti ne povzroča samo presežek kislin, temveč tudi pomanjkanje bazičnih snovi (mineralov). Do tega ne pride zgolj zaradi nerednega uživanja zelenjave, temveč predvsem zaradi modernega monokulturnega kmetijstva, pri katerem pridelki vsebujejo le malo hranljivih bazičnih snovi, kakšni so minerali kalij, magnezij, kalcij in cink. Kisel dež in splošna onesnaženost okolja sta še dodatna faktorja, ki pripomoreta k osiromašenosti živil. Ob pomanjkanju cinka ali solne kisline v želodcu telo ne more izdelati zadostnih količin baz. Enak učinek imajo zdravila, ki zavirajo nastanek želodčne kisline (t.i. zaviralci protonske črpalke).

Bakterijska vnetja črevesne sluznice (npr. z bakterijo Helicobacter), anemija (slabokrvnost), bolezni trebušne slinavke, krvavenja in različna vnetja še dodatno zmanjšajo nastajanje baz. Seveda pa ne gre pozabiti oksidativnega stresa, ki ob pomanjkanju antioksidantov povzroči nepravilnosti pri sproščanju energije v celicah, s tem pa tudi zmanjšuje izgradnjo bazičnih snovi.

Do pomanjkanja baz (in s tem zakisanosti telesa) vodi prav tako pretirano izločanje baz iz telesa. Vzrok za ta pojav leži v nekaterih boleznih, pri katerih se preko ledvic s sečem izločajo prevelike količine bazičnih mineralov, fosfatov, bikarbonata, hemoglobina in beljakovin. Bolezni in dejavniki, ki povzročajo pretirajo izločanje baz, so razni tumorji, vnetja, transplantacije organov, jemanje antibiotikov in protibolečinskih tablet ter okvare delovanja ledvic. Strupi, infekcije in deformacije celične membrane pa povzročijo, da se baze razgrajujejo hitreje, kot bi se morale. Posledično je moteno sproščanje energije.

Zakaj pride do zakisanja?

Zdrav organizem izloča kisle presnovke preko organov za razstrupljanje (pljuča, jetra, ledvice) s pomočjo snovi, imenovanih pufri. Kisline vseskozi nastajajo kot stranski produkti presnovnih procesov: ogljikova kislina oz. ogljikov dioksid in voda nastaneta pri aerobni razgradnji hranilnih snovi (ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin), pri čemer se sprošča energija. Pri razgradnji aminokislin, ki vsebujejo žveplo, nastane žveplena kislina. Ko se razgradi nukleinska kislina, pride do sproščanja fosforne kisline. Rezultat razgradnje purinov je sečna kislina. Ob razgradnji snovi dušikovih snovi nastane amonijak, ki ga more telo predelati v sečnino.

V kolikor je kislih presnovkov preveč, jih telo ne zmore več odstranjevati, zaradi česar se ti pričnejo kopičiti v tkivih (tako tudi nastane vsem dobro poznani celulit). Tam ostanejo vse dokler se v telesu ne zmanjša količina kislin in s tem sprosti sposobnost izločanja. Zdravniki merijo zakisanost telesa z odvzemom krvi, ki pa na žalost ni najboljši pokazatelj dejanskega stanja, saj se s to metodo ne zaznajo kisli presnovki znotraj celic v tkivih.

Podobno težavo kot tovrstni testi imajo tudi ledvice same. S pomočjo urina izločajo kisline zgolj iz zunajceličnega prostora, kislin v znotrajceličnem prostoru pa ne dosežejo. Znanstveniki so ugotovili, da je presnovke iz znotrajceličnega prostora mogoče odstraniti z zadostnim jemanjem kalija. Ta s pomočjo kemijskih procesov poskrbi za razkisanje znotrajceličnega prostora in s tem za odstranjevanje kislih odplak v telesu. Prav tako pomemben pri razkisanju telesa je esencialni mineral mangan, ki spodbuja delovanje encimov za odstranjevanje kislin.

Simptomi zakisanosti telesa

Dolga leta zakisanosti telesa povzročijo pojav različnih simptomov:

• Utrujenost
• Motnje koncentracije
• Motnje spanja
• Glavoboli
• Bolečine v mišicah in sklepih
• Revma in revmatska obolenja
• Različne oblike alergij
• Vnetja
• Pogosti prehladi
• Vnetja veznih tkiv

Uradna medicina celostnim zdravilcem pogosto očita, da zakisanosti prepisuje prevelik pomen in jo predstavlja kot vzrok za vse bolezni tega sveta. Zakisanost v celostnem zdravljenju sicer ni dežurni krivec za vse bolezni, je pa res, da igra pomembno vlogo pri nastanku številnih boleznih različnih organskih sistemov. Zakisanost je torej pomemben kofaktor, vsekakor pa ne edini vzrok za pojav določenih bolezni.

Lažjo acidozo zlahka spregledamo, saj telo sprva poskuša z lastnimi mehanizmi povrniti ravnovesje v telesu. To pa še ne pomeni, da blažja oblika kronične acidoze ne povzroča težav! Kar 80% ljudi s težavami gibalnega aparata (kosti, mišice, sklepi) trpi zaradi spregledane dolgoletne acidoze.

Zakisanost in rak

Rak. Diagnoza, ki se jo večina najbolj boji. Žal pa k njegovemu pojavu močno prispeva zakisanost telesa. V rakavi celici in njeni neposredni okolici je namreč pH vrednost nižja kot pri zdravih celicah. Do tega spoznanja je že v 20. letih 19. stoletja prišel Nobelov nagrajenec Otto Heinrich Warburg. Odkril je, da pri rakastih celicah zaradi pomanjkanja kisika ne poteka normalno celično dihanje. Odkril pa je tudi, da rakave celice včasih zaobidejo normalen proces celičnega dihanja, četudi je na voljo zadostna količina kisika. Imajo povsem svoj energetski metabolizem, pri tem pa v okoliška tkiva izločajo veliko mlečne kisline in jih na ta način zakisajo.

Uravnavanje stanja baz in kislin v telesu sicer ni edina rešitev v boju proti raku, je pa zagotovo pomemben vidik.

Zakaj se večina obolenj pojavi šele v srednjih in zrelih letih življenja?

Razlogov, zakaj se obolenja pogosteje pojavljajo v poznejših letih življenja, je veliko. Omejili se bomo samo na tiste, ki so neposredno povezani z zakisanostjo oz. kislinsko-bazičnim ravnovesjem. Z leti tako bistveno upada izločanje protonov iz ledvic. Posledica tega je znižanje pH vrednosti in zmanjšanje koncentracije bikarbonata v krvi. Koncentracija protonov v krvi vpliva na številne presnovne procese v telesu, zato se v primeru motenega delovanja pojavijo obolenja na različnih telesnih organih.

1. Vzroki za dodatno zakisanost po 40. letu

Premalo gibanja na svežem zraku povzroča zmanjšano prekrvavitev in oskrbljenost s kisikom v tkivih, po drugi strani pa tudi pretiravanje z gibanjem ne priporočljivo, saj povečujejo zakisanost z laktatom (mlečno kislino). Kot pri vseh drugih stvareh v življenju je tudi tukaj potrebno slediti načelu zmernosti.

Zanemariti ne gre tudi negativnih učinkov stresa. Negativni stres povzroča izločanje določenih hormonov, ki porušijo kislinsko-bazično ravnovesje v telesu. Stres prihaja med drugim iz okolja v obliki pesticidov, onesnaženja in elektrosmoga.

2. Vpliv prehrane na zakisanost po 40. letu

Živila, ki telo najbolj zakisajo, so meso, siri, jajca, sladkor, izdelki iz bele moke, kava in alkohol. Zelenjava, sadje in voda delujejo bazično na telo. S postenjem, pri katerem izločimo iz jedilnika jedi, ki zakisajo, bomo telo očistili starih kislih presnovkov. Pri izbiri živil se je potrebno zavedati, da živila, ki povzročajo zakisanost, niso nujno sama po sebi kisla. Do nastanka kislin pride šele tekom prebave in presnove. Tako ima npr. limona bazičen učinek na telo, sladkor pa zakisa.

Živila, ki delujejo bazično na telo: večina sadja, zelenjave in zelišč, sadni smoothiji, zeliščni čaji, jabolčni kis, limonada, stevija.

Nevtralna živila: kokosovo, laneno, bučno, konopljino, olivno olje in maslo.

Živila, ki zakisajo: jajca in meso iz konvencionalne reje, mlečni izdelki, smetana, sladoled, arašidi, orehi, ribe, morski sadeži, vinski in balzamični kis, izdelki iz žit, kečap, pecivo, čokolada, gorčica, konzervirana živila, izdelki iz soje, sladila, sladkor, sirupi, kompoti, alkoholne pijače, kava, pijače z ogljikovim dioksidom.