Glivice na stopalih in nohtih – adijo!

Kaj so glivične okužbe?

Glivična okužba močno srbi in peče, prizadeta koža pa je pordela, deluje zmehčana, se lušči in rosi (iz nje izteka tekočina). V razvitih zahodnih državah spadajo glivične okužbe (strokovno mikoze) med najpogostejše infekcijske kožne bolezni.

Pri nekaterih ljudeh se glivične okužbe pojavljajo pogosteje kot pri drugih. Morebitni razlogi za to so: višja starost, zakisanost telesa, nepravilna higiena, šibak imunski sistem, kronična obolenja in nepravilna obutev. Glivična obolenja se pojavljajo pri kar polovici 60-letnikov, pri diabetikih je odstotek še višji – okoli 70%. Dermatomikoze se pojavljajo na koži, lasišču in nohtih.

Glivice – kje se najpogosteje pojavijo?

Glivice na koži se prenašajo s človeka na človeka. Prenos okužbe se lahko zgodi neposredno (s telesnim stikom) ali posredno (preko okuženih predmetov, kot so brisače, čevlji in pripomočki za umivanje). Prenos z živali na človeka (npr. z okužene ptice) je v Evropi redek.

Glivična okužba se lahko izraža na različne načine, enotna bolezenska slika ne obstaja. Pogosta je okrogla poroženela rdečina, ki se širi v okolno tkivo.

Glivice napadajo zaščitni sloj kože in razgrajujejo kreatin, ki je gradnik kože, las in nohtov. Še posebej rade se naselijo v gube in prostore med prsti z že poškodovano kožo. Najbolj jim prijajo topli in vlažni predeli, kjer se koža drgne od kožo.

Nošenje nogavic in tesnih čevljev močno poveča vlažnost stopal, zaradi česar se nevarnost za okužbo z glivicami poveča. Prsti na nogi so v primerjavi z drugimi deli telesa relativno slabo prekrvavljeni, zato je obrambna zmožnost kože na teh mestih močno omejena.

K razvoju glivic veliko doprinesejo že obstoječe bolezni in stanja, kakršna so bolezni ožilja, sladkorna bolezen in pomanjkanje gibanja. Takšno okolje je pravi raj za razvoj glivičnih obolenj.

V skupino patogenih (bolezenskih) glivic uvrščamo poleg dermatofitov tudi kvasovke in plesni. Stopala pogosto napadejo glive kvasovke z imenom Candida albicans. Ta napadejo tako podplate, rob stopala kot tudi nart stopala. Okužbo imenujemo »mokasinski tip mikoze«, saj je koža prizadeta tam, kjer bi stopalo pokril mokasin.

Občutljiva in suha koža je prvi znak napada glivic, kasneje pa se pojavi trda in odebeljena koža ter boleče razpoke, še posebej na najbolj obremenjenem delu stopala – na peti. Stanje se največkrat narobe interpretira kot preprosto izsušenost kože.

Glivice se s kože prenesejo na noht

Kar tretjino vseh bolezenskih sprememb na nohtih zakrivijo glivične okužbe.

Glivice na nohtih se razvijejo iz nezdravljenih glivic stopal. Te počasi, a vztrajno prodirajo v notranjost, v t.i. posteljico nohta. Noht se dvigne, porumeni, odebeli in naguba. Manjše poškodbe nohta ali obnohtne kožice (izjemno suha koža, ureznine, grizenje nohtov…) olajšajo glivicam vstop v notranjost nohta.

Največkrat se okužijo prav nohti, ki so bili že predhodno poškodovani. Nohti na nogi so okužbam podvrženi štirikrat bolj kot nohti na roki. Okužba se običajno najprej pojavi na palcu in od tam širi naprej na manjše prste.

Zelo pogosto okužba zaide iz stopal na dlani – glivična obolenja nohtov na roki se skoraj vedno pojavljajo sočasno z glivično okužbo nohtov na nogah. Prenos se največkrat zgodi z okuženimi kožnimi luskami, ki zaidejo pod nohte na rokah, medtem ko praskamo z glivicami okuženo kožo na nogah. Okužba na enak način zaide na druge dele telesa.

Zdravljenje glivic in natančna diagnoza

Glivične okužbe je mogoče v zgodnjih stadijih bolezni učinkovito pozdraviti z naravnimi pripravki. Najpomembnejši korak diagnostike je identificiranje vrste glivic in določitev hitrosti njihovega širjenja. Ta dva podatka sta ključna za določitev ustrezne terapije, še posebej v primerih, ko se glivice pojavljajo vedno znova ali vztrajajo že dlje časa.

Izkušen dermatolog lahko v večini primerov že po videzu nohtov in pregledu drugih zunanjih simptomov na koži določi vrsto glivice, v nekaterih manj jasnih primerih pa se odloči za odvzem kožnih celic, ki jih pridobi s praskanjem okuženega področja s skalpelom.

Odvzete kožne luske si podrobneje ogleda pod mikroskopom ali pa jih osvetli z ultravijolično svetlobo (t.i. Woodovo svetilko). Določene vrste gliv namreč po vzbuditvi z UV svetlobo oddajajo svetlobo v vidnem spektru (vidno fluorescenco). Na podlagi barve fluorescence lahko sklepamo o morebitnem povzročitelju.

Druga metoda prepoznavanja glivične okužbe je kultivacija odvzetega vzorca glivic na posebnem gojišču. Ko te »dozorijo«, je identifikacija veliko lažja.

Toda previdno! Tipični simptomi glivic (srbenje, pekoč občutek, pordelost, solzenje kože) imajo lahko drugačen vzrok – od alergijskih reakcij pa do kontaktnih ekcemov. Tem se pridružijo še sekundarne bakterijske okužbe, ki dodatno poslabšajo stanje. Razlog za obolenje na koži morda tiči v avtoimunski bolezni (luskavici, dermatitisu), ki zahteva celostno in ne zgolj lokalno zdravljenje.

Brez pomoči terapevta sami le s težavo odkrijemo pravi vzrok za kožne spremembe in se posledično ne poslužujemo optimalnega zdravljenja.

Klasično zdravljenje glivic

Uradna medicina za zdravljenje glivičnih okužb uporablja antimikotike (protiglivična zdravila), ki omejijo razrast glivic. Pri manjših napadih glivic zdravljenje poteka lokalno, od zunaj, z nanosom mazil, gelov, sprejev, pudrov ali uporabo laserja. Vsa ta sredstva delujejo relativno hitro in na zelo širok spekter glivic. Pri večjem napadu se uradna medicina poslužuje oralnega oz. sistemskega zdravljenja. Žal imajo te metode večjo slabost. Delujejo zgolj kratkotrajno, glivice pa se rade vrnejo nazaj. Temu je tako, ker protiglivična terapija uradne medicine zdravi samo simptome, ne pa tudi vzrokov obolenja.

Zakaj se okužimo z glivicami – celosten pogled

Pri oslabljenem imunskem sistemu in poškodovani koži se glivice dodobra zasidrajo v telesu. Z nitkami prodrejo globoko v roževinasto plast kože, kjer se nemoteno razmnožujejo. Rast glivic v globljih strukturah kože sproži pri zdravem človeku imunski odziv. Ta preprečuje, da bi se glivice razmnožile še globlje  v kožo in tvorile glivični preplet.

Naravno zdravljenje glivic obsega predvsem spremembo prehranjevalnih in življenjskih navad prizadetega. Napad glivic se ne zgodi brez razloga – mnogokrat se podlaga za razvoj glivične okužbe pripravlja vrsto let.

Na razvoj glivic ugodno vplivajo:

• zakisano okolje (v telesu, na koži),
• porušena črevesna in kožna flora,
• hormonska nihanja,
• nosečnost,
• poškodbe,
• pooperativna stanja,
• kronična obolenja,
• avtoimunska obolenja,
• jemanje antibiotikov, kontracepcijskih tablet, psihofarmakov in protibolečinskih tablet,
• dolgotrajen stres,
• nepravilna prehrana (koncentriran sladkor,
• nevidne klice glivic v neočiščenem suhem sadju in oreščkih),
• pomanjkanje vitaminov in mineralov,
• nošenje sintetičnih materialov
• uporaba umetne kozmetike.

Celostno naravno zdravljenje

Celostno zdravljenje se osredotoča na odpravo vzroka za nastanek glivičnega obolenja in na morebitna predhodna stanja, ki so sprožila napad. Poudarek je na notranjih procesih (procesih, ki potekajo v telesu). Zdravljenje vključuje predvsem spremembo prehrane, razstrupljanje, saniranje črevesja in zadosten vnos hranilnih snovi.

Cilj tovrstnih ukrepov je nadzor nad ravnovesjem kislin in baz na koži, sluznicah, v krvi, limfnem obtoku in tkivih. Glivice namreč obožujejo zakisano okolje in se izogibajo bazičnemu.

Več o zakisanosti telesa si preberite tukaj >> 

1. Na področju prehrane se priporoča uživanje surovih živil, divjih zelišč in grenčic. Izogibamo se sladkorju, beli moki in sladkarijam. Posebno protiglivično delovanje imajo naslednja živila: kokosovo olje, česen, redkvica, vodna kreša, kajenski poper, mandlji, origano in semena granatnega jabolka.
2. Po napadu je poleg ponovne vzpostavitve ravnovesja bakterij v črevesju (s probiotiki) potrebno podpreti tudi delovanje ledvic in jeter, ki razstrupljajo in izločajo nezaželene snovi. Jetra, ki so največji razstrupljevalni organ, napad glivic najbolj prizadene. Okrepimo jih s pripravki iz pegastega badlja, kurkumina in organskega žvepla.
3. Glivice v črevesju preženemo z rizolom s pelinom (eterična olja, ki so obogatena s kisikom), izvlečkom neemovih listov in izvlečkom oljčnih listov.
4. V boju proti glivicam nam lahko pomaga ekološki izvleček iz grenivkinih pečk Citrobiotic®. Flavonoidi in vitamin C, ki se nahajajo v izvlečkih grenivkinih pečk, poskrbijo za ponovno vzpostavitev imunske zaščite telesa. Za razliko od antibiotikov, ki ubijajo samo bakterije, se flavonoidi bojujejo tudi proti drugim mikroorganizmom, kot so glivice in virusi.
   Citrobiotic® je torej učinkovit v boju proti mnogim vrstam glivicam, tudi v boju proti kandidi.

Zdravljenje glivic od zunaj

Ob prvih znakih glivičnega napada je potrebno izvajati zunanjo lokalno terapijo, ki sicer terja nekaj več časa, vendar nima nezaželenih stranskih učinkov. Vsak napad jemljemo resno, četudi nas fizično ne boli. Glivice namreč niso samo kozmetični problem, temveč imajo velik vpliv na organizem.

Za zunanje zdravljenje se odlično obnese rizol s pelinom, ki se ponaša z močnim protiglivičnim delovanjem. Tekočino lahko direktno nanašamo na obolelo mesto, lahko pa tudi razredčimo s manjšo količino vode in si očistimo prizadete predele.

Pomagajo tudi eterična olja sivke, čajevca, timijana, mire in rožmarina. Eterična olja preprosto kanemo v nožno kopel in namakamo približno 20 minut. Če jih želimo nanesti neposredno na kožo, jih najprej zmešamo z osnovnim (nosilnim) oljem, kakršno je avokadovo, olivno ali mandljevo olje.

Odlične rezultate prinaša dodajanje poparka iz sivega brškina (Cistus incanus) v nožno kopel. Prav tako ga je smotrno uživati v obliki čaja. Podoben rezultat dosežemo s črnim čajem ali poparkom njivske preslice, ki zmanjšujeta srbenje. Poroženele dele kože zmehčamo s propolisom. Zadostuje nekaj kapljic dvakrat dnevno.

Namakanje v bazičnih kopelih odstranjuje kisle presnovke s kože. Ker bazično okolje kože glivicam ne prija, se nanj ne bodo naselile. Bazične kopeli je mogoče kupiti v obliki pripravkov, lahko pa uporabimo domača zelišča, kakršna sta sivka in rožmarin. Dobro se obnese tudi nanos paste iz pecilnega praška (pecilni prašek zmešamo z malce vode), saj vzpostavi bazično okolje na koži.

Preventiva za glivice

Poskrbimo za redno menjavanje nogavic in čiščenje obutve. Brisač, gobic za prhanje, nogavic, škarjic za nohte in pilic ne delimo z drugimi, saj obstaja nevarnost prenosa okužbe. Okuženih nogavic ne mečemo v koš za perilo z drugimi oblačili, temveč jih peremo ločeno. Peremo jih pri temperaturi najmanj 60°C. Nogavice in drugo perilo naj bo izdelano iz materialov, ki koži omogočajo dihanje, hkrati pa preprečujejo zadrževanje potu na koži.

Ko se nahajamo ob bazenih, savnah in skupnih tuših, nosimo kopalne natikače. Po tuširanju ali kopanju si kožo med prsti skrbno posušimo. Če je le mogoče, hodimo bosi, vendar ne v bližini komposta ali ptičjih iztrebkov.

Preventivna nega stopal (ali še bolje – celega telesa) vključuje nožne kopeli s poparkom iz hrastovega lubja in kamilice ali z dodatkom bazične kopeli (pripravljene mešanice soli in mineralov z bazičnim pH). Po kopeli kožo negujemo z bazičnimi kozmetičnimi proizvodi ali z medom ter sezamovim, repičnevim ali svetlinovim oljem.

Četudi naravno zdravljenje glivic terja nekoliko več časa, pa so na koncu rezultati zdravljenja dolgotrajnejši, splošen vpliv terapije na organizem pa je (za razliko od medicinske terapije) izrazito pozitiven.