Naravno odpravljanje črevesnih parazitov

Človeški zajedavci

Mnogo rastlinskih in živalskih vrst se bori proti svojim zajedavcem, proti njim nismo imuni niti ljudje. Paraziti so večcelične ali enocelične živali, ki živijo v/na drugem organizmu (t.i. gostitelju). Od tega ima korist samo parazit, saj gostitelju krade hranila, gostitelj pa v zameno prejme le strupene izločke. Med parazite prištevamo gliste, metljaje, klope, uši, garje, muhe, komarji, stenice, trakulje, črve in praživali (amebe, bičkarje). Nekateri so tako majhni, da jih ne moremo videti s prostim očesom, spet drugi se razvijejo do neverjetnih velikosti (npr. 10 metrov dolge trakulje). So povzročitelji številnih kroničnih bolezni – ne samo telesnih, temveč tudi psiholoških.

Kako dobimo parazite?

Zajedavcem se je skoraj nemogoče izogniti, saj se nahajajo povsod okoli nas – v zemlji, zraku in vodi (npr. giardije in kriptosporidiji v pitni vodi, proti katerim ne pomaga niti kloriranje vode). V telo jih zanesemo na različne načine:
• z uživanjem kontaminirane hrane (npr. goveja in svinjska trakulja v mesu, ki ni bil ustrezno toplotno obdelan),
• z umazanimi rokami,
• preko kože in dihalnih poti,
• s piki žuželk,
• s spolnimi odnosi.
• iz okolja (npr. uši pri otrocih, klopi med sprehodom po naravi …).

Nekateri zajedavci se prenašajo z živali na človeka, s človeka na človeka ali s človeka na živali. Najpogosteje se naselijo v črevesju, lahko pa tudi v kateremkoli drugem organu – celo očesu! Naenkrat se lahko naseli več različnih vrst. Zaradi globalizacije so se različne vrste parazitov uspešno razširile po vsem svetu in niso več lokalno omejene.
Glede na to, kako dolgo zajedajo gostitelja, jih delimo na začasne (muhe, komarji, klopi, stenice) in stalne (npr. gliste, uši, itd.). Glede na mesto naselitve pa jih delimo na notranje in zunanje zajedavce.

Pametni in kradljivi paraziti

Imunski sistem se proti parazitom bori, v kolikor jih uspe zaznati. Pred njim se paraziti zaščitijo na več načinov in sicer, da ustvarijo na svoji površini nekakšen ovoj, ki je po sestavi podoben tkivu gostitelja, ali manipulirajo in izkoristijo protitelesa gostitelja, da zakrijejo svoj obstoj. V telesu se lahko nahajajo v različnih razvojnih fazah, zdravila pa morda deluje samo na nekatere izmed njih. V kolikor ne povzročajo hujših zdravstvenih težav oz. zelo splošne simptome, jih s težavo odkrijejo tudi zdravniki.
Zajedavci so kot nekakšni tatovi, ki kradejo telesu nujno potrebna hranila (npr. železo, vitamin B12, glukozo…). Zaradi primanjkljaja le-teh se začnejo pojavljati zdravstvene težave. Pomanjkanje hranil je še posebej škodljivo za otroke, ki potrebujejo hranila za rast in razvoj. Poleg tega, da nam paraziti kradejo dragocena hranila, za sabo puščajo strupene izločke.

Zdravstvene težave, ki jih povzročajo paraziti

Za zajedavca ni optimalno, da nas ubije takoj, saj bi tako izgubil življenjsko okolje in vir hrane. Zajeda nas počasi, a vztrajno. Na začetku njihova prisotnost morda sproži zgolj alergijski odziv, na daljši rok pa povzroča kronične bolezni. Pogosti simptomi okužbe s paraziti so:

• kronična utrujenost, apatičnost, depresija;
• pomanjkanje apetita;
• razdražljivost, nervoza, hiperaktivnost;
• splošno slabo počutje;
• nespečnost;
• neizrazite bolečine;
• spremenjeno črevesno izločanje (driska ali zaprtje);
• vetrovi, napihnjen trebuh, bolečine v trebuhu, krči, bruhanje;
• nenehna lakota;
• kožni izpuščaji;
• srbeč zadnjik (zlasti ponoči);
• srbeča ušesa;
• koprivnica, alergije na hrano;
• anemija (pomanjkanje železa);
• glavoboli;
• izguba teže;
• nočno potenje, vročina.

Najpogostejši paraziti

• Lasnica – lasnica je drobna glista, s katero se okužimo predvsem z uživanjem premalo kuhanega mesa. Preko krvi se najprej razširi v mišice, nato pa tudi v druge organe (npr. možgane).

• Podančica – podančice so 2 – 10 mm dolgi črvi. Veljajo za najbolj razširjene parazite, saj je z njimi okuženih kar okoli 200 milijonov ljudi. Med okuženimi je še posebej veliko otrok. Človek je njihov edini gostitelj. Okužba ni povezana z raso, socialno-ekonomskim statusom ali kulturo. Najpogosteje se pojavlja pri skupnostih, ki prihajajo v stik z gnojevko. Povzročajo nočno srbenje okoli zadnjika, kjer samica odlaga jajčeca.

• Človeška glista – tako kot za podančice smo tudi za človeške gliste ljudje edini gostitelji. Okužba je običajno oralno-fekalna, kar pomeni, da jajčeca v izločki z rokami zanesemo z okolice anusa ponovno v usta.

• Bolhe – po velikosti so primerljive s konico svinčnika. Čeprav je njihov pik za človeka neprijeten, pa pravo nevarnost predstavljajo bolezni, ki jih prinašajo. V srednjem veku je bila to kuga, dandanes pa nam bolhe z vbodom lahko vnesejo ličinke trakulj.

• Uši – tako kot bolhe so tudi uši žuželke, ki so se specializirale za zajedavski način življenja. Izbruhi ušivosti se pojavljajo predvsem pri otrocih v vrtcih in osnovnih šolah. Naselitev uši na lasišče prepoznamo po močnem srbenju, ki ga povzroča njihova slina.

• Bičeglavci – so gliste v obliki biča. V telo zaidejo z umazanimi rokami, ki so bile v stiku z iztrebki. Povzročajo vnetja v debelem črevesju. Najdemo jih s pomočjo preiskave blata, v katerem se iščejo njihova jajčeca.

• Trichomonas vaginalis – je majhen zajedavec, ki povzroča spolno prenosljivo okužbo, trihomonozo (vnetje sečnice ali nožnice). Obolevajo tako moški kot ženske. Bolezen prepoznamo po rumenem, smrdečem izcedku.

• Toksoplazma gondii – povzroča toksoplazmozo, eno najbolj pogostih parazitskih obolenj. Za popoln življenjski krog parazita so potrebne mačke. Človek se s parazitom okuži, če pride v stik z mačjimi iztrebki, v katerih so ciste. Okužba je še posebej nevarna za nosečnice, zato je testiranje nosečnic na toksoplazmozo v Sloveniji zakonsko zahtevano. Parazit lahko dolga leta ne povzroča nobenih težav, v nekaterih primerih pa ga povezujejo z razvojem resnih nevroloških motenj, kot je npr. shizofrenija.

• Amebe, bičkarji, trosovci, migetalkarji – v telo zaidejo predvsem z okuženo vodo.

• Jetrni metljaj ali ploščati črv – je zajedavec v rastlinojedih živalih. Spada med najhujše parazite, vendar je na srečo okužba z njim relativno redka. Človek se z njim okuži z zaužitjem rastlin, na katerih so ciste z ličinkami (npr. vodna kreša in druge vodne rastline). Okužba je bolj verjetna, če je voda prišla v stik s fekalijami, še posebej ovčjimi. Na enak način se okužijo tudi krave. Iz ličink se v jetrih razvije od 1 – 3 mm velik metljaj, ki sesa kri gostitelja. Zajedavec potrebuje vmesnega gostitelja, ki je v tem primeru polž mlakar. Okužba s tem zajedavcem povzroča zlatenico in hude prebavne težave.

• Garje ali srbečica so nalezljiva parazitska bolezen. Povzroča jih majhna pršica, imenovana srbec. Imunski sistem se odzove na pršico in njene izločke ter odreagira z alergijskimi spremembami na koži. Letno se v Sloveniji okuži nekaj sto oseb. Bolezen je lahko prenosljiva s telesnim stikom, spolnim odnosom in spanjem v isti postelji. Izbruhi bolezni so pogosti v domovih za starostnike in študentskih domovih. Bolezen prepoznamo po hudem srbenju, predvsem v nočnem času, še posebej na mestih, kjer je koža tanka. Pršica si izoblikuje rovčke pod kožo. Na začetku in koncu rovčka, ki je nekoliko dvignjen z ravni kože, se pojavita parni rožnati papuli v velikosti prosa.

• Svinjska in goveja trakulja – živi v mišicah goveda in svinj, ki so vmesni gostitelj tega zajedavca. Govedu in svinjam parazit ne povzroča težav, pri ljudeh pa povzroča kopico zdravstvenih težav. Spada med največje človeške zajedavce, saj zraste tudi do več metrov. Naseli se v črevesju, pa tudi drugih organih, kot so mišice, očesno zrklo in možgani. V Sloveniji letno opazimo 10 – 15 primerov okužbe s trakuljo.

Kako ugotovimo, ali jih smo okuženi s paraziti

Prisotnost parazitov se ugotavlja s preiskavo vzorca blata, urina ali krvi. Vzorci blata so včasih negativni, kljub temu, da parazite imamo. Zato je treba ponoviti test, saj paraziti niso v vsakem kupčku blata. Na ta način lahko najdemo jajčeca parazitov, ki se nahajajo v črevesju. Okužbe s paraziti uspešno odkrije in zdravi tudi bioresonanca.
Najbolj izpostavljeni za okužbe so otroci, saj še nimajo razvitih higienskih navad. Seveda se lahko okuži vsakdo izmed nas, saj ne obstaja cepivo proti parazitski okužbi, prav tako ni mogoče razviti imunosti nanje.

Zdravljenje parazitov

1. Izbira zdravil je odvisna od posameznega zajedavca, na razpolago jih je relativno malo. Če okužba ne povzroča hudih simptomov, se v določenih primerih ne zdravi, temveč zdravniki samo počakajo, da se zajedavec sčasoma sam izloči iz telesa.
2. Možnost za okužbo bo bistveno manjša, če si bomo redno umivali roke, še posebej po stiku z zemljo, umazanijo in živalmi. Živila, ki predstavljajo morebiten vir okužbe (meso, jajca …) segrevamo do primerne temperature. S probiotiki in prebiotiki skrbimo za zdravo črevesno floro, v kateri se paraziti ne želijo naseliti.
3. Poskrbimo za zadostno mero spanja in gibanja, da bo imunski sistem pripravljen na boj z vsiljivci.
4. Uživamo čim manj sladkorja, ki je najljubša hrana parazitov. Pri presnovi sladkorjev (in OH) se v črevesju porablja kisik, paraziti pa zelo radi živijo v anaerobnem okolju (brez kisika).
5. Pomagajo zelišča, zelenjava in začimbe: uživamo česen, drobnjak, čemaž, korenje, zeleno papajo, granatno jabolko, čebulo, sveže fige, zelje, borovnice, ingver, timijan, kurkumo, propolis, origano, bučnice, mandlje, neem, poprovo meto, janež, pelin in klinčke, ki veljajo za učinkovita naravna sredstva proti parazitom.
6. Zelo učinkovit je tudi rizol (mešanica eteričnih olj s kisikom), ki ščiti črevesno sluznico in uničuje parazite. Kuro z rizolom priporočamo tudi po prihodu iz tujine, še posebej z eksotičnih destinacij.
7. Od prehranskih dopolnil se priporočajo povišani odmerki L-cisteina in koencima Q10.

Pomembno: Parazitov ne odpravljamo med nosečnostjo in dojenjem, saj se med odstranjevanjem sprošča povečana količina strupov, ki bi utegnila škoditi otroku.