Finančni nasveti za uspešne ljudi

Finančna svetovalka Nataša Kozlevčar nam bo predstavila, kako dobro bi bilo, da bi sploh začeli razmišljali o upravljanju osebnih financ. Tukaj so njeni nasveti:

Upravljanje osebnih financ je v resnici precej enostavno, če si že v začetku postavimo prave temelje. To pomeni:

• da si moramo zastavljati prava vprašanja,
• si zastaviti merljive cilje,
• postaviti prioritete,
• oblikovati svoj individualni načrt.

Pri vsem skupaj pa se moramo zavedati tveganj, ki jih sprejemamo in tveganj, ki jih želimo prenesti na druge. In pazite, načrt živi in diha z vami. Nekaj, kar je bilo za vas primerno danes, ni nujno tudi jutri. A če si vsako leto vzamete 2 uri časa, da pogledate, kje na poti ste, bo dovolj. To je toliko časa, kot ga porabite za nakup enega para čevljev.

Koraki, ki jim moramo slediti, so:

1. Zapravimo manj kot zaslužimo in oblikujemo zlato rezervo: ključno je, da so naši prihodki višji od naših odhodkov. To lahko dosežemo na dva načina – povečamo prihodke ali zmanjšamo odhodke. Pomembno je, da je pri prihodkih meja navzgor neomejena, medtem ko je pri odhodkih določena meja, pod katero ne gre. A vseeno lahko stroške precej zmanjšamo, če se jih le lotimo.

Zanimivo je, da se običajno najde vsaj 10%, ki jih mečemo skozi okno, ne da bi se tega zavedali. To pomeni, da se ne potrebujemo odpovedovati, le nekoliko moramo spremeniti navade. In ko najdemo vsaj 10 %, jih raje porabimo za zlato rezervo ali za varčevanje.

Višina zlate rezerve je od 3 do 12 kratnika odhodkov, kar je odvisno od tveganja, predvsem zaposlitve. Zlata rezerva so sredstva, ki jih ne vlagamo na finančne trge, temveč so likvidna in »naložena« ne tvegano; na varčevalnem računu ali v skladu denarnega trga. Če npr. na mesec za življenje potrebujete 1.500 € in je vaš poklic zelo tvegan, to pomeni, da morate imeti zlato rezervo v višini 1.500 € x 12 = 18.000 €. Upokojenci, ki prejemajo pokojnino in ni tveganja, da je ne bi tudi jutri, pa naj imajo zlato rezervo v višini trikratnika, t.j. 4.500 €.

Najpogostejša napaka: nimamo zlate rezerve! Če jo imamo, pa jo investiramo v finančne trge ali vežemo sredstva.

2. Se primerno zaščitimo: veliko je dileme okoli zavarovalnic in občutka, da denar mečemo skozi okno. A v resnici moramo razumeti tveganja, ki jih nosimo, in se odločiti, katera želimo prenesti na zavarovalnico in katera bomo tudi v prihodnje nosili sami. Pri zaščiti običajno govorimo o zaščiti življenja, delovne sposobnosti, zdravja in premoženja. Na tem mestu bi opozorila dvoje:

– da so zneski primerni oziroma dovolj visoki; v Sloveniji imamo namreč odločno prenizke vsote za delovno sposobnost;
– da gre samo za zaščito in ne za kombinacijo npr. varčevanja in zaščite, saj se v kombinacijah običajno skriva precej stroškov, in stranka na koncu ni niti primerno zaščitena niti primerno varčuje.

Najpogostejša napaka: ne vemo, kaj potrebujemo in koliko, zato sklepamo rešitve, ki jih ne potrebujemo in dejansko mečemo denar skozi okno.

3. Varčujemo za konkreten cilj: šele ko imamo zlato rezervo in smo primerno zaščiteni, se odločimo za varčevanje. Ključno pri varčevanju je, da se odločimo, zakaj varčujemo: je to avto, nakup stanovanja, šolanje otrok, varna prihodnost…

V knjigi Neodvisna ženska z bičem se najbolj posvečam varni prihodnosti, ker je to po moje najpomembnejši cilj za varčevanje. Te namreč ne zagotavlja več država, zato si jo moramo zagotoviti sami. In prej, ko se bomo tega zavedli, lažje bomo dosegli cilj. Bolj malo bomo pomagali otrokom, če bomo na koncu njihovo breme. Zato najprej poskrbimo zase. In če bomo to znanje prenesli na otroke, ko se bodo prvič zaposlili, sem prepričana, da lahko prav vsi še v času aktivne dobe postanejo neodvisni. To pomeni, da jim ne bo potrebno več delati za denar. To ne pomeni, da ne bodo delali, temveč, da se bodo lahko svobodno odločali v okviru svojega življenjskega stila, kaj si želijo početi. In kdo si tega ne bi želel?

Najpogostejša napaka: varčujemo v rešitvah, ki so drage, zato ne dosežemo cilja in smo razočarani ali varčujemo na banki za dolgoročne cilje in ne pokrijemo niti inflacije.

4. Investiramo za konkreten cilj: pri večjih enkratnih zneskih, to je npr. nekje nad 30.000 €, moramo dobro poznati značilnosti različnih naložbenih razredov, njihovih prednosti in slabosti. Seveda bi bilo odlično, da se z njimi seznanimo že prej. Npr. napačna je domneva, da so nepremičnine varne in delniški trgi nevarni. Oboje gre za tvegan naložben razred in oboje se giblje v ciklu; gor, dol, gor, dol … Spomnimo se krize leta 2008, ko so delniški trgi padli tudi do 50 %, na slovenskem in balkanskem trgu tudi 80 %.

Enako se je zgodilo z nepremičninskim trgom v Ameriki, do nedavna smo tudi v Sloveniji videli opazen padec cen nepremičnin. A po vsakem dežju posije sonce. Večji delniški trgi so namreč višje kot leta 2007. Vprašanje je le, koliko časa bo trajal cikel in ali imam čas čakati. Žal nihče ne ve s 100% verjetnostjo, tudi najboljši analitiki ne, kaj bo prinesla prihodnost. Zato je prihodnost avtomatično tvegana. A popolnoma nič ne tvegati za dolgoročne cilje pomeni realno izgubljati.

Zato je potrebno oblikovati investicijski načrt, ki razprši sredstva glede na vaše celotno premoženje. Razpršitev ne pomeni imeti 50 različnih delnic, saj je to isti naložbeni razred in če se vrnem v leto 2007 bi to pomenilo, da bodo vse padale. Kaj smo torej naredili? Nič dobrega. Torej ključno vprašanje pri večjih zneskih je, koliko padca si lahko privoščim, saj se na podlagi tega oblikuje načrt, ki vsebuje razred obveznic in absolutnega donosa, razred delnic in razred alternativnih naložb.

Najpogostejša napaka: investiramo v depozit ali investiramo v rešitve, ki so izredno tvegane in med seboj visoko odvisne! Dva ekstrema, ki pa običajno ne dosežeta ciljev. Najti je potrebno ravnovesje med obema.

In kaj je najboljša investicija? Vsekakor investiranje vase, investiranje v svoje znanje. Tega vam nihče ne more vzeti. In konec koncev vsi delamo za denar, zato je poučiti se o upravljanju osebnih financ odgovorno in edino pravilno ravnanje ne glede na to ali si ekonomist, farmacevt, trgovec ali podjetnik. In ko starš pravilno zastavi temelj, običajno to prenese tudi na svoje potomce.