V tradicionalni medicini je meridian pot oziroma kanal, po katerem poteka energija. Vsak zob je preko meridiana povezan z različnimi organi in vpliva na enega ali več od njih. Vseh meridianov je 12. Ličniki si delijo skupni meridian, prav tako kočniki; enako velja za sekalce.
Energija oziroma povezave preko meridianov potekajo v obe smeri. Blokade pretoka energije po meridianih povzročijo težave na eni ali na drugi strani meridiana. Zato je povsem možno, da nas zaradi piškavega zoba boli želodec, kot je tudi mogoče, da je šestica v spodnji čeljusti začela propadati, ker je naše črevesje v poraznem stanju. Kje tiči vzrok in kaj je posledica, bo najlažje ugotovil izkušen terapevt (npr. z bioresonanco).
Največji vir težav so amalgamske zalivke (več o teh preberite v članku Amalgamske zalivke – ali se zastrupljamo sami), mrtvi zobje in različne kovine, ki nam jih vgradijo. Slednje motijo pretok energije po meridianih zaradi svojega električnega naboja.
Zob, ki je odmrl, zobozdravnik ohrani v ustih tako, da odstrani zobni živec in zapolni prazni prostor. Mrtvi zobje začnejo takoj po odmrtju propadati, hitreje ali počasneje, a neizogibno. Besedna zveza »zdraviti mrtev zob« nas že sama po sebi opozarja, da je pri tem nekaj narobe – kako je mogoče zdraviti nekaj, kar je umrlo? Mrtva organska snov se začne takoj razkrajati. Organizem lahko na razkrajanje reagira na dva načina: če je imunski sistem močan, bo mrtvaka izoliral z granulomom, abscesom, cisto; če pa je šibek, ne bo mogel omejiti oziroma izolirati procesa odmrtja. Potihem in neopazno bo prišlo do razkroja čeljustne kosti okoli mrtvega zoba.
Daljše, ko je obdobje draženja, večja je možnost, da bo zaradi žarišča infekcije v ustni votlini prišlo do obolenja. Telo se na stalno draženje skuša prilagoditi, a sčasoma njegovi procesi prilagoditve odpovedo. Rezultat je kronična utrujenost, izčrpanost in končno bolezen.
Dr. Weston Price je že leta 1923 na 1174 straneh objavil dokaze o povezavi med mrtvimi zobmi in boleznimi, nemški zobozdravnik dr. Johann Lechner pa je s pomočjo operativnih posegov, s katerimi je odstranil vzrok bolezni v ustni votlini, dosegel na videz čudežne ozdravitve. V svoji 30 let trajajoči praksi je ozdravil ljudi bolezni, ki jih sicer nikoli ne bi povezali z zobmi: bolezni srca in ožilja, revmatoidni artritis, tumorji, alergije, težave s ščitnico, multipla skleroza, Parkinsonova in Alzheimerjeva bolezen.
Sodobna medicina bolezni, za katere ne pozna vzroka, imenuje avtoimune bolezni in jih pripisuje čedalje pogosteje podedovani usodi – našemu genskemu zapisu. Morda pa bi se zdravljenje bolezni namesto na obolelem organu moralo začeti v ustih – s pravilno odstranitvijo amalgamskih zalivk in z izpuljenjem mrtvih zob.